Napad na lažne novice le uvod v cenzuro

Po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, se je številnim komentatorjem po večjih medijskih hišah povsem snelo. Kako se jim tudi ne bi. Prav te volitve so največji dokaz, da je čas, ko je nekaj velikih lahko ustvarjalo javno mnenje, minil. Nič niso pomagali nenehni napadi na republikanskega kandidata za predsednika ZDA, nič smešenje, žaljenje, hude obtožbe, še manj uradna podpora njegovi protikandidatki.

Tisti, ki smo bolj pozorno spremljali ameriški predvolilni cirkus, smo vedeli, da je tekma tesna. V ameriškem političnem sistemu, je večina držav že tako ali tako na strani demokrata ali republikanca, odloča se v nekaj ključnih državah. Na voljo je bilo veliko anket javnega mnenja in od daleč se je videlo, katere so pristranske. Če vam nekdo en dan trdi, da Hillary Clinton vodi za 12%, v nekaj dneh pa ta prednost pade na vsega odstotek ali dva, potem veste, da je nekaj narobe. Še posebej, če imate druge ankete, ki vam konstantno kažejo na veliko izenačenost.

Vsi ti mediji, ki so nenehno lagali, da Donald Trump nima nobene možnosti, ki so prav z grozo v očeh spremljali razplet predsedniške tekme, ne bodo odgovarjali za svojo pristranskost ali nesposobnost. Namesto da bi kak komentator ali novinar izgubil službo, se je začel veliki napad na lažne novice, ki da so Donaldu Trumpu pomagale do zmage. V smislu, napad je najboljša obramba. Zdaj se namreč nihče ne sprašuje, čemu so dobri novinarji, ki ne znajo razbrati, kam se ameriško volilno telo nagiba, ali celo namerno lažejo, da bi zavajali javnost, ampak je polno razprav o tem, kako preprečiti, da bi se širile lažne novice.

Tukaj ne gre za napad na lažne novice. Ne, jasno je, gre za poskus branjenja položaja nekaj medijev, sploh levo ali liberalno usmerjenih. Gre hkrati tudi za poskus, da se čim bolj zmanjša moč zunanjih vplivov, recimo ruskih medijev.  Nekateri bi pod pretvezo resnicoljubnosti, najraje uvedli cenzuro.

Kar se je v preteklih letih zgodilo je, da nam je internet postregel z veliko načini, kako lahko širimo svoje mnenje, pridobivamo informacije, razpravljamo, delimo. To je privedlo do poplave forumov, blogov, spletnih strani, profilov na družabnih omrežij, preko katerih množica posameznikov vstopa v polje, kjer so prej monopol imeli časopis, radio, televizija. Če je prej širjenje informacij potekalo od zgoraj navzdol, recimo od komentatorja v časopisu bralcu, so zdaj meje zabrisane. Na internetu so hkrati vsi ustvarjalci vsebin in njihovi potrošniki, vsebine pa se delijo sem ter tja. Vedno manj je centralnega nadzora nad tem, kaj navadno ljudstvo sme brati, poslušati, gledati in na koncu vedeti, vedno več je drugačnih mnenj.

Stari mediji (recimo jim tako), so zgroženo ugotovili, da je njihova moč skoraj povsem izginila. Hvalili so se, da so čuvaji resnice, četrta veja oblasti, globoko v svojih srcih so menili, da imajo v družbi pomemben status. Da lahko, če tako želijo, z ostrimi kritikami, pokopljejo tudi politike. Da lahko odločijo volitve. Ali referendume. Toda kakšen šok, ko se je to izkazalo za neresnično. Da jim ogromno ljudi sploh ne zaupa več, da se jim številni celo posmehujejo.

Kaj storiti? Zdi se, da mnogi razmišljajo o onemogočanju konkurence, kar množice ljudi na spletu, ki pišejo in govorijo, kar jih je volja, predstavljajo. Najprej s cenzuro na družabnih omrežjih. Potem z resolucijami o boju proti ruski propagandi. S povezovanjem alternativnih spletnih portalov z ruskimi obveščevalci. Z napadi na ‘sovražni govor’. Z zapiranjem sekcij za komentarje. In tako dalje. Cilj ni resnica, cilj je povrnitev statusa, povrnitev moči. Če se pomete s konkurenco, tako gre ta misel, bodo le medijske elite imele moč vplivati na javno mnenje.

Zveni malo kot moderna Turčija ali Kitajska? Da, zagotovo. V Turčiji tudi izklopijo twitter in facebook, kadar se oblasti to zdi primerno. Vsi vemo, da gre za cenzuro in onemogočanje svobode govora. Le pri nas bi nam radi ukinjanje profilov ljudi, ki izražajo preveč radikalno drugačna mnenja, radi prodali kot nekaj dobrega.

Nihče ne trdi, da organi pregona ne bi smeli preganjati pozive k nasilju. Da zasebna podjetja, kot sta twitter in facebook ne bi smela onemogočati uporabnike, ki drugim grozijo. Toda tukaj gre za nekaj drugega, za željo, da se ustavi poplavo drugačnih mnenj. Bodisi, da gre za begunce in migrante, brexit, ameriške predsedniške volitve, vojno v Siriji, karkoli…. Nihče ne bi preganjal časopisja z več desetletno tradicijo, če bi zavajali, nihče ne bi problematiziral televizije, ki bi javnost z manipulacijami pripravljala na vojno kdo ve v svetu. Le konkurenco bi radi onemogočali.

Živimo v nevarnih časih. Čustvena reakcija na izgubo statusa v družbi je normalna. Kar ni normalno, so vedno bolj radikalni pozivi k cenzuri. Seveda, vse to poteka prikrito, kajti kdo bi pa rad priznal, da se ne more kosati na trgu mnenj in novic in hoče na silo ustaviti konkurenco. Ne, raje blebeta nekaj o lažnih novicah in o potrebi po regulaciji, da se ‘neumne raje’ ne bo dalo tako poneumljat. Nič presenetljivega ne bi bilo, če si ta ‘resni mediji’ ne bi skušali priboriti še kakšne dodatne državne subvencije, da bi lahko razširjali svojo resnico. Kar bi stalo davkoplačevalce. Še večja nevarnost je v tem, da lahko končamo z resnimi poskusi omejevanja svobode izražanja. V modernem svetu to seveda ne bo delovalo, bo pa vsekakor neprijetno.

Category: Slovenija, Svet  One Comment

Pred predčasnimi volitvami – novi obrazi in stara politika

Bomo imeli zaradi razprtij okoli ministrice za zdravje v vladajoči koaliciji, predčasne volitve? Ne vem. To je odvisno od članov koalicije. Besede, ki letijo sem ter tja, kažejo na hujše zaplete. Toda po drugi strani v tem trenutku nobeni od članic koalicije ni najbolj modro siliti na volitve. Podpore nimajo ravno visoke.

Preveč vprašanj je, da bi mogli napovedovati, kakšen bi bil razplet predčasnih volitev, recimo čez pol leta. Vemo, da bi SDS pobrala svoj delež, glede na udeležbo na volitvah, tam med 20 in 30%. Pri vseh drugih je stanje mnogo bolj nejasno, ker nimajo zagotovljene podpore volilnega telesa v večjih odstotkih. Ni tako, da lahko recimo SMC računa z bazo 15% , ki bodo v vsakem trenutku glasovali zanje. Le kako, če pa gre za instant stranko. SD ima organizacijo in tradicijo, ima pa tudi močnega konkurenta v ZL. DeSUS je še na najboljšem, ker bodo nekateri upokojenci pač po defaultu glasovali zanje. Ampak napovedovati odstotke je vseeno zelo težko. Potem je tu še možnost novih instant strank. Violeta Bulc ali Pirc Musarjeva? Primc? Balažic? In kaj je s SLS? Z Zoranom Jankovičem? Alenka Bratušek se medtem zdi odpisana.

Iti na volitve je za stranke koalicije zelo tvegano. Ne morejo vedeti, v kakšnem stanju bodo potem. Lahko, da v poraznem. Karel Erjavec lahko sicer še vedno računa, da bo našel mesto v koaliciji s SDS in NSi.

Poizkus z novimi obrazi se je izjalovil. Instant stranke imajo že v osnovi veliko težavo, da niso dodelane, da nimajo dovolj kadra, imajo slabe programe, skorajda nič izkušenj v umetnosti politike. Nič nepričakovanega ni, da se vsaj v začetnem obdobju potem soočajo s številnimi težavami. Ni dovolj preverjana kadrov in vrine se marsikateri nebodigatreba in potem zakuha afero. Kadrov že tako ali tako ni dovolj in vsaka izguba ministra je velika težava, ker ni ljudi, ki bi ga nadomestili. Preden se vam takšna stranka nauči voditi državo, jo že odnesejo volitve in čas je za spet nove obraze. Mislimo si lahko, da če bi recimo Violeta Bulc ustanovila liberalno stranko in potem zmagala na volitvah kot novo upanje, da bi kmalu doživela usodo Mira Cerarja. Preden bi si ustvarilia preverjeno ekipo in se naučila krmariti po kalnih vodah slovenske politike, bi ji podpora strmoglavila in na koncu bi jih šah mat dal kakšen koalicijski partner.

Slovenci smo zelo nepotrpežljivi in radi zamerimo. V politiki to še posebej velja, razen v primeru SDS. Kje so zdaj Gregor Golobič, Katarina Kresal, Gregor Virant, Radovan Žerjav? Kako je z Alenko Bratušek? V resnici niso bili tako slabi politiki, da bi jih morali povsem odpisati, a ko Slovenci zamerijo, je konec. Karkoli že naredijo takšnega, da si prislužijo jezo državljanov. Zavedati se moramo, da imamo prav zaradi te lastnosti večjega dela državljanov, da so pripravljeni povsem obrniti hrbet političnim strankam, če se jim zamerijo njihovi predstavniki, pojav instant strank. Ker skorajda ni mogoče z isto stranko in z novim voditeljem prepričati ljudi, naj volijo zanje. Lahko pa ustanoviš novo stranko z novimi obrazi in potem naprej vodiš podobno politiko. Vprašanje le, kako dolgo lahko to počneš.

To, menim, je velik problem slovenske demokracije. Za stabilnost sistema in tudi za njegovo učinkovito vodenje, so potrebni izkušeni politiki. Takšni, ki so na sceni že kar nekaj časa. Ki vedo, kako sistem deluje in kakšne ljudi potrebujemo, da se kaj spremeni. Ki tudi vedo, kakšni napori so potrebni, da se reformira recimo zdravstvo ali sodstvo in lahko to dolgoročno tudi izpeljejo. In za marsikaj v tej državi je potrebno veliko časa in napora, da se spremeni. Ker nismo največja država, tudi nimamo neskončnega bazena ljudi, ki jih lahko po mili volji nastavljamo na pomembne položaje. In potem zamenjujemo. Tudi ministri se morajo znajti na svojem področju, okoli sebe morajo imeti ljudi, ki jim lahko zaupajo in s pomočjo katerih lahko kaj spremenijo. Zato tudi ti ljudje potrebujejo svoj čas.

Kar trdim, je nekaj, s čimer se bo malokdo strinjal. Da ne moremo kar tako v neskončno iskati nove in nove obraze, medtem pa zavračati vse, kar nas po kakšnem letu vladanja razočara. Ker bo posledica, da bodo tisti, ki jih bomo kot najnovejše rešitelje ustoličili na oblast, kmalu izgubili vso podporo, hkrati pa ne bodo imeli časa, da kaj spremenijo. Ker se niti osnov vodenja države ne bodo nikoli naučili. Posledica nenehne kritike bo tudi, da se v politiko ne bo hotel podati nihče normalen, da bodo tja silili samo brezobzirneži, ki bodo pripravljeni prenašati medijske napade, da si bodo le prigrabili dobiček zase, potem bodo pa pač odšli. In to bo vedno hujše.

Saj razumete: Miro Cerar je tudi prišel kot rešitelj, zdaj pa se mu večina državljanov posmehuje, češ da je cmerar. Kdo drug, ki bi morebiti razmišljal, da bi šel v politiko in delal za skupno dobro, bo dobro premislil, če je pripravljen, da bodo čez nekaj časa vsi pljuvali po njem.

Ne trdim, da politikov ne smemo kritizirati. Seveda jih moramo. Ampak so pa tudi meje dobrega okusa in je sposobnost, da nekoga podpreš tudi, če se v čem ne strinjaš z njim. Da tehtaš njegove pluse in minuse in mu tudi daš drugo priložnost. Da mu ne zameriš tako zelo, in stranki v kateri je z njim, da ga le še sovražiš in ihtavo iščeš novega rešitelja. Da se zavedaš, da so politiki zmotljivi in nepopolni kot vsi drugi, da potrebujejo svoj čas in da delajo napake. Ko je napak absolutno preveč, se jim obrne hrbet, ne dela pa se velikih afer iz vsake težave.

To velja za vse politične stranke, ki jih v tej državi imamo in jih še bomo imeli. Novi obrazi so dobrodošli, toda potrebujemo tudi karierne politike, ki vedo, kako voditi to državo. Pred morebitnimi predčasnimi volitvami, bi bilo dobro o tem vsaj premisliti.

Donald Trump bo novi predsednik ZDA – zmaga populista pred elitistko

Nič posebej presenetljivega se ni zgodilo na ameriških predsedniških volitvah. Oba kandidata sta bila izredno izenačena, kar je potrjevalo kar nekaj anket javnega mnenja. Mediji so na žalost večinoma poročali zelo navijaško in so upoštevali le tiste, ki so kazale na prednost demokratske kandidatke, s čimer so bržkone skušali vplivati na volivce. O usodi celotnih ZDA je odločilo le nekaj ključnih držav, večina je bila ves čas v enem ali drugem taboru. Za Hillary se je zdelo, da ima nekaj malega prednosti, a ta občutek je varal. Donald Trump je uspel zmagati celo v državah, ki so se zdele trdno demokratske, kot so Wisconsin, Michigan in Pensilvanija. Na koncu je razlika po še ne čisto popolnih rezultatih pri skoraj 120 milijonih oddanih glasov minimalna. Hillary je dobila za skoraj četrt milijona več glasov, a tekmec jo je porazil v številu dobljenih elektorskih glasov. To je mogoče zato, ker je Hillary premočno zmagala v nekaj državah z velikim prebivalstvom, medtem ko je Donald marsikje zmagal z majhno razliko.

Po nepopolnih rezultatih, ima Donald Trump 276 elektorskih glasov, Hillary Clinton 228. Za zmago je potrebnih 270.

A najprej nekaj osnov. Američani volijo po posameznih državah, kjer za razliko od dveh manjših izjem v Nebraski in Mainu, zmagovalec dobi vse elektorske glasove. Elektorji so potem tisti, ki izvolijo predsednika ZDA. Države imajo število elektorjev določene glede na število prebivalstva. Nič čudnega torej ni, če recimo vidite večino ZDA obarvane rdeče, v barvo republikancev, a imajo demokrati kljub temu veliko elektorskih glasov. Državi New York in Kalifornija prinašata ogromno, medtem ko je Nebraska bolj malo vredna. Prav zaradi tega v takšnih bolj odročnih in hkrati že odločenih državah predsedniški kandidati ne nastopajo veliko. Pomembno je tudi vedeti, da so ZDA zelo razdeljene v svoji podpori tudi glede na raso, spol, starost, izobrazbo in tako naprej. Demokrati zadnja leta stavijo večinoma na koalicijo žensk, manjšin, bolje izobraženih. Republikanci se zanašajo na belopolto prebivalstvo, sploh na moške, slabše izobražene in iz ruralnih področij. Vse to ni ravno nekaj novega in česar v obeh taborih ne bi vedeli. V skladu s tem se potem tudi kandidati obnašajo. Je razlog zakaj bi Trump gradil zid na meji z Mehiko in zakaj se je Hillary predstavljala kot priložnost za prvo žensko predsednico. Tudi v napadih drug na drugega ni veliko naključnega.

 photo trumphq_zpsja6bislo.jpg

Veselje v Trumpovem taboru

V tej kampanji se je izostrila zelo pomembna ločnica. Donald Trump je nastopal kot populist, ki posluša majhne ljudi, Hillary Clinton kot predstavnica elit z izkušnjami, ki ne bo počela neumnosti. Zdaj, je pričakovanje odpuščenega delavca nekje iz Ohia, ker so lastniki tovarne proizvodnjo preselili v Mehiko, da bo mu v pomoč milijonar, ki bi nižal davke bogatim, racionalno? Ni. Toda v tej igri je več čustev, kot treznega premisleka. Ljudje, ki jih je sistem pustil na cedilu, bodo težko zaupali nekomu, ki ga imajo za predstavnika tiste elite, za katere so dobri le kot volilni bazen, drugače so pa zanje neizobražene zgube. Hillary je zagotovo prepoznana kot predstavnica elit. Če kaj, potem je Trump v tej kampanji uspel vse svoje tekmece prikazati kot pokvarjene politike, medtem ko je, tudi s svojo politično nekorektnostjo, ustvarjal videz outsiderja. Vzbudil je upanje, da je rešitelj, kar bi pojasnilo njegove gromozanske shode, kjer se je trlo ljudi. Na shodih Hillary Clinton je bilo ljudi bolj malo.

Na tem mestu je treba poudariti, da bi demokrati še kako lahko slavili, če bi za svojega kandidata izbrali Bernija Sandersa. Ta je namreč tudi nagovarjal ta sloj in je imel karizmo, da je okoli sebe lahko zbiral množice. Toda demokratska stranka mu je raje pod noge metala polena, saj je zanje edina izbira bila Hillary.

 photo hillhq_zpswzurei4p.jpg

žalost v taboru Hilary Clinton

Jasno je, ni vse v delitvi na populizem in elitizem, je pa ta prepad Trumpu pomagal zmagati. V ozadju imamo poznano delitev na republikance in demokrate, na politiko, ki jo zastopajo in ljudi, ki jih podpirajo. Republikanci imajo podporo večinoma pri belopoltih, pri moških, pri tistih ki živijo na podeželju in ki zagovarjajo močno vojsko in policijo, nasprotujejo ilegalni imigraciji, zahtevajo ostrino do kriminala, hočejo nizke davke, stavijo na trg, so bolj religiozni. Demokrati iščejo podporo pri ženskah, manjšinah, živečih v mestih, nasprotujejo rasizmu in seksizmu, bi z višjimi davki za bogatejše gradili ZDA, verjamejo v vlogo države na skoraj vseh področjih. Zdi se, da ne glede na to, kakšen je politik, in v tem primeru smo imeli dva res izredna primerka, bi večina baze na eni ali drugi strani volila za svoje. Zaradi tega je tudi večina držav že v naprej razdeljenih. Razlika, zaradi katere je Trumpu uspelo, je pač, da je demokratom ukradel nezadovoljne, ki so jih ti odrinili, ko so namesto Sandersa izbrali Hillary Clinton. No, resnici na ljubo gre za ljudi, na katere demokrati ne stavijo več veliko, ker živijo v prepričanju, da bodo ZDA vedno manj bele in bodo potem zmagovali s podporo drugih. Kar je iluzija, a pustimo to ob strani.

Donald Trump je po podatkih The New York Times med moškimi zmagal s 53% proti 41%, medtem ko je med ženskami izgubil s 54% proti 42%. Med belopoltimi je Trump zmagal z 58% proti 37%, med temnopoltimi pa je izgubil kar 88% proti 8%. Med latinoameričani je zmagala Hillary s 65% proti 29%. Donalda so volili bolj starejši, Hillary mlajši. Donald je zmagal v ruralnih področjih in manjših mestih (62% – 34%), a tudi v predmestjih (50% – 45%), Hillary je premočno zmagala v mestih z nad 50000 prebivalci (59% – 35%). Trumpovi volivci so bolj religiozni in jih je več služilo v oboroženih silah.

Poglejmo si, kako je Trump potekal sam boj na voliščih. Potreboval je namreč nekaj ključnih držav. Najprej, Florido. S Floride so podatki začeli prihajati malo po polnoči, ko so se tam zaprla volišča in bilo je ves čas tesno. Demokratom se je zdelo, da lahko tam dosežejo hitro zmago, republikancem, da s porazom lahko kar obupajo. A na koncu je Trump slavil z 49,1% proti 47,7% in dobil 29 elektorskih glasov. Florida je ena bolj poseljenih ameriških držav. Nič še ni bilo izgubljeno za Hillary, medtem ko je moral Trump dobiti še marsikaj. A potem sta padla Ohio in Severna Karolina, kar je pomenilo, da Trump potrebuje le še kakšno presenečenje. V Ohiu je Trump slavil z 52,1% proti 43,5% in pobral 18 elektorskih glasov, v Severni Karolini s 50,5% proti 46,7% je dobil 15 elektorskih glasov. Za te tri države se je vedelo, da bo tesno, celo iz bolj kot ne zmanipuliranih anket javnega mnenja. Toda prava presenečenja so šele prihajala. Donaldu Trumpu je namreč uspelo dobiti kar tri države, ne eno, za katere je moral upati za končno zmago. To so Pensilvanija z njenimi 20 elektorskih glasov, kjer je zmagal z 48,8% proti 47,7%, Michigan z 16 elektorskimi glasovi, kjer je zmagal s 47,6% proti 47,3% in Wisconsin z 10 elektorskimi glasov, kjer je zmagal z 47,9% proti 46,9%. Konec igre. Obrazi novinarjev, ki so večinsko navijali za Hillary, so potemneli.

Rad bi poudaril, da sem sumil, da lahko Michigan podpre Trumpa in to zato, ker je tudi Sanders tam premagal Hillary, čeprav so ji ankete kazale na znatno prednost. Nisem pa pričakoval takšnega preobrata v Pensilvaniji.

 photo pinokio_zpsmgp2bgbc.jpg

Večina novinarjev danes zjutraj

Na koncu o medijih. O tem sem pisal že zjutraj in velja še enkrat ponoviti. Tisti, ki pravijo, da je rezultat ameriških predsedniških volitev prišel kot kdo ve kakšno presenečenje ali lažejo, ali so nesposobni. Bilo je jasno, da večina medijev navija za Hillary Clinton. Ne le v ZDA, tudi v Evropi, kjer so le prenašali ameriška poročila. Hkrati so zavajali z anketami javnega mnenja, od katerih vse niso bile slabe in so nekatere kar dobro kazale stanje podpore. A ozirali so se le na tiste, ki so potrjevale, da Hillary vodi. Verjetno so hoteli Američane prepričati, da je Hillary Clinton malodane že zmagala in da se ne splača podpirati Trumpa. Še huje, nekateri ameriški novinarji so celo sodelovali z demokratsko kampanjo, kar vemo iz razkritij wikileaks. Posledic za takšno nekorektno delovanje na žalost ne bo, čeprav bi bklo na mestu vsaj opravičilo. Ne le od ameriških novinarjev, ampak tudi od številnih slovenskih, ki sicer niso bili povezani z demokratasko kampanjo, so pa na veliko zavajali Slovence.

Category: Svet  One Comment

Pred zadnjim dejanjem ameriških predsedniških volitev

Kaj reči o veliki ameriški tekmi za mesto predsednika ZDA, zdaj, ko je odločilni dan tik pred vrati? Letos in lani sem za svoj blog napisal verjetno več, kot je skupaj spravil kakšen slovenski časopis. Tej temi sem se posvečal bolj, kot katerikoli drugi. Gledal sem debate, najprej v predizborih, potem med Hillary in Donaldom, gledal sem oglase, spremljal ankete javnega mnenja, prebiral takšne in drugačne komentarje, spremljal brutalne spopade na spletu. Moj cilj je bil dokaj nepristransko opisovati dogajanje in na koncu koliko toliko natančno zadeti rezultat.

Seveda imam o vseh kandidatih, ki so nastopali v tem cirkusu, svoje mnenje. Tako tudi o Hillary in Donaldu.

Resnici na ljubo so ravno mediji krivi, da večina ljudi misli, kako v tej kampanji ne eden ne drug kandidat nima nobenega programa. Raje, kot bi vrtali v podrobnosti tega, kako bi Donald nižal davke in hkrati namenjal več za obrambo, so se obešali na njegov odnos do žensk. Raje, kot bi Hillary spraševali, kaj pomeni njeno sodelovanje v administraciji, ki je po svetu vodila na pol prikrite vojne, ki so terjale življenja tisočih ljudi, so jo skušali prikazati kot priložnost, da prva ženska postane predsednica ZDA.

 photo hilbv1_zpsp8k3aczw.jpg

Donald in Hillary sta republikanec in demokratka in če malo podrobneje pobrskate, vam bo postalo jasno, da v večini primerov zagovarjata stališča ene ali druge stranke, le da je Donald opustil politično korektnost. Je še pomembna razlika, s tem da je Donald populist, Hillary pa je postala človek elit, ki se bori, da v ZDA vse ostane po starem. Zagotovo, saj obljublja višje davke za bogatejše, a na to se ne bi preveč zanašal, glede na to, kako zelo je povezana s finančnim sektorjem. Mogoče za kakšen odstotek. Pomembna razlika je tudi, da je Donald nekdo, ki obljublja prelom na področju ameriške zunanje politike, kjer sta obe stranki vedno hodili vštric druga z drugo, čeprav sta se medsebojno tudi kritizirali.

Če bi gledal na obljube obeh kandidatov glede zunanje politike, potem bi takoj podprl Donalda Trumpa. S Hillary se nam obeta še več istega, morebiti bo arogantna politika, kakršno so oo zdaj vodile ZDA, privedla celo do velikega spopada z Rusijo. Če bi presojal o zdravstvenem zavarovanju, bi podprl Clintonovo. Obamacare mogoče ni popoln, je pa korak naprej. Trump obljublja, da bo vse skupaj ukinil in bo namesto tega pustil trgu, da vse uredi. Če bi se odločal glede davkov, bi spet podprl Hillary. Nižanje davkov ne bo rešilo ZDA, kajti že zdaj so tam davki nizki. Če hočejo Američani temeljito prenoviti svojo državo, morajo pobrati več davkov. Tudi, če hočejo odplačati svoje dolgove. V to, da bo v državi, kjer so davki že tako nizki, dodatno nižanje pospešilo rast gospodarstva in s tem večje davčne prihodke, ne verjamem. Mogoče bi to delovalo v Sloveniji. Če bi gledal na trgovinske sporazume, potem bi takoj podprl Trumpa. Tu je končno nekdo, ki mu je dovolj, da velika podjetja doma zapirajo tovarne in se selijo v cenejšo tujino, potem pa izdelke prodajajo domov. Hkrati je to človek, ki to delovanje dobro pozna in ga je zato tudi sposoben ustaviti.

Resnici na ljubo imata oba kandidata svoje prednosti in slabosti in sta mnogo več, kot karikature seksizma in pokvarjenosti, v kakršne so ju spremenili mediji. Res je, Hillary ima izkušnje, medtem ko za Donalda ne veste, če se prav zaveda, kaj pomeni biti predsednik ZDA.

 photo trumpbw_zpsd5qiun4h.jpg

Kljub vsemu, čeprav bi mi ideološko Hillary Clinton morala biti bližje, se ne morem pripraviti, da bi jo podprl. Izkazala se je za izrazito pokvarjeno in čez mero ambiciozno osebo, ki je pripravljena iti čez trupla, samo da bi postala prva ženska v Beli Hiši. Vidim jo kot nekoga, zaradi katerega se lahko enkrat prihodnje leto zbudimo v tretji svetovni vojni. Kot nekoga, ki se prisrčno smehlja temnopoltim v ZDA, a jih uporablja le kot volilni bazen in ji niti malo ni mar zanje. In tako počne z vsemi, medtem ko z neverjetnim vplivom na medije, ki si ga je pridobila v tej kampanji, svet pripravlja na obračun z Rusijo.

Priznati moram, da imam nekaj simpatij do Donalda Trumpa, a nikakor ne dovolj, da bi ga lahko podprl. Je republikanec. To je prvo. A potem, če ga poslušate govoriti, se vam mora zazdeti, da nikoli ni obvladal angleščine. Prav tako je v njegovih besedah zaslediti ogromno njega, kar nam kaže na to, da gre spet za ambiciozno osebo, ki ji je v prvi meri mar, kakšen uspeh bo požela, ne kaj bo z državo in svetom. Je občutljiv in rad udari nazaj na vsako kritiko, ker je neracionalno in celo nevarno. Simpatijo do njega imam verjetno zato, ker je populist, ki se bori proti ameriškim elitam. Ker nagovarja belopolti delavski razred, ki je toliko izgubil z globalizacijo in ki so ga tisti, ki so se nekdaj hranili na njegovi podpori, že zdavnaj zapustili. Govorim o demokratih, ki so podobno kot druge velike levičarske sile v zahodnem svetu, postali koalicije manjšin, žensk, medtem ko jim za svojo nekdanjo bazo ni več mar.

V ZDA vidim to, kar se dogaja tudi po Evropi. To norčevanje iz manj izobraženega belopoltega sloja, predvsem iz moških. To poniževanje, zaničevanje. Vsega so krivi. Rasizma, seksizma, imperializma, nasilništva, povrhu so pa še zgube, ki ne znajo poskrbeti zase. Če bi tako govorili o temnopoltih, bi bili takoj označeni za rasiste, a o belopoltih, predvsem moških, lahko rečete vse kar vam pade na pamet. Zame je to nesprejemljivo, ker vidim svet bolj razdeljen na razrede, kot na rase. Ker mi je bolj pomembno, da pripadnik katerekoli rase, religije in obeh spolov, ki je bil poražen v tem kapitalističnem svetu, kjer zmagujejo le tisti na vrhu, dobi priložnost, da se znova postavi na noge.

Menim, da se prav tukaj skriva razlog, zakaj je Donald Trump tako priljubljen, celo tako, da ima možnosti zmagati. Hkrati se tukaj se skriva še pomembna lekcija, ki bi se je vsi morali naučiti.

 photo jillbv_zps4s6ejodt.jpg

Če bi lahko glasoval na ameriških volitvah, bi glasoval za Jill Stein, ker Bernija Sandersa ni več. Za Garyja Johnsona ne bi, ker je libertalizem na številnih področjih zelo daleč od mojega srca. Seveda Jill Stein ne more zmagati, ampak glas zanjo bi pomenil glas za alternativo, ki lahko nagovarja tudi tiste, ki bodo sicer svojo podporo dali ljudem, kot je Trump. Ne se slepiti, da bo po Trumpu, tudi če ta izgubi, gibanje, ki ga je ustvaril, izginilo. Hkrati smo videli, kako zelo močno je anti elitistično čustvo na demokratski strani. Trdim, da če bi Bernie Sanders bil na mestu Hillary Clinton, da bi njegova zmaga bila naravnost ogromna, saj bi pobral ogromno podpore, ki jo zdaj uživa Trump, sploh v nekaj ključnih državah, kot so Ohio, Michigan, Severna Karolina… Jill Stein tega ne more, ker je v ZDA v trenutnih razmerah zelo težko karkoli doseči brez velike organizacije. Zeleni morajo to najprej šele ustvariti, to pa je možno le, če počasi pridobivajo na podpori volilnega telesa, da bi enkrat v prihodnje lahko postali resna konkurenca. Seveda, Jill Stein tudi ni najbolj karizmatična oseba.

Največje razočaranje te kampanje so mediji. Povsem očitno so se postavili na stran kandidatke demokratov. Ne le v ZDA, tudi pri nas. Trump uživa podporo le kakšnega res skrajnega desničarskega ali nacionalističnega časopisa, drugače vsi tulijo v en rog. Pravih vprašanj postavljajo malo, ampak raje iz tekme delajo cirkus. Če Trump čivkne kaj neumnega, je to takoj novica. Pomembno je, kateri zvezdnik je podprl Hillary. Kako bo eden ali drugi kandidat skozi davčno politiko pomagal ZDA, da popravijo svojo infrastrukturo, je pomembno mnogo manj. Za medije, čeprav je to ključno vprašanje za Američane. Razkritja wikileaks so v ZDA mediji skušali predstaviti kar kot ruski projekt vplivanja na ameriške predsedniške volitve, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati z vsebino. Iz teh razkritij lahko sicer ugotovimo tudi, kako zelo so mediji in demokratska stranka povezani. Za ZDA je zaradi tega zelo nujna ne le politična prevetritev, ampak tudi medijska.

Category: Svet  One Comment

Ko oni gredo nizko, mi gremo visoko, ali zgodba o neki predsedniški kampanji

Do osmega novembra, ko se bodo tradicionalno na prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, odvile ameriške predsedniške volitve, je še nekaj časa. Kljub napovedim raznih strokovnjakov pa je še celo zdaj težko z gotovostjo trditi, kdo bo zmagovalec. Vse preveč smo namreč lahko v preteklih mesecih spoznali, kako zelo so v ZDA zlizane politične in medijske elite, kako zelo se manipulira, da bi se spremenilo javno mnenje in ni izključeno, da niti raziskave javnega mnenja niso pripravljene pristransko, da bi vplivale na volilno telo.

Če ne verjamete, so vam lahko v pomoč razlike v izmerjeni podpori kandidatoma demokratov in republikancev, Hillary Clinton in Donaldu Trumpu. Štirinajstega oktobra je Rasmussen na nacionalni ravni Trumpu v primerjavi, v katero sta vključena še kandidata zelenih in libertarcev, pripisal dva odstotka prednosti, LA Times v primerjavi samo s Hillary pa izenačeno. Dan prej je Fox Hillary pripisal osem odstotkov prednosti, še dan prej Reuters sedem. Zdaj pa se znajdi, kdor se more.

Prva dama ZDA, Michelle Obama, je na demokratski konvenciji, na kateri je demokratska stranka za svojo kandidatko izbrala Hillary Clinton, dejala, da ‘kadar oni gredo nizko, mi gremo visoko’. No, nič ne kaže, da bi se demokrati ogibali iti še nižje, kot lahko gre Trump. Moto te kampanje na obeh straneh bi upravičeno lahko bil, ‘ko oni gredo nizko, mi gremo še nižje’. Raven negativnega obmetavanja je namreč prav neverjetna, pri čemer se kandidata demokratov in republikancev, kandidata zelenih in libertarcev so vsi skupaj priročno ignorirali, da ne bi slučajno dobila preveč podpore, vse premalo dotikata pomembnih tem za ravzoj ZDA. Vse skupaj je bolj kot ne manipuliranje ključnih demografskih skupin in želja nasprotnika tako očrniti, da bi njegovi potencialni podporniki raje ostali doma, kot šli volit. Ne Donald, ne Hillary, ne navdihujeta Američanov z nekim upanjem. Pozabite na volitve leta 2008, ko je Barack Obama zmagal z ‘Da, mi lahko!’ sloganom, ki je Američane navdajal s pozitivnim pogledom na prihodnost.

 photo trumclint_zpsga8v4t2t.jpg

Če bi morali iskati bistvo tega spopada, bi to najbrž že bilo nasprotovanje med elitami in med populistom. Donald Trump vsekakor večinoma zagovarja republikanska stališča. Nižal bi davke, z več konkurence bi popravljal zdravstveni sistem, krepil bi oborožene sile, manjšal bi vlogo države. Toda, tu je pomembna razlika, zaradi katere se ga je odrekel del republikanske stranke. Trump nagovarja razočarane in prestrašene, ki jih je za seboj pustil razvoj, ki so jim delovna mesta odnesli trgovinski sporazumi in ki se bojijo, da bodo ZDA prihodnosti povsem drugačne, kot so bile ZDA preteklosti. Predvsem manj bele. Ni čudno, da ima takšno prednost med belopoltimi moškimi, skupino, ki je demokrati niti ne poskušajo več posebej nagovarjati, ker računajo, da je drugih dovolj za končno zmago. Tudi ni čudno, da njega in njegove podpornike nasprotniki označujejo za rasiste, kajti element rasizma je vsekakor v igri, čeprav sam ta ne pojasni njegovega uspeha. Da se Trumpu odrekajo tudi republikanci, so kriva tudi njegova stališča do zunanje politike, kjer je mnogo bolj pripravljen na sodelovanje, celo z Rusijo, ki so jo ameriški mediji do zdaj že obtožili, da skuša vplivati na volitve z objavami wikileaks. Republikanski jastrebi so se zaradi tega že dolgo tega prebili na stran demokratske kandidatke. Odrekajo se mu tudi zato, ker bi s svojimi zamislimi o siljenju podjetij, da proizvajajo doma, vsekakor porezal njihove dobičke. Seveda pa ga številni sovražijo zato, ker je prelomil s politično korektnostjo in se pogosto izraža prav prostaško.

Na drugi strani je Hillary Clinton, garant, da bo vse ostalo tako, kot je bilo. Gotovo, z demokratsko predsednico si ZDA lahko obetajo nekaj pozitivnih premikov na področjih zdravstva, sociale, investicij v infrastrukturo, kar vse se bo financiralo iz višjih davkov za najbogatejše, toda nikakor pozabiti, da je Hillary človek elit in da bo storila vse, da se finančnemu sektorju ne bo zgodilo nič hudega. Če bi demokrati hoteli, da se kaj takšnega zgodi, bi morali podpreti Bernija Sandersa, ki je prav tako kot Trump, bil populist in se je hranil ne istem nasprotovanju elitam. A kaj takšnega je bilo skorajda nemogoče, saj je bil ves proces izbire pripravljen tako, da je lahko zmagala le Hillary.

Resnici na ljubo Američani nimajo dobre izbire. Izbirajo lahko med populistom in elitistko. Prvi se na trenutke zdi nerazsoden, druga povsem pokvarjena. Prvi bi postavljal zid na meji z Mehiko, druga bi z vzpostavljanem območja prepovedi poletov nad Sirijo tvegala svetovno vojno. Noben izmed njiju ne povezuje Američanov. Ti so vedno bolj razdvojeni, celo sovražni drug do drugega, veliko jih ne zaupa več niti, da bodo volitve potekale pošteno, kaj šele medijem. Udeleženci, ne le Trump in Clintonova, ampak tudi mediji, so uspeli te volitve predstaviti za usoden spopad, v katerem nasprotna stran preprosto ne sme zmagati. Posledice so očitne. Kampanja gre v večje in večje nizkotnosti, katerih posledice bodo Američani čutili še dolgo po novemberski odločitvi. Če ne drugega, bo Trump radikalno spremenil naravo republikanske stranke.

Category: Svet  3 Comments

Spopad med Rusijo in zahodom spopad med Bogom in hudičem? Ne tako hitro

Komentar Andreja Fomina za Oriental Review se začne dobro, konča pa v fantastičnih sferah. Hkrati nam obelodani, zakaj toliko konservativcev na zahodu navija za Rusijo.

Fomin se dobro sprašuje, zakaj je ravno Sirija postala ključna točka na bližnjem Vzhodu in ne Egipt in zakaj je Rusija tista, ki se v Siriji zoperstavlja načrtom ZDA? Sporoča, da prisotnost nafte vsekakor ne more biti odločilen razlog za zahodno podporo upornikom, saj bi s tega zornega kota bilo mnogo bolj racionalno demokracijo izvažati v Venezuelo, ki ima resnično velike rezerve, medtem ko je Sirija palček. Prav tako se mu ne zdi smiselno sirske krize pojasnjevati z naftovodom, ki ga podpira Katar in ki bi naj potekal čez sirsko ozemlje. Celo v nasprotjih med šiiti in suniti in regionalnem spopadu med Iranom in Saudsko Arabijo ne vidi poglavitnega razloga za krvavo državljanjsko vojno.

Po Fominovih besedah ‘vse to, seveda v različnih stopnjah, prispeva k resnosti konflikta, ampak ne razlaga zakaj so vojaki iz različnih držav – tudi iz dveh najmočnejših, Rusije in ZDA, trenutno aktivni v Siriji.’ Kar sledi, je zanimiva razlaga.

Fomin vidi v zahodnih željah destabilizacije Sirije poskus nestabilnost prenesti na vso Evrazijo in tako pohabiti tekmece, predvsem Kitajsko in Rusijo. Gre za podobno teorijo, kot je imperij kaosa, torej da ZDA delajo na tem, da po svetu širijo nestabilnost in tako preprečujejo, da bi se pojavila konkurenčna sila. Da torej nikakor ne izvažajo demokracije, da bi vzpostavljale lojalne režime, ampak izvažajo spore, ki države potem držijo v stanju državljanjskih vojn. Toda Fominova razlaga se ne kočna tukaj. Kar sledi, je poskus razlage sveta kot spopada med zahodnim liberalizmom, ki vse vidi skozi denar in Rusijo, ki je edina država, ki temu nasprotuje. Zraven za dobro mero vmeša še krščanstvo, ki da ga zahodne nadnacionalne elite sovražijo, medtem ko Rusija postaja zaščitnik tradicionalnih vrednot.

‘Rešiti svet pred nezadržnim širjenjem zla’ – takšna je globalna misija in usoda ruskega naroda in ruske države kot zgodovinskega fenomena. Ta usoda ni bila izbrana, ampak Rusiji je še enkrat več usojeno, da reši svet pred uničenjem – drugače več ne bi bila Rusija.

To v nobenem primeru ne pomeni nezmotljivosti ali posebnosti Rusov samih, saj se boj bije tudi znotraj njih, ampak naciji nalaga posebno odgovornost za usodo vsega sveta. Dejstvo te poklicanosti razloži iracionalno, divje sovraštvo do Rusije in Rusov, ki tako pogreva globalni ‘super razred’ in ki se odraža v terabajtih militantne propagande, ki jo plačujejo vsak dan.

Na kratko, to je spopad med dekadentnimi elitami na zahodu, ki so že zdavnaj prisegle hudiču in med sveto Rusijo, ne brez pomanjkljivosti, ki se temu še edina upira.

Ta fantastična razlaga, ki ima svoje korenine v zgodovini, nam pomaga pojasniti marsikaj. Seveda imajo vse države sveta svoje interese in za ameriškimi se ne skriva nobeno protikrščansko divjanje ali podvrženost hudiču, ampak želja obvladovati čim več in preprečiti, da se ta prevlada kdaj konča. Za vsako ceno. Rusija je po drugi strani ogromna država s potencialom, ki se pobira na noge in išče svoj prostor pod soncem. V Ukrajini jasno, da ima svoje interese in ne more kar dopustiti, da bi zahodne države širile svoj interesno sfero na njene meje, v Siriji podpira svoje zaveznike, ker ji je mar, da Iran v kakšni barvni revoluciji ne pade pod ameriški vpliv in ker se v Siriji borijo skrajneži, ki lahko zelo hitro najdejo pot v Rusijo. Konflikt je neizbežen.

To mišljenje, da je Rusija nekakšni branik tradicionalnih vrednot ima veliko moč. Zaradi tega imate ogromno konservativcev na zahodu, ki vedno bolj podpirajo Rusijo, medtem ko jo liberalci goreče sovražijo. To vam pojasni, zakaj recimo toliko Trumpovih podpornikov v Rusiji ne vidi sovražnika, medtem ko ameriški liberalni mediji vsak dan pripravljajo javnost na vojno in so privrženci Hillary Clinton pripravljeni verjeti, da Rusi stojijo za wikileaks. Pojasni vam tudi kakšno rusko zastavo na shodih Pegide v Nemčiji.

Ta prepad med nadnacionalnimi zahodnimi liberalnimi elitami, ki bi podirale meje, uvažale begunce in migrante, mešale prebivalstvo, se borile za pravice istospolno usmerjenih in med nacionalističnimi konservativci, ki bi meje zapirali, prisegali na tradicionalne vrednote, tudi če to pomeni manjšanje pravic žensk in preganjali tujce, je zelo pomemben. Čisto mogoče, da je nadomestil spopad med komunizmom in kapitalizmom iz časa hladne vojne. Kar se tiče odnosov med državami, je stvar malo bolj zapletena, ker se zdi, da nesoglasja pogosto nimajo nobene povezave z ideologijo, ampak s poskusom nadzorovati čim več sveta (poglejte odnos med Poljsko in Rusijo), a vsekakor bo vsaj na propagandni ravni ta prepad še kako pomemben v odnosih med Rusijo in ZDA in njenimi zavezniki.

Category: Svet  5 Comments

Sirske sile napredujejo v uporniškem delu Alepa, histerija v zahodnih prestolnicah vedno večja

Če bi verjeli poročilom v zahodnih medijih, potem rusko letalstvo in sirske oborožene sile v obkoljenem vzhodnem delu Alepa, kjer živi četrt milijona ljudi, namenoma bombardirajo bolnišnice in vrste pred pekarnami. Verjeli bi, da gre za barbarsko bombardiranje, kakršnega ni bilo vse od Dresdna ali Tokia ob koncu druge svetovne vojne. Da rusko letalstvo namerno napada stanovanjske zgradbe, v katerih ve, da se nahajajo otroci, z največjimi bombami. Verjeli bi celo, da sirska vojska nad civilnim prebivalstvom uporablja drugo najhujše orožje takoj za jedrskim, večcevne raketomete TOS 1 (orožje, ki ga je sirska vojska dobila v uporabo že dolgo tega in ki v resnici ni nič posebnega, kaj šele, da bi bilo primerljivo z jedrskim). Zagotovo pa vam ne bi prišlo na pamet, da se v vzhodnem delu Alepa nahajajo oboroženi uporniki in da so tudi med njimi žrtve.

Vsaka vojna je strašna. Tudi tiste, ki jih vodijo ZDA in kjer je ogromno postranske škode. Toliko včasih, da se kdo mora vprašati, ali zanalašč z brezpilotnimi letali ne bombardirajo porok in pogrebov, a pustimo to ob strani. Jasno je, da ofenziva v Alepo terja davek med civilnim prebivalstvom. Da so zadete tudi stanovanjske stavbe in bolnišnice. Jasno pa je tudi, da ne gre za namerno politiko uničevanja civilnega prebivalstva. Če bi recimo rusko letalstvo hotelo uničiti civilno prebivalsto v vzhodnem delu Alepa, kjer mimogrede, živi veliko manj ljudi, kot v delu Alepa, ki ga nadzorujejo vladne sile, bi število civilnih žrtev vsak dan šteli v tisočih. Toda tega ni.

 photo siralep_zps4rvwnnbw.jpg
Sirske oborožene sile v Alepu

Sirske oborožene sile ob podpori ruskega letalstva in prostovoljcev in Irana in Iraka (da, tudi od tam prihajajo na pomoč sirskemu režimu), imajo pred seboj težko nalogo zavzeti gosto poseljen del mesta. Uporniki imajo prednost, da se lahko skrivajo kjerkoli hočejo. Da iz stanovanjskih stavb streljajo na napredujoče vojake. Ali se skrivajo pod zemljo. Ali celo v bolnišnicah. Če napadalec noče doživeti pravega masakra med svojimi vojaki, mora uporabljati zračno in topniško podporo, zaradi česar je potem tudi toliko uničenja. A da bi zavzeli uporniški del Alepa, druge izbire ni. Ne Rusi, kaj šele Sirci, nimajo na voljo nekih čudežnih orožij, s katerimi bi točno videli, kje se nahajajo oboroženci in bi jih potem ubijali s kirurško natančnostjo. Vojaki že pogosto trdijo, kakšno vse orožje imajo, ampak to spada prej na polje zastraševanja nasprotnikov, z realnostjo pa nima stika. Na koncu je vedno veliko bombardiranja skorajda na slepo. Z neke točke streljajo po vas in vi streljate nazaj, ne da bi vedeli, če se tam ne nahajajo civilisti. Alternativa takšnemu napredovanju je, da se poskuša ljudi v Alepu izstradati, kar bi potem bila mnogo hujša vrsta obleganja.

Propaganda, ki se izliva iz ust zahodnih politikov in medijev, je neumorna in polna grozljivih zgodb. Če mrtvi otroci niso dovolj, potem se pač govori o uničevanju bolnišnic. Zavedati se je pač treba, da jim drugega ne preostane, razen če ne želijo tvegati večje vojne. A pri tem zahajajo v neverjetna pretiravanja. Človek dobi občutek, da je v obleganem delu Alepa vsaka druga stavba že bolnišnica in da je vsaki dan uničenih nekaj. Kar je praktično nemogoče. Seveda se v tej vojni dogajajo grozljive stvari in tega ne gre zanikati. A v tem trenutku se zdi še bolj grozljiva dvoličnost, ko se za vojne zločine imenuje vojaške operacije Rusov, Sircev in drugih njihovih zavzenikov, medtem ko se noče videti grozodejstev bolj ali manj zmernih upornikov. Še celo proti Islamski državi ni večje operacije s strani zahodnih držav, četudi njihovi pripadniki morijo po vsem svetu. Breme je na sirskih in iraških oboroženih silah. ZDA niti tankerjev polnih nafte, ki jih je Islamska država izvažala v Turčijo in tako dobivala denar, niso hotele bombardirati, znale pa so zadeti položaj sirske vojske pri Deir Ezzorju, kar so skušali izkoristiti prav pripadniki Islamske države. Tisti, ki govorijo o barbarizmu in ki vsak dan vpijejo o usodi sirskih otrok, niti niso sposobni priznati, da trpijo in umirajo tudi otroci na območjih, ki jih nadzoruje sirska vojska. Lahko si le mislimo, kakšen grozljiv molk bi zavladal, če bi zmerni in manj zmerni uporniki zavzeli področja, ki jih nadzoruje sirska oblast in bi tam začeli klati vse svoje nasprotnike. Kar naenkrat ne bi bilo več nobenih poročil iz Sirije.

Ne verjamete? Pomislite na Libijo.

Category: Svet  3 Comments

Zakaj mediji o trpljenju enih ljudi poročajo, o trpljenju drugih pa ne?

Svet je obkrožila fotografija dečka iz uporniškega dela Alepa, kakršnih na spletu najdete še veliko. Vprašati se moramo, zakaj zdaj, zakaj ta fotografija? Ni namreč sumljivo, da se nikoli, ampak res nikoli, ne pojavi nobena fotografija ranjenih otrok iz vladnih delov Alepa ali od kod drugod iz Sirije? Da medijev preprosto ne zanima pogled vladne strani, da so pomembni le uporniki?

V Donbasu so skoraj vsak dan na sporedu topniška obstreljevanja. Trpijo tudi otroci. Kljub temu se po spletu in v medijih viralno ne razširi fotografija tamkajšnjih otrok, ki bi jo pospremili v nebo vpijoči komentarji in celo solze novinarjev, češ, kdaj se bo to končalo. Ni vprašanj, kdaj smo izgubili svojo človečnost in ali nas takšne podobe groze ne ganejo več.

Na kratko, dvoličnost. Trpljenje nekaterih je pomembno, trpljenje drugih niti ne.

Lahko trdimo, da gre zaroto, ki se širi od globalnih medijskih centrov do najbolj zakotnega provincialnega časopisa? Delno.

Zagotovo se takšne fotografije, kakršna je ta dečka iz Alepa, ne pojavljajo naključno. V tem mestu se bije pomemben boj za usodo Sirije. Ker upornikom, tistim tako imenovanim zmernim, v Siriji ne kaže najbolje ob ruski zračni podpori in iranskih vojakih na tleh, kljub utrujeni sirski vladni vojski, so v zahodnih prestolnicah in v Rijadu in Ankari, zaskrbljeni. Projekt zamenjave sirskega predsednika je ogrožen. Medijska propaganda zato pride v poštev, da se vsaj domačo javnost prepričuje v zločinskost režima in predvsem ruskih zaveznikov in hkrati pripravlja na morebitno vojaško posredovanje, ali vsaj na večjo podporo upornikom.

Globalni medijski centri so vsekakor povezani z interesi velikih, toda kako potem pojasniti širjenje njihove propagande naprej? Težko verjeti, da je kakšen novinar slovenskega dnevnega časopisa na plačilni listi taistih interesov, ki nadzorujejo CNN ali BBC. Navsezadnje z njimi ne deli zunanjepolitičnih interesov. Ne, razlaga je bolj banalna. Prvič, novinarji imajo svoje vrednote in večina liberalno usmerjenih je že zdavnaj prepojena s sovraštvom do sirskega režima, sploh pa do Rusije. Iranska vpletenost jih niti ne zanima preveč, zato o njej ne poročajo skoraj nič. Lahko od takšnih ljudi pričakujete, da bodo iskali drugačne poglede? Da bodo vprašali koga iz dela Alepa pod nadzorom vladnih sil, kaj si misli o vsem skupaj? Težko. Zavedati se moramo, da se zelo veliko novinarjev tačas bolj kot v službi iskanja resnice, vidi kot aktiviste, kot aktivne udeležence velike vojne za javno mnenje.

Potem sta tu še lenoba in nesposobnost. Najlažje je samo povzemati, kar poročajo veliki. Sploh slabo plačani novinarji, tisti, ki jim je delo samo prepisovanje, medtem ko za ‘razmišljanje’ skrbijo drugi, ki so bližje koritu, nimajo motivacije, da bi iskali vire z drugačnimi pogledi. Zato sledijo karavani.

In smo kjer smo.

Napadi na Trumpa ne delujejo

V ZDA je pred pohodom Donalda Trumpa v republikanski tekmi, vladala diktatura politične korektnosti. Ne stoodstotno, seveda, vedno so se našli tipi, ki so govorili neumnosti ali žalili in se jih nič ni prijelo, ne glede na to kako zelo so jih mediji črtili, toda za veliko politikov je veljalo, da so jih lahko pokopale že iz konteksta potegnjene besede, s katerimi so jih potem obtoževali vsega mogočega.

Veste, kako se mediji lotevajo Trumpa? Ni res, da so ga mediji namerno spravili v položaj, da je le še en korak od zmage na predsedniških volitvah. Lotili so se ga, kakor se lotijo vseh nepridipravov. S smešenjem. Večina poročanja o njemu je bila negativnega. Dokler ga še niso jemali resno, so ga pač imeli za atrakcijo in Trump je to izkoristil, da je postal znan med večino Američanov, kolikor ni bil poznan že prej. Mojstrsko je uporabil socialna omrežja in svoja preprosta sporočila predstavil tistim, ki so se počutili izigrane in izključene.

Potem je začelo postajati jasno, da Trump ima veliko podpore. Kako so delovali mediji in njegovi nasprotniki? Najprej so zanikali, da ima kakršnekoli možnosti, ker so mislili, da mediji ustvarjajo realnost in da bodo njihova poročila Američane prepričala, da nima možnosti in naj zato podprejo koga drugega. Ni delovalo. Začeli so govoriti, da Trump zavaja, pretirava, laže, da je neumen, da je bogataš, ki izkorišča naivnost množic, da je rasist in tako dalje. Spet ni delovalo.

Količina negativnih poročil o Trumpu je v tem trenutku neverjetna, a učinka ni. Mediji, ki ga skušajo na vsak način zaustaviti, tekmujejo, kdo ga bo bolj napadal, bolj predstavil za nevarno pošast, nekateri v njem vidijo predstavnika fašizma, norčujejo se iz njegove žene, iz njegovih privržencev, najde se kdo, ki ga primerja s Hitlerjem. Ti napadi gredo od strahu, da prihaja diktatura norca, do pomilovanja neumnih in smešnih Trumpovih privržencev, ki da bodo uničili republikansko stranko, saj da bo Hillary tako ali tako zmagala. Spet, nič ne kaže, da bi delovalo.

V prihodnjih mesecih lahko pričakujemo le še hujše napade, če je to še sploh možno. Kdo ve, mogoče bodo pisali, da ima nekje v kleti zaprte mehiške imigrante, ki jih ponoči muči, ali da je pedofil, ali da ga plačuje Putin, da bi uničil ZDA, ali še kaj bolj norega. Razumeti moramo, da je med ameriškimi elitami, kamor lahko prištejemo tudi večje medije, zavladala strahovita panika, da bo kmalu konec ustaljenega reda. Da je nastopil čas, ko vsesplošni medijski napadi nimajo nobenega učinka več in čas, v katerem imajo razne spletne strani in mnenjski voditelji na socialnih omrežij enako težo, kot ogromne medijske tovarne.

Zelo pomembno vprašanje tukaj je, zakaj je temu tako? Zakaj napadi na Trumpa ne delujejo? Mogoče zato, ker velikim medijskim hišam verjame le še zelo malo ljudi, sploh pa ne verjamejo raznim strokovnjakom, ki jih ti vabijo, da bi neukemu ljudstvu razložili, kaj se godi in kaj je prav in kaj narobe. Morebiti so mediji izgubili svojo moč, ker so preveč zavajali in lagali, tako da jim zdaj, tudi če povedo resnico, verjame zelo malo ljudi. Mogoče so se s svojim vzvišenim odnosom marsikateri novinarji postavili v družbo elit in jih množice kot takšne pač jemljejo.

V ZDA so se smejali klovnu, dokler ni začel zmagovati. Potem so klovna začeli žaliti in napadati na sto in en način, a klovn je tisti ki se še vedno smeji, njegovi nasprotniki pa so vedno bolj obupani.

Category: Svet  4 Comments

Brexit – svet se je spremenil

Evropsko povezovanje je bilo zasnovano, da bi preprečili novo veliko vojno na evropskih tleh. Dolga leta je bilo to povezovanje v senci realnosti hladne vojne, toda potem je nastopil čas obsežne širitve, ki je pod skupno streho spravila kar 28 držav.

Projekt je bil vsekakor zanimiv in dobrodejen za evropsko stabilnost. Države, ki bi se sicer borile med seboj, so našle način, kako sodelovati. V svetu, v katerem so posamezne evropske države izgubljale težo, so vse skupaj pomenile veliko. EU z 28 članicami je gospodarska in tehnološka velesila z velikim prebivalstvom in če bi se pokazala prava politična volja, bi v kakšnem desetletju lahko postala tudi vojaška velesila.

A potem, razpoke so očitne. Najbolj so se pokazale v primeru grške dolžniške krize, ko so se nekatere države kot mrhovinarji spustile nad grško državo in državljane. Od evropske solidarnosti ni ostalo veliko. Prav tako so države članice in EU sama pogosto delovale le kot kolonija ZDA, hkrati so vsi skupaj zasledovali ekonomsko liberalno politiko, ki je vedno večje množice potiskala v revščino, pridobivali pa so le nekateri.

Na četrtkovem referendumu o izstopu Velike Britanje iz Evropske Unije, je 52% volivcev izstop podprlo. Na nek način smo v Evropi doživeli odmev Trumpovega vzpona v ZDA. Prelomnice so namreč zelo podobne. Progresivna levica je želela ostati v EU, del konservativnih sil je v medsebojnem boju porazil drugega in dosegel izstop. Gre tudi za spopad proti elitam, v tem primeru marsikateri Britanec za elite označuje evropsko birokracijo, ki iz Bruslja želi povečati moč EU in ki prerazporeja skupen denar v manj razvite članice povezave. EU se jim zdi velik, nedelujoč birokratski stroj, ki počasi odvzema suverenost njihovi državi in je na poti, da jih spremeni le še v eno provinco imperija. Veliko ima v tej zgodbi tudi strah pred migracijami, predvsem pred prihodom večjega števila muslimanskih beguncev in migrantov. EU je na tem področju na še enem področju popolnoma pogorela, saj ni delovala kot skupnost, ampak so o vsem odločale posamezne države.

 photo brexit_zpspr8fpyts.jpg

Proces izstopa Velike Britanije iz EU bo počasen, pri čemer se lahko zgodi, da do njega na koncu sploh ne bo prišlo. V EU imajo namreč grdo navado, da ne spoštujejo volje ljudstva, kar je še en razlog, da so mnogi Britanci glasovali za brexit. A kakorkoli, težko, da se bo zgodilo kaj pretresljivega. Nekaj šokov bo zagotovo, po drugi strani pa se bodo gospodarske povezave ohranile, saj jih potrebujejo vsi.

Kar pa ne pomeni, da ne bo kar nekaj grdih potez proti Britancem. Vladajoče sile v Evropi morajo na nek način kaznovati tiste, ki gredo ven, da bi s tem zastrašile tiste, ki so še notri. Videli smo na primeru Grčije, kaj to pomeni. Grki so si izvolili napačno politično stranko, ki je obljubljala alternativo in zato so morali še bolj trpeti, s čimer se je strašilo druge Evropejce, da v svojih državah ne bi izvolili kaj podobnega Sirizi. V Britaniji je zmagala rahlo nacionalistična struja, ki se krepi po vsej Evropi, torej bo cilj le to čim bolj očrniti, da se ne bi kaj podobnega kot v Veliki Britaniji, zgodilo še v kakšni drugi državi. Konec igre za EU bi namreč že bil, če bi se oblasti v Franciji polastila Marine le Pen.

Najbolj zabaven del te zgodbe utegne biti, da bodo Britanci kmalu deležni takšnega odnosa, kot ga drugače doživljajo dežurni nasprotniki ameriškega imperija, kakršni so Rusi. Napovedovali jim bodo zlom gospodarstva, povsod videli propadanje države, celo njen razpad, ne bo manjkalo niti znižanje bonitetnih ocen. Pojavili se bodo tudi komentarji v medijih, ki bodo Veliko Britanijo prikazovali kot nazadnjaško, nedelujočo tvorb, verjetno bo še kdo odkril kulturo popivanja in nasilja.

Je EU še mogoče rešiti? Resnica je takšna, da se bodo Britanci že znašli sami, kakor se dobro znajdejo Švicarji in Norvežani, ki niso člani EU. Toda EU je brez Britanije manj pomembna, kot z njo, hkrati pa je v nevarnosti, da se spremeni v nemško hegemonijo. Nevarnost, sploh za majhne države, kot je naša, je da se bo zdaj še bolj okrepila bruseljska birokracija, da se bo vedno bolj centraliziralo odločanje in da bodo pri tem odločanju največ moči imele največje države, predvsem Nemčija, ki je gospodarsko pač najmočnejša, hkrati pa strateško dobro pozicionirana, da lahko obvladuje večje dele osrednje Evrope. Ne smemo pozabiti, da je bila Velika Britanija ves čas ena izmed pomembnih ovir za tesnejše sodelovanje. To dobro vidimo na primeru njihovega ohranjanja lastne valute.

Na tem mestu se moramo vprašati, ali je modro vztrajati v takšni povezavi. Kakršna je, ima v sebi semena še večje neučinkovitosti in predajanja oblasti ljudem, ki so daleč proč od ljudske volje. Obstaja resna nevarnost, da se bo spremenila v nedemokratično tvorbo pod nadzorom Nemčije in velikega kapitala. Nekateri pravijo, da je izstop Velike Britanije dober motiv za prepotrebne reforme, toda po vsem, kar smo videli do zdaj, lahko sklepamo, da le te ne bodo šle v smer večje demokratizacije ali krepitve socialnih držav.

Prav zaradi tega bi morale države, kot je Slovenija, začeti resno razmišljati o prihodnosti zunaj EU in o povezavah, ki jim bodo v prihodnosti zagotovile varnost in gospodarski razvoj, hkrati pa jim omogočile čim več samostojnosti. To ne pomeni, da je EU treba že kar takoj zavreči. Nujno pa se je začeti pripravljati na njen propad.

Category: Svet  One Comment