Apatičnost levice

Eden izmed razlogov, zakaj stranke, ki jih uvrščamo na levico, na parlamentarnih volitvah bržkone čaka poraz, je vsesplošna apatičnost ne le njihovega volilnega telesa, ampak ključnih akterjev. Se kdo spomni, kdaj bi nazadnje na dan prišli s kakšno res dobro vizijo, kam naj Slovenija v prihodnje gre, s kakšnim prodornim programom, ki bi dajal upanje, celo s fotografijami lepših trenutkov kakšnega politika? Ne, kot da je vse že na pol mrtvo in samo še čaka na konec.

Če pogledate na Red Book slovenske socialne demokracije, ne morete drugače, kot da se strinjate z uporabnikom LIgorjem, ki za Red Book zapiše, ‘takšna kot RB je, razkriva njeno nemoč, sprijaznjenost z usodo prostega pada, razsulo, sterilnost in odsotnost vsakršne ustvarjalne energije.’ Da, nekako tako se človek počuti tudi, ko preglejuje spletne strani SD, LDS in Zares, celo ko si pogleda komentarje pod raznimi teksti na spletnih straneh večjih medijev. Z ene strani nenehna ofenziva, z druge strani vedno manj strelov, razen tu in tam kakšne večje mobilizacije, če se najde kakšen primer pedofilije v RKC, ali sta na tapeti spet Janez Janša in Patria.

Ko je stranka Zares začela s svojo ‘novo politiko’, je kar brnelo od energije. To se je videlo ne samo na spletni strani stranke, tudi drugod. Bila je to stranka v vzponu in jasno, da je lahko pridobila več ljudi, kot jih lahko zdaj.  Namreč, tedaj je lahko še prodajala upanje na spremembe in ljudje vedno želijo, da bi se kaj premaknilo na bolje. Po vseh teh letih, so seveda po večini že obupali.

Kar se tiče strategije ohranjanja in prevzemanja oblasti na volitvah,  ostaja samo še napad na nasprotno stran, da bi jim tako zbili podporo. Ampak to je nesmiselno. Prvič, SDS lahko mnogo lažje z negativnostjo ruši svoje nasprotnike, kot obratno, saj je v opoziciji, tistim, ki  so bili ves čas na oblasti pa le redkokdo lahko verjame, da je za vse slabo kriv nekdo, ki samo kritizira in v rokah nima moči odločanja. Slovenci smo tudi znani po tem, da volimo proti nekomu. Tako smo leta 2004 volili proti LDS-u, leta 2008 proti SDS-i, leta 2012 pa bomo očitno proti SD-ju, LDS-u in Zares-u. Drugič, SDS ima zelo trdno volilno telo, ki ne verjame skoraj ničemur več, kar pride z večjih medijev. Lahko se zgodba o Patrijah ponavlja dan in noč, verjeli ne bodo. Po drugi strani so Borut Pahor, Katarina Kresal in Gregor Golobič mnogo bolj ranljivi, saj jim klasični volivec njihovih strank dejansko zameri, če naredijo kaj narobe in je prej pripravljen verjeti, da imajo napadi nanje neko podlago. Posledica je, da bo veliko ljudi, ki so pred tremi leti dali glas strankam trojčka, raje ostalo doma, saj ne bodo videli alternative. Brezglavi napadi na opozicijo so tako strel v prazno, saj je edini recept za zmago pridobivanje podpore ljudi, ki so zdaj neodločeni, bi pa bili pripravljeni svoj glas dati nekomu, ki bi jim ponudil lepšo vizijo prihodnosti in bi mu verjeli, da jo lahko tudi uresniči.

Prav zato se tudi išče nove obraze. Neuspešno, seveda, saj ga ni junaka, ki bi si zdaj drznil ponuditi svojo glavo. Ob pomanjkanju  dobrih predstavnikov za stike z javnostmi, brez projektov, ki bi lahko mobilizirali volivno telo, sploh pa brez množice zagnanih aktivistov, je težko karkoli narediti.