Na kaj smo lahko ponosni ob dvajseti obletnici razglasitve samostojnosti?

 Ne spadam med jugonostalgike. Saj veste, to so tisti, ki na vse pretege hvalijo Titovo Jugoslavijo, čeprav bi bolj tenko piskali, če bi maršal vstal od mrtvih in jo obnovil.

Oni dan je bila na televiziji zanimiva primerjava materialne preskrbljenosti pred dvajsetimi leti iz zdaj. Na kratko, vsega je bilo manj. Veliko manj. To bi se seveda dalo najlažje preveriti, če bi primerjali število avtomobilov, televizorjev, radijskih sprejemnikov, priključkov na telefonsko omrežje, vodovod, število ur potrebnih, da se kupi liter mleka, kilogram kruha, zavoj špagetov in tako dalje. Pomislim, da če bi Slovenci bili obsojeni na življenje z dosti manj, kot imajo zdaj, bi bili še bolj jezni, kot že so. Dvajset razvoja ni šlo v nič.

Kar ne pomeni, da je vse v redu.

Morebiti tudi zato nismo najbolj nori na proslavljanje dneva državnosti. Ne obešamo zastav, ne prirejamo zabav, ne okrašujemo miz v barve zastave, ne pojemo slovenskih pesmi in tako dalje. Ali pa nam to pač ni mar in raje živimo svoja življenja in nam je država nujno zlo. Saj na nek način, če premislite, tudi je le nujno zlo in jo potrebujemo zato, ker ljudje nismo angeli.

Že kar nekajkrat sem na svojem blogu dobil komentar, da bi bilo bolje, če bi se kar priključili Avstriji. Navsezadnje je Avstrija bolj razvita in bolje urejena država. To lahko vidite že, če se zapeljete čez mejo. Zaostanek je očiten. Ne verjamem, da je to rešitev. Nisem nacionalist, a vsekakor raje živim v samostojni Sloveniji, kot pa kot privesek kakšne večnacionalne države. Naši predniki so spoznali na lastni koži, da si kot majhen narod v večjih skupnostih žrtev igre močnejših. Svoje usode ne pišeš sam. Ne za dobro in ne za slabo. O tebi odločajo drugi, sam pa si ponižan na raven hlapca, ki ga tu in tam pripustijo k mizi, da mogoče še pove svoje mnenje ob kakšni bolj nepomembni temi, drugače pa je bolje, če molči. To se potem pozna na številnih področjih. Če je center nekje drugje, recimo na Dunaju, se večina denarja in modrih ljudi steka tja. Od tam tudi prihajajo pomembnejše odločitve. Lahko se zgodi, da pridejo napisane v tujem jeziku. Lahko se zgodi, da te neznanje tega tujega jezika obsodi na status drugorazrednega državljana.

Marsikaj je narobe v samostojni Sloveniji. To, da smo samostojni, kolikor se to pač da biti v vedno bolj soodvisnem, globaliziranem svetu, ni narobe. To je nekaj, na kar smo lahko ponosni in če že to ne, nekaj, kar lahko cenimo in je vredno braniti.