Janez Janša lepšo podobo na ogled postavi

Predsednik opozicijske SDS je na svojem Facebook in Google + profilu objavil fotografije ob drugi obletnici poroke z Urško Bačovnik. Fotografije so seveda uspele, odziv na njih pa je različen, od čestitk privržencev, do kritik nasprotnikov, ki v tem vidijo samo nabiranje političnih točk. V stilu fotografiranja z otroci, deljenja juhe brezdomcem, srečanjem v seniku z vaščani. Ameriško pač.

Sam v tem ne vidim nič slabega. Še več, vsaj za nekaj trenutkov se politiki spustijo s svojih višin in skušajo biti čim bližje svojim volivcem, se jim prikupiti, jih prepričati. Gotovo, s tem delajo v svojo korist, a potem, mar jih res hočemo toliko gledati jezne, sovražne, cinične, sovražne, agresivne, kakršni so drugače?

Photobucket

Jaz sem za več nasmejanega Janše in manj ciničnega.

Pokol na Norveškem napad na multikulturalizem

Če si preberete komentarje, ki jih je v preteklih letih napisal dvaintridesetletni Anders Behring Breivik na Documnet.no in v 1500 strani dolgem manifestu  imenovanem Deklaracija o neodvisnosti Evrope, lahko pridete do zaključka, da gre za človeka, ki verjame v vse tisto, o čemer iz dneva v dan strašijo islamofobi po vsem svetu. Torej, da muslimani zavzemajo zahod, da marksistična levica z njimi ali sodeluje, ali namerno  zapira oči in da se je temu nujno upreti.

No, Breivik se je uprl in pri tem pobil na desetine ljudi, med njimi, in o tem ne more biti dvoma, podmladek politične elite, ki jo obsoja paktiranja s sovražnikom ali da celo je  sovražnik sam. Ko je na tistem idiličnem otoku pobijal otroke, je v svojih mislih uničeval sovražnikov zarod. Gre za politični terorizem, usmerjen proti točno določenem delu političnega prostora. Za takšne ljudi je vsak, ki razmišlja malo bolj liberalno ali social demokratsko, sovražnik.

Breivik je le nekdo, ki je šel do konca. Takšnih, ki razmišljajo podobno kot on, a ne vzamejo orožja v roke, je ogromno. Ljudi, ki v ZDA protestirajo proti islamskemu kulturnemu centru na Manhatnu, kot da bodo muslimani zgradili mošejo na mestu uničenja dvojčkov in s tem razglasili svojo zmago. Ljudi, ki po Evropi svarijo pred Eurabijo, invazijo muslimanskih množic in uničenjem krščanske dediščine. Spomnite se le Oriane Falacci.

Dejansko ta napad ne prihaja kot presenečenje. Del konservativne desnice, ki na gospodarskem področju občasno prevzema tudi skrajne libertarne nazore (glej gibanje čajank v ZDA), se giblje v to smer sovraštva, ki je, kako zanimivo, zelo podobna sovraštvu muslimanskih ekstremistov.  Za vsem se namreč skriva strah pred spreminjajočim se svetom, hkrati tudi občutek nemoči. Dodajte k temu še vseprisotne teorije zarote, po katerih ni nič tako, kot se zdi, po katerih vse načrtujejo iz nekega centra, medtem ko se množice vodi za nos in reakcija je pričakovana. Del prebivalstva svojo jezo in sovraštvo širi v komentarjih preko spleta, del se ga poveže v razne skupine, ki so sposobne organizirati proteste, na vsake toliko pa se najde tudi kdo, pripravljen pobijati. Če pogledamo samo ekstremni del muslimanske skupnosti, vidimo, da deluje podobno. Veliko sovraštva, nekaj manj protestov in še manj teroristov. Namreč, vsi muslimani niso teroristi, saj bi potem bilo mnogo več terorističnih napadov. Tako tudi vsi pripadniki radikalnih desničarskih skupin po Evropu in ZDA niso teroristi, le tu in tam se komu utrga.

Tako kot Timothyju McVeighu, ko je uničil vladno stavbo v Oklahomi.

Kako reagirati na takšne zločine? Nikakor ne tako, kot je zahodni svet reagiral na muslimanski terorizem, torej z vojnami po svetu in s povečevanjem pooblastil varnostnim službam doma, hkrati pa z demonizacijo celotne skupnosti.  Zločine se obsodi, zločince kaznuje, pogleda se, od kod izhaja njihovo sovraštvo in se skuša, če je to mogoče, odpraviti vzroke. V primeru  terorizma Al Kaide je bilo tako potrebno iskati in likvidirati njihove voditelje, a hkrati  prenehati s pretiranim vmešavanjem v notranje zadeve muslimanskih držav, sploh v primeru podpore raznim diktatorjem, ki tlačijo svoja ljudstva in v primeru izraelskega ravnanja s Palestinci. Najmanj pametno je bilo napasti in zavzeti Irak. V primeru tega desničarskega sovraštva je potrebno prav tako iskati in zapirati ekstremiste,  hkrati pa premisliti projekt multikulturalizma, ki je marsikje doživel polom, saj so nastali geti sredi večjih evropskih mest. Pravim, premisliti, ne popustiti sovraštvu. Doseči moramo, da se tujci, ne le muslimani, uspešno  integrirajo v naše družbe, da bomo lažje sobivali in se ne bomo bali drug drugega. Da pa bi to dosegli, moramo vztrajati pri liberalnih, sekularnih vrednotah, ki sploh omogočajo, da pripadniki različnih nacionalnosti in religij lahko mirno živijo skupaj.

Nujno je tudi poslušati, brati, kaj ti ljudje sporočajo. V primeru Al Kaide in Osame bin Ladna je prišlo do tega, da nihče ni hotel niti slišati njihovih besed. Pa bi bilo dobro, ker potem bin Laden ne bi zmagal. Kaj je že dejal nekoč pred davnimi leti? Da lahko samo na skrajne konce sveta pošlje nekaj ljudi s tkanino na kateri piše Al Kaida in bodo Američani z vso silo pridrveli za njimi? Na tak način je zvabil ZDA v številne vojne po svetu, ki se še vedno nadaljujejo in jih vojaško in finančno zelo izčrpal. Da ne govorimo o tem, koliko ljudi je umrlo v tej vojni proti terorizmu in koliko novih teroristov je  ustvarila.  Razumevanje tudi ni isto kot podpiranje, tega bi se do zdaj že lahko naučili. Sicer grozi ponovitev napake. Namreč, ta del prebivalstva, ki razmišlja podobno kot Breivik, je kar velik. Prepričati ga moramo, da se moti. To pa lahko storimo le, če se posvetimo temu, kar Breivik in podobni pišejo in govorijo. In potem upravičene kritike upoštevamo, na neupravičene kritike odločno odgovorimo, ekstremiste pa osamimo in jim odvzamemo moč.

Največja napaka v tem trenutku bi bil čustven odziv. Premisliti, počakati, ustrezno reagirati. Tudi v Sloveniji, saj to ni le norveški problem. Ljudje pripravljeni pobijati za svoje ideje, bodo vedno obstajali in z ničemer ne bomo mogli preprečiti vseh napadov. S tem se moramo soočiti. Kar lahko preprečimo, je da iz posameznikov nastanejo gibanja.

 

Prelomiti s preteklostjo, da bi lahko delali za prihodnost

Še drugič se oglašam o razpravi Žižka in Golobiča ob dvajseti obletnici slovenske osamosvojitve, poimenovani Koliko je ura 20 let pozneje, tokrat o Žižkovem mnenju o prikrivanju povojnih pobojev. Na splošno je v razpravi prevladoval Žižek, Golobič pa je le s težavo prihajal do besede, kar je povsem razumljivo. Če poslušate in gledate svetovno znanega filozofa, se vam zdi, da ravno drvi skozi polje različnih tem in je pri tem neustavljiv. Začne na enem mestu in potem odpre toliko začetkov, toliko možnosti za dober razmislek, da ni nič čudnega, če mu ni mogoče vedno slediti.

V nekem trenutku je Žižek podprl to, čemur bi lahko rekli priznanje grehov prednikov, v tem primeru revolucije in prejšnjega režima, ker bi to bolj kot ne koristilo. Dejal je tudi, da je RKC zadnja, ki lahko levico obtožuje, saj ima sama svoje zločine. A pustimo ga za sabo in se ne ozirajmo nanj, ampak se posvetimo tej misli.

Tukaj gre za  prepad med tem, kaj predstavlja in v kaj verjame levica pri nas, v Sloveniji in kako je s tem v zahodnem svetu, kjer ni bila žrtev več desetletij trajajočega totalitarizma. Sploh socialne demokracijev zahodnih držav so se lahko distancirale od zločinov komunizma, saj jih je ta označil za izdajalce in se jim v primeru zmage vzhodnega bloka ni dobro pisalo. V totalitarizemu vzhodnega bloka je bila dovoljena samo ena opcija, vsi drugi so bili zapisani uničenju. Prav tako so lahko ob odsotnosti velikega očeta, ki bi jim grozil z online casino usmrtitvijo, bolj odprto razmišljali o tem, kakšen bi naj bil komunizem, kakšen socializem, kakšna delavska gibanja in tako naprej. Po drugi strani je očitno  še vedno minilo premalo let, da bi lahko slovenski levičar ostro obsodil komunistični režim, Tita in njegove številne zločine in se postavil za varovanje človekovih pravic ter redefiniral svoje pozicije. To je skoraj nemogoče, saj je označen za privrženca nasprotne strani in v tej klanovsko razdeljeni državi to pogosto pomeni izolacijo. Tito je tako skoraj gotovo bolj priljubljen kot Pahor, čeprav je to norost prve vrste.

Saj ne, da bi samo politična levica imela ta problem. Če pogledate nasprotno stran, kako se je zmlelo skoraj vsako notranjo opozicijo in zgradilo enoten blok pod Janezom Janšo, ali kako malo se razpravlja o problemih RKC, čeprav si mnogo vernikov želi sprememb, ki so jih drugi kristjani že izvedli davno tega pa pri tem niso propadli, potem vidite, da se sooča z istimi težavami.

Priznati in se distancirati od preteklosti, ne pomeni predaje, priznanja, da je vse, za kar se trudimo, laž, ne pomeni podreditve nasprotni strani. Še več, vedno je treba secirati in analizirati lastna stališča in jih prilagajati novim spoznanjem, nikakor pa se držati vere v idole preteklosti, ki nas držijo v suženjskem odnosu. Na nek način je namreč ta vera v Tita politična religija, ki nima nobene zveze z realnimi problemi tu in zdaj. Nevzdržno je, da se po eni strani zavzemamo za človekove pravice, po drugi strani pa nismo sposobni obsoditi povojnih pobojev. Seveda, tudi druga stran je podobno ujeta, ko išče opravičila za kolaboracijo.

Prej kot slej bo moralo priti do tega premika na levici. Ne more biti junak levice Tito, lahko pa je kak sindikalni voditelj preteklosti, sploh zdaj, ko je zahodni kapitalistični sistem privedel do takšne krize, da se povsod samo še zateguje pasove, razen če ne gre za majhno elito na samem vrhu. Saj ne, da ga je treba označiti za povsem negativno osebnost. Človek je imel dva obraza, a kot takšnega ga je treba vzeti, kot zgodovinsko osebnost, ki ima malo tega, kar nam lahko še ponudi v povsem spremenjenem svetu. Nekako tako, kot se ocenjuje Petra Velikega, kot mogočno osebnost številnih grozodejstev, ki je svojo državo popeljal v prihodnost, pri tem pa uničil mnoga življenja. Kot nekoga, ki je živel v preteklosti in ga tam moramo pustiti.

S tem dejanjem levica svojim nasprotnikom ne bo le odvzela orožja, s katerim jo nenehno napada, ampak bo sama postala bolj verodostojna pri svojih kritikah. Preteklost bo končno pustila zgodovinarjem in se bo lahko bolj odločno lotila gradnje programa za 21. stoletje. Bog ve, da je že skrajni čas.

 

 

 

Zares o prihodnosti

Bodo ZDA bankrotirale? Bo euro propadel in Evropska Unija razpadla? Smo pred veliko globalno krizo, še hujšo od te gospodarsko finančne, ki smo ji pravkar bili priča? Veliko znamenj priča o tem, da se na zahodu pripravlja na nevihto.  Države so prezadolžene, gospodarska rast ni takšna, kot bi želeli, brezposelnost je visoka, prebivalstvo se stara, razni interesi so tako zelo močni, da je zelo težko varčevati, po drugi strani bi si bogati zniževali davke, češ da to prispeva k hitrejši rasti gospodarstva.

Lahko, da se bomo kmalu zaleteli v zid, kar bo zelo bolelo. In prineslo spremembe.

Slavoj Žižek in Gregor Golobič, svetovno znan filozof in zahajajoča zvedza lokalne politične scene, sta štirinajstega julija dvajseto obletnico slovenske osamosvojitve obeležila z  razpravo v ljubljanskem kinu Dvor, imenovano “Koliko je ura 20 let pozneje?” Na koncu sta se dotaknila tudi razmer v svetu:

V zadnjem delu debate sta se Žižek in Golobič dotaknila težav, v katere je zapadla Evropa, in vedenja mednarodne skupnosti do Grčije. Kot je dejal Golobič, ne govorimo o bankrotu Grčije, ampak o bankrotu Evrope, ki se seseda. Golobič je Grčijo opisal kot “odvisnika, ki se mu skuša naprtiti krivdo, ker mu je nekdo vsakodnevno po znižani ceni ponujal heroin“. Veliko srečo bomo imeli, če v Evropi v prihodnjih petih letih ne bomo doživeli vojne, je opozoril Golobič. S tem se je strinjal tudi Žižek, ki je izrazil bojazen, da smo na pragu resne krize, na kar nas opominjajo številna znamenja na vsakem koraku.

To je zelo pomembno za razmislek, kako naprej v prihodnosti. Namreč, eno je načrtovati projekte, reforme, če je pred nami preprosti svet kapitalizma in demokracije, v katerem so ZDA največja best online casino vojaška in gospodarska sila, se evropsko povezovanje nadaljuje in je stari kontinent stabilen in odnosi v svetu ostajajo takšni, kakor v preteklih letih. Torej, če lahko računamo, da bomo svoje izdelke lahko prodajali na tujih trgih, če bomo le konkurenčni, da bomo lahko privabljali tuje investicije in brez kakšne posebne zunanje grožnje spreminjali državo in celotno družbo.

Če svet ostane takršen, kakršen je, potem so na prvem mestu reforme kot pokojninska, zdravstvena, reforma javne uprave, nižanje proračunskega primanjkljaja, povečevanje privlačnosti slovenskega prostora za tuje vlagatelje, poenostavljanje postopkov birokratskega aparata, nižanje obremenitev gospodarstva in tako dalje.

Po drugi strani pa, če pride do zelo hude krize, če nimamo več eura, če Evropska Unija razpade, če ZDA niso več vojaška sila zmožna posredovati kjerkoli po svetu, če propade tudi ta liberalni red, ki toliko stavi na človekove pravice, potem je pred nami povsem druga igra. Potem je treba razmišljati v drugo smer. Naenkrat so bolj pomembne opremljenost in velikost naših oboroženih sil, sposobnost diplomacije, samooskrba s hrano, nadzor nad ključnimi industrijami, šolski sistem in mediji, ki ljudi vzgajajo k čim večji enotnosti in tako dalje. Huda kriza lahko namreč prinese tudi potop politično gospodarskih sistemov, ki zdaj prevladujejo po Evropi, naplavi kakšen fašizem v Italiji, komunizem v Grčiji, imperializem v Nemčiji in še kaj bolj bizarnega kje drugje. V takšnem svetu je malim državam, kot je Slovenija, zelo težko, zato se morajo povezovati z drugimi in skrbeti, da bo vsak napad na njih terjal visoko ceno. Od tod potreba po močnih oboroženih silah in sposobni diplomaciji.

Nikar pričakovati, da če je bila Evropa v preteklih desetletjih zelo miren kraj, da bo tako v nedogled.  Izkušnja Jugoslavije nas uči, da so lahko razpadi zelo krvavi, Evropa pa je bila vedno bojišče večjih sil in to dolgo obdobje miru, ki smo mu priča, je anomalija. In potem, pred dvajsetimi leti je  razpadal sovjetski imperij, ki se je dolgo zdel trden in vojaško nepremagljiv, a je od znotraj gnilil, dokler se ni sesul kot hišica iz kart.

Narobe bi bilo v strahu pred morebitno katastrofo povsem obrniti smer ladje, na kateri se nahajamo. Je pa nujen premislek, kaj vse nas lahko v prihodnje čaka. Najbolj neumno je pričakovati, da bo svet okoli nas vedno enak, ker smo tako navajeni ali ker je že dolgo tak.  Ali pa razmišljati le v okvirih štiriletnih mandatov, ko se politični sistem vrti okoli tega, kako priti na oblast, kako v prvih dveh letih nekaj spremeniti, potem pa se že pripravljati na to, kako oblast obdržati ali vsaj popraviti svoj zadnji rezultat na volitvah. Ali se slepiti, da smo kdo ve kako posebni in da je preostali svet v takšnem zaostanku, da nam ni treba veliko postoriti, da bi obdržali status, ki ga imamo.

Kakšen program pravzaprav

Ob zahtevah po predčasnih volitvah se prikriva, kaj bi naj prišlo potem. Volitve same in nova sestava DZ in nova vlada, ne bodo rešile ničesar. Potrebne bodo spremembe, nujno se bo lotiti proračunskega primanjkljaja, pokojninskega sistema, javnega sektorja, pritiska davkov na gospodarstvo, povezanosti države in gospodarstva, birokracije…

In prav tukaj tiči zajec. Namreč, če ste pred volitvami dobro poslušali Boruta Pahorja, vas njegova usmeritev ni mogla presenetiti. Tretja pot, socialna demokracija premaknjena proti sredini, zelo podobno razmišljanju bivšega britanskega predsednika vlade Blaira. Kaj pa lahko med vrsticami razberemo zdaj, kaj bi nam bodoča Janševa vlada prinesla, če bi poslušali razne strokovnjake in aktiviste, ki zdaj tako zelo navijajo za predčasne volitve. Ne slepimo se, navijajo za Janševo vlado in za nič drugega. Sicer bi že zdavnaj sami ustanovili novo politično stranko in na dan prišli z zelo konkretnimi predlogi.

Zdaj pa je vse bolj v megli.

Ampak dajmo, berimo med vrsticami. Kažejo se nam namreč obrisi ogromnega napada na javni sektor, podobno kot drugod po svetu, kjer skušajo varčevati. To lahko vidimo v številnih ameriških zveznih državah in v Veliki Britaniji, lahko tudi vidimo v pritiskih v Grčiji. Jasno je, da lahko zadolževanje države, ogromni proračunski primanjkljaj in razbremenitev gospodarstva, torej nižje davke, dosežemo le z nižjimi izdatki. To pa pomeni, da je potrebno varčevati, zategovati pasove. Nekaj možnosti je v državni upravi, a to ni dovolj, saj se ta iz leta v leto zmanjšuje. Brez velike reforme, ki državi odvzame številne pristojnosti in s tem tudi delo, večje krčenje ni več mogoče. Razen tisto kozmetično in v resnici nepomembno, z zapiranjem kakšnih agencij in združevanjem ministrstev.

Ne pričakujte veliko poudarka na predlaganih rešitvah in tudi volilno telo se ne bo odločalo na podlagi programov. To bi namreč utegnilo bolj škoditi, kot koristiti. Če recimo Janševa SDS upošteva kakšen bolj radikalen predlog Rada Pezdirja, potem bo to pri zelo velikemu odstotku Slovencev, potem ko bodo premislili, kaj se jim piše, naletelo na silovit odpor. Tudi nihče ne more pričakovati, da bodo zaposleni v javnem sektorju dali svoj glas nekomu, ki jim bo zamrznil ali celo znižal plače, ali mnoge celo odpustil. Ali da bodo starši zadovoljni, če bo šolstvo ob sredstva, ker se bo varčevalo po vsem javnem sektorju, zaradi tega pa bo šolstvo slabše.  Zato je o tem bolje ne govoriti, je bolje zahtevati predčasne volitve in puščati program v megli. Na tak način si lahko vsak po svoje predstavlja, kaj bodo volitve prinesle.

Razsulo

Borut Pahor še vztraja, Zares pa medtem razpada. Potem, ko se je umaknil iz koalicije, sta ga zdaj zapustila dva poslanca, Vili Trofenik in Alojz Posedel. Gregor Golobič napoveduje, da bo Pavel Gantar odstopil z mesta predsednika DZ, ta pa o tem ne ve ničesar.

Vse kar še deluje zdaj, so samoohranitveni mehanizmi. Takšni in drugačni.

Izstop Zaresa iz koalicije je bil bolj ali manj nesmiseln. V tem trenutku se ni več mogoče distancirati od preteklega obdobja in vlade, v kateri so sodelovali, še manj vso krivdo zvaliti na Pahorja. Tega jim nihče ne bo verjel. Njihov zaton je skoraj gotov, saj je  malo verjetno, da se jim bo uspelo na volitvah prebiti v parlament. Bolj kaže na to, da bodo preprosto izginili. Preostanke utegne požreti njihova ‘liberalna’ konkurenca v LDS-u. Tam so se očitno odločili, da je pametno nekaj časa vztrajati in še kaj pridobiti, kakor zdaj višje plače policistom, kar utegne koristiti Katarini Kresal.

Za levico je takšen razvoj dogodkov dolgoročno koristen. Če pomislite, imate štiri politične stranke, ki jih lahko uvrstite na ta pol med liberalizmom  in socialno demokracijo po slovensko. Pišem ‘po slovensko’, ker lahko najdemo neke posebne lastnosti, ki jih v kakšni drugi državi morebiti ne bi.  Videli smo, do kakšnih notranjih napetosti je prihajalo v preteklem obdobju in tudi ta nesoglasja, mnogokrat izsiljevanja (če se še spomnite groženj LDS-a zaradi Barbare Brezigar), so pokopala to vlado. Težko je vladati, če imaš kar nekaj ljudi, ki se sami vidijo kot prave voditelje, če imaš takšno razdobljenost, v kateri moraš krmariti med številnimi interesi. 

Propad Zaresa, te nove politike, bo število strank skrčil za eno. Ena stranka manj v neki bodoči koaliciji, potem ko se bo politična levica vrnila iz puščave, v katero se je sama izgnala, ki bo zase zahtevala ministrska mesta in deleže državne pogače. Ena ovira manj za bolj učinkovito vladanje. Namreč, izkušnja preteklih let kaže, da je na oblasti treba vladati, ne le iskati kompromise in zavoljo iskanja ravnotežja dopuščati raznorazne svinjarije.  To pa je nemogoče, če je na kupu preveč strank.