Če gremo še enkrat na predčasne volitve, bomo končali z istim problemom

Oziroma, dvema. SDS in Levico.

SDS je problem, ker ima toliko nasprotnikov, ki pod nobenim pogojem nočejo sodelovati z njimi. Razumljivo. Toda, to pomeni, da ob številu poslancev, ki jih imajo, zelo zmanjšajo prostor možnosti sestavljanja koalicije brez njih. Levica je problem, ker noče izdati svojih načel, ima pa veliko poslancev, brez katerih leva sredina ne more sestaviti koalicije, hkrati pa je tudi očitno, da marsikomu proti sredini ne diši sodelovanje z njimi. Dobro se vidi, da bi Šarec raje NSi, kot Levico, kar prvi močno krepi pogajalsko moč.

Gremo na še ene predčasne volitve, si mislite. Eh, rezultat bo podoben. Prvič, SDS je pri stropu in lahko pridobi le, če drugi ne gredo na volitve. Kakšna je možnost, da bi imeli še nižjo udeležbo? Mogoče, za odstotek ali dva, a to je vsaj po mojem mnenju tudi vse. Razmerje med SDS z njihovimi potencialnimi zavezniki in vsemi ostalimi ostane približno enako. Okvirno 35 proti 53. Levica ni naredila nič, da bi bistveno poslabšala ali izboljšala svoj rezultat. Govorimo o 7-10 poslancih.

Treba je samo znati računat. Kar ostane, je problem. Nič se ne spremeni, če se razmerja med SMC, LMŠ, SD, DeSUS in SAB spremenijo. Skupen seštevek je pomemben.

Zadnja anketa Episcentra to potrjuje. SDS ima maksimalni doseg, med tistimi, ki bi se volitev udeležili, pri 27,8%, realnega pa pri 25,7%. LMŠ 23,7% in 13,4%, SD 19,5 in 12,4 in tako dalje. Le DeSUS-u slabo kaže. Očitno se je na njihov račun okrepila Stranka Alenke Bratušek. Velika razlika med maksimalnim in realnim dosegom kaže, da so možni veliki premiki, razen pri SDS-u, ki je zabetoniran. Na novih volitvah se bi lahko zgodilo, da bi vlogo Marjana Šarca prevzel kdo drug. Alenka Bratušek ali Dejan Židan.

Zakaj se vsi skupaj enkrat že ne dogovorijo in nam prihranijo muke, si rečete. Ni tako preprosto. Politične stranke imajo svoje programe, nagovarjajo različne volivce. V koalicijskih vladah morajo sprejemati kompromise, kar pomeni, da se morajo odreči delu svojega programa in vsaj delno izdati zaupanje svojih volivcev. Do neke mere to lahko storijo, a noben ni tako samomorilsko nagnjen, da bi za stolček izdal čisto vse, za kar se je v predvolilni kampanji zavzemal. No, najdejo se tudi takšni, a že iz ravnanja Karla Erjavca, predsednika DeSUS-a, skoraj vedno pripravljenega sprejeti kompromis, vidimo da temu ni vedno tako. Zaradi tega pri Janši ne zvoni telefon.

Kako bi sestavili koalicijo, v kateri bi bili NSi in Levica? Skoraj nemogoče, tudi če bi bila dobra volja. Razlike so prevelike. Eni bi privatizirali vse po vrsti, ker verjamejo, da bo prosti trg že poskrbel za vse, drugi bi imeli močno državo, ki bi bdela nad delovanjem gospodarstva. Skupaj ne bi prišli ne pri šolstvu, ne pri zdravstvu, ne pri davkih. Vsak zase mislijo, da je njihov program najboljši in edina prava pot naprej. Ne morejo zdaj priti skupaj in skleniti kompromis, po katerem bo zdravstvo postalo v večji meri zasebno, po drugi strani pa se bodo močno dvignili davki za tiste z večjimi dohodki. Že sporazum med NSi in SD je težko doseči in kakor smo videli, ni bilo malo sporov niti v prejšnji vladni koaliciji med SMC, SD in DeSUS, ki so si bile bolj podobne.

Več je strank, težje je usklajevanje. To nas sicer pripelje do volilnega sistema, o čemer sem pisal takoj po predčasnih volitvah. Proporcionalni sistem razbija politični prostor in potem sili stranke k sodelovanju, kar ni tako slabo, a lahko privede do nestabilnosti. Večinski sistem po drugi strani prinaša svoje probleme, zaradi česar je najboljši popravek proporcionalnega, recimo z dvigom praga za vstop v Državni zbor.

Category: Slovenija  One Comment

Preganjanje ljudi iz služb zaradi njihovih besed lahko hitro vodi v napad na svobodo izražanja

Bilo je za časa vladavine Georga Busha mlajšega. ZDA so se pripravljale na napad na Irak. V Londonu je imela popularna ameriška skupina Dixie Chicks koncert in ena izmed trojice, Natalie Maines, je pred izvajanjem pesmi ‘Travelin’ Soldier’ dejala, ‘samo da veste, mi vsi skupaj smo na dobri strani. Nočemo te vojne, tega nasilja in sram nas je, da je predsednik ZDA iz Teksasa.’

Njene besede so hitro prepotovale pot iz Velike Britanije v ZDA in začele so se silovite kritike, češ da ne bi smela kritizirati ameriškega predsednika. Sledil je bojkot, ki ga ni ustavilo niti opravičilo, prav tako pritiski na podjetje, ki jih je sponzoriralo. Dixie Chicks so preživele, a pritisk je bil hud. Kdo drug bi se zlomil in utihnil, a one so delovale naprej.

Pritiski, da se ljudem, ki ne razmišljajo tako kot mi, zapre usta, so pogosti. Ne moremo reči, da so omejeni na samo eno politično ideologijo. Gonja proti sovražnemu govoru pogosto ni nič drugega, kot poskus cenzure, kot napad na svobodo izražanja. Da, seveda so besede, ki jih ne smemo izreči, a s tem se mora ukvarjati sistem, sodišča, ki lahko edina odločijo, če je kaj kaznivo.

Nisem naiven, da ne bi vedel, da so tisti, ki zahtevajo svobodo izražanja za svojo stran, pogosto najbolj goreči pri omejevanju taiste svobode nasprotnikom. Da je ogromno dvoličnosti, ogromno laži. To poznamo tudi pri nas, v Sloveniji, ne le v ZDA. Pri svobodi izražanja tudi vedno obstaja nevarnost, da se ljudje še dodatno radikalizirajo, kar lahko vidimo v raznih debatah po družabnih omrežjih, kjer ljudje postajajo vedno bolj zagrenjeni in sovražni, ko prihajajo v stik z drugače mislečimi in se medsebojno brezobzirno napadajo in žalijo. Toda, mar to pomeni, da je treba ljudi utišati? Koga? Samo tiste, ki nam niso po volji? Kdo so ti? Nevarnost, da ena skupina utiša drugo, je velika in da to potem privede v zatiranje in diktaturo, ko drugačna mnenja niso več dovoljena, tudi.

Ljudi se da utišati na več načinov. Najbolj grobo tako, da recimo država sprejme zakone, ki naredijo nekaj kaznivo. Lepiš nacistične plakate, leto zapora. Narišeš rdečo zvezdo, dve leti zapora. Zanikaš povojne poboje, tri leta zapora. Nasprotuješ pravicam istospolno usmerjenih, leto zapora. Večinoma pa to ne gre tako. Obstajajo drugi načini. Napad na delodajalca, recimo. Profesor X izrazi mnenje, da obstajata samo dva spola. Njegovi nasprotniki organizirajo skupino za pritisk, da se profesorja odpusti, ker s tem izraža sovražni govor. Profesor X naslednjič dobro premisli, če se mu splača biti glasen in je raje tiho. Neko podjetje predstavi pivo z zanimivim imenom. Najdejo se nasprotniki, ki pozovejo k bojkotu trgovin, ki to pivo prodajajo. Če jih je dovolj, lahko trgovinam povzročijo škodo. Te zaradi tega naslednjič dobro premislijo, če se jim splača prodajati tisto pivo. Proizvajalec premisli, ali je pametno uporabljati zanimivo ime, kar je seveda svobodno izražanje in drugič mogoče uporabi drugačno ime, ki bo razburilo čim manj ljudi.

Verjamem, da edino sodišča lahko odločijo, če je nekaj kaznivo, če je nek govor recimo pozivanje k nasilju, grožnja, kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, itd… Verjamem tudi, da mora zakonodajalec biti zelo previden pri omejevanju svobode izražanja, da mora najti ravnotežje, ki omogoča prosti trg idej, a kaznuje pozive k nasilju. Nikoli, nikoli pa ni dobro da moč, nekega človeka pregnati iz službe, uničiti njegovo podjetje in življenje, pripada množicam, bodisi na ulicah, bodisi na družabnih omrežjih. To je pot v pekel, v še hujše medsebojne napade, pritiske, bojkote, celo v stvarjenje dveh ali več vzporednih družb, ki živijo ena mimo druge, s svojimi mediji, svojimi trgovinami, s svojimi športnimi kljubi.

Po drugi strani je moje globoko prepričanje, da se moramo vsi truditi za bolj spravljivo, spoštljivo izražanje. Naša odgovornost je, da čim bolj ignoriramo ljudi, ki živijo od sovraštva, ki ne znajo drugega, kot žaliti in poniževati. Pri nas je na žalost to ena celotna politična stranka, oziroma njen velik del, sploh pa njeni medijski podaljški, čeprav je res, da takšne ljudi najdemo na vseh koncih. Nekateri pravijo, da je ravno ta pristop napačen, a to so ljudje, ki bi ubrali ono drugo pot, pred katero svarim, napad na svobodo izražanja, ki bi nas popeljal v zatiranje.

Verjamem, da kakor imamo vsi pravico, da povemo svoje mnenje, imamo tudi vsi pravico do tega, da tega mnenja ne poslušamo. Razlika pa je, če nekdo recimo (da vzamemo najprej konservativni pol) argumentirano trdi, da je umetna prekinitev nosečnosti napad na pravico do življenja zarodka, ali če vpije, da bodo vse ženske, ki so se odločile za ta postopek, šle naravnost v pekel. V prvem primeru je dobro, da se seznanimo s temi argumenti, tudi če jih ne sprejemamo, v drugem primeru nam izliva sovraštva res ni treba poslušati. Razlika je (če zdaj vzamemo progresivni pol), če nekdo argumentirano zagovarja uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in višjo obdavčitev bogatih, ali če vpije, da bi bilo najbogatejšemu odstotku prebivalstva najbolje pobrati vse, kar imajo, s spodnjicami vred in to prerazdeliti. V prvem primeru je dobro, če se seznanimo s temi argumenti, v drugem nam izliva sovraštva ni treba poslušati. No, če gremo dalje, policija nastopi v tistem trenutku, ko nasprotnik splava začne groziti, da bo začel ubijati, enako ko začne groziti socialist. Za vse morajo biti merila enaka.

Svoboda izražanja je še kako pomembna. Ne zavrzimo je, ker nas jezijo mnenja, s katerimi se ne strinjamo. Ni vredno.

Da, SDS bo zmagala na volitvah. Ampak to že vemo kar nekaj časa

Državnozborske volitve se hitro približujejo, SDS pa krepi svojo prednost pred zasledovalci. Čeprav je to čisto pričakovano glede na razmere na političnem parketu pa nekateri menijo, da gre le za manipulacije ustvarjalcev javnega mnenja, ki namesto da bi le to merili, skušajo doseči anti Janša učinek. Na kratko, s tem, ko SDS-u pripisujejo prvo mesto, naj bi mobilizirali velik del volilnega telesa, naj se poda na volitve in glasuje proti Janezu Janši. Takšna argumentacija je seveda smešna.

Osnove niso tako zapletene. V Sloveniji na državnozborskih volitvah voli vedno manj ljudi. Večina teh je že ves čas ali opredeljenih, ali je trdno zasidrana v enem izmed večjih blokov. Tako na desnici prihaja do prehajanja podpore med SDS, NSi, SLS, Združeno desnico in tako naprej, na levici podobno med SD, SMC, LMŠ, Levico… Tako lahko enostavno pojasnimo krepitev SDS in vedno manjše možnosti njihovih konkurentov na desnici, morebiti celo presenetljivo slabo podporo NSi (čeprav imam o tem rahle dvome – skoraj prepričan sem, da bodo dosegli nad 7%). Ni kriva zamenjava Ljudmile Novak z Matejem Toninom, ampak preprosto, da volivci desnice menijo, da je SDS najbolj sposobna zmagati volitve. Zelo mogoče je celo, da večine niti ne zanimajo podrobnosti programov, ampak bolj kot ne le vodilni obrazi in preprosta sporočila, ki si jih lahko zapomnijo. Kaj ti potem pomaga najboljši gospodarski program, če lahko strašiš z begunci, recimo.

Na drugi strani je na levici malo bolj zapleteno. Ker nobena stranka ne prevladuje, kot se je to zgodilo z instant stranko Mira Cerarja, je podpora bolj razbita, a jasno je, da skupaj presegajo SDS, s katero sodelovanje vsi po vrsti zavračajo in je zato pričakovati, da bodo sami sestavili novo vladajočo koalicijo. Pri tem bo seveda še kako pomembno, kdo bo na koncu drugi. Kakor se je na grd način pred leti naučil Zoran Janković, v politiki je pač treba znati šteti.

Ob že opredeljenih volivcih obstaja še pomemben bazen tistih, ki se bodo volitev udeleželili, a še ne vedo natančno, koga bodo podprli. Govorimo o okoli 25%. Tu je verjetno poglavitni problem merilcev javnega mnenja. Kdo namreč ve, kaj bo te ljudi prepričalo, da podprejo to ali ono stranko. Do odločitev lahko pride celo v zadnjem hipu, tako da premika javnomnenjske ankete ne morejo zaznati in potem pride do presenečenj. Toda, zavedati se moramo, da so ta presenečenja omejena. Govorimo o nekaj odstotkih sem ali tja, ki si jih lahko izbori kandidat z dobrim nastopom v zadnjem soočenju, recimo, kakor se je to zgodilo z Luko Mescem pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami. Tudi, če je 25% veliko, to še ne pomeni, da bodo vsi šli k eni stranki. Tudi ti že imajo svoje preference in le te so bolj kot ne porazdeljene. Zaradi tega ne moremo pričakovati, da bo recimo eksplodirala podpora Stranki novinarja Bojana Požarja, ker da bo z odličnim nastopom v soočenju pobral vse neoodločene volivce. Pomeni, da jih lahko dobi recimo ravno dovolj, da preseže parlamentarni prag.

Zavedati se moramo naslednjega. Politične stranke se pri nas borijo za vedno manjši bazen volivcev, pripravljenih iti na volitve. Zato je ključna mobilizacija baze, ne nagovor novih volivcev. Zaradi pretirano negativnega odnosa, tako v medijih kot tudi v družbi, je to težko spremeniti. Težko je nagovarjati vsega naveličane državljane, ki nikomur več ne verjamejo. Težko je tudi prodreti s programi, ko pa je jasno, da zmagujejo preprosta sporočila in da pogosto z lažjo o svojem nasprotniku lahko narediš mnogo več, kot če med soočenjem z rokava stresaš podatke. Mimogrede, na žalost so soočenja zaradi prevelike gneče večinoma takšna, da ni mogoče poglobljena debata, kar samo še krepi pomeni vodilnih obrazov, kako so ti oblečeni, kako govorijo, kako se obnašajo in nekaj populističnih puhlic, ki jih lansirajo v svet.

Padajoča udeležba na volitvah kaže na velike težave naše predstavniške demokracije. Vedno manjši odstotek trdno zasidranih volivcev in še manjši odstotek tistih, ki se odločajo zadnji hip, odloča o zmagovalcih, ogromno državljanov pa raje ostane doma. Politične stranke se temu stanju prilagajajo. Računajo, s kakšnimi potezami lahko mobilizirajo svoje preostale podpornike, kako lahko s poceni triki pridobijo kakšnega še neodločenega volivca. Trdim, da krivda ne leži le pri njih, ampak je problem tudi v medijih, ki so uspeli družbo v veliki meri ali poneumiti, ali pa z nenehnim napadanjem večini politiko priskutiti. Pomislite, kako smo soočeni z vrtiljakom napadov zdaj na ta, zdaj na oni sistem v družbi, na nenehno iskanje afer, na bojevite novinarje, ki skušajo na vsakem koraku čim bolj ponižati svoje sogovornike, še posebej, če so ti politiki. Tako pridemo do tega, da v času visoke gospodarske rasti, nizke brezposelnosti, relativne stabilnosti in velike varnosti (ne, tistih nekaj beguncev in migrantov ne predstavlja večje nevarnosti, še posebej ne za Slovenijo, ker jih večina noče ostati pri nas), državljani izrazito negativno ocenjujejo politični razred. Tako ni nič čudnega, če nekdo tako spoštovan, kot je bil Miro Cerar, v nekaj letih pade na raven ‘cmerarja’, iz katerega se večina norčuje in ki se zdaj mora boriti, da bo na volitvah dobil manj kot 10%. Podobno je od milosti padla že Alenka Bratušek, ki je bila čisto spodobna predsednica vlade, a jo je večina zasovražila, da se mora boriti za tiste bore 4%, ki ji bodo omogočili nadaljevanje politične kariere.

Seveda imajo vsi ti politiki svoje slabosti in storili so obilo napak. Toda, tako zelo slabi tudi niso, kakor tudi niso slabi rezultati razvoja naše države. Kar želim povedati je, da smo Slovenci preveč kritični, zamerljivi, pogosto pa verjamemo tudi pretiravanjem o tem, kakšna da je pri nas korupcija in koliko denarja se pokrade. Če bi temu bilo tako, bi moralo med nami živeti veliko milijonarjev, a se to nekako ne vidi. No, niti ne milijonarjev, milijarderjev. Kar seveda ni možno.

Kakšna je rešitev? Nekaj se bo moralo spremeniti. Ne le, da ne bo vsak, ki ima pet minut časa, ustanavljal stranke in potem v poplavi kandidatov ne bo mogoče soočiti njihovih programov, tudi mediji in družba bodo morali postati manj napadalni in kritični in bolj pozitivni. Ostrejši kriteriji za ustanavljanje političnih strank torej, kar seveda ni napad na demokracijo, ker bodo tisti z resnično veliko podporo to še vedno uspeli narediti, več notranje strankarske demokracije, da se bodo spopadi odvijali od znotraj in ne bo ob vsakem nesoglasju nastala že nova politična stranka. Potrebno bo bolj pozitivno poročanje medijev o stanju v državi, iskanje dobrih zgodb in ne samo ustvarjanje škandalov, s katerimi se podobno kot v kakšnem resničnostnem šovu skuša pridobiti pozornost občinstva. Tudi državljani bodo morali pri sebi premisliti, ali je v državi res vse tako zanič, ali so vsi tisti, ki ne razmišljajo isto kot oni, res vsi po vrsti nepoboljšljivi bedaki, ali je res modro ali prej boleče naivno vztrajati pri enem in istem politiku (kot pri SDS), ali pa panično iskati vedno nove rešitelje (kot na vsej levici). Malo zmernosti bi bilo dobre, ravnotežja med spoštovanjem kariernih politikov, z vsemi njihovimi prednostmi in slabosti in z nekaj svežega vetra novih obrazov.

3. junija bo bržkone zmagala SDS, a na koncu bodo novo vladajočo koalicijo sestavili drugi. Problemi naše predstavniške demokracije bodo ostali. Bil bi že čas, da jih popravimo, a da bi se to zgodilo, se bo morala spremeniti vsa družba, ne le politični razred.

Category: Slovenija  4 Comments

Priznati Palestino ali ne

Palestinsko vprašanje ostaja nerazrešeno že desetletja in nobeni veliki sili ni uspelo v regijo pripeljati trajnega miru. Ob zapletenih razmerah je tudi jasno, da bo končno rešitev, s katero bi bili zadovoljni vsi, Izraelci, Palestinci, njihovi sosedje in celo ljudje doma daleč proč, ki se iz teh ali onih razlogov zanimajo za ta konflikt, težko doseči. Zelo verjetno je celo, da bo konec te zgodbe zelo boleč, s popolnim porazom ene ali druge strani.

V to igro se je odločila vmešati tudi slovenska politika s vprašanjem o priznanju Palestine.

Na prvem mestu je to moralno vprašanje. Imajo Palestinci pravico do svoje države? Seveda jo imajo. Kot vsi ljudje, imajo tudi oni pravico do samoodločbe, do miru, do tega, da se jih ne obravnava kot v apartheidu, torej kot drugorazredne ljudi, za katere veljajo drugačni zakoni. Imajo pravico, da se na njihova ozemlja ne postavlja naselbin in se jim tako manjša življenjski prostor in izrinja. Če gledamo iz tega stališča, je priznanje Palestine seveda nujno podpreti. Toda, stvari potem postanejo bolj zapletene.

Resnica je takšna, da Izraelci ves čas ustvarjajo novo realnost na terenu. Širijo svoja območja nadzora, zaradi česar ni enostavno potegniti meje palestinske države. Seveda, te so že zdavnaj načrtane, toda to je le na papirju. V realnosti so tam izraelske naselbine in kaj zdaj storiti? Kdo je pripravljen izganjati te naseljence, češ da so ukradli tisto ozemlje, še posebej, če gre že za sinove ali hčere, ali celo vnuke prvih priseljencev? Lahko ljudi krivimo za grehe njihovih očetov? To bi spet bilo nemoralno. Pridemo v situacijo, ko, če želimo popraviti eno krivico, moramo storiti drugo. Zaradi tega nič ni preprosto.

Preprosto tudi ni, ker je palestinsko vprašanje zlorabljano. Ljudje tam so ugrabljeni s strani izraelske države, ki na prvem mestu gleda na svoje interese in palestinskih skrajnežev, ki izvajajo teroristične napade, zunaj meja pa je ogromno sil, ki jim je konflikt priročen za mobilizacijo privržencev. V muslimanskem svetu je priročno, če lahko rečeš, da se boriš proti Izraelu, čeprav je resnica takšna, da v marsikateri državi tako le govorijo, skrivoma pa sodelujejo z Izraelci. Na zahodu je Izrael politični desnici postal simbol boja proti muslimanom, kar  moramo razumeti v luči velikih migracij in ti ljudje potem na podoben način, kot muslimanski skrajneži, prepričujejo ljudi v svoj prav s tem ko strašijo z velikim sovražnikom.

Odmeve tega lahko vidimo tudi v Sloveniji. Politična desnica podpira Izrael, levica Palestince, čeprav je vse skupaj dokaj neracionalno. Pomislite, desnica podpira državo, ki je nastala z nasilnim širjenjem naselbin na ozemlju drugih, hkrati pa se bojijo, da bodo muslimanske migracije na zahodu naredile enako. Kar v enem primeru podpirajo, temu v drugem primeru nasprotujejo. Dvolično. Po drugi strani levica romantično gleda na boj Palestincev z Izraelci, kot da se ne bi zavedala, koliko skrajnosti je tudi med njimi in hkrati preveč preprosto razume razrešitev konflikta. Priznanje palestinske države ne bo prispevalo k rešitvi problemov, uvajanje sankcij proti Izraelu pa tudi ne bo koristilo nikomer, saj sankcije prizadenejo navadne ljudi, medtem ko se vladajoča politika redkokdaj spremeni.

Vse skupaj je bolj čustveno, kot racionalno. Na obeh straneh debate.

Sam načeloma podpiram priznanje Palestine kot neodvisne države, z vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico, medtem ko mi je že jasno, da bo zahodni Jeruzalem prestolnica Izraela. Toda, če se postavim v čevlje slovenske vlade, moram priznati, da priznanja ta hip ne bi sprejel. Glavni razlog je v tem, da če se vprašam, kaj bi to dobrega prineslo, pridem do odgovora, da nobenemu nič. Zakaj potem sprejeti odločitev, zaradi katere se potem lahko sicer počutim dobro, a nima nobenega dobrega učinka? Bodo Palestinci kaj na boljšem?  Bo v svetu sploh kdo opazil naše priznanje, ali bo to med Palestinci novica kakšen dan ali dva, potem pa se nihče več ne bo spomnil? To je razlog, zakaj sem spremenil mnenje o tej temi. Ob vsem nakladanju, ki ga slišimo zadnje dni, tudi o tem, kakšne posledice da bodo doletele Slovenijo, je to najpomembnejši argument proti.  Sebično je nekaj narediti, ker se potem počutiš dobro, čeprav v resnici nisi ničesar spremenil. Ni bolje recimo počakati, da se zbere več držav in potem skupaj z njimi priznati Palestino in tako doseči večji učinek?

Ne bom se pretvarjal, da poznam rešitev za Bližnjevzhodni konflikt. Po vseh desetletjih bojev, se mi celo svita, da bo konec precej brutalen. Ali bodo Izraelci počasi povsem izrinili Palestince, tako da čez kakšnih sto let ne bo več nobenega, podobno kot so Američani uničili Indijance, ali bodo Palestinci s pomočjo kakšne lokalne sile, potem ko bo konec ameriške prevlade v svetu, Izraelce pognali v morje. Da bi oboji sobivali drug z drugim, v miru, v nekem na drugačne temelje postavljenem sistemu, se mi zdi dokaj nerealno. Sovraštvo je pregloboko.

Slovenija pri reševanju tega konflikta nikoli ne bo imela večje vloge.

Category: Slovenija, Svet  Tags: ,  One Comment

Trump bi imel vojaško parado in svet se zgraža

Na žalost spet pišem o ameriškem predsednik Donaldu Trumpu, ki si dodatne pozornosti ne zasluži, a zgodba o vojaški paradi v Washingtonu, ki si jo želi, je dober primer vse dvoličnosti, s katero se soočamo.  Razširila so se poročila, da bi Trump želel parado, ki bi se lahko kosala s francosko ob dnevu Bastilje. Ameriški predsednik naj bi bil navdušen nad Francozi, potem ko se je lansko leto udeležil parade tam.  Obrambni sekretar James Mattis je ob tem povedal, da Pentagon že pripravlja predloge, ki jih bodo poslali v Belo Hišo.

Američani so zadnjo vojaško parado imeli po koncu prve zalivske vojne proti Iraku leta 1991 in pohod pripadnikov kopenskih sil, letalstva in mornarice si je ogledalo 200000 gledalcev.

Takoj so se pojavile kritike, da vojaške parade v modernem, naprednem svetu nimajo kaj iskati. Nekateri pripadniki ‘odpora’, kot se imenujejo Trumpovi nasprotniki, so celo zagrozili, da se bodo ulegli pred tanke, da bi parado preprečili. Seveda, tako daleč ob vseh varnostnih ukrepih ne bodo nikoli prišli.

Toda, tu je problem. Zakaj toliko zgražanja nad parado, v kateri ne bo ubit noben človek? Zakaj Trumpa napadati za razkazovanje vojaške moči, ne pa recimo za napad na sirske vojake v bližini mesta Deir ez Zor, v katerem je bilo ubitih 25 ljudi, po ameriških navedbah pa celo 100? Mar življenja vseh tistih ubitih v napadih z brezpilotnimi letali v Afganistanu niso nič vredna? Mislite, da so vsi teroristi in da vmes ni nedolžnih, celo otrok?  Spomnimo se, da je Trump vse svoje vojne podedoval od svojega predhodnika, ki bi ga zdaj nekateri najraje razglasili za svetnika.  Zakaj je recimo tako grozljivo, ko Trump govori neumnosti o Severni Koreji? Je bil do zdaj ubit en sam Korejec?  Ameriško letalstvo ni izvedlo niti enega napada na cilje v Severni Koreji, čeprav bi si ob poročanju medijev lahko mislili, da se bo vojna začela jutri. Zagotovo, ta se lahko še začne, Trump se lahko še izkaže za norca, ki je začel najbolj krvavo vojno enaindvajsetega stoletja, toda za zdaj le veliko govori in nadaljuje tam, kjer je Obama končal. V Afganistanu, Siriji, Iraku, Jemnu, Somaliji in tako dalje.

Ne, parada ni problem. Hinavščina je. Hinavščina, ko očitno niso pomembna življenja ameriških vojakov v vojnah po svetu, kaj šele življenja njihovih nasprotnikov in ves denar, ki se za te vojne zapravlja tudi ne. Na vojaški paradi ne bo umrl nihče. Vojaška parada je nepomembno razkazovanje vojaške moči, ki pa je vedno boljše, kot uporaba te vojaške moči. Nasprotovati je treba slednjemu.

Leto vladavine Donalda Trumpa

Ne, ZDA še niso fašistični imperij.

Pred enim letom je po malo nepričakovani zmagi (za tiste, ki so preveč zaupali močnejšim medijem in njihovim tako imenovanim strokovnjakom) na ameriških predsedniških volitvah, kot ameriški predsednik prisegel Donald Trump. Kljub obljubam o drugačni politiki, ki bi naj spremenila ZDA, se je Trump  izkazal za le še enega republikanskega predsednika in še za enega v vrsti izvrševalcev interesov ameriške zunanje politike, le  da za odtenek milejši, kot je to kazalo, da bo primer s Hillary Clinton. Predvsem v odnosu do Rusije.

Republikanci so svoje dosegli z novo davčno reformo, ki najbolj koristi bogatim, vse v skladu z njihovo vero, da nižanje davkov pomaga  gospodarstvu in posledično ne le bogatim, ampak tudi revnim, ki pridobivajo z rastjo. Republikanci so vsekakor zadovoljni s hitro rastjo ameriškega gospodarstva. Trumpov napad na Obamacare je tudi povsem v skladu z republikanskimi željami.

Ko govorimo o sovražni retoriki proti ilegalnim imigrantom, velja spomniti, da je pod Obamo bilo deportiranih rekordno število le teh. Trump le nadaljuje, kjer je njegov predhodnik končal.

Tako je tudi na zunanjepolitičnem področju. Trump nadaljuje vojne svojih predhodnikov in k sreči ni začel še nobene nove vojne, čeprav veliko in glasno govori o Severni Koreji in nima najboljših namenov glede jedrskega sporazuma z Iranom. Počasi postaja jasno, da bosta tudi pod Trumpom kot glavna globalna nasprotnika označeni Rusija in Kitajska. Nekaj, kar je glede na razvoj dogodkov v svetu povsem pričakovano. Nevarnost dodatnih sankcij proti Rusiji in celo trgovinske vojne proti Kitajski je velika, toda za Trumpa se zdi, da je dovolj priseben, da ne bo tvegal prave vojne proti eni ali drugi. Bo pa naivnim zaveznikom prodajal ameriško orožje.

Trumpova podpora se giblje med 37% in 45%, odvisno od tega, kdo postavlja vprašanje. Razmerje med podporniki in nasprotniki je že kar nekaj časa stabilno. Tudi v Kongresu ostaja razmerje nespremenjeno in ker imajo republikanci večino, Trumpov položaj, ne glede na medijske izlive, ni ogrožen. Tako bo ostalo najmanj do volitev konec tega leta, ko bodo imeli demokrati priložnost povečati svojo moč in s tem realno možnost, da ga odstavijo. Do zdaj sicer ni bilo nobenih dokazov, da bi Trumpu k zmagi na predsedniških volitvah pomagali Rusi, a to ni preprečilo večini medijev, da ne bi iz dneva v dan gradili takšnega občutka. Pogosto s čisto navadnimi lažmi.

Mediji so tisti, ki so neupravičeno, z nenehnim prežanjem na vsako neumnost, ki jo Trump izreče, uspeli ustvariti podobo ZDA, kot da bi te bile v kakšni strašni krizi, čeprav se v tem letu  niso bistveno spremenile. V resnici res ni potrebe, da se poroča o vsakem Trumpovem tvitu ali bebavi izjavi. Včasih se namreč celo zdi,  da Trump na tak način medije zlorablja za preusmerjanje pozornosti z resnično pomembnih vprašanj. Po drugi strani medijem večinoma ni mar resnica, ampak želijo le čim več pozornosti.

ZDA so s Trumpom dobile nesramnega, nevzgojenega predsednika, ki pa presenetljivo zvesto sledi republikanskim željam in dolgoročnim ameriškim interesom.

Category: Svet  Tags:  Leave a Comment

Ne Hitler iz naše ulice, ampak le nekdo, ki mora opraviti svoje delo

Žiga Turk meni, da je veliko šefov vseh šefov, ki se izživljajo, ker pač imajo moč na svojem področju, nimajo pa statusa. Jaz nasprotno menim, da se Žiga ne zna vživeti v ljudi, ki jih obtožuje, da so mali Hitlerji z naše ulice.

Njegov zapis prihaja seveda po zapletu na vhodu v sodišče v Ljubljani, ko je pravosodni policist ustavil vrhovnega sodnika Zobca. Ta bi se moral, kot vsi drugi, podvreči pregledu, a je ‘odločno zakorakal proti dvigalu,’kakor se je sam izrazil.  Pravosodni policist bi ga naj zgrabil za nadlaket in odvlekel proti vhodu. Iz tega je nastala cela afera in na žalost je dobila tudi političen pridih, čeprav je šlo le za vprašanje varnosti na eni strani in dostojanstva na drugi, v ozadju pa je skoraj zagotovo bil nesporazum, ko pravosodni policist ni prepoznal sodnika, sicer bi verjetno  pogledal proč. A kako je v resnici bilo, se bo upamo šele razjasnilo.

Žiga Turk trdi, da njegov zapis ne gre toliko samemu dogodku, kot fenomenu na splošno.

Ne, ničejanske volje do moči nimajo samo vrhunski politiki in direktorji, ima jo tudi vunbacitelj v diskoteki, ki odloča, kdo vstopi in kdo ne, čuvaj parkirišča, ki odloča, kje bo kdo parkiral, uradnik na okencu, ki ima pravico zahtevati, da še enkrat, tokrat pa čitljivo izpolnite obrazec, policist, ki ne razume, da se vam mudi na letališče in da bi želeli, da vam na hitro zaračuna kazen, ne pa, da kar se da zavlačuje, snažilka, ki ima pravico zahtevati, da se otroci preobuvajo v mokrem in vlažnem vetrolovu in ne v toplem hodniku, natakar, ki tečnemu gostu pljune v kavo, varnostnik na letališču, ki vam vrže kozmetiko v smeti, ker ste ob pregledu preveč zavijali z očmi, kuharica v šolski prehrani, ki vztraja, da je na meniju piščanec z rižem, govedina pa s krompirjem in naj se otrok ne izmišlja obratno, varnostnik, ki vas ne spusti v trgovino pri izhodu, ampak pošlje na vhod, sprehajalec, ki se ukvarja s tem, ali vaš kuža lahko kaka v gozdu, ne da bi vi za njim pobirali iztrebke …

Po mojem mnenju v resnici ne gre za kakšne komplekse majhnih ljudi, ki na svojem področju ponižujejo drugače močnejše, bogatejše, sposobnejše od sebe. Večinoma se da vse dokaj preprosto pojasniti.

Recimo varnostnik. Dobi nalogo, da preverja ljudi na vhodu. Ni posebej dobro plačan, a zaposlitev to le je. Nov je v službi, ne pozna še vseh. Kaj bo počel? Skušal bo preverjati ljudi in strah ga bo, da ne bi skozi spustil koga, ki ga ne bi smel. Ker, ko bo enkrat to storil in ga bo videl nadrejeni, bo mu verjetno rekel, naj se poboljša, ali pa si najde drugo službo. Seveda bo čez čas samo prijazno pozdravil, ko bo poznal vse zaposlene in jih bo ločil od strank, ampak dokler temu ne bo tako, bo previden.

Ali referentka, ki zahteva čitljiv podpis. Kaj pa, če nečitljiv podpis zanjo pomeni večji problem, kot si njena stranka to predstavlja? Recimo, da dobi dnevno nekaj sto vlog in na koncu ima pred sabo zmazek, iz katerega ne zna razbrati, kdo je podpisan, kje stanuje in kaj hoče. Ima problem. Pride njena nadrejena in ji prijazno pove, naj drugič zahteva čitljiv podpis. Če nadrejena ni prijazna, jo bo opozorila, da nobeno delovno mesto ni za stalno.

Ta varnostnik in referentka sta potem težko Adolf Hitler in Eva Braun. Le svoje delo skušata opravljati.

Seveda so ljudje včasih nadležni, slabe volje, se znašajo nad drugimi. Takšni so lahko varnostniki, policisti, natakarji in tudi tisti, s katerimi pridejo v stik. Vsi imamo kdaj slab dan. Grda beseda da razlog za grdo besedo, arogantna gesta za neprijazen odziv. Toda, ni treba pretiravati, delati drame, ker to ničemur ne koristi. Več je treba razumevanja do drugih, manj vere v lastno pomembnost in enkratnost.

Category: Slovenija  5 Comments

Vojna proti Rusiji se vodi na vseh področjih, tudi na športnem

Potem so prišli po športnike.

Seveda ni nič političnega na odločitvi Mednarodnega olimpijskega komiteta, da lahko ruski športniki na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu sodelujejo le kot nevtralni, ne pod rusko zastavo. Nikoli ni, kadar odločajo institucije, v katerih prevladujejo zahodni interesi. Kaznovali bodo ‘napad na integriteto olimpijskih iger in športa’, kot je po zasedanju v Lozani dejal predsednik MOK Thomas Bach, a čisti ruski športniki bodo lahko nastopali pod olimpijsko zastavo. Pač, športniki iz Rusije, ne ruski športniki. Da je ta zastava podobna beli zastavi predaje in da gre za poniževanje Rusije, nima nobene povezave z zahodnimi pritiski.

Ah, da, Rusi bodo morali plačati še kazen 15 milijonov $.

Zanimivo, ne, kako je vse narobe z Rusijo. Povsod so. Vmešavali se v ameriške predsedniške volitve, podpirajo katalonske težnje po neodvisnosti, pripravili so Brexit in sploh ni volitev v zahodnem svetu, kamor ne bi potisnili svojih prstov, v Ukrajini imajo nameščenih nekaj divizij, s svojimi mediji sejejo lažne novice, s troli manipulirajo družabna omrežja in na koncu koncev še njihovi športniki niso pravi športniki, ampak le prevaranti. Tako kot njihovi novinarji niso pravi novinarji, ampak agenti sovražne sile. Še malo in bodo tudi za Ruse razglasili, da niso pravi ljudje.

To je vojna, ki se zaradi prisotnosti jedrskega orožja in modernizacije ruskih oboroženih sil, vodi na drugih področjih: v medijih, financah, gospodarstvu, tudi športu. Vojna, ki se je začela že dolgo tega, najmanj po gruzinskem napadu na Južno Osetijo in Abhazijo, še bolj pa z državnim udarom v Ukrajini, ki je privedel do ruske aneksije Krima. Rusija, to bi morala biti država, kot je zdaj Ukrajina. Voditi bi jo morali pokvarjeni oligarhi, vrata bi ob šibki centralni oblasti morala biti odprta tujemu kapitalu, prebivalstvo bi moralo živeti v bedi, najbolje pa bi bilo, če bi razpadla na majhne stane, ki bi jih ZDA lažje nadzorovale. A Rusija to ni in zato je problem.

Je kaj res na obtožbah o dopingu v ruskem športu. Verjamem, da je. Toda, način, kako se to vleče že nekaj let, kako so posledice predvidljive in čim bolj ponižujoče za Rusijo in ruske športnike, nam kaže, da ni vse čisto. Da gre za še eno zlorabo institucij, v katerih prevladujejo zahodne sile, za obračunavanje z nasprotniki. Kaznovati bi morali le tiste športnike, ki so jim nečednosti dokazane, ne pa da so zdaj vsi prisiljeni dokazovati  nedolžnost in ne smejo zastopati svoje domovine.

Vse skupaj je nevarno. Počasi novinarji ne bodo več novinarji in športniki ne več športniki, ampak bodo vsi predstavniki sovražnih sil, s katerimi je treba obračunati. Mostovi se bodo porušili in vrata zaprla. Rusija bo sčasoma ustvarila svoje alternative, zelo mogoče tudi na športnem področju, da bo bolj varna pred številnimi napadi. Kitajska, ki bo skoraj zagotovo naslednja žrtev takšnega vojskovanja, tudi. Zaradi dvoličnosti in nenehnih napadov, bo dialoga vse manj.

Bodo tudi za spolne škandale v ameriški zabavni industriji obtožili Ruse?

Zabavna industrija je eden izmed temeljev ameriške prevlade. Če gospodarstvo financira to prevlado, oborožene sile pa  nasilno obračunavajo z nasprotniki, zabavna industrija najbolj učinkovito preostanku sveta in tudi domačemu prebivalstvu prodaja zamisel o ameriški izjemnosti. Še v najbolj zakotnih krajih poznajo kakšnega ameriškega zvezdnika. V glavo imajo vsajene podobe ameriških mest in podeželja, njihovih junakov in pevcev in tako dalje.

Skozi zabavno industrijo se celo ljudi v ZDA sovražnih državah prepričuje, da so Američani v osnovi dobri ljudje, ki jim morajo zaupati. Zaradi tega je potem tudi lažje zmanipulirati prebivalstvo, da zaupa prekanjenim ameriškim diplomatom, češ da jim bodo pomagali in ne le izkoristili. In tako pride do barvnih revolucij. Ko se ljudje zavedo, da so bili prevarani, je že prepozno. Kot v Ukrajini ali Libiji.

Kako ljudje ne bi verjeli Američanom, če pa so pogledali na stotine filmov in serij, v katerih so nekateri Američani res predstavljeni kot barabe, a nekje je vedno junak, ki bo naredil vse za pomoči potrebne?

Toda ameriška zabavna industrija se sooča z veliko krizo. Ne mine dan, ko ne bi bil razkrit kak spolni iztirjenec. Ljudje, zvezde, ki drugim solijo pamet, kako bi morali živeti in se obnašati, ki so tudi politično aktivni, predvsem v podporo ameriški demokratski stranki, so pogosto sami navadne pošasti. Zakaj bi jim potem kdo zaupal?

V ZDA je zaupanje v medije na zelo nizki ravni, kar pojasnjuje, kako ima lahko Donald Trump kljub nenehnim napadom še vedno tam okoli 35% podporo. Kar je več, kot podpora Kongresu, čeprav seveda manj, kot podpora predsednikom v preteklosti. Tistih 35% preprosto ne verjame ameriškim medijem, karkoli že ti poročajo. Imajo že razloge zato. V preteklosti je bilo že ogromno laži. Lažne novice niso nič novega, kar bi se pojavilo z družabnimi omrežji in alternativnimi mediji na spletu, mediji, ki se imajo za objektivne in poštene, so lagali vsakokrat, ko jim je to bilo v interesu. Spomnimo se le predpriprav na vojno v Iraku.

Monopol večjih ameriških medijev je že pri koncu, zaradi česar so bolj razumljivi napadi na ruske medije, ki o dogodkih po svetu poročajo iz drugačnega zornega kota. Zaradi tega so tudi razumljivi napadi na trole na spletu, na razna gibanja, ki ustvarjajo svoje medije in profile na družabnih omrežjih in se potem informirajo drugje, ne pri CNN-u ali New York Timesu. Strah jih je, ker vedo, da ne morejo več sami ustvarjati javnega mnenja. Da je na voljo veliko drugih virov, ki jih ne nadzorujejo.

Nazaj k ameriški zabavni industriji. Če se bo zrušila še ta trdnjava, bodo ZDA na koncu mnogo šibkejše, kot so zdaj. Težje bodo ustvarjale javno mnenje doma in po svetu in zrasle bodo alternative. Zaradi tega ni izključeno, da se ne bodo kmalu pojavile absurdne obtožbe, češ da Rusi skušajo s poudarjanjem teh zgodb razdeliti ameriško družbo in uničiti enega temeljev njene prevlade v svetu. To bodo potem povezali z alternativno desnico v ZDA, v miks pa bodo vrgli še levičarje in vse druge, ki dvomijo v ameriško izjemnost. Alternativna desnica v ZDA seveda na veliko izkorišča škandale v zabavni industriji, da bi zrušila moč svojih nasprotnikov.

Rusi so postali priročni krivec ne le za ameriške težave, ampak tudi za težave drugih, kakor na primer v Španiji, kjer naj bi stali celo za katalonskimi težnjami za neodvisnost. To nima zveze z realnostjo, je pa koristno, da se preusmerja pozornost od pravih vzrokov sprememb in škandalov.

Category: Svet  One Comment

Katalonski polom

Kdo bi si mislil v času refererenduma o neodvisnosti, da so bile katalonske oblasti tako nepripravljene. Ljudi so pozvali k glasovanju in res so se množice, kljub poskusu policije, da jim to prepreči, odpravile na volišča. Kar je sledilo, so bile podobe španske represije nad miroljubnim ljudstvom, ki je le želelo glasovati. Te podobe so obkrožile svet in Kataloncem priborile številne simpatije. Toda, seveda, na koncu simpatije niso toliko pomembne, kot sposobnost, da tudi na silo dosežeš svoje. Centralne oblasti v Madridu namreč v nobenem primeru ne bi mirno iz rok izpustile ene svojih najbogatejših pokrajin.

Po referendumu, ki se ga je kljub oviram udeležilo veliko prebivalcev Katalonije, je lokalna oblast začasno potegnila zavoro. Res je, veliko ljudi ni glasovalo in zaradi tega je na referendum padla vsaj majhna senca dvoma. Toda, krivda je bila pri oblasteh v Madridu. Namesto, da bi se vključili v kampanjo in prebivalce Katalonije prepričevali, da jim je v Španiji bolje, kot jim bo v neodvisni državi, so skušali s silo uveljaviti svoje. Nič čudnega, če udeležba ni bila višja. Da bi bili lahko povsem gotovi o volji ljudstva, bi moral referendum biti izveden v drugačnih okoliščinah.

Ves čas je bilo jasno, da bo Madrid za vsako ceno hotel ohraniti ozemeljsko celovitost Španije. Da bo, če bo treba, uporabil tudi policijo in vojsko. To bi moralo katalonsko vodstvo vedeti in se pripraviti. Lahko bi ustrezno preoblikovali lokalne policijske sile, ali izgradili nove oborožene sile, ki bi jim omogočile, da vsaj za nekaj časa obranijo neodvisnost, ko bi le to razglasili. Odločili so se drugače. Naivno so pozivali evropske vlade, naj jih podprejo. Stavili so na pravico do samoodločbe narodov in na neko osnovno poštenost, da jih ne bodo pustili na cedilu. Mislili so, da bo zgražanje na družabnih omrežjih prineslo dovolj pritiska na vlade po Evropi in bo zaradi tega prišlo do pritiska na španske oblasti.

Nič od tega se ni zgodilo in zdaj je del katalonske vlade v priporu, del pa na begu. Katalonija je tesno v objemu Španije. Vse kar ostaja, so brezpredmetni mirni protesti in kritike na spletu. Kmalu bo večina pozabila nanje in vse bo po starem, razglasitev neodvisnosti pa le še slaba šala.

Priznam, težko mi gre v glavo, da je v teh časih kdo še tako naiven, da verjame v pravljice o pravici do samoodločbe. Ah, seveda je Kosovo lahko neodvisno in seveda bodo evropske vlade hitele s priznanjem vsake pobegle pokrajine v sovražni državi. Recimo v Rusiji. A to je dvolično. Doma tega ne bodo dovolili. Resnici na ljubo bi lahko Španci preprosto postrelili nekaj katalonskih politikov in razen zgražanja dva ali tri dni, to ne bi spremenilo ničesar. Verjetno bi rekli, da so bili ti katalonski voditelji ruski plačanci, glede na to, da so zadnje čase Rusi dežurni krivec za vse. Poglejmo le v Ukrajino, v Donbas. Vojna tam še vedno traja, še vedno padajo granate in nikomur niti na pamet ne pade, da bi rekel, ‘Hej, naj imajo prebivalci Donbasa še en referendum o svoji usodi. Pošljimo tja opazovalce in spoštujmo odločitev.’ Ne, Donbas je del Ukrajine in pika. Kot rečeno, če bi se to dogajalo v Rusiji, bi evropski politiki vpili na ves glas, kakšna tragedija se godi in da je neodvisnost nujna.

Katalonija? Komu mar.

Saj ne, da ne bi imel simpatij do Kataloncev. Toda, malo več pameti bi njihovi voditelji le lahko imeli. Zdijo se namreč kot ljudje, ki niso dobro spremljali dogajanja v svetu in se zato niso zavedali, kakšen ta v resnici je.

Category: Svet  Tags:  Leave a Comment