Zakaj mediji o trpljenju enih ljudi poročajo, o trpljenju drugih pa ne?

Svet je obkrožila fotografija dečka iz uporniškega dela Alepa, kakršnih na spletu najdete še veliko. Vprašati se moramo, zakaj zdaj, zakaj ta fotografija? Ni namreč sumljivo, da se nikoli, ampak res nikoli, ne pojavi nobena fotografija ranjenih otrok iz vladnih delov Alepa ali od kod drugod iz Sirije? Da medijev preprosto ne zanima pogled vladne strani, da so pomembni le uporniki?

V Donbasu so skoraj vsak dan na sporedu topniška obstreljevanja. Trpijo tudi otroci. Kljub temu se po spletu in v medijih viralno ne razširi fotografija tamkajšnjih otrok, ki bi jo pospremili v nebo vpijoči komentarji in celo solze novinarjev, češ, kdaj se bo to končalo. Ni vprašanj, kdaj smo izgubili svojo človečnost in ali nas takšne podobe groze ne ganejo več.

Na kratko, dvoličnost. Trpljenje nekaterih je pomembno, trpljenje drugih niti ne.

Lahko trdimo, da gre zaroto, ki se širi od globalnih medijskih centrov do najbolj zakotnega provincialnega časopisa? Delno.

Zagotovo se takšne fotografije, kakršna je ta dečka iz Alepa, ne pojavljajo naključno. V tem mestu se bije pomemben boj za usodo Sirije. Ker upornikom, tistim tako imenovanim zmernim, v Siriji ne kaže najbolje ob ruski zračni podpori in iranskih vojakih na tleh, kljub utrujeni sirski vladni vojski, so v zahodnih prestolnicah in v Rijadu in Ankari, zaskrbljeni. Projekt zamenjave sirskega predsednika je ogrožen. Medijska propaganda zato pride v poštev, da se vsaj domačo javnost prepričuje v zločinskost režima in predvsem ruskih zaveznikov in hkrati pripravlja na morebitno vojaško posredovanje, ali vsaj na večjo podporo upornikom.

Globalni medijski centri so vsekakor povezani z interesi velikih, toda kako potem pojasniti širjenje njihove propagande naprej? Težko verjeti, da je kakšen novinar slovenskega dnevnega časopisa na plačilni listi taistih interesov, ki nadzorujejo CNN ali BBC. Navsezadnje z njimi ne deli zunanjepolitičnih interesov. Ne, razlaga je bolj banalna. Prvič, novinarji imajo svoje vrednote in večina liberalno usmerjenih je že zdavnaj prepojena s sovraštvom do sirskega režima, sploh pa do Rusije. Iranska vpletenost jih niti ne zanima preveč, zato o njej ne poročajo skoraj nič. Lahko od takšnih ljudi pričakujete, da bodo iskali drugačne poglede? Da bodo vprašali koga iz dela Alepa pod nadzorom vladnih sil, kaj si misli o vsem skupaj? Težko. Zavedati se moramo, da se zelo veliko novinarjev tačas bolj kot v službi iskanja resnice, vidi kot aktiviste, kot aktivne udeležence velike vojne za javno mnenje.

Potem sta tu še lenoba in nesposobnost. Najlažje je samo povzemati, kar poročajo veliki. Sploh slabo plačani novinarji, tisti, ki jim je delo samo prepisovanje, medtem ko za ‘razmišljanje’ skrbijo drugi, ki so bližje koritu, nimajo motivacije, da bi iskali vire z drugačnimi pogledi. Zato sledijo karavani.

In smo kjer smo.

Napadi na Trumpa ne delujejo

V ZDA je pred pohodom Donalda Trumpa v republikanski tekmi, vladala diktatura politične korektnosti. Ne stoodstotno, seveda, vedno so se našli tipi, ki so govorili neumnosti ali žalili in se jih nič ni prijelo, ne glede na to kako zelo so jih mediji črtili, toda za veliko politikov je veljalo, da so jih lahko pokopale že iz konteksta potegnjene besede, s katerimi so jih potem obtoževali vsega mogočega.

Veste, kako se mediji lotevajo Trumpa? Ni res, da so ga mediji namerno spravili v položaj, da je le še en korak od zmage na predsedniških volitvah. Lotili so se ga, kakor se lotijo vseh nepridipravov. S smešenjem. Večina poročanja o njemu je bila negativnega. Dokler ga še niso jemali resno, so ga pač imeli za atrakcijo in Trump je to izkoristil, da je postal znan med večino Američanov, kolikor ni bil poznan že prej. Mojstrsko je uporabil socialna omrežja in svoja preprosta sporočila predstavil tistim, ki so se počutili izigrane in izključene.

Potem je začelo postajati jasno, da Trump ima veliko podpore. Kako so delovali mediji in njegovi nasprotniki? Najprej so zanikali, da ima kakršnekoli možnosti, ker so mislili, da mediji ustvarjajo realnost in da bodo njihova poročila Američane prepričala, da nima možnosti in naj zato podprejo koga drugega. Ni delovalo. Začeli so govoriti, da Trump zavaja, pretirava, laže, da je neumen, da je bogataš, ki izkorišča naivnost množic, da je rasist in tako dalje. Spet ni delovalo.

Količina negativnih poročil o Trumpu je v tem trenutku neverjetna, a učinka ni. Mediji, ki ga skušajo na vsak način zaustaviti, tekmujejo, kdo ga bo bolj napadal, bolj predstavil za nevarno pošast, nekateri v njem vidijo predstavnika fašizma, norčujejo se iz njegove žene, iz njegovih privržencev, najde se kdo, ki ga primerja s Hitlerjem. Ti napadi gredo od strahu, da prihaja diktatura norca, do pomilovanja neumnih in smešnih Trumpovih privržencev, ki da bodo uničili republikansko stranko, saj da bo Hillary tako ali tako zmagala. Spet, nič ne kaže, da bi delovalo.

V prihodnjih mesecih lahko pričakujemo le še hujše napade, če je to še sploh možno. Kdo ve, mogoče bodo pisali, da ima nekje v kleti zaprte mehiške imigrante, ki jih ponoči muči, ali da je pedofil, ali da ga plačuje Putin, da bi uničil ZDA, ali še kaj bolj norega. Razumeti moramo, da je med ameriškimi elitami, kamor lahko prištejemo tudi večje medije, zavladala strahovita panika, da bo kmalu konec ustaljenega reda. Da je nastopil čas, ko vsesplošni medijski napadi nimajo nobenega učinka več in čas, v katerem imajo razne spletne strani in mnenjski voditelji na socialnih omrežij enako težo, kot ogromne medijske tovarne.

Zelo pomembno vprašanje tukaj je, zakaj je temu tako? Zakaj napadi na Trumpa ne delujejo? Mogoče zato, ker velikim medijskim hišam verjame le še zelo malo ljudi, sploh pa ne verjamejo raznim strokovnjakom, ki jih ti vabijo, da bi neukemu ljudstvu razložili, kaj se godi in kaj je prav in kaj narobe. Morebiti so mediji izgubili svojo moč, ker so preveč zavajali in lagali, tako da jim zdaj, tudi če povedo resnico, verjame zelo malo ljudi. Mogoče so se s svojim vzvišenim odnosom marsikateri novinarji postavili v družbo elit in jih množice kot takšne pač jemljejo.

V ZDA so se smejali klovnu, dokler ni začel zmagovati. Potem so klovna začeli žaliti in napadati na sto in en način, a klovn je tisti ki se še vedno smeji, njegovi nasprotniki pa so vedno bolj obupani.

Category: Svet  4 Comments

Brexit – svet se je spremenil

Evropsko povezovanje je bilo zasnovano, da bi preprečili novo veliko vojno na evropskih tleh. Dolga leta je bilo to povezovanje v senci realnosti hladne vojne, toda potem je nastopil čas obsežne širitve, ki je pod skupno streho spravila kar 28 držav.

Projekt je bil vsekakor zanimiv in dobrodejen za evropsko stabilnost. Države, ki bi se sicer borile med seboj, so našle način, kako sodelovati. V svetu, v katerem so posamezne evropske države izgubljale težo, so vse skupaj pomenile veliko. EU z 28 članicami je gospodarska in tehnološka velesila z velikim prebivalstvom in če bi se pokazala prava politična volja, bi v kakšnem desetletju lahko postala tudi vojaška velesila.

A potem, razpoke so očitne. Najbolj so se pokazale v primeru grške dolžniške krize, ko so se nekatere države kot mrhovinarji spustile nad grško državo in državljane. Od evropske solidarnosti ni ostalo veliko. Prav tako so države članice in EU sama pogosto delovale le kot kolonija ZDA, hkrati so vsi skupaj zasledovali ekonomsko liberalno politiko, ki je vedno večje množice potiskala v revščino, pridobivali pa so le nekateri.

Na četrtkovem referendumu o izstopu Velike Britanje iz Evropske Unije, je 52% volivcev izstop podprlo. Na nek način smo v Evropi doživeli odmev Trumpovega vzpona v ZDA. Prelomnice so namreč zelo podobne. Progresivna levica je želela ostati v EU, del konservativnih sil je v medsebojnem boju porazil drugega in dosegel izstop. Gre tudi za spopad proti elitam, v tem primeru marsikateri Britanec za elite označuje evropsko birokracijo, ki iz Bruslja želi povečati moč EU in ki prerazporeja skupen denar v manj razvite članice povezave. EU se jim zdi velik, nedelujoč birokratski stroj, ki počasi odvzema suverenost njihovi državi in je na poti, da jih spremeni le še v eno provinco imperija. Veliko ima v tej zgodbi tudi strah pred migracijami, predvsem pred prihodom večjega števila muslimanskih beguncev in migrantov. EU je na tem področju na še enem področju popolnoma pogorela, saj ni delovala kot skupnost, ampak so o vsem odločale posamezne države.

 photo brexit_zpspr8fpyts.jpg

Proces izstopa Velike Britanije iz EU bo počasen, pri čemer se lahko zgodi, da do njega na koncu sploh ne bo prišlo. V EU imajo namreč grdo navado, da ne spoštujejo volje ljudstva, kar je še en razlog, da so mnogi Britanci glasovali za brexit. A kakorkoli, težko, da se bo zgodilo kaj pretresljivega. Nekaj šokov bo zagotovo, po drugi strani pa se bodo gospodarske povezave ohranile, saj jih potrebujejo vsi.

Kar pa ne pomeni, da ne bo kar nekaj grdih potez proti Britancem. Vladajoče sile v Evropi morajo na nek način kaznovati tiste, ki gredo ven, da bi s tem zastrašile tiste, ki so še notri. Videli smo na primeru Grčije, kaj to pomeni. Grki so si izvolili napačno politično stranko, ki je obljubljala alternativo in zato so morali še bolj trpeti, s čimer se je strašilo druge Evropejce, da v svojih državah ne bi izvolili kaj podobnega Sirizi. V Britaniji je zmagala rahlo nacionalistična struja, ki se krepi po vsej Evropi, torej bo cilj le to čim bolj očrniti, da se ne bi kaj podobnega kot v Veliki Britaniji, zgodilo še v kakšni drugi državi. Konec igre za EU bi namreč že bil, če bi se oblasti v Franciji polastila Marine le Pen.

Najbolj zabaven del te zgodbe utegne biti, da bodo Britanci kmalu deležni takšnega odnosa, kot ga drugače doživljajo dežurni nasprotniki ameriškega imperija, kakršni so Rusi. Napovedovali jim bodo zlom gospodarstva, povsod videli propadanje države, celo njen razpad, ne bo manjkalo niti znižanje bonitetnih ocen. Pojavili se bodo tudi komentarji v medijih, ki bodo Veliko Britanijo prikazovali kot nazadnjaško, nedelujočo tvorb, verjetno bo še kdo odkril kulturo popivanja in nasilja.

Je EU še mogoče rešiti? Resnica je takšna, da se bodo Britanci že znašli sami, kakor se dobro znajdejo Švicarji in Norvežani, ki niso člani EU. Toda EU je brez Britanije manj pomembna, kot z njo, hkrati pa je v nevarnosti, da se spremeni v nemško hegemonijo. Nevarnost, sploh za majhne države, kot je naša, je da se bo zdaj še bolj okrepila bruseljska birokracija, da se bo vedno bolj centraliziralo odločanje in da bodo pri tem odločanju največ moči imele največje države, predvsem Nemčija, ki je gospodarsko pač najmočnejša, hkrati pa strateško dobro pozicionirana, da lahko obvladuje večje dele osrednje Evrope. Ne smemo pozabiti, da je bila Velika Britanija ves čas ena izmed pomembnih ovir za tesnejše sodelovanje. To dobro vidimo na primeru njihovega ohranjanja lastne valute.

Na tem mestu se moramo vprašati, ali je modro vztrajati v takšni povezavi. Kakršna je, ima v sebi semena še večje neučinkovitosti in predajanja oblasti ljudem, ki so daleč proč od ljudske volje. Obstaja resna nevarnost, da se bo spremenila v nedemokratično tvorbo pod nadzorom Nemčije in velikega kapitala. Nekateri pravijo, da je izstop Velike Britanije dober motiv za prepotrebne reforme, toda po vsem, kar smo videli do zdaj, lahko sklepamo, da le te ne bodo šle v smer večje demokratizacije ali krepitve socialnih držav.

Prav zaradi tega bi morale države, kot je Slovenija, začeti resno razmišljati o prihodnosti zunaj EU in o povezavah, ki jim bodo v prihodnosti zagotovile varnost in gospodarski razvoj, hkrati pa jim omogočile čim več samostojnosti. To ne pomeni, da je EU treba že kar takoj zavreči. Nujno pa se je začeti pripravljati na njen propad.

Category: Svet  One Comment

Teroristični napad v Orlandu, le eden v vrsti mnogih

ZDA so s pokolom  v nočnem klubu v Orlandu na Floridi, doživele najhujši teroristični napad po enajstem septembru 2011. Umrlo je 50 ljudi, mnogi so ranjeni. Napadalca so že identificirali. Šlo je za Omarja Mateena, ki bi naj bil razburjen, potem ko je videl, da sta se dva moška poljubljala v javnosti. Nočni klub Pulse, ki ga je napadel, je bil zbirališče gejev. Za časa napada je bilo v njem 300 ljudi, napadalec je umrl v streljanju s pripadniki posebnih enot policije.

Čeprav tega ne slišijo radi, gre za logičen spopad med dvema skupinama ljudi, ki ju zagovarja progresivna levica. Oziroma, ena skupina ljudi pobija drugo, ker še nisem slišal, da bi radikalni homoseksualci poklali celo muslimansko vas, medtem ko pripadniki Islamske države istospolno usmerjene v smrt mečejo z visokih stavb. Ni lepo reči, da so vsi muslimani že kar teroristi, toda očitno je, da ima ta religija velik problem s sprejemanjem modernosti. Lepo je vpiti ‘vsi begunci dobrodošli’ in vsakogar, ki opozarja na nevarnosti označevati za rasista, a to ne spreminja realnosti, s katero se bo treba slej ko prej soočiti.  Da več muslimanov pomeni več konfliktov z deli družbe, ki menijo, da religija v resnici ni pomembna. Če si le pogledate raziskave o mnenju muslimanov o istospolno usmerjenih ali o posameznikih, ki bi zapustili njihovo religijo, vam mora biti jasno, da so konflikti neizbežni.

Ko so začela  prihajati poročila o napadu v Orlandu, je del levice upal, da se bo izkazalo da gre za napad krščanskega skrajneža. V tem primeru bi v trenutku izenačili muslimanski in krščanski ekstremizem, čeprav se vidi, kdo povzroča več žrtev. Seveda sta nevarna oba, toda resnica je takšna, da je bil krščanski ekstremizem v dolgih stoletjih bojev malodane nevtraliziran, zaradi česar je bil tudi omogočen razvoj sekularnih družb. To ne pomeni, da ne bo kdaj doživel novega vzpona in bo s seboj prinesel zelo podobno bolezen, kot muslimanski, vendar je v tem trenutku jasno, kdo predstavlja večjo nevarnost. To je tisti ekstremizem, ki ženske zakriva, kakor da so le predmeti in ne ljudi in ki v suženjstvo in smrt zganja cele skupnosti. To je tisti ekstremizem, ki se širi po evropskih mestih in je že izvedel številne teroristične napade od Bagdada do Pariza. To je ekstremizem, ki se napaja v besedah prastare knjige in niti ne potrebuje organizacije za svoje napade. Dovolj je odločen posameznik, ki je užaljen ob soočenju z drugačnostjo.

Sekularizem, svobodo, demokracijo, odprtost, se mora braniti. Tudi z orožjem. Česar se ne sme početi, je tiščati glavo v pesek. Ne sme se, da se ne bi okrepili domači skrajneži, molčati ob napadih, kakršen je ta v Orlandu. Ne sme se iskati milijone izgovorov za primitivno divjanje, kakršno je bilo tisto za novo leto v Kolnu, ko so stotine preganjale in spolno nadlegovale ženske, češ, da bi z obsojanjem samo pomagali domačim fašistom.  Če to počnejo feministke, potem vsemu svetu dajejo vedeti, da jim v resnici ni mar za pravice žensk. Če to počnejo istospolno usmerjeni, potem svetu kažejo, da bodo raje sprejeli nazadnjašo razlago religije, ki jim bo pobrala vse pravice, tudi pravico do življenja, kot da bi se uprli in obsodili napade in videli, da v muslimanskem svetu obstajajo hudi problemi, s katerimi se bomo morali spopasti.

Takšno obnašanje bo samo okrepilo podporo skrajnežem vseh vrst. Tistim v muslimanskem svetu, ki so napovedali vojno modernemu svetu in s kateremi ne more biti dialoga in tistimi domačimi, ki ostajajo edino zavetišče za prestrašene in jezne množice. Tega ne bo preprečila nobena cenzura, nobeno zavajanje, nobeno zasmehovanje in žaljenje.  Obstaja samo ena prava pot naprej. Boj z zlom ekstremizma, neusmiljeno preganjanje teroristov in onemogočanje nazadnjaških praks, kakršno je naprimer simbolno zaničevanje žensk z zakrivanjem z burkami. In odprta razprava o problemih muslimanskega sveta, podobna tisti, kakršno so naši predniki imeli o problemih krščanskega. Živimo v sekularnem svetu. Naj tako tudi ostane.

 

Category: Svet  8 Comments

V obrambo Donalda Trumpa

Donald Trump je 27. aprila imel govor o zunanji politiki, kakršne pač kandidati za predsednika ZDA imajo. Nič posebnega niso ponavadi. Nekaj kritike predhodnikom in protikandidatom, slikanje bolj ali manj črne podobe ameriške vloge v svetu in obljube o boljšem jutri. Pri tem ni dobro zanemariti mnenja volivcev, ki jih nagovarjaš. Če ti večinsko sovražijo Iran, potem kritiziraš Iran, in tako dalje.

V svojem govoru je Trump poudarjal ameriške interese, obljubil, da bo uničil Islamsko državo, obnovil ameriške oborožene sile, delal na stabilnosti in celo z Rusijo in Kitajsko iskal dogovora. Toda, ker je to govoril Donald Trump, ki ima veliko možnosti, da osvoji republikansko nominacijo in se potem v finišu ameriškega političnega cirkusa za mesto predsednika ZDA pomeri s Hillary Clinton, ga je bilo potrebno takoj napasti in osmešiti. ‘Trump nima pojma, kot ponavadi. Govori na pamet. Živi v fantazijskem svetu. Njegova zunanja politika bi bila katastrofa.’

Trump res velikokrat pretirava. Mar pretirava pri tem, da so ameriške oborožene sile v vedno slabšem stanju? Niti ne. Naivni so tisti, ki mislijo, da 600 milijard $ za ameriške oborožene sile pomeni isto, kot bi jih 600 milijard za ruske ali kitajske. Američani morajo svoje vojake plačati mnogo bolje, kot Rusi in Kitajci. Ti novo opremo tudi dobivajo mnogo ceneje. Povrhu so Američani v preteklosti vodili nekaj norih vojaških pustolovščin, ki so jih stale veliko denarja, da ne govorimo o katastrofi, ki so jih pustile za seboj. Le Libije se spomnimo. Mar ne, Hillary? Povrhu veliko stane imperij vojaških oporišč in ameriško vzdrževanje zavezništev. Da, Trump ima prav, ko pravi, da naj ameriški zavezniki za obrambo namenijo več denarja. Le zakaj bi ZDA morale kriti njihovo obrambo?

Da, ameriške oborožene sile potrebujejo obnovo. Kar pa ne pomeni, da je treba močno povečati izdatke za obrambo. Z malo bolj zmerno, racionalno zunanjo politiko se da veliko narediti. Ampak tega seveda nočemo.

Prav smešno je gledati dobro plačane strokovnjake in komentatorje, ki v svojih zapisih meljejo Trumpa in vsakogar, ki bi želel več stabilnosti v svetu in manj ameriških vojaških posredovanj. Med republikanci je bilo tako tudi, ko je kandidiral Ron Paul. Da bi se ZDA bolj brigale zase in iskale dialoga? Nemogoče! Če bi Bernie Sanders imel kakršnokoli možnosti, da porazi Hillary Clinton, bi tudi njegovi govori o zunanji politiki bili deležni podobnih napadov, kot Trumpovi.

Ne podpiram Donalda Trumpa. Če bi imel možnost voliti na ameriških predsedniških volitvah, zanj ne bi oddal svojega glasu. Ampak, če mi kaj gre na živce, so to dvolični napadi na človeka, za katerega politične elite nočejo, da bi prišel blizu Bele hiše. Podobna norost se širi o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, ki je v glavah nekaterih pisunov kriv za prav vse, kar se slabega zgodi v svetu. ‘Rusija je imperij zla.’ Oprostite, ni. Je čisto navadna velika država, ki se bori za svoje interese in njen predsednik je le malo bolj brihten od večine svetovnih voditeljev. Ne o Rusiji, ne o Putinu, ni treba imeti pretirano idealizirane podobe, ni pa teba ne države in njenega predsednika demonizirati. Prej se je treba vprašati, kakšne interese imajo tisti, ki vsako rusko potezo kritizirajo in v Putinu vidijo novega Stalina. Pošteni ti ljudje niso.

Prav tako niso pošteni tisti, ki pišejo dolge tekste o tem, kakšna nevarnost je Donald Trump in kako neumni so njegovi podporniki. Ponavadi namreč želijo, da bi zmagal pripadnik elit. Ker Jeba Busha in Marca Rubia ni več, ostane le Hillary Clinton. Zato se ne bodo spraševali, kakšno nevarnost za ves svet bi predstavljala vladavina nekdanje državne sekretarke, bodo pa smešili vsak Trumpov nastop. Njegove podpornike bodo imenovali za nasilneže, čeprav so nasilni protestniki, ki hočejo ustaviti njegove nastope. Prišli smo tako daleč, da se omejuje pravico do ljudi do združevanje in se to imenuje za demokratično.

Američani v resnici nimajo prav pametne izbire. Politično gospodarski sistem ostaja trden. Bogati bogatijo, revni ostajajo na mestu, srednji sloj izgublja, imperij se ohranja in niti Turmpova vladavina tega ne bi spremenila, saj je le en človek, ki bi se moral spopasti s sovražnim Senatom in Zastopniškim domom. Zaradi tega ne smemo pozabiti, da gre pri ameriških predsedniških voltivah le za največji resničnostni šov na planetu. Zaradi tega tudi ni treba zaupati medijem, ki Trumpa skušajo čim bolj očrniti. Nekaj, kar pri ameriških volivcih očitno ne deluje.

Kdo ve, mogoče nas čaka celo presenečenje, da bo Trump mnogo nevarnejši protikandidat Hillary Clinton, kot bi razni strokovnjaki to želeli. To bi potrdilo opozorilo, da nikoli ne gre slepo zaupati medijem, saj imajo ti vedno svoje interese. Resnica je redko njihov interes.

Category: Svet  One Comment

Ameriške predsedniške volitve – največji resničnostni šov na planetu

V ZDA si države v republikanski in demokratski tekmi sledijo ena za drugo. V obeh političnih strankah zbirajo svojega kandidata za predsednika ZDA, ki se bosta soočila prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, kakor se tradicionalno odvijajo ameriške predsedniške volitve. No, morebiti bosta demokratski in republikanski kandidat imela še kakšnega tekmeca, saj ob vsem cirkusu radi spregledamo, da v ameriškem političnem sistemu nimamo samo republikancev in demokratov. Toda ob medijskem poročanju, ki se osredotoča le na dve veliki stranki, nam je opravičeno, če to pozabimo.

Do zdaj smo se naučili, da Hillary Clinton ni nepremagljiva in da Američani hočejo novih obrazov. To slednje nam Slovencem mora biti znano, saj radi na oblast spravljamo instant stranke. Res je, ne Donald Trump, ne Bernie Sanders, v resnici nista neka nova obraza, a v ameriški politiki vsekakor nista del elit. Sanders je socialistični senator iz Vermonta, ki nikoli ni bil preveč pomemben, Donald Trump je bogataš in zabavljač, na čigar račun so se vsi radi smejali, dokler ni začel zmagovati. Oba Američanom ponujata odklon od utečene politike, kakršno bi jim ponudila Hillary Clinton in Jeb Bush. Oba ne ponujata nič radikalnega, le majhne spremembe. No, Jeb Bush je že zdavnaj odletel iz republikanske tekme.

Ameriške predsedniške volitve so se po zaslugi Donalda Trumpa spremenile v največji resničnostni šov na planetu. Najprej so se mu vsi smejali, se zgražali nad njegovimi izjavami in mu napovedovali skorajšnji konec. Mediji so o njem pisali večinoma negativno, toda pozornost so mu dajali, zaradi česar mu ni bilo treba zapraviti ogromno denarja za oglase. Izkoristil je tudi splet, kjer mu je vojska podpornikov pomagala širiti sporočila. Medtem ko se je v medijih in v republikanskem vrhu razširila panika, je on samo še zmagoval, pri tem pa veselo žalil vsakega nasprotnika, ki se mu je postavil na pot. Veselo je prava beseda, kajti Trumpu se vidi, da v konfliktih uživa. Njegovi nasprotniki malo manj.

Američanom ne smemo preveč zameriti, da iščejo alternative in da jo na eni strani vidijo v Trumpu, na drugi v Sandersu. Ob vsem govoru o uspešnih ZDA, mnogim ne gre najbolje. Delovna mesta se selijo v tujino, mnogo jih je, ki so obupali in zapustili trg dela, zdravstvo je presneto drago, gospodarska rast je pod Obamo bila dokaj nizka in njeni sadovi so tako ali tako šli najprej v roke zgornjemu odstotku prebivalstva. Američani so tudi videli, kako je denar za banke, sami pa se morajo znajti. To je nekaj, kar poznamo tudi Slovenci. K temu dodajmo še imigracijo in strah pred terorizmom in rezultat je tu. Na eni strani si želijo človeka, ki bo na meji z Mehiko zgradil zid, velika podjetja prisilil, da delovna mesta vrnejo nazaj v ZDA in obračunal s terorizmom. Na drugi strani si želijo človeka, ki bo poskrbel za srednji sloj, enako vrnil delovna mesta nazaj v ZDA in naredil nekaj proti militarizaciji policije. Podporniki enega in drugega so goreči in navdušeni in si želijo sprememb.

V resnici ne eden, ne drugi tudi če bo izvoljen za predsednika ZDA, ne bo mogel veliko storiti. Eno je kampanja, kjer so dovoljene tudi najbolj neumne obljube, drugo politična realnost, ko se novi predsednik s svojo administracijo mora soočiti s političnim sistemom. V primeru Trumpa in Sandersa, s političnim sistemom polnim ljudi, ki ju ne podpirajo in bi ju blokirali na vsakem koraku. Oba bi imela hude probleme že s svojo stranko, kaj šele z opozicijo. Prav zaradi tega ima recimo Hillary Clinton mnogo večje možnosti, da karkoli spremeni. Pogledati si moramo le podporo super delagatov, strankarskih veljakov, ki ji kljub izenačeni tekmi s Sandersom, namenjajo večino podpore. Hillary bo bržkone postala demokratska kandidatka za predsednico ZDA samo zato, ker ima tako močno podporo strankarskih elit. In če že ima takšno podporo zdaj, jo bo imela tudi kot predsednica. Bernie Sanders, po drugi strani, težko.

Ne demokrati, ne republikanci, še niso izbrali svojega kandidata in videli smo že marsikaj. Kot v dobrem resničnostnem šovu, nas morebiti tudi tukaj čakajo še številna presenečenja in preobrati. Mediji, ki so sicer polni zgražanja, bodo vsako neumnost seveda takoj izkoristili in s tem iskali bralce in geldalce, na ta način pa tudi služili.

Category: Svet  One Comment

Če hočete vedeti, kakšna bi bila Sirija brez ruskega posredovanja, poglejte v Libijo

Potem ko so Rusi septembra lani začeli z zračnimi napadi v Siriji, da bi s pomočjo Irana in libanonske šiitske milice Hezbolah preprečili padec Asadovega režima in pripomogli k njegovi utrditvi, so to potezo zahodne države ostro kritizirale. Države, ki so prej skoraj pet let imele možnost, da same kaj storijo za Sirijo, so se omejile na dobavo orožja, denarja in omogočanje prehoda tujih borcev v Sirijo. Ko bi lahko z vojaškim posredovanjem podprle zmerno opozicijo, so raje stale ob strani in dovolile, da so se krepili skrajneži. Nič čudnega, da je Islamska država v Siriji in sosednjem Iraku dosegla takšen obseg.

Ne, z ruskim posredovanjem se za Sirijo ni začela grozljivka, ta traja že kar nekaj časa. Če kaj, potem to posredovanje ponuja možnost uničenja skrajnežev in vsaj nekakšne vrnitve v stabilnost, če pride do premirja med zmernimi uporniki in vlado. Možnost, ki je v resnici dokaj majhna, saj je v sirsko državljansko vojno vpleteno več igralcev, kot jih je mogoče našteti.

Kaj bi se zgodilo s Sirijo, če ne bi prišlo do ruskega posredovanja, če ne bi bilo interesu Irana, da podpre svojega zaveznika? Poglejmo v Libijo, kaj se je zgodilo tam po padcu Gadafija. Država je v razsulu, ima dve vladi, Islamska država se krepi. Kaos in uničenje v državi ob Sredozemskem morju, niti ne tako daleč od meja Evropske Unije. Tisti, ki so prispevali k padcu diktature, ki je Libijcem omogočala dokajšnje blagostanje, kasneje niso naredili nič, da bi državo naredili svobodno, demokratično in uspešno. Ob vsem govoru o vojni proti terorizmu, obračunavanju s skrajneži, uničevanju položajev Islamske države, pravega učinka ni. A to vidimo tudi v Iraku in Siriji, kjer zavezniški napadi na položaje IS niso prinesli rezultatov, rusko uničevanje kolon cistern z nafto pa jih je prisililo k nižanju plač svojih borcev, v Siriji pa se vedno bolj kaže tudi pritisk vladnih sil. IS nič več ni zmagovita.

Sklepamo lahko, da bi brez ruskega posredovanja Sirija bila zelo podobna Libiji. Islamska država bi se morebiti celo polastila Damaska. Bi potem ZDA z zavezniki vojaško posredovale? Vprašanje. Verjetno bi le tu in tam izvedle kakšen napad, medtem ko bi še milijoni ljudi več trpeli pod strahovlado skrajnežev.

Zaradi tega je tako nespodobno kritizirati rusko posredovanje v Siriji. Zagotovo, Rusija s tem podpira Asadov režim in hkrati s skrajneži melje še bolj zmerne upornike, ki jih je resnici na ljubo že tako zelo malo. Toda, kakšna je alternativa? Vsaj nekdo dela na tem, da se zmanjša moč skrajnežev. V tem primeru lahko izbiramo le med večjim in manjšim zlom. Druge države, sploh zahodne, so s svojim delovanjem do zdaj že dokazale, da jim je malo mar, če se cele države leta in leta utapljajo v krvi.

Category: Svet  5 Comments

S kvotami nad svobodo izbire

Ne bom se vtikal v same podrobnosti z vetom v Državnem svetu za zdaj ustavljenega zakona o medijih. V resnici se me ta tema niti ne dotika preveč, saj radio poslušam večinoma samo zaradi poročil, tu in tam na poti v službo, medtem ko si drugače sam izbiram, kaj bom poslušal. Bodisi doma, na spletu, bodisi da kam grem peš in si pač prej izberem glasbeno podlago. Ali kakšno predavanje. Karkoli.

A kljub temu jim nasprotujem. Gre namreč za napad na svobodo izbire. Dobro, razumem, da nek državni medij, ki naj dela v korist javnosti, pač je podvržen demokratičnemu nadzoru, kar v Sloveniji pomeni odločitvam večine v Državnem zboru. Toda, zakaj bi kdorkoli ukazoval zasebnim medijem, kakšno glasbo naj vrtijo? To je, kot bi v trgovini, ki prodaja hrano za hišne ljubljenčke, morali še obvezno prodajati mleko in kruh. Namreč, imate lahko radio, ki predvaja samo narodnozabavno glasbo in radio, ki predvaja samo jazz in blues. Poslušalci bodo odločili, če jim je to všeč. V resnici so te kvote za glasbo nekaj takšnega, kot bi vam kdo odredil, koliko slovenske hrane morate prodati v trgovinah.

Čakajte malo.

Da, to temo smo že predelovali pri prodajanju Mercatorja. Spomnimo se kritik, da bomo s tem ogrozili slovensko predelovalno industrijo, češ da bo tuji lastnik na police dajal le svoje proizvode, slovenske pa izganjal. Da s tem slovenski kupec ne bo več mogel kupovati slovenskih izdelkov. Kar je bila čista neumnost. Vsak trgovec bo kupcem ponudil to, kar zahtevajo. Če obstaja znana slovenska blagovna znamka, ki jo vsi hočejo, jo boste tudi lahko povsod kupili. Drugače pa, prosim lepo, je stvar kupcev, kaj bodo kupovali. Zakaj bi jim kdo preprečeval, da kupujejo tuje izdelke. Če jim je vseeno, od kod prihajajo proizvodi, ki jih trgovci ponujajo pod svojo trgovsko znamko, je to njihova stvar. Če komu to ni všeč, naj kupi kaj drugega.

Tisti, ki zagovarjajo kvote slovenske glasbe, niso ravno prijatelji svobode. Pod krinko podpore domačim glasbenikom se skrivata poceni nacionalizem in želja po krepitvi ene, torej slovenske, skupine glasbenikov. Želje poslušalcev so pri tem nepomembne. In ker so nepomembne, lahko tudi pričakujemo, da jih bo le še več spremenilo navade in radio še bolj postavilo na stranski tir.

Ob takšnih zakonih, kakršen je ta, nam postane tudi bolj jasno, zakaj ta država ne deluje najbolje. Zakaj potrebuje toliko denarja. Pomislite, nekdo vam mora računati, koliko slovenske in koliko tuje glasbe je predvajal. Gre za dodatno delo. Imate tudi nekoga, ki mora to nadzorovati in ki ga plačate vi, davkoplačevalci. Če kvot ne bi bilo, ne bi bilo ne dodatnega dela, ne večje porabe denarja za nekaj državnih uradnikov. Podobno je še na številnih področjih, kjer se po nepotrebnem komplicira, s tem pa ustvarja potrebe po novih in novih zaposlenih, po delu, ki v resnici koristi malokomu in po denarju, ki bi lahko ostal v denarnicah davkoplačevalcev ali bil porabljen za kaj bolj pametnega.

Mimogrede, če na tak način branimo slovenski jezik in slovensko glasbo, kakšna je potem garancija, da ne bo kdo odkril slovenske mode in zahteval od posameznikov, da se tako oblačijo, recimo 50% časa, ali da bo kdo določil barvo fasad na hišah, ker mu roza ali modra ni po okusu? In bo ustanovil inšpektorat za fasade in slovensko modo, kjer bo zaposlenih dovolj ljudi, da bodo nadzorovali državljane? Se sliši noro, ampak saj so nore tudi glasbene kvote.

Category: Slovenija  3 Comments

Naredimo Ameriko zopet veliko

Moderne politične kampanje so vedno bolj le komplicirano preračunavanje, kako pridobiti podporo čim več različnih skupin v družbi, ne da bi pri tem dajali preveč konkretne napovedi. So zlepljenka visokoletečih sloganov, kratkih video oglasov, zapisov na socialnih omrežjih, nastopov v občasnih soočenjih, pogovorov s potencialnimi volivci.

Gre za to, da se predstavite kot prazen kozarec, v katerega lahko vsak nalije tistega, kar si želi. Če je namreč kozarec poln, boste lahko nagovarjali le tiste, ki ste jim po okusu. Pomembno pri tem pa je, da je kozarec lepo oblikovan, da si ga vsak želi vzeti v roke. Drugače nimate možnosti.

Tako je tudi z ameriškimi predsedniškimi volitvami.

ZDA so razdeljena država. Nimate samo republikancev in demokratov, imate še celo množico delitev, katerih se morate zavedati, če želite uspeti v predsedniški tekmi. Recimo republikanci. Vaš potencialni volivec je lahko mlad beli konservativen moški, ki verjame, da je Washington leglo korupcije in da ZDA ogroža koalicija islamskih skrajnežev, Rusov, severnik Korejcev in prikritih komunistov. Da ga pridobite, mu morate najprej slikati črno sliko ogroženih ZDA, kjer sovražniki že trkajo na vrata. Predstaviti se morate kor rešitelj, ki ve, kako vladati, ki bo odločno udaril po mizi.

Prav zato republikanski kandidati tako radi govorijo velike besede, kako neusmiljeni bodo s sovražniki, kako jih bodo popolnoma uničili in podobno. Donald Trump je celo govoril o kaznovanju družin teroristov. Ted Cruz, da bi Islamsko državo morali bombardirati tako zelo, da bi videli, če puščava lahko žari v temi. Prav zato, da bi obveljali za odločne, neustrašne, so pripravljeni v kampanji celo žaliti voditelje drugih držav.

Toda potencialni volivci niso samo mladi beli konservativni moški. Lahko imajo tudi libertarna nagnjenja, kar pomeni, da ne morete kar obljubiti fašizma in policijske države. Poiskati morate ravnotežje med vašimi obljubami o močni državi in takšni, ki ne bo posegala v zasebnost posameznika, ki ne bo iz Washingtona naredila imperialnega središča.

Potencialnih volivcev je ogromno. Nekateri hočejo popolnoma ustaviti vsako priseljevanje. Drugi so potomci priseljencev in jih ne morete nagovarjati z napovedmi o gradnji zidov na mejah. Tretji so temnopolti in konservativni in želijo slišati, da bo nova, mogočna Amerika, ki jo obljubljate, našla mesto tudi zanje.

 photo tedcruz_zpsh8p99ecm.jpg

V tej zmešnjavi ideoloških, verskih, rasnih razlik, je pravi čudež najti pravo formulo. Pomembno je že, kdo ste. Recimo Marko Rubio je potomec kubanskih priseljencev, že na samem začetku s tem nagovarja eno skupino volivcev. Chris Christie je guverner države New Jersey, ki na veliki zvon obeša svoje izkušnje v izvršilni veji oblasti. Izkušnje, ki jih Rubio nima. In tako dalje.

Da bi bilo vse skupaj še hujše, morate najprej zmagati tekmo v lastni stranki. Hillary Clinton, ki nima pravega tekmeca, je lahko. Pripravlja se lahko na obračun z republikanskim casino online kandidatom. Ni ji treba razkriti vseh kart. Republikanci na drugi strani, morajo napadati drug drugega, pri tem pa tvegajo, da bodo odbili svoje potencialne volivce. Ker nagovarjajo iste skupine, morajo vendarle povedati kakšno krepko besedo, ki pa jim lahko škodi v boju z demokratsko predsedniško kandidatko. Donald Trump, recimo, vodi po anketah, toda njegova stališča lajšajo delo Hillary Clinton, saj ji v naročje priganjajo manjšine, ženske, zmerneže. Če mu bo uspelo prilesti do republikanske kandidature za mesto predsednika ZDA, bo imel veliko težav.

Eno je predvolilna kampanja, drugo kaj kandidati za predsednika ZDA v resnici mislijo, kaj bodo dejansko naredili, če se polastijo oblasti. Vsega ne morejo povedati, kajti zagotovo imajo kakšen načrt, za katerega mislijo, da ga je pametno uresničiti, a se s tem njihovi volivci ne bi strinjali. Zavedajo se tudi, da je politika pogosto igra kompromisov. Bog ne daj, da bi to povedali volivcem, ki zahtevajo brezkompromisne in odločne voditelje.

Na žalost so predvolilne kampanje vedno bolj le še predstave in ne toliko priložnost, da volivci spoznajo, s kom imajo opravka. Večina volilnega telesa niti ni pripravljena posvetiti dovolj časa, da bi brskala po spletu in se poučevala o kandidatih, dovolj jim je kakšno soočenje in zapis na socialnih omrežjih. Svoje mnenje o pijači si ustvarijo na podlagi kozarca, ocenujejo, ali je ta lepo oblikovan, ne kaj je v njem.

Slovencem takšno stanje ne more biti tuje, glede na to, da se jih da prepričati z instant političnimi strankami. Le vodilni obraz in nekaj visokoletečih besed je bilo potrebnih za triumf SMC na zadnjih volitvah v Državni zbor.

Za demokracijo to ni nič dobrega. Politični proces je vedno bolj le predstava za javnost, od izbire predstavnikov ljudstva, do samega odločanja.

Category: Svet  2 Comments

Boj za pravice istospolno usmerjenih se nadaljuje

V vsakem primeru, kljub čustvenemu naboju in številnih manipulacijah, rezultat referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne bi prinesel katastrofe. Za tiste Za, to pomeni le nadaljevanja boja, ki se utegne zavleči še nekaj let ali celo desetletje. Za tiste Proti poraz tudi ne bi prinesel nič šokantnega, razen nekaj drugačnih besed v zakonu in možnosti, da se istospolno usmerjeni pari postavijo v vrsto, kjer skoraj zagotovo ne bi dobili možnosti posvojitve. Ali pa vsaj zelo redko.

Od samega začetka je bilo jasno, kakšna so približna razmerja zagovornikov in nasprotnikov. Možnosti, da bi zagovorniki dobili več glasov, kot nasprotniki, skorajda ni bilo. Njihova edina možnost je bila, da nasprotniki ne dosežejo kvoruma, torej tam okoli 340000 glasov proti. Nekateri na politični levici te realnosti niso hoteli in še vedno nočejo razumeti. Živijo v iluziji, da je zagovornikov več in da le niso hoteli priti na referendum. To nekatere močno jezi. Toda to je res samo iluzija, ki izhaja iz pretirane obkroženosti s podobno mislečimi, sploh na socialnih omrežjih. Realnost Slovenije ta trenutek je, da večina, ko sliši, da bi istospolno usmerjeni lahko posvajali otroke, čuti odpor. Ne čuti ga toliko do samih istospolno usmerjenih in njihovih partnerstev, čeprav je tega tudi kar nekaj, kot do možnosti posvojitev. Zaradi tega se je kampanja Proti pravilno usmerila v poudarjanje, da otrok potrebuje očeta in mater. S tem je, mnogo bolj kot vse pridige in zloženke po cerkvah, pripomogla k uspešni mobilizaciji.

Razumeti moramo, da je proti glasovalo tudi veliko volivcev, ki drugače podpirajo stranke politične levice, ki nikoli ne bi dali glasu SDS, NSi ali SLS. Gre za konkretno vprašanje, okoli katerega se volilno telo lahko polarizira. Na podlagi referendumskega rezultata ne bi bilo prav sklepati, da so politične stranke, ki so bile za nov zakon, naenkrat izgubile veliko podpore, ki se je preselila nasprotnikom. Podpora političnim strankam je bolj kompleksna, povezana še z mnogo vprašanji, ki podobno kot to polarizirajo politični prostor.

Vojna za večje pravice istospolno usmerjenih se bo nadaljevala in tako zagovorniki kot nasprotniki to razumejo. Čez nekaj let utegnemo znova iti na referendum in potem čez nekaj let spet. Razumeti moramo, da četudi populacija, ki jo to področje zadeva, ne dosega večjega odstotka, za mnoge na politični levici gre za vprašanje pravice manjšine. Ukvarjanje z zahtevami manjšin ali tistih, ki so v podrejenem položaju, je na levici zadnje čase postalo ena izmed glavnih nalog, bodisi da gre za istospolno usmerjene, begunce, verske manjšine, ženske, itd… Motivacija je velika, saj mnogi v primeru pravic istospolno usmerjenih vidijo podoben boj, kot je bil tisti za enakopravnost temnopoltih ali za žensko volilno pravico. Velika vprašanja našega časa torej, zaradi katerih dolgoročno tvegajo velike politične premike in izgubo podpore. A to je že druga zgodba.

Kar se tiče predreferendumske kampanje same, ni veliko za povedati. Vprašati se moramo, ali bi lahko vodena drugače pripeljala do drugačnega rezultata. Po resnici povedano, težko. Seveda je bilo veliko zavajanja, laži, širjenja strahov, toda vse to lahko uspe le, če že imaš temelje, na katerih lahko gradiš. Ljudje zelo neradi spreminjajo svoje mnenje. Za prave spremembe so potrebna leta in leta, prihod novih generacij. In za zagovornike sprememb mnogo več naredi kakšna ameriška zabavna serija s homoseksualnim junakom, ki vpliva na mladino, kot ves govor o človekovih pravicah in enakopravnosti. Pomislite, na nek način smo v nekaj desetletjih prišli iz stanja, ko se je istospolno usmerjene preganjalo, se jim posmehovalo in grozilo z večnim prekletstvom, do tega, da niti večina njihovih nasprotnikov na glas ne upa več izražati sovražnosti. Za večino je prisotnost istospolno usmerjenih že nekaj povsem normalnega. Če bi na referendumu odločali o neki partnerski skupnosti, ki bi bila v vsem, razen v imenu enaka zvezi med moškim in žensko, bi ne bilo pol toliko nasprotovanja. Da je temu tako, so krivi pritiski ne le aktivistov in šolstva, ampak tudi medijev, ki so vam istospolno usmerjene pripeljali v dom preko televizije in računalnika. Celo staršem, ki bi nikakor ne želeli, da bi bili njihovi otroci strpni do istospolno usmerjenih. Na tak način je prišlo do velikanskih premikov in bo v prihodnje še prihajalo.

Prav zaradi tega bo prej ali slej sprejet podoben zakon, o kakršnem smo glasovali v nedeljo. S čimer pa se bo, tega se bojim, boj le prenesel na druga, malo bolj radikalna področja.

Category: Slovenija  2 Comments