Evropa po poti južne Amerike?

Kakšen je razlog, da Brazilija ni velika sila? Navsezadnje, gre za ogromno državo, z velikim prebivalstvom, bogatimi resursi, brez pravih konkurentov  v bližini. Pa vendar danes o Braziliji ne govorimo kot o nekem faktorju v svetovni politiki. Argentina je manjša država, toda prav tako nima teže kakšne Španije. Ne gospodarsko, ne vojaško. Ali Mehika, ki je po prebivalstvu vendarle bogatejša kot Nemčija, kaj šele Velika Britanija ali Francija.

Razlogov je veliko in potrebna bi bila obširna razprava, da bi se jih vse naštelo. A za namen tega zapisa bom omenil le enega. To so elite, ki vladajo tem državam. Po večini teh držav vidimo silovito razslojenost, bogastvo na eni in neverjetno revščino na drugi. Bogati se skrivajo za zidovi, v varnih soseskah, reveži se gnetejo v raznih barakarskih naseljih in so pogoste žrtve kriminala, slabe izobrabe, slabega zdravstva in premalo možnosti v življenju. Bogati nimajo drugih ambicij, kot da obdržijo svoj status. Da ostanejo bogati in varni. Če to pomeni, da živijo v drugorazrednih državah, komu mar. Če to pomeni, da se občasno mimo pripelje ameriški veleposlanik  in jim pove, kje jim je mesto, komu mar. Oni so še vedno bogati in varni.

Naša domovina Evropa. Bojim se, da gre po isti poti. Mogoče se motim. Upam, da se motim.

Evropejci se radi hvalimo s socialnimi državami, z dokaj dobrim zdravstvom, šolstvom, ne najbolj brutalnimi oblikami revščine, možnostmi za vse. Toda v resnici se vidi, da elite živijo vedno bolj odmaknjeno življenje. Reveže in migrante se odriva v posebne soseske, bogati pa živijo v svojih, kamor se nihče, ki nima dovolj denarja, ne more priseliti. Tam  so varni. In od tam pridigajo revnim množicam, da so rasistične, ker ne sprejemajo tujcev. Pritiski, da se privatizira vse mogoče, so vedno večji. Zasebno zdravstvo, zasebno šolstvo, itd… Spet, bogati imajo na tak način dostop do prvovrstnih storitev, revni vedno manj. Te elite v resnici niso ogrožene. Če bo prišlo do hudih trenj, bo prišlo v kakšnem predmestju Pariza, kjer se bodo pobijali Maročani in revni Francozi. Bogati bodo vedno imeli možnost, da se odpeljejo na varno. Mogoče si bodo dali postaviti višje zidove in si omislili zasebno varovanje.

En razlog je, da je recimo država, kot je Brazilija, manj pomembna od Francije. Ker nima ambicije. Ker ambicije nimajo njihove vladajoče elite. V Braziliji jim je vseeno. V Franciji jim v preteklosti ni bilo. In če je elitam pomembno, da imajo moč v svetu, naredijo marsikaj, da dvignejo svojo državo, za kar pa morajo poskrbeti za širše množice. Potrebujejo namreč izobražen in produktiven srednji sloj, potrebujejo izučeno delavstvo, zadovoljne množice, izurjene vojake.  Vendar pa se bojim, da tudi te ambicioznosti ni več veliko. Da je tudi evropskim elitam čisto dovolj, da razpolagajo s svojim denarjem, se igrajo domačijsko politiko in ZDA prepustijo, da vodijo svet. Da se podredijo ameriškemu veleposlaniku, da jim na obisku pove, kje jim je mesto. Ali ruskemu. Ali kitajskemu. Saj je vseeno.

Res upam, da se motim in da čez nekaj desetletij Italija ne bo le nova verzija Kolumbije.

Slovenija seveda ne spada v to zgodbo. Še ne. Je premajhna in preveč nepomembna že sama po sebi, drugače pa še kar egalitarna in homogena. Ampak to ne pomeni, da ne bomo šli po poti drugih.

Category: Svet  Leave a Comment

Mosul ni Alepo

Ali kako? Saj ne, da bi pričakoval, da bodo zahodni mediji in legije aktivistov na družabnih omrežjih, ob obleganju Mosula enako glasno kot pri obleganju Alepa, vpili o največjem barbarstvu, koncu človečnosti, najbolj brutalnem uničenju od mongolskega opustošenja Bagdada sem. Niti, da se bodo veliko oglašali taisti novinarji, ki so trkali na srca človeštva ob trpljenju otrok v Alepu ali posamezniki, ki so malodane jokali, da svet dopušča uničenje ubogih ljudi v uporniškem delu mesta.

Situacija v zdaj že zavzetem uporniškem delu Alepa in v Mosulu, je dokaj podobna. V obeh primerih so se skrajneži utrdili v mestu, obkolile pa so jih vladne sile. V obeh primerih so zračno podporo razen lastnega letalstva ponudile zunanje sile. V Alepu Rusi, v Mosulu Američani.  V obeh primerih so se uporniki dobro pripravili na spopad, zaradi česar njihovi nasprotniki niso imeli nobene možnost, da bi zmagali na hitro. V Alepu so se boji vlekli in vlekli, v Mosulu še vedno niso končani. V obeh primerih je cena v civilnih žrtvah visoka.

Bi lahko bilo drugače? Niti ne.

Bilo bi neumno sprenevedati se, da so vojne neke humanitarne operacije, v katerih umirajo samo oboroženci. Ni je sile na planetu, ki bi bila tako tehnološko napredna, četudi se o tem seveda radi hvalijo, ki bi znala natančno videti v nek predel mesta, kje se tam nahajajo borci in kje civilisti in potem s kirurško natančnim napadom ubiti samo oborožence. Vojne so še vedno umazane in krvave zadeve.

Ampak tukaj ne gre za vojno kot takšno, gre za propagando. O Alepu se je toliko več govorilo zato, ker so tam zmagovale napačne sile. Nobena skrivnost ni, da so v zahodnih prestolnicah in v zalivskih arabskih monarhijah, želeli videti padec sirskega predsednika Asada. Da so podpirali upornike. Da so o zločinih teh upornikov molčali in večinoma prikazovali le zločine vladnih sil. Ker jim je to bilo pač v interesu. Za otroke seveda nikomur ni bilo mar. Ko so vladne sile enkrat osvojile uporniški del mesta, so vse skupaj predstavili kot pokop mesta in niso hoteli več poročati o tem, da se je začelo vračati življenje. Da uničenje seveda ni bilo popolno in se je začela obnova. V Mosulu je drugače. Iraške oblasti, čeprav v prijateljskih odnosih z Iranom in Rusijo, sodelujejo z ZDA.  Zaradi tega pač, razen ob večjih tragedijah, ne bo poročil o bombah, ki so padle na civiliste, ne bo vprašanj o trpljenju otrok v obleganem Mosulu. Ne bo belih čelad, da bi jim dali kakšno nagrado. Ne bodo  aktivisti na twitterju vpili, da ves svet joče za Mosulom.

Veliko se zadnje čase govori o lažnih novicah in to na način, kot da bi obstajala razlika med ustaljenimi mediji, ki govorijo resnico in lažnimi alternativami, ki jih ne bi smeli jemati resno. Ni čisto tako. Mediji so vedno lagali, manipulirali in širili lažne vesti. Vedno so bili, bolj ali manj, podaljšek tega ali onega interesa. V primeru poročanja o Alepu in Mosulu, lahko lepo vidimo, kako res je to.

Category: Svet  One Comment

Turčija in zahod pred trkom

Po Nemčiji, se je zaiskrilo še med Turčijo in Nizozemsko.  Potem ko Nizozemci niso dopustili pristanka letala s turškim zunanjim ministrom, ki je z ozemlja turškega konzulata v Roterdamu želel nagovoriti zbrane Turke, so iz države izgnali še turško ministrico za družino. Ta se je z istim ciljem pripeljala iz Nemčije. Okoli 1000 zbranih Turkov pred konzulatom je potem protestiralo, prišlo je do nasilja, turški predsednik Erdogan pa je proti Nizozemski, tako kot nekaj dni prej proti Nemčiji, izstrelil nekaj sovražnih besed.

Ta zadnja zaostritev je prišla zaradi želja turških politikov, da bi med svojimi manjšinami v Evropi iskali podporo za aprilski  referendum v Turčiji, kjer bodo odločali o spremembah ustave in krepitvi predsedniškega sistema, s čimer bi se povečala moč predsednika Erdogana. Evropejci nočejo videti turških politikov, ki bi sredi njihovih držav nagovarjali shode v podporo turškemu predsedniku, niti ne želijo videti takšnih shodov samih.

Moja razlaga zaostrovanja odnosov med Turčijo in nekaterimi evropskimi državami je sledeča: Turki so že dolgo tega spoznali, da jih nikoli ne bodo sprejeli v EU. Erdogan je počasi krepil konservativne sile in Turčijo želel narediti za neodvisno silo, ampak še vedno je bil naklonjen povezavam z zahodom. Potem je prišel poskus vojaškega udara. Očitno je, da so v številnih zahodnih prestolnicah želeli, da vojska zmaga, saj so se bali krepitve islamizma in tega, da bi se Erdogan spremenil v diktatorja. Po drugi strani je Putin Erdoganu podal roko. Sledil je velik obrat in Turčija se je začela zavestno obračati proč od zahoda. Kar se zdaj godi je, da Erdogan ruši mostove z evropskimi državami, verjetno zato, da bo Turčijo naredil resnično neodvisno ali povezano z Rusijo, kolikor se bo to ob nesoglasjih o usodi Sirije in Kurdov dalo. To pomeni, da bo Evropejce in Američane videl kot sovražnike, proti katerim lahko uporabi marsikatero sredstvo. Begunci in migranti so eno. Meje se lahko odprejo. Ampak potem so v Evropi še Turki. Samo  na Nizozemskem jih je 400000. Te ljudi lahko uporabi za destabilizacijo držav, v katerih živijo. Imamo še Islamsko državo. Turki so seveda gledali proč, ko so posamezniki iz evropskih držav odhajali v Irak in Sirijo. Zdaj bodo pač gledali proč, ko se bodo vračali. Na koncu bo Turčija lahko skupaj z Rusijo in Iranom povsem izrinila Evropejce in Američane z večjega dela Bližnjega Vzhoda. Skupaj bodo te tri sile lahko tudi skoraj povsem  zaprle dostop do  Centralne Azije. Na kratko, ve se, kdo so največji poraženci te zaostritve. Turki ne.

Pred našimi očmi se odvija pomemben premik v razmerjih moči. Turčija je bila vso povojno obdobje pomemben, če ne celo ključen element blokade sovjetskih, kasneje pa ruskih interesov. Bila je tudi most do Bližnjega Vzhoda. S Turčijo na svoji strani, so lahko Američani in njihovi evropski zavezniki blokirali Sovjete in kasneje Ruse v Črnem Morju, lahko so izvajali letalske napade na Irak v obeh vojnah in v obdobju izvajanja prepovedi poletov nad državo, lahko so tudi v Sirijo pošiljali borce in orožje, da bi spodnesli Asadovo oblast. Zdaj kaže, da je Turčija bolj kot ne neodvisna država, ki zasleduje samo še svoje interese. V primeru dodatnih zaostritev odnosov z Rusijo, jih ne bo več tako lahko prepričati, da ostanejo ‘odgovoren’ zaveznik.  V Siriji in Iraku bodo zaradi turškega odmika druge sile odločale, kako bo na koncu prišlo do miru, ne Američani in Evropejci.

Samo v milnem mehurčku zahodnih političnih elit se to ne zdi kaj pomembnega. Potem, ko jim je uspelo zaradi Ukrajine iz Rusije narediti nasprotnika, jim je uspelo odtujiti še Turčijo. Leta in leta zavračanja turškega približevanja EU in na koncu še poskus vojaškega udara, ob katerem so mnogi z žalostjo gledali na njegov neuspeh, so naredili svoje. Zdaj bo treba na Turčijo, tudi če še je članica NATO pakta, vedno bolj gledati kot na nasprotnika. Ker toliko Turkov živi po evropskih državah, si lahko mislimo, da nas bodo kmalu začeli strašiti še z enim nevarnim sovražnikom. Potem, ko so ruske medije in ruske obveščevalce obtožili, da skušajo destabilizirati zahodne države, se lahko zgodi, da bodo podobno govorili o turških medijih in obveščevalcih. Turki v Evropi seveda lahko na različne načine spremljajo turške medije in ti nanje tudi lahko vplivajo.

Mimogrede, ta zaostritev je še kako dobrodošla nacionalističnim silam po Evropi. Dobivajo namreč argument, da so lahko velike skupnosti imigrantov velika nevarnost. V tem primeru Turki. Nizozemski politik Geert Wilders, je Turkom že dal vedeti, da jim ni mesta v Evropi. Po Maročanih ima pač novega sovražnika. Turkov je na Nizozemskem podobno število, kot Maročanov, torej okoli 400000.

 

Tiste službe se ne bodo več vrnile

Donald Trump je svojo kampanjo gradil tudi na vračanju delovnih mest  v ZDA.   Nič čudnega, če je s tem pritegnil marsikoga, ki je v globaliziranem gospodarstvu izgubil svojo zaposlitev, ker so se lastniki odločili, da bodo svoje dobičke povečali s selitvijo proizvodnje v druge države, od koder potem domov pošiljajo izdelke. V  ZDA so cela območja, ki so padla v revščino, ker je industrija izginila in ljudje na teh območjih zavoljo tega  niso le revni, so tudi jezni in razočarani in si želijo, da bi prišel rešitelj. Četudi je temu ime Donald Trump.

Toda, mar lahko novi ameriški predsednik res vrne izgubljena delovna mesta? Bojim se za njegove podpornike, da le nekaj, vseh pa ne več. Še več, v svetu smo priča procesom, ki lahko izbrišejo mnogo več delovnih mest, kot jih Trump lahko vrne domov.

Resnici na ljubo je Trump že začel s pritiski, ki bodo vsaj nekaj večjih ameriških podjetij prisilili, da svoje proizvodnje ne bodo selila v druge države, ali jo bodo celo vračala. Drugačni trgovinski sporazumi bodo tudi prispevali k temu. Na tak način se bodo v ZDA odpirala nova delovna mesta. Toda po drugi strani smo na začetku novega kroga robotizacije, ki bo zmanjšal število nekaterih zaposlitev in prinesel nova. Prihaja doba samovozečih vozil, v trgovinah bo vedno manj prodajalcev, celo v restavracijah s hitro prehrano bodo ljudi nadomestili stroji. Da ne govorimo o tovarnah.  Celo v kmetijstvu se obeta pohod strojev, ki bodo delovali pod nadzorom vedno manj ljudi. Na kratko, pred nami so časi, ko bo vedno večja težava ustvarjati nova delovna mesta, ker jih bo napredek hkrati zelo hitro brisal. Še več, nova delovna mesta bodo tehnično zahtevnejša, zaradi česar bodo tisti s slabšo izobrazbo in manj uporabnimi znanji, težje našli zaposlitev.

Že zdaj živimo v časih, ko kmetijsto zaposluje zanemarljiv % prebivalstva, počasi pa bo tako tudi z industrijo. Vprašanje, koliko delovnih mest se še da ustvarjati v storitvah, saj bo tudi tam pritisk, da se z manj ljudmi naredi več, vedno večji. Živimo pač v svetu, kjer je dobiček vse.

Zato bo Trump imel velike težave, če bo želel vračati delovna mesta, še bolj bo pa tako z njegovimi nasledniki. To ne velja samo za Američane, seveda, ampak za ves svet.  To nam ne obeta nič dobrega. Nek odstotek prebivalstva bo že živel kot doslej, za mnoge se bodo odprle nove možnosti, veliko ljudi pa bo živelu v peklu začasnih, slabo plačanih zaposlitev, nevedoč, kje bodo dobili naslednji mesec ali leto. Obstaja velika verjetnost, da so bodo stopnje brezposelnosti v prihodnje povečale, to pa s seboj prinaša politično nestabilnost. Že zdaj lahko porast moči raznih alternativnih političnih sil pripišemo prav nezadovoljstvu med delom prebivalstva, ki izgublja v globaliziranem gospodarstvu. Medtem ko elite vse bolj bogatijo, vedno več ljudi ostaja na istem, ali celo izgublja.

Prav zaradi takšnih procesov moramo vedno bolj razmišljati o prihodnosti. Kako bomo živeli? Bomo uvedli univerzalni temeljni dohodek, ali bomo imeli veliko mini služb? Bomo krajšali delovni čas, bomo vse pustili enako, ali ga celo podaljševali, v upanju, da bomo z vedno več dela in več potrošnje ubežali krizi? Jasno je le to, da do sprememb bo prišlo, da do teh že prihaja. Jasno je, da mnogo delovnih mest ni več mogoče vrniti, ker zanje ni več potrebe. Ne v ZDA, ne v Mehiki, ne v Sloveniji.

Category: Slovenija, Svet  One Comment

Pahor kontra Pahor

Leto 2017 nam proti svojemu koncu prinaša volitve za predsednika republike. Eden izmed kandidatov je že znan. To je Borut Pahor. Tisti Borut Pahor, za katerega se zdi, da že ves čas svojega predsedovanja izvaja predvolilno kampanjo. Zaradi česar je tudi tarča številnih napadov.

Nič ne de, njegova podpora je kljub napadom zelo visoka in v boj za ponovno izvolitev bo lahko šel s prepričanjem, da je zmaga na dosegu roke.

Predsednik republike v Sloveniji nima veliko pooblastil. Dejansko gre za simbolno funkcijo, ki nekako nadomešča monarha. Prava moč leži v rokah predsednika vlade in njegovih ministrov. Zaradi tega tudi ni veliko tega, kar lahko predsednik republike počne. Ostane mu veliko časa, da svojo funkcijo prilagodi svojim željam in Borut Pahor je to tudi storil. S tem, da se je ves čas skušal približati navadnim državljanom. In je kosil, barval, se udeleževal številnih prireditev, tvital, se fotografiral in tako naprej.

Njegovi nasprotniki ga zaradi tega kritizirajo. Ne le, ker da izvaja nenehno predvolilno kampanjo, ampak ker se nedostojno obnaša.  Pogosto pri tem izpadejo prav besni, sploh ker vsakokratna merjenja priljubljenosti kažejo na to, da njihovi napadi ne delujejo in Boruta Pahorja ljudje imajo le še bolj radi. Tudi, če kdaj naredi kakšno neumnost.

Poskusa približati se navadnim državljanom ne morem obsojati. Če bi to počel, bi bil pač elitist, ki bi verjel, da je oblast samo za nekatere, redke, dobro povezane, ki se morajo potem družiti s sebi enakimi in na navadne ljudi gledati zviška. Bojim se, da je veliko napadov na Pahorja prav zaradi tega. Ker je na delu nekakšen slovenski elitizem, ali vsaj poskus, ko se nekateri pač skušajo dvigniti nad večino, da se potem lahko bolje počutijo v svoji koži.

Kdor veliko govori, se veliko izpostavlja, neizbežno naredi tudi kaj neumnega. Na napake je seveda dobro opozarjati, ne pomeni pa to tudi, da je modro obsojati in nekomu zaradi tega že kar zapirati vrata.  Odvisno, koliko je teh napak. Odvisno, kaj recimo nek politik dejansko predstavlja. Pahorja so skušali  nekem trenutku predstaviti malodane kot malopridnega seksista, ker je opletal z nekimi miškami, čeprav je že na daleč jasno, da to seveda ni.

V resnici s predsedovanjem Boruta Pahorja niti ne moremo biti pretirano nezadovoljni, kar očitno meni veliko Slovencev. Zato, ker preprosto ne more narediti velike škode. Kot je lahko naredi recimo predsednik vlade. Ker gre za položaj, ki je relativno nepomemben. Ocenjujemo lahko njegov slog, kakšno izjavo, drugače pa pač mora delati to, kar pač mora.  Truditi se mora, da deluje čim bolj spravljivo do vseh, da ne poglablja razkolov v naši družbi, da se prijazno nasmiha svojim političnim sopotnikom in diplomatom in predsednikom iz drugih držav in tako dalje. Da podpiše kaj, kar pač že po funkciji mora podpisati. Gosti kak posvet, s katerim odpira pomembna vprašanja.

Drugih kandidatov za predsednika republike na letošnjih volitvah še ne poznamo. Jasno pa je, da ima Borut Pahor ogromno prednost. Je namreč že na položaju in je zelo priljubljen. Napadi nanj ne delujejo, še več, številne kritike mu dajejo le še več brezplačne pozornosti. In ljudje očitno manj verjamejo kritikom, kot njemu. Ne smemo niti pozabiti, da je Slovenija zelo majhna država. Ko vam predsednik republike pride na otvoritev vrtca, tega ne pozabite takoj. Pokaže vam, da mu je celo mar. Za razliko od koga, ki ga zanimate le dva meseca pred volitvami, ko se bo gospod resni kandidat tudi pojavil na vsaki vaški veselici in trdil, da je med drugim, ljudski človek, Borut Pahor to počne redno.

Da, Boruta bo letos težko premagati.

 

 

 

 

Napad na lažne novice le uvod v cenzuro

Po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, se je številnim komentatorjem po večjih medijskih hišah povsem snelo. Kako se jim tudi ne bi. Prav te volitve so največji dokaz, da je čas, ko je nekaj velikih lahko ustvarjalo javno mnenje, minil. Nič niso pomagali nenehni napadi na republikanskega kandidata za predsednika ZDA, nič smešenje, žaljenje, hude obtožbe, še manj uradna podpora njegovi protikandidatki.

Tisti, ki smo bolj pozorno spremljali ameriški predvolilni cirkus, smo vedeli, da je tekma tesna. V ameriškem političnem sistemu, je večina držav že tako ali tako na strani demokrata ali republikanca, odloča se v nekaj ključnih državah. Na voljo je bilo veliko anket javnega mnenja in od daleč se je videlo, katere so pristranske. Če vam nekdo en dan trdi, da Hillary Clinton vodi za 12%, v nekaj dneh pa ta prednost pade na vsega odstotek ali dva, potem veste, da je nekaj narobe. Še posebej, če imate druge ankete, ki vam konstantno kažejo na veliko izenačenost.

Vsi ti mediji, ki so nenehno lagali, da Donald Trump nima nobene možnosti, ki so prav z grozo v očeh spremljali razplet predsedniške tekme, ne bodo odgovarjali za svojo pristranskost ali nesposobnost. Namesto da bi kak komentator ali novinar izgubil službo, se je začel veliki napad na lažne novice, ki da so Donaldu Trumpu pomagale do zmage. V smislu, napad je najboljša obramba. Zdaj se namreč nihče ne sprašuje, čemu so dobri novinarji, ki ne znajo razbrati, kam se ameriško volilno telo nagiba, ali celo namerno lažejo, da bi zavajali javnost, ampak je polno razprav o tem, kako preprečiti, da bi se širile lažne novice.

Tukaj ne gre za napad na lažne novice. Ne, jasno je, gre za poskus branjenja položaja nekaj medijev, sploh levo ali liberalno usmerjenih. Gre hkrati tudi za poskus, da se čim bolj zmanjša moč zunanjih vplivov, recimo ruskih medijev.  Nekateri bi pod pretvezo resnicoljubnosti, najraje uvedli cenzuro.

Kar se je v preteklih letih zgodilo je, da nam je internet postregel z veliko načini, kako lahko širimo svoje mnenje, pridobivamo informacije, razpravljamo, delimo. To je privedlo do poplave forumov, blogov, spletnih strani, profilov na družabnih omrežij, preko katerih množica posameznikov vstopa v polje, kjer so prej monopol imeli časopis, radio, televizija. Če je prej širjenje informacij potekalo od zgoraj navzdol, recimo od komentatorja v časopisu bralcu, so zdaj meje zabrisane. Na internetu so hkrati vsi ustvarjalci vsebin in njihovi potrošniki, vsebine pa se delijo sem ter tja. Vedno manj je centralnega nadzora nad tem, kaj navadno ljudstvo sme brati, poslušati, gledati in na koncu vedeti, vedno več je drugačnih mnenj.

Stari mediji (recimo jim tako), so zgroženo ugotovili, da je njihova moč skoraj povsem izginila. Hvalili so se, da so čuvaji resnice, četrta veja oblasti, globoko v svojih srcih so menili, da imajo v družbi pomemben status. Da lahko, če tako želijo, z ostrimi kritikami, pokopljejo tudi politike. Da lahko odločijo volitve. Ali referendume. Toda kakšen šok, ko se je to izkazalo za neresnično. Da jim ogromno ljudi sploh ne zaupa več, da se jim številni celo posmehujejo.

Kaj storiti? Zdi se, da mnogi razmišljajo o onemogočanju konkurence, kar množice ljudi na spletu, ki pišejo in govorijo, kar jih je volja, predstavljajo. Najprej s cenzuro na družabnih omrežjih. Potem z resolucijami o boju proti ruski propagandi. S povezovanjem alternativnih spletnih portalov z ruskimi obveščevalci. Z napadi na ‘sovražni govor’. Z zapiranjem sekcij za komentarje. In tako dalje. Cilj ni resnica, cilj je povrnitev statusa, povrnitev moči. Če se pomete s konkurenco, tako gre ta misel, bodo le medijske elite imele moč vplivati na javno mnenje.

Zveni malo kot moderna Turčija ali Kitajska? Da, zagotovo. V Turčiji tudi izklopijo twitter in facebook, kadar se oblasti to zdi primerno. Vsi vemo, da gre za cenzuro in onemogočanje svobode govora. Le pri nas bi nam radi ukinjanje profilov ljudi, ki izražajo preveč radikalno drugačna mnenja, radi prodali kot nekaj dobrega.

Nihče ne trdi, da organi pregona ne bi smeli preganjati pozive k nasilju. Da zasebna podjetja, kot sta twitter in facebook ne bi smela onemogočati uporabnike, ki drugim grozijo. Toda tukaj gre za nekaj drugega, za željo, da se ustavi poplavo drugačnih mnenj. Bodisi, da gre za begunce in migrante, brexit, ameriške predsedniške volitve, vojno v Siriji, karkoli…. Nihče ne bi preganjal časopisja z več desetletno tradicijo, če bi zavajali, nihče ne bi problematiziral televizije, ki bi javnost z manipulacijami pripravljala na vojno kdo ve v svetu. Le konkurenco bi radi onemogočali.

Živimo v nevarnih časih. Čustvena reakcija na izgubo statusa v družbi je normalna. Kar ni normalno, so vedno bolj radikalni pozivi k cenzuri. Seveda, vse to poteka prikrito, kajti kdo bi pa rad priznal, da se ne more kosati na trgu mnenj in novic in hoče na silo ustaviti konkurenco. Ne, raje blebeta nekaj o lažnih novicah in o potrebi po regulaciji, da se ‘neumne raje’ ne bo dalo tako poneumljat. Nič presenetljivega ne bi bilo, če si ta ‘resni mediji’ ne bi skušali priboriti še kakšne dodatne državne subvencije, da bi lahko razširjali svojo resnico. Kar bi stalo davkoplačevalce. Še večja nevarnost je v tem, da lahko končamo z resnimi poskusi omejevanja svobode izražanja. V modernem svetu to seveda ne bo delovalo, bo pa vsekakor neprijetno.

Category: Slovenija, Svet  4 Comments

Pred predčasnimi volitvami – novi obrazi in stara politika

Bomo imeli zaradi razprtij okoli ministrice za zdravje v vladajoči koaliciji, predčasne volitve? Ne vem. To je odvisno od članov koalicije. Besede, ki letijo sem ter tja, kažejo na hujše zaplete. Toda po drugi strani v tem trenutku nobeni od članic koalicije ni najbolj modro siliti na volitve. Podpore nimajo ravno visoke.

Preveč vprašanj je, da bi mogli napovedovati, kakšen bi bil razplet predčasnih volitev, recimo čez pol leta. Vemo, da bi SDS pobrala svoj delež, glede na udeležbo na volitvah, tam med 20 in 30%. Pri vseh drugih je stanje mnogo bolj nejasno, ker nimajo zagotovljene podpore volilnega telesa v večjih odstotkih. Ni tako, da lahko recimo SMC računa z bazo 15% , ki bodo v vsakem trenutku glasovali zanje. Le kako, če pa gre za instant stranko. SD ima organizacijo in tradicijo, ima pa tudi močnega konkurenta v ZL. DeSUS je še na najboljšem, ker bodo nekateri upokojenci pač po defaultu glasovali zanje. Ampak napovedovati odstotke je vseeno zelo težko. Potem je tu še možnost novih instant strank. Violeta Bulc ali Pirc Musarjeva? Primc? Balažic? In kaj je s SLS? Z Zoranom Jankovičem? Alenka Bratušek se medtem zdi odpisana.

Iti na volitve je za stranke koalicije zelo tvegano. Ne morejo vedeti, v kakšnem stanju bodo potem. Lahko, da v poraznem. Karel Erjavec lahko sicer še vedno računa, da bo našel mesto v koaliciji s SDS in NSi.

Poizkus z novimi obrazi se je izjalovil. Instant stranke imajo že v osnovi veliko težavo, da niso dodelane, da nimajo dovolj kadra, imajo slabe programe, skorajda nič izkušenj v umetnosti politike. Nič nepričakovanega ni, da se vsaj v začetnem obdobju potem soočajo s številnimi težavami. Ni dovolj preverjana kadrov in vrine se marsikateri nebodigatreba in potem zakuha afero. Kadrov že tako ali tako ni dovolj in vsaka izguba ministra je velika težava, ker ni ljudi, ki bi ga nadomestili. Preden se vam takšna stranka nauči voditi državo, jo že odnesejo volitve in čas je za spet nove obraze. Mislimo si lahko, da če bi recimo Violeta Bulc ustanovila liberalno stranko in potem zmagala na volitvah kot novo upanje, da bi kmalu doživela usodo Mira Cerarja. Preden bi si ustvarilia preverjeno ekipo in se naučila krmariti po kalnih vodah slovenske politike, bi ji podpora strmoglavila in na koncu bi jih šah mat dal kakšen koalicijski partner.

Slovenci smo zelo nepotrpežljivi in radi zamerimo. V politiki to še posebej velja, razen v primeru SDS. Kje so zdaj Gregor Golobič, Katarina Kresal, Gregor Virant, Radovan Žerjav? Kako je z Alenko Bratušek? V resnici niso bili tako slabi politiki, da bi jih morali povsem odpisati, a ko Slovenci zamerijo, je konec. Karkoli že naredijo takšnega, da si prislužijo jezo državljanov. Zavedati se moramo, da imamo prav zaradi te lastnosti večjega dela državljanov, da so pripravljeni povsem obrniti hrbet političnim strankam, če se jim zamerijo njihovi predstavniki, pojav instant strank. Ker skorajda ni mogoče z isto stranko in z novim voditeljem prepričati ljudi, naj volijo zanje. Lahko pa ustanoviš novo stranko z novimi obrazi in potem naprej vodiš podobno politiko. Vprašanje le, kako dolgo lahko to počneš.

To, menim, je velik problem slovenske demokracije. Za stabilnost sistema in tudi za njegovo učinkovito vodenje, so potrebni izkušeni politiki. Takšni, ki so na sceni že kar nekaj časa. Ki vedo, kako sistem deluje in kakšne ljudi potrebujemo, da se kaj spremeni. Ki tudi vedo, kakšni napori so potrebni, da se reformira recimo zdravstvo ali sodstvo in lahko to dolgoročno tudi izpeljejo. In za marsikaj v tej državi je potrebno veliko časa in napora, da se spremeni. Ker nismo največja država, tudi nimamo neskončnega bazena ljudi, ki jih lahko po mili volji nastavljamo na pomembne položaje. In potem zamenjujemo. Tudi ministri se morajo znajti na svojem področju, okoli sebe morajo imeti ljudi, ki jim lahko zaupajo in s pomočjo katerih lahko kaj spremenijo. Zato tudi ti ljudje potrebujejo svoj čas.

Kar trdim, je nekaj, s čimer se bo malokdo strinjal. Da ne moremo kar tako v neskončno iskati nove in nove obraze, medtem pa zavračati vse, kar nas po kakšnem letu vladanja razočara. Ker bo posledica, da bodo tisti, ki jih bomo kot najnovejše rešitelje ustoličili na oblast, kmalu izgubili vso podporo, hkrati pa ne bodo imeli časa, da kaj spremenijo. Ker se niti osnov vodenja države ne bodo nikoli naučili. Posledica nenehne kritike bo tudi, da se v politiko ne bo hotel podati nihče normalen, da bodo tja silili samo brezobzirneži, ki bodo pripravljeni prenašati medijske napade, da si bodo le prigrabili dobiček zase, potem bodo pa pač odšli. In to bo vedno hujše.

Saj razumete: Miro Cerar je tudi prišel kot rešitelj, zdaj pa se mu večina državljanov posmehuje, češ da je cmerar. Kdo drug, ki bi morebiti razmišljal, da bi šel v politiko in delal za skupno dobro, bo dobro premislil, če je pripravljen, da bodo čez nekaj časa vsi pljuvali po njem.

Ne trdim, da politikov ne smemo kritizirati. Seveda jih moramo. Ampak so pa tudi meje dobrega okusa in je sposobnost, da nekoga podpreš tudi, če se v čem ne strinjaš z njim. Da tehtaš njegove pluse in minuse in mu tudi daš drugo priložnost. Da mu ne zameriš tako zelo, in stranki v kateri je z njim, da ga le še sovražiš in ihtavo iščeš novega rešitelja. Da se zavedaš, da so politiki zmotljivi in nepopolni kot vsi drugi, da potrebujejo svoj čas in da delajo napake. Ko je napak absolutno preveč, se jim obrne hrbet, ne dela pa se velikih afer iz vsake težave.

To velja za vse politične stranke, ki jih v tej državi imamo in jih še bomo imeli. Novi obrazi so dobrodošli, toda potrebujemo tudi karierne politike, ki vedo, kako voditi to državo. Pred morebitnimi predčasnimi volitvami, bi bilo dobro o tem vsaj premisliti.

Donald Trump bo novi predsednik ZDA – zmaga populista pred elitistko

Nič posebej presenetljivega se ni zgodilo na ameriških predsedniških volitvah. Oba kandidata sta bila izredno izenačena, kar je potrjevalo kar nekaj anket javnega mnenja. Mediji so na žalost večinoma poročali zelo navijaško in so upoštevali le tiste, ki so kazale na prednost demokratske kandidatke, s čimer so bržkone skušali vplivati na volivce. O usodi celotnih ZDA je odločilo le nekaj ključnih držav, večina je bila ves čas v enem ali drugem taboru. Za Hillary se je zdelo, da ima nekaj malega prednosti, a ta občutek je varal. Donald Trump je uspel zmagati celo v državah, ki so se zdele trdno demokratske, kot so Wisconsin, Michigan in Pensilvanija. Na koncu je razlika po še ne čisto popolnih rezultatih pri skoraj 120 milijonih oddanih glasov minimalna. Hillary je dobila za skoraj četrt milijona več glasov, a tekmec jo je porazil v številu dobljenih elektorskih glasov. To je mogoče zato, ker je Hillary premočno zmagala v nekaj državah z velikim prebivalstvom, medtem ko je Donald marsikje zmagal z majhno razliko.

Po nepopolnih rezultatih, ima Donald Trump 276 elektorskih glasov, Hillary Clinton 228. Za zmago je potrebnih 270.

A najprej nekaj osnov. Američani volijo po posameznih državah, kjer za razliko od dveh manjših izjem v Nebraski in Mainu, zmagovalec dobi vse elektorske glasove. Elektorji so potem tisti, ki izvolijo predsednika ZDA. Države imajo število elektorjev določene glede na število prebivalstva. Nič čudnega torej ni, če recimo vidite večino ZDA obarvane rdeče, v barvo republikancev, a imajo demokrati kljub temu veliko elektorskih glasov. Državi New York in Kalifornija prinašata ogromno, medtem ko je Nebraska bolj malo vredna. Prav zaradi tega v takšnih bolj odročnih in hkrati že odločenih državah predsedniški kandidati ne nastopajo veliko. Pomembno je tudi vedeti, da so ZDA zelo razdeljene v svoji podpori tudi glede na raso, spol, starost, izobrazbo in tako naprej. Demokrati zadnja leta stavijo večinoma na koalicijo žensk, manjšin, bolje izobraženih. Republikanci se zanašajo na belopolto prebivalstvo, sploh na moške, slabše izobražene in iz ruralnih področij. Vse to ni ravno nekaj novega in česar v obeh taborih ne bi vedeli. V skladu s tem se potem tudi kandidati obnašajo. Je razlog zakaj bi Trump gradil zid na meji z Mehiko in zakaj se je Hillary predstavljala kot priložnost za prvo žensko predsednico. Tudi v napadih drug na drugega ni veliko naključnega.

 photo trumphq_zpsja6bislo.jpg

Veselje v Trumpovem taboru

V tej kampanji se je izostrila zelo pomembna ločnica. Donald Trump je nastopal kot populist, ki posluša majhne ljudi, Hillary Clinton kot predstavnica elit z izkušnjami, ki ne bo počela neumnosti. Zdaj, je pričakovanje odpuščenega delavca nekje iz Ohia, ker so lastniki tovarne proizvodnjo preselili v Mehiko, da bo mu v pomoč milijonar, ki bi nižal davke bogatim, racionalno? Ni. Toda v tej igri je več čustev, kot treznega premisleka. Ljudje, ki jih je sistem pustil na cedilu, bodo težko zaupali nekomu, ki ga imajo za predstavnika tiste elite, za katere so dobri le kot volilni bazen, drugače so pa zanje neizobražene zgube. Hillary je zagotovo prepoznana kot predstavnica elit. Če kaj, potem je Trump v tej kampanji uspel vse svoje tekmece prikazati kot pokvarjene politike, medtem ko je, tudi s svojo politično nekorektnostjo, ustvarjal videz outsiderja. Vzbudil je upanje, da je rešitelj, kar bi pojasnilo njegove gromozanske shode, kjer se je trlo ljudi. Na shodih Hillary Clinton je bilo ljudi bolj malo.

Na tem mestu je treba poudariti, da bi demokrati še kako lahko slavili, če bi za svojega kandidata izbrali Bernija Sandersa. Ta je namreč tudi nagovarjal ta sloj in je imel karizmo, da je okoli sebe lahko zbiral množice. Toda demokratska stranka mu je raje pod noge metala polena, saj je zanje edina izbira bila Hillary.

 photo hillhq_zpswzurei4p.jpg

žalost v taboru Hilary Clinton

Jasno je, ni vse v delitvi na populizem in elitizem, je pa ta prepad Trumpu pomagal zmagati. V ozadju imamo poznano delitev na republikance in demokrate, na politiko, ki jo zastopajo in ljudi, ki jih podpirajo. Republikanci imajo podporo večinoma pri belopoltih, pri moških, pri tistih ki živijo na podeželju in ki zagovarjajo močno vojsko in policijo, nasprotujejo ilegalni imigraciji, zahtevajo ostrino do kriminala, hočejo nizke davke, stavijo na trg, so bolj religiozni. Demokrati iščejo podporo pri ženskah, manjšinah, živečih v mestih, nasprotujejo rasizmu in seksizmu, bi z višjimi davki za bogatejše gradili ZDA, verjamejo v vlogo države na skoraj vseh področjih. Zdi se, da ne glede na to, kakšen je politik, in v tem primeru smo imeli dva res izredna primerka, bi večina baze na eni ali drugi strani volila za svoje. Zaradi tega je tudi večina držav že v naprej razdeljenih. Razlika, zaradi katere je Trumpu uspelo, je pač, da je demokratom ukradel nezadovoljne, ki so jih ti odrinili, ko so namesto Sandersa izbrali Hillary Clinton. No, resnici na ljubo gre za ljudi, na katere demokrati ne stavijo več veliko, ker živijo v prepričanju, da bodo ZDA vedno manj bele in bodo potem zmagovali s podporo drugih. Kar je iluzija, a pustimo to ob strani.

Donald Trump je po podatkih The New York Times med moškimi zmagal s 53% proti 41%, medtem ko je med ženskami izgubil s 54% proti 42%. Med belopoltimi je Trump zmagal z 58% proti 37%, med temnopoltimi pa je izgubil kar 88% proti 8%. Med latinoameričani je zmagala Hillary s 65% proti 29%. Donalda so volili bolj starejši, Hillary mlajši. Donald je zmagal v ruralnih področjih in manjših mestih (62% – 34%), a tudi v predmestjih (50% – 45%), Hillary je premočno zmagala v mestih z nad 50000 prebivalci (59% – 35%). Trumpovi volivci so bolj religiozni in jih je več služilo v oboroženih silah.

Poglejmo si, kako je Trump potekal sam boj na voliščih. Potreboval je namreč nekaj ključnih držav. Najprej, Florido. S Floride so podatki začeli prihajati malo po polnoči, ko so se tam zaprla volišča in bilo je ves čas tesno. Demokratom se je zdelo, da lahko tam dosežejo hitro zmago, republikancem, da s porazom lahko kar obupajo. A na koncu je Trump slavil z 49,1% proti 47,7% in dobil 29 elektorskih glasov. Florida je ena bolj poseljenih ameriških držav. Nič še ni bilo izgubljeno za Hillary, medtem ko je moral Trump dobiti še marsikaj. A potem sta padla Ohio in Severna Karolina, kar je pomenilo, da Trump potrebuje le še kakšno presenečenje. V Ohiu je Trump slavil z 52,1% proti 43,5% in pobral 18 elektorskih glasov, v Severni Karolini s 50,5% proti 46,7% je dobil 15 elektorskih glasov. Za te tri države se je vedelo, da bo tesno, celo iz bolj kot ne zmanipuliranih anket javnega mnenja. Toda prava presenečenja so šele prihajala. Donaldu Trumpu je namreč uspelo dobiti kar tri države, ne eno, za katere je moral upati za končno zmago. To so Pensilvanija z njenimi 20 elektorskih glasov, kjer je zmagal z 48,8% proti 47,7%, Michigan z 16 elektorskimi glasovi, kjer je zmagal s 47,6% proti 47,3% in Wisconsin z 10 elektorskimi glasov, kjer je zmagal z 47,9% proti 46,9%. Konec igre. Obrazi novinarjev, ki so večinsko navijali za Hillary, so potemneli.

Rad bi poudaril, da sem sumil, da lahko Michigan podpre Trumpa in to zato, ker je tudi Sanders tam premagal Hillary, čeprav so ji ankete kazale na znatno prednost. Nisem pa pričakoval takšnega preobrata v Pensilvaniji.

 photo pinokio_zpsmgp2bgbc.jpg

Večina novinarjev danes zjutraj

Na koncu o medijih. O tem sem pisal že zjutraj in velja še enkrat ponoviti. Tisti, ki pravijo, da je rezultat ameriških predsedniških volitev prišel kot kdo ve kakšno presenečenje ali lažejo, ali so nesposobni. Bilo je jasno, da večina medijev navija za Hillary Clinton. Ne le v ZDA, tudi v Evropi, kjer so le prenašali ameriška poročila. Hkrati so zavajali z anketami javnega mnenja, od katerih vse niso bile slabe in so nekatere kar dobro kazale stanje podpore. A ozirali so se le na tiste, ki so potrjevale, da Hillary vodi. Verjetno so hoteli Američane prepričati, da je Hillary Clinton malodane že zmagala in da se ne splača podpirati Trumpa. Še huje, nekateri ameriški novinarji so celo sodelovali z demokratsko kampanjo, kar vemo iz razkritij wikileaks. Posledic za takšno nekorektno delovanje na žalost ne bo, čeprav bi bklo na mestu vsaj opravičilo. Ne le od ameriških novinarjev, ampak tudi od številnih slovenskih, ki sicer niso bili povezani z demokratasko kampanjo, so pa na veliko zavajali Slovence.

Category: Svet  One Comment

Pred zadnjim dejanjem ameriških predsedniških volitev

Kaj reči o veliki ameriški tekmi za mesto predsednika ZDA, zdaj, ko je odločilni dan tik pred vrati? Letos in lani sem za svoj blog napisal verjetno več, kot je skupaj spravil kakšen slovenski časopis. Tej temi sem se posvečal bolj, kot katerikoli drugi. Gledal sem debate, najprej v predizborih, potem med Hillary in Donaldom, gledal sem oglase, spremljal ankete javnega mnenja, prebiral takšne in drugačne komentarje, spremljal brutalne spopade na spletu. Moj cilj je bil dokaj nepristransko opisovati dogajanje in na koncu koliko toliko natančno zadeti rezultat.

Seveda imam o vseh kandidatih, ki so nastopali v tem cirkusu, svoje mnenje. Tako tudi o Hillary in Donaldu.

Resnici na ljubo so ravno mediji krivi, da večina ljudi misli, kako v tej kampanji ne eden ne drug kandidat nima nobenega programa. Raje, kot bi vrtali v podrobnosti tega, kako bi Donald nižal davke in hkrati namenjal več za obrambo, so se obešali na njegov odnos do žensk. Raje, kot bi Hillary spraševali, kaj pomeni njeno sodelovanje v administraciji, ki je po svetu vodila na pol prikrite vojne, ki so terjale življenja tisočih ljudi, so jo skušali prikazati kot priložnost, da prva ženska postane predsednica ZDA.

 photo hilbv1_zpsp8k3aczw.jpg

Donald in Hillary sta republikanec in demokratka in če malo podrobneje pobrskate, vam bo postalo jasno, da v večini primerov zagovarjata stališča ene ali druge stranke, le da je Donald opustil politično korektnost. Je še pomembna razlika, s tem da je Donald populist, Hillary pa je postala človek elit, ki se bori, da v ZDA vse ostane po starem. Zagotovo, saj obljublja višje davke za bogatejše, a na to se ne bi preveč zanašal, glede na to, kako zelo je povezana s finančnim sektorjem. Mogoče za kakšen odstotek. Pomembna razlika je tudi, da je Donald nekdo, ki obljublja prelom na področju ameriške zunanje politike, kjer sta obe stranki vedno hodili vštric druga z drugo, čeprav sta se medsebojno tudi kritizirali.

Če bi gledal na obljube obeh kandidatov glede zunanje politike, potem bi takoj podprl Donalda Trumpa. S Hillary se nam obeta še več istega, morebiti bo arogantna politika, kakršno so oo zdaj vodile ZDA, privedla celo do velikega spopada z Rusijo. Če bi presojal o zdravstvenem zavarovanju, bi podprl Clintonovo. Obamacare mogoče ni popoln, je pa korak naprej. Trump obljublja, da bo vse skupaj ukinil in bo namesto tega pustil trgu, da vse uredi. Če bi se odločal glede davkov, bi spet podprl Hillary. Nižanje davkov ne bo rešilo ZDA, kajti že zdaj so tam davki nizki. Če hočejo Američani temeljito prenoviti svojo državo, morajo pobrati več davkov. Tudi, če hočejo odplačati svoje dolgove. V to, da bo v državi, kjer so davki že tako nizki, dodatno nižanje pospešilo rast gospodarstva in s tem večje davčne prihodke, ne verjamem. Mogoče bi to delovalo v Sloveniji. Če bi gledal na trgovinske sporazume, potem bi takoj podprl Trumpa. Tu je končno nekdo, ki mu je dovolj, da velika podjetja doma zapirajo tovarne in se selijo v cenejšo tujino, potem pa izdelke prodajajo domov. Hkrati je to človek, ki to delovanje dobro pozna in ga je zato tudi sposoben ustaviti.

Resnici na ljubo imata oba kandidata svoje prednosti in slabosti in sta mnogo več, kot karikature seksizma in pokvarjenosti, v kakršne so ju spremenili mediji. Res je, Hillary ima izkušnje, medtem ko za Donalda ne veste, če se prav zaveda, kaj pomeni biti predsednik ZDA.

 photo trumpbw_zpsd5qiun4h.jpg

Kljub vsemu, čeprav bi mi ideološko Hillary Clinton morala biti bližje, se ne morem pripraviti, da bi jo podprl. Izkazala se je za izrazito pokvarjeno in čez mero ambiciozno osebo, ki je pripravljena iti čez trupla, samo da bi postala prva ženska v Beli Hiši. Vidim jo kot nekoga, zaradi katerega se lahko enkrat prihodnje leto zbudimo v tretji svetovni vojni. Kot nekoga, ki se prisrčno smehlja temnopoltim v ZDA, a jih uporablja le kot volilni bazen in ji niti malo ni mar zanje. In tako počne z vsemi, medtem ko z neverjetnim vplivom na medije, ki si ga je pridobila v tej kampanji, svet pripravlja na obračun z Rusijo.

Priznati moram, da imam nekaj simpatij do Donalda Trumpa, a nikakor ne dovolj, da bi ga lahko podprl. Je republikanec. To je prvo. A potem, če ga poslušate govoriti, se vam mora zazdeti, da nikoli ni obvladal angleščine. Prav tako je v njegovih besedah zaslediti ogromno njega, kar nam kaže na to, da gre spet za ambiciozno osebo, ki ji je v prvi meri mar, kakšen uspeh bo požela, ne kaj bo z državo in svetom. Je občutljiv in rad udari nazaj na vsako kritiko, ker je neracionalno in celo nevarno. Simpatijo do njega imam verjetno zato, ker je populist, ki se bori proti ameriškim elitam. Ker nagovarja belopolti delavski razred, ki je toliko izgubil z globalizacijo in ki so ga tisti, ki so se nekdaj hranili na njegovi podpori, že zdavnaj zapustili. Govorim o demokratih, ki so podobno kot druge velike levičarske sile v zahodnem svetu, postali koalicije manjšin, žensk, medtem ko jim za svojo nekdanjo bazo ni več mar.

V ZDA vidim to, kar se dogaja tudi po Evropi. To norčevanje iz manj izobraženega belopoltega sloja, predvsem iz moških. To poniževanje, zaničevanje. Vsega so krivi. Rasizma, seksizma, imperializma, nasilništva, povrhu so pa še zgube, ki ne znajo poskrbeti zase. Če bi tako govorili o temnopoltih, bi bili takoj označeni za rasiste, a o belopoltih, predvsem moških, lahko rečete vse kar vam pade na pamet. Zame je to nesprejemljivo, ker vidim svet bolj razdeljen na razrede, kot na rase. Ker mi je bolj pomembno, da pripadnik katerekoli rase, religije in obeh spolov, ki je bil poražen v tem kapitalističnem svetu, kjer zmagujejo le tisti na vrhu, dobi priložnost, da se znova postavi na noge.

Menim, da se prav tukaj skriva razlog, zakaj je Donald Trump tako priljubljen, celo tako, da ima možnosti zmagati. Hkrati se tukaj se skriva še pomembna lekcija, ki bi se je vsi morali naučiti.

 photo jillbv_zps4s6ejodt.jpg

Če bi lahko glasoval na ameriških volitvah, bi glasoval za Jill Stein, ker Bernija Sandersa ni več. Za Garyja Johnsona ne bi, ker je libertalizem na številnih področjih zelo daleč od mojega srca. Seveda Jill Stein ne more zmagati, ampak glas zanjo bi pomenil glas za alternativo, ki lahko nagovarja tudi tiste, ki bodo sicer svojo podporo dali ljudem, kot je Trump. Ne se slepiti, da bo po Trumpu, tudi če ta izgubi, gibanje, ki ga je ustvaril, izginilo. Hkrati smo videli, kako zelo močno je anti elitistično čustvo na demokratski strani. Trdim, da če bi Bernie Sanders bil na mestu Hillary Clinton, da bi njegova zmaga bila naravnost ogromna, saj bi pobral ogromno podpore, ki jo zdaj uživa Trump, sploh v nekaj ključnih državah, kot so Ohio, Michigan, Severna Karolina… Jill Stein tega ne more, ker je v ZDA v trenutnih razmerah zelo težko karkoli doseči brez velike organizacije. Zeleni morajo to najprej šele ustvariti, to pa je možno le, če počasi pridobivajo na podpori volilnega telesa, da bi enkrat v prihodnje lahko postali resna konkurenca. Seveda, Jill Stein tudi ni najbolj karizmatična oseba.

Največje razočaranje te kampanje so mediji. Povsem očitno so se postavili na stran kandidatke demokratov. Ne le v ZDA, tudi pri nas. Trump uživa podporo le kakšnega res skrajnega desničarskega ali nacionalističnega časopisa, drugače vsi tulijo v en rog. Pravih vprašanj postavljajo malo, ampak raje iz tekme delajo cirkus. Če Trump čivkne kaj neumnega, je to takoj novica. Pomembno je, kateri zvezdnik je podprl Hillary. Kako bo eden ali drugi kandidat skozi davčno politiko pomagal ZDA, da popravijo svojo infrastrukturo, je pomembno mnogo manj. Za medije, čeprav je to ključno vprašanje za Američane. Razkritja wikileaks so v ZDA mediji skušali predstaviti kar kot ruski projekt vplivanja na ameriške predsedniške volitve, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati z vsebino. Iz teh razkritij lahko sicer ugotovimo tudi, kako zelo so mediji in demokratska stranka povezani. Za ZDA je zaradi tega zelo nujna ne le politična prevetritev, ampak tudi medijska.

Category: Svet  One Comment

Ko oni gredo nizko, mi gremo visoko, ali zgodba o neki predsedniški kampanji

Do osmega novembra, ko se bodo tradicionalno na prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, odvile ameriške predsedniške volitve, je še nekaj časa. Kljub napovedim raznih strokovnjakov pa je še celo zdaj težko z gotovostjo trditi, kdo bo zmagovalec. Vse preveč smo namreč lahko v preteklih mesecih spoznali, kako zelo so v ZDA zlizane politične in medijske elite, kako zelo se manipulira, da bi se spremenilo javno mnenje in ni izključeno, da niti raziskave javnega mnenja niso pripravljene pristransko, da bi vplivale na volilno telo.

Če ne verjamete, so vam lahko v pomoč razlike v izmerjeni podpori kandidatoma demokratov in republikancev, Hillary Clinton in Donaldu Trumpu. Štirinajstega oktobra je Rasmussen na nacionalni ravni Trumpu v primerjavi, v katero sta vključena še kandidata zelenih in libertarcev, pripisal dva odstotka prednosti, LA Times v primerjavi samo s Hillary pa izenačeno. Dan prej je Fox Hillary pripisal osem odstotkov prednosti, še dan prej Reuters sedem. Zdaj pa se znajdi, kdor se more.

Prva dama ZDA, Michelle Obama, je na demokratski konvenciji, na kateri je demokratska stranka za svojo kandidatko izbrala Hillary Clinton, dejala, da ‘kadar oni gredo nizko, mi gremo visoko’. No, nič ne kaže, da bi se demokrati ogibali iti še nižje, kot lahko gre Trump. Moto te kampanje na obeh straneh bi upravičeno lahko bil, ‘ko oni gredo nizko, mi gremo še nižje’. Raven negativnega obmetavanja je namreč prav neverjetna, pri čemer se kandidata demokratov in republikancev, kandidata zelenih in libertarcev so vsi skupaj priročno ignorirali, da ne bi slučajno dobila preveč podpore, vse premalo dotikata pomembnih tem za ravzoj ZDA. Vse skupaj je bolj kot ne manipuliranje ključnih demografskih skupin in želja nasprotnika tako očrniti, da bi njegovi potencialni podporniki raje ostali doma, kot šli volit. Ne Donald, ne Hillary, ne navdihujeta Američanov z nekim upanjem. Pozabite na volitve leta 2008, ko je Barack Obama zmagal z ‘Da, mi lahko!’ sloganom, ki je Američane navdajal s pozitivnim pogledom na prihodnost.

 photo trumclint_zpsga8v4t2t.jpg

Če bi morali iskati bistvo tega spopada, bi to najbrž že bilo nasprotovanje med elitami in med populistom. Donald Trump vsekakor večinoma zagovarja republikanska stališča. Nižal bi davke, z več konkurence bi popravljal zdravstveni sistem, krepil bi oborožene sile, manjšal bi vlogo države. Toda, tu je pomembna razlika, zaradi katere se ga je odrekel del republikanske stranke. Trump nagovarja razočarane in prestrašene, ki jih je za seboj pustil razvoj, ki so jim delovna mesta odnesli trgovinski sporazumi in ki se bojijo, da bodo ZDA prihodnosti povsem drugačne, kot so bile ZDA preteklosti. Predvsem manj bele. Ni čudno, da ima takšno prednost med belopoltimi moškimi, skupino, ki je demokrati niti ne poskušajo več posebej nagovarjati, ker računajo, da je drugih dovolj za končno zmago. Tudi ni čudno, da njega in njegove podpornike nasprotniki označujejo za rasiste, kajti element rasizma je vsekakor v igri, čeprav sam ta ne pojasni njegovega uspeha. Da se Trumpu odrekajo tudi republikanci, so kriva tudi njegova stališča do zunanje politike, kjer je mnogo bolj pripravljen na sodelovanje, celo z Rusijo, ki so jo ameriški mediji do zdaj že obtožili, da skuša vplivati na volitve z objavami wikileaks. Republikanski jastrebi so se zaradi tega že dolgo tega prebili na stran demokratske kandidatke. Odrekajo se mu tudi zato, ker bi s svojimi zamislimi o siljenju podjetij, da proizvajajo doma, vsekakor porezal njihove dobičke. Seveda pa ga številni sovražijo zato, ker je prelomil s politično korektnostjo in se pogosto izraža prav prostaško.

Na drugi strani je Hillary Clinton, garant, da bo vse ostalo tako, kot je bilo. Gotovo, z demokratsko predsednico si ZDA lahko obetajo nekaj pozitivnih premikov na področjih zdravstva, sociale, investicij v infrastrukturo, kar vse se bo financiralo iz višjih davkov za najbogatejše, toda nikakor pozabiti, da je Hillary človek elit in da bo storila vse, da se finančnemu sektorju ne bo zgodilo nič hudega. Če bi demokrati hoteli, da se kaj takšnega zgodi, bi morali podpreti Bernija Sandersa, ki je prav tako kot Trump, bil populist in se je hranil ne istem nasprotovanju elitam. A kaj takšnega je bilo skorajda nemogoče, saj je bil ves proces izbire pripravljen tako, da je lahko zmagala le Hillary.

Resnici na ljubo Američani nimajo dobre izbire. Izbirajo lahko med populistom in elitistko. Prvi se na trenutke zdi nerazsoden, druga povsem pokvarjena. Prvi bi postavljal zid na meji z Mehiko, druga bi z vzpostavljanem območja prepovedi poletov nad Sirijo tvegala svetovno vojno. Noben izmed njiju ne povezuje Američanov. Ti so vedno bolj razdvojeni, celo sovražni drug do drugega, veliko jih ne zaupa več niti, da bodo volitve potekale pošteno, kaj šele medijem. Udeleženci, ne le Trump in Clintonova, ampak tudi mediji, so uspeli te volitve predstaviti za usoden spopad, v katerem nasprotna stran preprosto ne sme zmagati. Posledice so očitne. Kampanja gre v večje in večje nizkotnosti, katerih posledice bodo Američani čutili še dolgo po novemberski odločitvi. Če ne drugega, bo Trump radikalno spremenil naravo republikanske stranke.

Category: Svet  3 Comments