V strahu pred komunisti

Ob obisku nemške kanclerke Angele Merkel v Sloveniji, je opozicijska SDS tujim novinarjem postregla z” mednarodno informacijo o gospodarskih in družbenopolitičnih razmerah v Sloveniji”, o kateri bi naj “v Sloveniji bili priča poskusu obnovitve komunistične tradicije.”  Kanclerka se je sicer razen s predsednikom vlade Pahorjem, srečala tudi z najverjetnejšim bodočim predsednikom vlade, Janezom Janšo. V interesu Nemčije so čim boljši odnosi s Slovenijo, ki predstavlja svojevrsten most na Balkan.

Kot poroča Dnevnik:

Izpostavili so visoko državno odlikovanje, ki ga je predsednik Danilo Türk podelil nekdanjemu vodji Službe državne varnosti Tomažu Ertlu, poimenovanje ljubljanske ceste po Josipu Brozu Titu in kovanec za dva evra s podobo partizanskega generala Franca Rozmana – Staneta. Poudarili pa so še, da je ista koalicija, ki je navedene odločitve podpirala, zavrnila resolucijo evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih.

SDS je tako že drugič letos na tak neposrečen način” prispevala k ugledu Slovenije”. To je storila že  junija, ko je  Pahorjeve ne preveč pozitivne besede o Madžarski vladi prenesla našim vzhodnim sosedom in s tem zagotovo zapletla delovanje slovenske zunanje politike. Koristilo to zagotovo ni.

Resnici na ljubo je za časa Janševe vlade v Evropo šla Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, s katerim je 571 podpisanih Janeza Janšo obtoževalo omejevanje novinarske svobode. Ampak v tem primeru gre za politično stranko, ne za novinarje, ki skušajo tujce prepričati, da se v Sloveniji ponovno dviguje komunizem. Kar je milo rečeno smešno, saj komunistov ni nihče videl že zadnjih dvajset let. Vse kar je, so nenehne obtožbe, dvajset let po koncu komunistične dobe, da se ta nekako, na pol podtalno, ohranja skozi levo stran političnega prostora in je hkrati kriva za vse slabo v državi.  Seveda to ni res, ampak se je slovenska družba močno spremenila, prav tako pa so se nasledniki komunistov preoblikovali v nove politične sile, ki bolj ali manj posrečeno delujejo casino online še danes. Ne moremo reči, da je tranzicija povsem uspela, a vsekakor smo končali z vsaj za silo skrpano socialno demokracijo in liberalizmom, kar je nekaj, kar poznajo tudi drugod po Evropi. Na žalost je za nekatere na desnici vsaka socialna demokracija že komunizem in vsak liberalizem vodi v potop, ampak to je daleč od resnice.

Seveda nihče v Evropi te komunistične pošasti, ki da se ponovno dviguje v Sloveniji, ne bo jemal pretirano resno, sploh pa ne bo to vplivalo na odnose recimo z Nemčijo.  Ne kaže pa to nenehno klicanje duhov preteklosti na nič dobrega, ker zamegljuje pogled na politični prostor, saj ljudje vidijo samo komuniste in domobrance in se še vedno preveč obremenjujejo z dogodki med in po drugi svetovni vojni, ko bi morali razmišljati širše. Nič čudnega, da se potem obsedenost s Titom, partizani, komunističnim režimom, povojnimi poboji in boleča delitev naroda na dva pola, nadaljuje.  V takšni atmosferi se srca na obeh strani utrjujejo in ni več pripravljenosti na dogovore preko prepada, ki že ločuje levico in desnico, kar spet ni dobro za Slovenijo.

SDS bi se lahko izognila temu kotu napada na svoje nasprotnike. Bog ve, da imajo toliko šibkih točk, da to res ni težko.

Plus za večinski volilni sistem?

Spomnili se boste, da je Slovenija na referendumu leta 1996 skoraj sprejela večinski volilni sistem. Skoraj, ker potem so ga sestrelili, čeprav ga po mojem mnenju ne bi smeli.  Tudi, če sem se dolgo in se še vedno dokaj nagibam k propocionalnemu volilnemu sistemu. Namreč, spoštovati rezultate referendumov je v demokraciji nuja, sploh takšne, ki ne posegajo v človekove pravice posameznikov. In volilni sistem tega seveda ne počne.

V včerajšnji Sobotni prilogi Dela je minister za šolstvo Igor Lukšič ob zmanjšanju koalicije na vsega dve politični stranki, med drugim povedal:

V resnici čutimo celo nekaj olajšanja. Veste, lažje je delati, ko se količina strank in notranjih napetosti zmanjša. Prej je bilo na sejah vlade bolj naelektreno ozračje. Seveda pa je odgovornost tistih, ki smo v vladi ostali, zdaj veliko večja.

Že od samega začetka te Pahorjeve vlade je bilo jasno, da bo veliko število političnih strank v koaliciji, povrhu še s prodornimi predsedniki, ki so vsi po vrsti hoteli biti ministri, velika ovira učinkovitemu vladanju. To se je potem tudi zgodilo in lepo, da Lukšič to prizna, ko pravi, da so se notranje napetosti zmanjšale. Predsednik vlade je bil tako vseskozi talec koalicijskega kupčkanja online slots in žrtev izsiljevanja s strani drugih političnih strank. Hkrati je znotraj koalicije potekala vojna, katere žrtev je kmalu postal Karel Erjavec, ki ga nekateri niso prenašali že že od začetka. Vojna je potekala tudi med SD in Zares v primeru Teš 6, stranke pa so so tako ali tako razdeljevale cele sektorje države v svoje upravljanje.  Da se zdaj  lažje diha, je povsem razumljivo. Ampak zdaj je že tako ali tako prepozno.

Prednost večinskega volilnega sistema je, da se v parlament prebije manjše število političnih strank in da je zelo možno, da ena sama politična stranka lahko postavi vlado, s čimer ni več potrebe po koaliciji. S tem lahko ta stranka tudi izvaja svoj program, ne da bi se prilagajala manjšim partnerjem, ki lahko na vsakem koraku grozijo, da bodo razstrelili koalicijo, če ne bo šlo po njihovem. Po drugi strani to pomeni, da manjše politične stranke nimajo niti kakšne posebne možnosti priti v parlament, kaj šele, da bi uresničevale svoje predloge, tisti na oblasti pa le to lažje zlorabijo, če ni nobene ovire v parlamentu, ki bi jim to onemogočala. Namreč, koalicije vodijo k temu, da je predsednik vlade odvisen od podpore poslancev različnih političnih strank, hkrati pa mora svojim partnerjem zagotoviti tudi ministrska mesta.

Morebiti bi bilo v tem času politične krize smotrno premisliti, kakšen volilni sistem bi najbolj ustrezal Sloveniji. Poznamo več variacij, imamo nekaj možnosti, s katerimi lahko vplivamo na oblikovanje parlamenta. Na koncu koncev je število političnih strank mogoče zmanjšati že z dvigom praga za vstop v parlament.  Če to sploh hočemo, seveda.

 

 

Svarilo in smer

V petkovi izdaji (12. avgust) časnika Večer, je predsednik vlade Borut Pahor orisal stanje, v katerem se v tem trenutku nahaja Slovenija in hkrati v grobih potezah zarisal smer, v katero bi naj šla. Priznati moram, da se z vsem zapisanim povsem strinjam in bi tistemu, ki ga bo nasledil na mestu predsednika vlade, priporočal naj si zapisano večkrat prebere in dobro zapomni.

A potem, eno so besede, drugo dejanja. Kot vedno.

Seveda smo še vedno v situaciji, ko ne vemo, kam se bo na koncu vse skupaj obrnilo. Pahorjeva barka se potaplja, kapitan pa se še vedno noče vdati in kljub številnim pozivom k predčasnim volitvam, od katerih vsi ne prihajajo iz opozicije, ampak tudi od nekaterih razočaranih volivcev strank, ki so tvorile zdaj že skoraj do konca zlomljeno koalicijo, še vedno vztraja. In vztraja. Tako je lahko konec tik za ovinkom, lahko pa se vse skupaj še zavleče.

Najpomembnejša misel, ki veje iz Pahorjevega zapisa, je vpetost Slovenije v širši svet. Če kaj, potem se predsednik vlade zaveda nevarnosti trenutnega stanja v svetu, možnosti ponovitve globalne gospodarske krize, povečane nestabilnosti in celo vojaških konfliktov. Prav zato je zunanja politika izrednega pomena in imeti čim več prijateljev in čim manj odprtih vprašanj, predvsem s sosedi, je ključno, da se v prihodnje zavaruje slovenske interese. Reševanje mejnega vprašanja s Hrvaško je tukaj nadvse pomembno.  Tudi iskanje dobrih odnosov z velikimi silami sveta, ne le z Washingtonom, ampak tudi Moskvo, Ankaro, Pekingom in New Delhijem, hkrati pa vztrajanje pri nemško francoski navezi. Zadnje čase se veliko govori o francosko nemškem vlaku, a naveza teh dveh držav je že desetletja ključna za evropski The compilation included the tracks from the so-called “music Mondays”when justin-bieber-news.info weekly laid out on new tracks. projekt. Če ta razpade, nas bržkone čaka povratek v bolj nemirne čase tekmovanja na evropski celini in prisilna uvrstitev v enega izmed večjih blokov.

Strinjati se gre s predsednikom vlade, da slovenski narod “boleče podcenjuje  vpliv razvoja procesov v svetu”. Za katastrofalno recesijo v Sloveniji, od katere le počasi okrevamo, so krivi dogodki v svetu, čeprav je seveda res, da bi okrevanje lahko bilo hitrejše, če bi bile sprejete boljše rešitve ali da bi padec lahko bil milejši, če bi predhodne vlade bolje opravile svojo domačo nalogo in ne pričakovale, da se bo svetovno gospodarstvo čudežno izognilo vsem čerem in nenehno raslo. Slovenske vlade so pač obsojene na delovanje v točno določenih okvirih vedno bolj povezanega svetovnega gospodarstva in le temu se morajo prilagajati. Prav zato, ker nismo izoliran otok, so nujne določene reforme, ki bodo presekale z zadolževanjem in gospodarstvu odprle nove poti k rasti, tako da se bo posledično v proračun lahko priteklo več prihodkov.

Največja težava, ki nas bo dolgoročno zavirala, in ne samo nas, ampak številne zahodne države, je velika obremenjenost z dolgovi, torej, življenje preko lastnih zmožnosti. V določenem obsegu in nekaj časa je to  mogoče, ne pa v nedogled, če je breme dolgov preveliko. Pri tem je za države, ki že imajo višje davke, le te mnogo težje dvigovati, kot na primer v ZDA, kjer gre prej za boj najbogatejšega dela prebivalstva za ohranitev nizke obdavčitve. ZDA rezerve imajo, le politični sistem jih sili v krizo, medtem ko marsikje po Evropi in tudi v Sloveniji, rezerv v obliki dvigovanja davkov ni več, saj bo to pretirano obremenilo gospodarstvo.

Na koncu se lahko zgodi, da bo kljub dobrim reformam kakšne naslednje vlade Slovenija potonila s preostankom zahodnega sveta, a to je nekaj, na kar težko vplivamo, razen minimalno skozi delovanje znotraj evro območja in Evropske Unije. Naša svoboda je omejena in tisto, kolikor je še imamo, moramo izkoristiti za to, da se čim bolje pripravimo na najslabše ali tudi kakšne boljše scenarije razvoja sveta.

Pri tem moramo paziti, da ne bomo spet deležni veliko besed, tudi resničnih, a premalo dejanj.

 

 

Zakaj ne moremo brez političnih strank

Takšna razmišljanja so mi prav ljubka.  Saj veste. Politiki so “svinje” in vse bi bilo lepo, če bi se le vsi povezali in složno delali v dobro ljudstva. In tako naprej.

Vendar  vam vseeno povem svojo  utopično željo. Da bi nastala stranka v kateri bi bili od čisto leve do čisto desne strani  včlanjeni ljudje, ki  si bi zadali samo to, da postane država učinkovita in državljanom prijazna ter prijazna za gospodarski razvoj. Ne da bi imeli  tako vlado. Že prej stranko čim bolj zrelih ljudi vseh ver, vseh poklicev, starosti.

Ali ne razumejo, da je počasi vedno manj ljudi, ki jim je pomembno, kaj si misli ena ali druga stranka, kdo je imel prav in kdo ne.

V resnici imamo z razlogom politične stranke, ki si nasprotujejo. Ljudje smo si pač različni. Za enake probleme ponujamo različne rešitve. To, kar nekaj ljudi imenuje za skupno dobro, drugi imenujejo za neumnost, to kar imajo eni za edino zveličavno rešitev, drugi smatrajo za navadno krajo. Imamo tudi različne vrednote, poglede na svet. Ker imamo predstavniško demokracijo, v kateri vsaka štiri leta volimo svoje predstavnike, se tvorijo politične stranke, kot sredstva, s katerimi je sploh mogoče prevzeti oblast, kasneje pa vladati. Politične stranke imajo namreč edine dovolj ljudi in sredstev, da organizirajo predvolilno kampanjo in po zmagi na ključna mesta postavljajo online casino ljudi, ki so jim programsko blizu. Zakaj bi namreč nek predsednik vlade na mesto finančnega ministra postavil človeka, s katerim se ne bi nikoli strinjal? Bi bili volivci njegove stranke s tem zadovoljni?

Nikoli ne bo vlade, ki bi zadovoljila želje vseh prebivalcev. Vedno bo vladal nekdo, ki bo na volitvah dosegel  le večino, sam ali skupaj z zavezniki. Kasneje, ko bo nekaj časa na oblasti, se mnogi njegovi volivci spet ne bodo več strinjali z njegovo politiko. Tako pač je. Alternative, ki bi bila demokratična, niti ni. Če bi že imeli diktatorja, bi bilo še huje, saj ga z oblasti ne bi mogli spraviti brez revolucije. Po drugi strani, če bi imeli politični sistem, v katerem bi bile vse politične stranke prepovedane in bi v vsakem okraju volili svojega poslanca, bi tudi vsak tak poslanec bolj ali manj predstavljal želje svojih volivcev, kar pa ne bi bilo enako po vsej državi in na koncu bi se predstavniki ljudstva spet nekako povezovali, da bi lažje uresničevali svoje interese. Če bi imeli zapovedano samo eno politično stranko, bi se boj prenesel na razne struje znotraj stranke, razen če bi bila podobna komunistični partiji. Vsi vemo, kako se je tisto končalo.

Dobre alternative dejansko ni, zato je bolje vztrajati pri sistemu, kot ga poznamo. Se pa strinjam, da je vse skupaj marsikdaj zelo grdo.

Apatičnost levice

Eden izmed razlogov, zakaj stranke, ki jih uvrščamo na levico, na parlamentarnih volitvah bržkone čaka poraz, je vsesplošna apatičnost ne le njihovega volilnega telesa, ampak ključnih akterjev. Se kdo spomni, kdaj bi nazadnje na dan prišli s kakšno res dobro vizijo, kam naj Slovenija v prihodnje gre, s kakšnim prodornim programom, ki bi dajal upanje, celo s fotografijami lepših trenutkov kakšnega politika? Ne, kot da je vse že na pol mrtvo in samo še čaka na konec.

Če pogledate na Red Book slovenske socialne demokracije, ne morete drugače, kot da se strinjate z uporabnikom LIgorjem, ki za Red Book zapiše, ‘takšna kot RB je, razkriva njeno nemoč, sprijaznjenost z usodo prostega pada, razsulo, sterilnost in odsotnost vsakršne ustvarjalne energije.’ Da, nekako tako se človek počuti tudi, ko preglejuje spletne strani SD, LDS in Zares, celo ko si pogleda komentarje pod raznimi teksti na spletnih straneh večjih medijev. Z ene strani nenehna ofenziva, z druge strani vedno manj strelov, razen tu in tam kakšne večje mobilizacije, če se najde kakšen primer pedofilije v RKC, ali sta na tapeti spet Janez Janša in Patria.

Ko je stranka Zares začela s svojo ‘novo politiko’, je kar brnelo od energije. To se je videlo ne samo na spletni strani stranke, tudi drugod. Bila je to stranka v vzponu in jasno, da je lahko pridobila več ljudi, kot jih lahko zdaj.  Namreč, tedaj je lahko še prodajala upanje na spremembe in ljudje vedno želijo, da bi se kaj premaknilo na bolje. Po vseh teh letih, so seveda po večini že obupali.

Kar se tiče strategije ohranjanja in prevzemanja oblasti na volitvah,  ostaja samo še napad na nasprotno stran, da bi jim tako zbili podporo. Ampak to je nesmiselno. Prvič, SDS lahko mnogo lažje z negativnostjo ruši svoje nasprotnike, kot obratno, saj je v opoziciji, tistim, ki  so bili ves čas na oblasti pa le redkokdo lahko verjame, da je za vse slabo kriv nekdo, ki samo kritizira in v rokah nima moči odločanja. Slovenci smo tudi znani po tem, da volimo proti nekomu. Tako smo leta 2004 volili proti LDS-u, leta 2008 proti SDS-i, leta 2012 pa bomo očitno proti SD-ju, LDS-u in Zares-u. Drugič, SDS ima zelo trdno volilno telo, ki ne verjame skoraj ničemur več, kar pride z večjih medijev. Lahko se zgodba o Patrijah ponavlja dan in noč, verjeli ne bodo. Po drugi strani so Borut Pahor, Katarina Kresal in Gregor Golobič mnogo bolj ranljivi, saj jim klasični volivec njihovih strank dejansko zameri, če naredijo kaj narobe in je prej pripravljen verjeti, da imajo napadi nanje neko podlago. Posledica je, da bo veliko ljudi, ki so pred tremi leti dali glas strankam trojčka, raje ostalo doma, saj ne bodo videli alternative. Brezglavi napadi na opozicijo so tako strel v prazno, saj je edini recept za zmago pridobivanje podpore ljudi, ki so zdaj neodločeni, bi pa bili pripravljeni svoj glas dati nekomu, ki bi jim ponudil lepšo vizijo prihodnosti in bi mu verjeli, da jo lahko tudi uresniči.

Prav zato se tudi išče nove obraze. Neuspešno, seveda, saj ga ni junaka, ki bi si zdaj drznil ponuditi svojo glavo. Ob pomanjkanju  dobrih predstavnikov za stike z javnostmi, brez projektov, ki bi lahko mobilizirali volivno telo, sploh pa brez množice zagnanih aktivistov, je težko karkoli narediti.

Najbolj prodajana knjiga – o Titu

Vstopim v knigarno Mladinske knjige v Mariboru in poglej poglej,  katera knjiga je najbolje prodajana.  Tito in tovariši avtorja Jožeta Pirjevca.  To veliko pove.

Pri Mladinski knjigi so zapisali naslednje:

Nova knjiga Tito in tovariši priznanega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca opisuje življenjsko zgodbo nekdanjega jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita in ozadje njegovega političnega vzpona.

Avtor se pri opisovanju dogodkov opira na spomine in pričevanja Titovih sodelavcev in tovarišev ter na dokumente iz različnih arhivov. Posebej za to knjigo je vrsto let raziskoval arhive po vsem svetu in uspel pridobiti ogromno gradiva. Nova odkritja o Titu so sedaj objavljena v tej knjigi!

Da, očitno še ni bilo vse povedano. Vso spoštovanje do gospoda Pirjevca in njegove knjige. Dobro, da jo je napisal in lepo, da je dostopna. Knjig ni nikoli preveč. A kar preseneča, je ta obsedenost s Titom, ki je mrtev že tri desetletja, njegova Jugoslavija pa se je sesula v prah desetletje po njegovi smrti. Zdaj že 20 let živimo v If you would like us to train your van or commercial 4×4 drivers, please contact us:The SAFED (Safe And Fuel Efficient Driving) free defensive driving course was originally designed for the Department for Transport and aimed at the…The off-road driver training at Beyond Driving is run by some online casino of the small number of 4×4 trainers in the UK who are fully qualified…Defensive Eco-Driving courses both reduce incidents and improve fuel efficiency. samostojni Sloveniji in naša meja proti severu je bolj odprta, kot tista proti jugu.  Svet se je spremenil in to zelo.

Pa vendar je del prebivalstva še vedno obseden s preteklostjo, oziroma, s točno določenim delom preteklosti. Ne samo tisti, ki jih tako zelo zanima Tito in se pogosto nostalgično spominjajo komunistične Jugoslavije, obsedeni so tudi njihovi nasprotniki, ki še vedno premlevajo svoj poraz v drugi svetovni vojni in vse kar se je zgodilo potem. Lahko bi rekli, da veliko Slovencev zanima obdobje od začetka druge svetovne vojne do osamosvojitve, dalje nazaj pa njihov pogled ne seže več, niti jih to posebej ne zanima.

A tisti časi se ne bodo nikoli več vrnili in bilo bi bolje, če bi svoj pogled usmerili v prihodnost, ki utegne biti še kako polna silovitih pretresov. Če se že moramo ukvarjati z zgodovino, potem bi bilo modro, da malo razširimo pogled. Tako se bomo naučili mnogo več, kot če bomo ujetniki enih in istih zgodb.

V dodatno branje:

Tito – kralj z dvema obrazoma
Brata Tito in Franko