Slovenski politični cirkus pred novim začetkom

Ta teden smo bili priča političnemu manevriranju prve vrste, ko se po trikrat proti na referendumski dan vsi večji politični igralci pripravljajo na spremenjene razmere.  Vladna koalicija je tik pred razpadom in pri življenju jo lahko obdrži zgolj čudež. Ne glede na to,  če je Pahor pripravljen vztrajati, ali ne.

Igre je skoraj konec. Za vse. Za tiste na oblasti in tudi za tiste, ki bi na oblast radi prišli. Najbolj verjetna možnost je, da bo Pahor vztrajal še kak mesec ali dva, na rebalans proračuna vezal svojo zaupnico, potem pa zaradi pomanjkanja podpore odšel. S tem se bo delno opral krivde, saj bo lahko rekel, da je vendarle še na samem koncu poskušal storiti nekaj dobrega za državo, a mu niso pustili.

Jasno je, da če bodo sledile predčasne volitve, to prinaša pomembne spremembe. Stranke Zares skoraj zagotovo ne bo več, LDS  bo zelo majhna stranka. Največji bosta ostali SDS in SD. Odprla se je možnost velike koalicije med slednjima, kar  je vsekakor mogoče, a le tedaj, če Janša ne bo mogel  sestaviti svoje koalicije s SLS-om in morebiti NSi-jem, če se tudi tej stranki uspe prebiti v parlament. DeSUS je namreč stranka, ki mu utegne povzročiti obilo preglavic  in mu preprečiti vsako bolj drzno reformo, zato bo temeljito premislil, ali se mu splača sodelovati z Erjavcem. Kljub številnim nesoglasjem, lahko namreč s socialnimi demokrati izpelje kakšno od reform, ki niso bile izpeljane do zdaj.

Kakor rečeno, igre bo kmalu konec. Tudi za Janšo. Nekaj bo treba storiti, sicer se bo Sloveniji resnično slabo pisalo. Ne jutri, ne naslednji mesec, ampak čez nekaj let, ko se bodo dolgovi države neusmiljeno nalagali, pritisk na gospodarstvo pa bo vedno večji in s tem  tudi zaostanek za tekmeci v soseščini. Te spremembe  bodo boleče tako ali drugače. Če bodo izvedene prej, postopoma, jih ljudje ne bodo čutili tako zelo, kot če bo enkrat čez desetletje potrebna šok terapija.

A o vsem tem je morebiti še prehitro govoriti. Kar nas čaka zdaj, je panika v vrstah strank koalicije, saj izguba oblasti pomeni tudi konec dostopa do zelo pomembnih  vzvodov moči. Pomislite: le kako bo stranka Zares, enkrat izven parlamenta, lahko še karkoli odločala v zvezi z energetiko? Glede na to, kako zelo razklana je ta država na različne struje in kako neusmiljeno se odstranjuje vse, ki niso v pravi stranki ali nimajo pravih pogledov, se konec bliža tudi marsikomu, ki zdaj še greje stolček v kakšni lepi pisarni, saj na njegovo delovno mesto že  čakajo drugi.

Če se spomnite tistih groženj o izstopu iz koalicije s strani LDS-a zaradi generalne državne tožilke  Barbare Brezigar in kako se potem nič ni zgodilo, lahko razumete, kakšen strah imajo vsi ti ljudje pred izgubo oblasti. In kako se šele bojijo zdaj, ko ne gre za blefiranje, ampak  je polom ped vrati.

Na koncu seveda ostane še možnost, v preostalem kratkem času pokrasti vse, kar ni dobro pritrjeno.

Lahko smo prepričani, da se v tem času mrzlično išče rešitve, kako ublažiti udarec, kako zadnji hip le še nekako preobrniti stvari v svoj prid. To je neumno, kajti niti kakšni veliki poki, kakšne nove afere, zdaj ne bodo več spremenile ničesar. Lahko se sicer pojavi nov človek, ki naj nadomesti Pahorja, a to je spet le kupovanje časa in nič drugega. Namreč, zdaj ne bo prišel nihče, ki ima kakšne ambicije resnično vladati. Janković ali Potočnik na primer, že ne,  saj je povsem jasno, da je država v blokadi in to pomeni politični samomor.

Zato se predčasne volitve kažejo kot edina realna možnost.  Toda, da ne bo kdo potem razočaran. Po volitvah ne bo nič kaj posebej drugače, le da bodo na oblasti drugi obrazi.