Zares o prihodnosti

Bodo ZDA bankrotirale? Bo euro propadel in Evropska Unija razpadla? Smo pred veliko globalno krizo, še hujšo od te gospodarsko finančne, ki smo ji pravkar bili priča? Veliko znamenj priča o tem, da se na zahodu pripravlja na nevihto.  Države so prezadolžene, gospodarska rast ni takšna, kot bi želeli, brezposelnost je visoka, prebivalstvo se stara, razni interesi so tako zelo močni, da je zelo težko varčevati, po drugi strani bi si bogati zniževali davke, češ da to prispeva k hitrejši rasti gospodarstva.

Lahko, da se bomo kmalu zaleteli v zid, kar bo zelo bolelo. In prineslo spremembe.

Slavoj Žižek in Gregor Golobič, svetovno znan filozof in zahajajoča zvedza lokalne politične scene, sta štirinajstega julija dvajseto obletnico slovenske osamosvojitve obeležila z  razpravo v ljubljanskem kinu Dvor, imenovano “Koliko je ura 20 let pozneje?” Na koncu sta se dotaknila tudi razmer v svetu:

V zadnjem delu debate sta se Žižek in Golobič dotaknila težav, v katere je zapadla Evropa, in vedenja mednarodne skupnosti do Grčije. Kot je dejal Golobič, ne govorimo o bankrotu Grčije, ampak o bankrotu Evrope, ki se seseda. Golobič je Grčijo opisal kot “odvisnika, ki se mu skuša naprtiti krivdo, ker mu je nekdo vsakodnevno po znižani ceni ponujal heroin“. Veliko srečo bomo imeli, če v Evropi v prihodnjih petih letih ne bomo doživeli vojne, je opozoril Golobič. S tem se je strinjal tudi Žižek, ki je izrazil bojazen, da smo na pragu resne krize, na kar nas opominjajo številna znamenja na vsakem koraku.

To je zelo pomembno za razmislek, kako naprej v prihodnosti. Namreč, eno je načrtovati projekte, reforme, če je pred nami preprosti svet kapitalizma in demokracije, v katerem so ZDA največja best online casino vojaška in gospodarska sila, se evropsko povezovanje nadaljuje in je stari kontinent stabilen in odnosi v svetu ostajajo takšni, kakor v preteklih letih. Torej, če lahko računamo, da bomo svoje izdelke lahko prodajali na tujih trgih, če bomo le konkurenčni, da bomo lahko privabljali tuje investicije in brez kakšne posebne zunanje grožnje spreminjali državo in celotno družbo.

Če svet ostane takršen, kakršen je, potem so na prvem mestu reforme kot pokojninska, zdravstvena, reforma javne uprave, nižanje proračunskega primanjkljaja, povečevanje privlačnosti slovenskega prostora za tuje vlagatelje, poenostavljanje postopkov birokratskega aparata, nižanje obremenitev gospodarstva in tako dalje.

Po drugi strani pa, če pride do zelo hude krize, če nimamo več eura, če Evropska Unija razpade, če ZDA niso več vojaška sila zmožna posredovati kjerkoli po svetu, če propade tudi ta liberalni red, ki toliko stavi na človekove pravice, potem je pred nami povsem druga igra. Potem je treba razmišljati v drugo smer. Naenkrat so bolj pomembne opremljenost in velikost naših oboroženih sil, sposobnost diplomacije, samooskrba s hrano, nadzor nad ključnimi industrijami, šolski sistem in mediji, ki ljudi vzgajajo k čim večji enotnosti in tako dalje. Huda kriza lahko namreč prinese tudi potop politično gospodarskih sistemov, ki zdaj prevladujejo po Evropi, naplavi kakšen fašizem v Italiji, komunizem v Grčiji, imperializem v Nemčiji in še kaj bolj bizarnega kje drugje. V takšnem svetu je malim državam, kot je Slovenija, zelo težko, zato se morajo povezovati z drugimi in skrbeti, da bo vsak napad na njih terjal visoko ceno. Od tod potreba po močnih oboroženih silah in sposobni diplomaciji.

Nikar pričakovati, da če je bila Evropa v preteklih desetletjih zelo miren kraj, da bo tako v nedogled.  Izkušnja Jugoslavije nas uči, da so lahko razpadi zelo krvavi, Evropa pa je bila vedno bojišče večjih sil in to dolgo obdobje miru, ki smo mu priča, je anomalija. In potem, pred dvajsetimi leti je  razpadal sovjetski imperij, ki se je dolgo zdel trden in vojaško nepremagljiv, a je od znotraj gnilil, dokler se ni sesul kot hišica iz kart.

Narobe bi bilo v strahu pred morebitno katastrofo povsem obrniti smer ladje, na kateri se nahajamo. Je pa nujen premislek, kaj vse nas lahko v prihodnje čaka. Najbolj neumno je pričakovati, da bo svet okoli nas vedno enak, ker smo tako navajeni ali ker je že dolgo tak.  Ali pa razmišljati le v okvirih štiriletnih mandatov, ko se politični sistem vrti okoli tega, kako priti na oblast, kako v prvih dveh letih nekaj spremeniti, potem pa se že pripravljati na to, kako oblast obdržati ali vsaj popraviti svoj zadnji rezultat na volitvah. Ali se slepiti, da smo kdo ve kako posebni in da je preostali svet v takšnem zaostanku, da nam ni treba veliko postoriti, da bi obdržali status, ki ga imamo.