Plus za večinski volilni sistem?

Spomnili se boste, da je Slovenija na referendumu leta 1996 skoraj sprejela večinski volilni sistem. Skoraj, ker potem so ga sestrelili, čeprav ga po mojem mnenju ne bi smeli.  Tudi, če sem se dolgo in se še vedno dokaj nagibam k propocionalnemu volilnemu sistemu. Namreč, spoštovati rezultate referendumov je v demokraciji nuja, sploh takšne, ki ne posegajo v človekove pravice posameznikov. In volilni sistem tega seveda ne počne.

V včerajšnji Sobotni prilogi Dela je minister za šolstvo Igor Lukšič ob zmanjšanju koalicije na vsega dve politični stranki, med drugim povedal:

V resnici čutimo celo nekaj olajšanja. Veste, lažje je delati, ko se količina strank in notranjih napetosti zmanjša. Prej je bilo na sejah vlade bolj naelektreno ozračje. Seveda pa je odgovornost tistih, ki smo v vladi ostali, zdaj veliko večja.

Že od samega začetka te Pahorjeve vlade je bilo jasno, da bo veliko število političnih strank v koaliciji, povrhu še s prodornimi predsedniki, ki so vsi po vrsti hoteli biti ministri, velika ovira učinkovitemu vladanju. To se je potem tudi zgodilo in lepo, da Lukšič to prizna, ko pravi, da so se notranje napetosti zmanjšale. Predsednik vlade je bil tako vseskozi talec koalicijskega kupčkanja online slots in žrtev izsiljevanja s strani drugih političnih strank. Hkrati je znotraj koalicije potekala vojna, katere žrtev je kmalu postal Karel Erjavec, ki ga nekateri niso prenašali že že od začetka. Vojna je potekala tudi med SD in Zares v primeru Teš 6, stranke pa so so tako ali tako razdeljevale cele sektorje države v svoje upravljanje.  Da se zdaj  lažje diha, je povsem razumljivo. Ampak zdaj je že tako ali tako prepozno.

Prednost večinskega volilnega sistema je, da se v parlament prebije manjše število političnih strank in da je zelo možno, da ena sama politična stranka lahko postavi vlado, s čimer ni več potrebe po koaliciji. S tem lahko ta stranka tudi izvaja svoj program, ne da bi se prilagajala manjšim partnerjem, ki lahko na vsakem koraku grozijo, da bodo razstrelili koalicijo, če ne bo šlo po njihovem. Po drugi strani to pomeni, da manjše politične stranke nimajo niti kakšne posebne možnosti priti v parlament, kaj šele, da bi uresničevale svoje predloge, tisti na oblasti pa le to lažje zlorabijo, če ni nobene ovire v parlamentu, ki bi jim to onemogočala. Namreč, koalicije vodijo k temu, da je predsednik vlade odvisen od podpore poslancev različnih političnih strank, hkrati pa mora svojim partnerjem zagotoviti tudi ministrska mesta.

Morebiti bi bilo v tem času politične krize smotrno premisliti, kakšen volilni sistem bi najbolj ustrezal Sloveniji. Poznamo več variacij, imamo nekaj možnosti, s katerimi lahko vplivamo na oblikovanje parlamenta. Na koncu koncev je število političnih strank mogoče zmanjšati že z dvigom praga za vstop v parlament.  Če to sploh hočemo, seveda.