Pokol na Norveškem napad na multikulturalizem

Če si preberete komentarje, ki jih je v preteklih letih napisal dvaintridesetletni Anders Behring Breivik na Documnet.no in v 1500 strani dolgem manifestu  imenovanem Deklaracija o neodvisnosti Evrope, lahko pridete do zaključka, da gre za človeka, ki verjame v vse tisto, o čemer iz dneva v dan strašijo islamofobi po vsem svetu. Torej, da muslimani zavzemajo zahod, da marksistična levica z njimi ali sodeluje, ali namerno  zapira oči in da se je temu nujno upreti.

No, Breivik se je uprl in pri tem pobil na desetine ljudi, med njimi, in o tem ne more biti dvoma, podmladek politične elite, ki jo obsoja paktiranja s sovražnikom ali da celo je  sovražnik sam. Ko je na tistem idiličnem otoku pobijal otroke, je v svojih mislih uničeval sovražnikov zarod. Gre za politični terorizem, usmerjen proti točno določenem delu političnega prostora. Za takšne ljudi je vsak, ki razmišlja malo bolj liberalno ali social demokratsko, sovražnik.

Breivik je le nekdo, ki je šel do konca. Takšnih, ki razmišljajo podobno kot on, a ne vzamejo orožja v roke, je ogromno. Ljudi, ki v ZDA protestirajo proti islamskemu kulturnemu centru na Manhatnu, kot da bodo muslimani zgradili mošejo na mestu uničenja dvojčkov in s tem razglasili svojo zmago. Ljudi, ki po Evropi svarijo pred Eurabijo, invazijo muslimanskih množic in uničenjem krščanske dediščine. Spomnite se le Oriane Falacci.

Dejansko ta napad ne prihaja kot presenečenje. Del konservativne desnice, ki na gospodarskem področju občasno prevzema tudi skrajne libertarne nazore (glej gibanje čajank v ZDA), se giblje v to smer sovraštva, ki je, kako zanimivo, zelo podobna sovraštvu muslimanskih ekstremistov.  Za vsem se namreč skriva strah pred spreminjajočim se svetom, hkrati tudi občutek nemoči. Dodajte k temu še vseprisotne teorije zarote, po katerih ni nič tako, kot se zdi, po katerih vse načrtujejo iz nekega centra, medtem ko se množice vodi za nos in reakcija je pričakovana. Del prebivalstva svojo jezo in sovraštvo širi v komentarjih preko spleta, del se ga poveže v razne skupine, ki so sposobne organizirati proteste, na vsake toliko pa se najde tudi kdo, pripravljen pobijati. Če pogledamo samo ekstremni del muslimanske skupnosti, vidimo, da deluje podobno. Veliko sovraštva, nekaj manj protestov in še manj teroristov. Namreč, vsi muslimani niso teroristi, saj bi potem bilo mnogo več terorističnih napadov. Tako tudi vsi pripadniki radikalnih desničarskih skupin po Evropu in ZDA niso teroristi, le tu in tam se komu utrga.

Tako kot Timothyju McVeighu, ko je uničil vladno stavbo v Oklahomi.

Kako reagirati na takšne zločine? Nikakor ne tako, kot je zahodni svet reagiral na muslimanski terorizem, torej z vojnami po svetu in s povečevanjem pooblastil varnostnim službam doma, hkrati pa z demonizacijo celotne skupnosti.  Zločine se obsodi, zločince kaznuje, pogleda se, od kod izhaja njihovo sovraštvo in se skuša, če je to mogoče, odpraviti vzroke. V primeru  terorizma Al Kaide je bilo tako potrebno iskati in likvidirati njihove voditelje, a hkrati  prenehati s pretiranim vmešavanjem v notranje zadeve muslimanskih držav, sploh v primeru podpore raznim diktatorjem, ki tlačijo svoja ljudstva in v primeru izraelskega ravnanja s Palestinci. Najmanj pametno je bilo napasti in zavzeti Irak. V primeru tega desničarskega sovraštva je potrebno prav tako iskati in zapirati ekstremiste,  hkrati pa premisliti projekt multikulturalizma, ki je marsikje doživel polom, saj so nastali geti sredi večjih evropskih mest. Pravim, premisliti, ne popustiti sovraštvu. Doseči moramo, da se tujci, ne le muslimani, uspešno  integrirajo v naše družbe, da bomo lažje sobivali in se ne bomo bali drug drugega. Da pa bi to dosegli, moramo vztrajati pri liberalnih, sekularnih vrednotah, ki sploh omogočajo, da pripadniki različnih nacionalnosti in religij lahko mirno živijo skupaj.

Nujno je tudi poslušati, brati, kaj ti ljudje sporočajo. V primeru Al Kaide in Osame bin Ladna je prišlo do tega, da nihče ni hotel niti slišati njihovih besed. Pa bi bilo dobro, ker potem bin Laden ne bi zmagal. Kaj je že dejal nekoč pred davnimi leti? Da lahko samo na skrajne konce sveta pošlje nekaj ljudi s tkanino na kateri piše Al Kaida in bodo Američani z vso silo pridrveli za njimi? Na tak način je zvabil ZDA v številne vojne po svetu, ki se še vedno nadaljujejo in jih vojaško in finančno zelo izčrpal. Da ne govorimo o tem, koliko ljudi je umrlo v tej vojni proti terorizmu in koliko novih teroristov je  ustvarila.  Razumevanje tudi ni isto kot podpiranje, tega bi se do zdaj že lahko naučili. Sicer grozi ponovitev napake. Namreč, ta del prebivalstva, ki razmišlja podobno kot Breivik, je kar velik. Prepričati ga moramo, da se moti. To pa lahko storimo le, če se posvetimo temu, kar Breivik in podobni pišejo in govorijo. In potem upravičene kritike upoštevamo, na neupravičene kritike odločno odgovorimo, ekstremiste pa osamimo in jim odvzamemo moč.

Največja napaka v tem trenutku bi bil čustven odziv. Premisliti, počakati, ustrezno reagirati. Tudi v Sloveniji, saj to ni le norveški problem. Ljudje pripravljeni pobijati za svoje ideje, bodo vedno obstajali in z ničemer ne bomo mogli preprečiti vseh napadov. S tem se moramo soočiti. Kar lahko preprečimo, je da iz posameznikov nastanejo gibanja.