Velika koalicija SDS -SD?

Predčasne volitve so pred vrati, čaka na gotovo ena bolj ostrih kampanj v zgodovini samostojne Slovenije, jasno pa je že, da je zelo malo možnosti za prodor kakšne nove stranke. Alternative temu, kar že imamo, niti ni in tudi po volitvah bomo gledali večinoma iste obraze. Le razmerja moči se bodo spremenila in od teh razmerij moči bo odvisno, kdo in s kom bo vladal.

Zmaga SDS- je skorajda gotova, vprašanje je le, kako velika bo. Od odgovora na to vprašanje bo odvisno marsikaj. Kakor zdaj  kaže, v strankah bivše koalicije ne bodo prišli na dan s svežimi kandidati in bodo v boj odšli s starimi predsedniki. Edina  pomembna razlika bi lahko bila, če bi Zoran Janković res nastopil pod okriljem DeSUS-a. Morebiti ne bi zmagal, bi pa pobral zelo velik odstotek. A ker je še pred kratkim zagotavljal, da ga to ne zanima, mu za zdaj verjemimo. Potemtakem je jasno, da bodo stranke bivše koalicije na volitvah pobrale zmanjšan delež glasov.

Boj se je že začel. Sploh v Zaresu se skušajo vzpostaviti kot alternativa tako SDS-u, kot tudi SD-ju. Jasno je, zakaj. Te volitve bodo na žalost spet za marsikoga volitve proti Janši in ne volitve za najboljši program. Torej, mnogi bodo šli na volitve z namenom, da svoj glas dajo nekomu, ki bo zmanjšal zmago SDS-a. Glede na to, da ankete SD-ju kažejo mnogo večjo podporo, kot njihovi konkurenci v LDS-u in Zaresu in ker je možno, da katera od teh dveh strank ostane zunaj parlamenta, bo marsikdo razmišljal, da je neumno zapraviti svoj glas in je bolje voliti za nekoga, ki bo gotovo v parlamentu. Kar socialni demokrati bodo. Zato je razumljivo, da se v Zaresu zaletavajo v SD in v vse, kar jim diši po veliki koaliciji.

Ta dejansko je nastala v primeru TEŠ 6, kateremu v Zaresu močno nasprotujejo, vendar pa lahko rečemo, da ni nastala samo kot znamenje novega zavezništva in v pripravah na veliko koalicijo po volitvah, ampak kot racionalna odločitev, da tega projekta ni več mogoče ustaviti brez velikih stroškov za Slovenijo in tudi na podlagi interesov povezanih z obema strankama.

V SDS si želijo čim večje zmage. 50+ ne bodo dosegli sami, možno pa je, da ustvarijo koalicijo s SLS in če jim uspe prodreti v DZ, tudi NSi. Takšna koalicija bi bila zanje mnogo bolj naravna, kot kakšna, v kateri bi predsednik vlade moral prenašati nergača, kakršen je Karel Erjavec. Za zdaj tej možnosti najbolje kaže. Namreč, tudi če več kot polovica volilnega telesa izjavlja, da ne ve, koga bi volila, ali sploh ne bi volila, to ne pomeni, da bo v nekem trenutku šla samo v eno smer. Mnogo bolj verjetno je, da se bo preprosto porazdelila. Če ankete kažejo podporo SDS-u tam nekje pri 20% in SD-ja pri 10%, bo rezultat na volitvah tam nekje 40% za SDS in 20 % za SD. To bi lahko spremenil le nastop novega igralca, recimo Zorana Jankovića. Pa še tedaj bi SDS kljub temu skoraj zagotovo zmagala, le da z manjšo razliko.

V primeru, da bi SD-ju vendarle uspelo občutno povečati svojo podporo, recimo na 25% in SDS  ne bi dosegla bleščečega rezultata, bi se kot možnost pojavila tudi velika koalicija. Takšna velika koalicija bi imela to prednost, da bi le dve stranki imeli skoraj dve tretjini poslancev in ogromno podporo v javnosti, tako da bi se resnično lahko lotila obsežnih reform. Po drugi strani bi neizogibno prihajalo do trenj na ideološkem polju. Morebiti bi to celo bilo dobro, saj bi na tem področju vsak premik bil blokiran in bi se vlada morala bolj ukvarjati s vzpodbujanjem gospodarstva in s celim naborom reform, od javnega sektorja, pokojninske reforme, zdravstva, šolstva in tako dalje.

Ne smemo pozabiti niti na to, da bo samo možnost velike koalicije zmagovalcu volitev povečala pogajalsko moč naproti drugim strankam. Vse možnosti, seveda, morajo vedno biti na mizi, čeprav je jasno, k sodelovanju s kom naravno teži zmagovalec. Tako tudi velike koalicije ne gre izključevati, ne glede na to, da je več možnosti za politično bolj sorodno koalicijo  pod vodstvom Janeza Janše.

A pred tem nas čaka še oster boj.

 

 

Zakaj so

….. predsedniki političnih strank, ko enkrat sestavijo koalicijsko vlado, tako radi tudi ministri? Ali pa celo predsednik vlade. Ta avtomatizem  je prav zabaven. Je res nekdo, ki vodi politično stranko, takoj sposoben voditi še neko ministrstvo, ministrstvo, ki si ga mobile casino pribori v povolilnem kupčkanju? In, ali to, da je nek minister tudi predsednik stranke, predsedniku vlade skorajda ne onemogoči, da bi ga odpustil, če slabo dela?

Dan potem

Zdaj, ko je vlado v Državnem zboru doletela nezaupnica in ko je bolj kot ne jasno, da  tudi novega mandatarja nihče ne bo podprl, temveč nas čakajo predčasne volitve, je čas za obračun s preteklimi tremi leti. Točno, z Borutom Pahorjem ali s tem, kar predstavlja.

Čeprav sem velikokrat kritično pisal o njem in sem se že pred zmago na volitvah spraševal, kaj nam bo prinesla njegova tretja pot, torej pomaknjenost proti sredini političnega prostora, celo proč od mnogih pripadnikov njegove lastne stranke, moram priznati, da nimam povsem negativnega mnenja o njem. Prej imam zdaj bolj slab priokus, ko razmišljam o naravi slovenskega političnega prostora.

Že od samega začetka je bil Pahor tarča kritik, omaloževanja, velikokrat tudi norčevanja. Če se še spomnite, ko je razpadala LDS, so se spraševali, kdo bo zdaj vodja levice. Pahorja tedaj kot nalašč niso pogosto omenjali, čeprav se je že z letala videlo, kako se krepi njegova SD. Ni bil dovolj dober, očitno. Prednost bi moral dobiti kdo drug. Je potem presenetljivo, da je imel ves čas svoje vlade težave s partnerji, ki so hoteli tako kot on obladovati delovanje države, če pa ne tega, vsaj določenih sektorjev države?  Katarina Kresal in Gregor Golobič sta verjetno menila, da sta ona mnogo bolj primerna za predsednika vlade in žaljivke z ‘boratom’ niso letele samo z desne strani slovenskega volilnega telesa. Mnogi se namreč nikoli niso sprijaznili s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Bil jim je preveč popustljiv, preveč sredinski, preveč je iskal nekega sobivanja, ni imel namena čistiti vseh preostankov Janševe vlade in jih nadomeščati s pravovernimi. Spomnite se le na Barbaro Brezigar.

Dejansko nam je Pahor ponudil nov način vladanja in nismo ga sprejeli. Ne diktature predsednika vlade, ampak konsenzualno demokracijo, vsaj v vladni koaliciji, če ne preko celotnega političnega prostora. Ni delovalo. Orkester je bil razglašen, vsak je vlekel na svojo stran, vsak taktiziral, kako si pridobiti največ koristi zase. Zato se je tudi končalo tako bedno, kot se je.

Res je, to vlado je doletela huda gospodarska kriza, ki je njihovi predhodniki niti videti niso hoteli. Udarec je bil hud. Toda, medtem se je že začelo okrevanje, tudi v Sloveniji, le da ne tako hitro kot drugod. Ne, drugi problemi so bolj prizadeli podporo tej vladi. Vse te afere, ki so jo pretresale, na koncu celo čisto blizu predsednika vlade, pri Dimičevi, so ljudi prepričale, da si ne morejo obetati nič dobrega. Verjeti so začeli, da jim  predstavniki koalicije vedno lažejo in če jim ne laže Pahor, je vsaj nesposoben. Posledično tudi tako nizka javnomnenjska podpora vladi. Ob vseh slovenskih tajkunih, ki se jim ni skrivil niti las na glavi, medtem ko so njihovi delavci trpeli, ob milijonih evrov vrženih v reševanje Grčije in Bog ve še kam, niso bili več pripravljeni na odrekanje. Le zakaj bi se, recimo pri pokojninski reformi, če pa bi za elite veljala druga pravila. Le zakaj bi se zaposleni v javnem sektorju zadovoljili z zamrznitvijo svojih plač, ko pa so lahko videli, kako milijoni letijo v ogenj. Le kako bi brezposelni upali na boljši jutri, če pa so lahko videli, kako hitro je Simona Dimic dobila dobro plačano službo, njim pa kaj takšnega nihče ni ponudil.

Na čelu vsega je bil Borut Pahor, ki je bil bolj menedžer zelo raznolike skupine ljudi, kot vladar.  Da, imeli smo predsednika vlade, nismo pa imeli vladarja, ki udari po mizi in kdaj skozi vrata zabriše kakšnega neposlušnega podrejenega in s tem naredi nekaj dobrega ne le sebi, ampak vsem državljanom.  Takšen niti ni hotel biti, do konca je verjel, da je njegov način vladanja pravilen in ni se spremenil. To njegovo vero cenim, čeprav bi na njegovem mestu že zdavnaj obupal in se prilagodil. On se ni, zato tudi ne bo več dolgo predsednik vlade.

Slovenska politična scena je prepredena z raznimi interesi in ji je malo mar za skupno dobro, za državljane. Boj za oblast je predvsem boj za dostop do korita. Če mislite, da bo z Janšo kaj drugače, se spomnite le na čas njegove vlade. V takšnem svetu, menim, ni mesta za ljudi tipa Pahor. Ne morejo uspeti. Nimajo možnosti. Tukaj so potrebni močni, brezobzirni ljudje. Tudi zato vedno bolj verjamem, da lahko to državo vodijo le politiki tipa Janša ali Janković. Posamezniki, ki imajo dovolj moči in volje, da podirajo vse pred sabo in zato tudi napredujejo. Če si pogledate Ljubljano, kako je vsa leta pred Jankovićem stala na mestu in kako se zdaj spreminja, vam to postane jasno. Podobno v Mariboru pod Kanglerjem in še bi našel  kakšen takšen župan, ki je presekal z mencanjem svojih predhodnikov, ki kljub dobrim namenom niso bili sposobni presekati s škodljivimi vplivi raznih interesnih skupin.

Žal mi je, da je tako, saj verjamem v čim večjo demokracijo, v čim večje sodelovanje med najbolj različnimi skupinami, a ne morem drugače, kot da zdaj dvomim, da je takšno razmišljanje primerno za Slovenijo, še posebej v kriznih časih. Zato se tudi rahlo nagibam k večinskemu volilnemu sistemu. Ker nam proporcionalni razbija oblast in tej onemogoča, da bi storila prepotrebne korake. Namreč, recimo da Janša zmaga, a ne more sam sestaviti vlade in mora v koalicijo vzeti SLS in DeSUS. Kaj mislite bo potem s pokojninsko reformo? Ne bo Erjavec prav tako ovira, kot je bil za Pahorja? Nekaj dejansko je na teh 50+. Brez se namreč ne da veliko narediti. Po eni strani je to dobro, saj blokira avtoritarne težnje posameznikov, a po drugi strani je včasih, in zdaj dejansko smo v takšnih časih, potrebno nekaj več prodornosti.

Borut Pahor je  s svojim slogom resnično bolj primeren za predsednika republike. Za predsednika vlade morebiti le v lepih časih. Ko nastopi kriza in ni od kod jemati, takšen tip politika ne zaleže. Tudi če je pošten, ta poštenost ne koristi veliko ne njemu, ne državi. Tudi če je razumevajoč do vseh svojih kritikov in ne nosi zamere, to spet ne služi ničemur drugemu, kot le še krepitvi že tako negativne atmosfere.  Vlada lahko le, če ima popolno podporo svoje stranke in ima ta večino in hkrati ni razdeljena na frakcije, kar pa je skorajda nemogoče.

Ta vlada se bo bržkone v zgodovinskih knjigah uvrstila med najslabše, Borut Pahor pa med najslabše predsednike vlade. Kar se pa tiče same narave človeka, bo verjetno obveljalo, da je to bil v tem času  eden boljših ljudi. A to na žalost ni dovolj za predsednika vlade, njegove dobre lastnosti so res pohvalne, a spet, niso dovolj. Vsaj v Sloveniji ne.

 

Pred dnevom odločitve

Vse bi moralo biti jasno. Jutri bi moral priti konec podpori Pahorjevi vladi, oziroma bi se naj začel proces, ki bi naj pripeljal do predčasnih volitev. V Državnem zboru namreč nima več dovolj podpore in ne bi smela preživeti glasovanja o zaupnici. To, kar se je napovedovalo že mesece, vsaj od poloma na super referendumskem dnevu,  bi naj svoj vrhunec doživelo jutri.

Slovenski politični sistem se je izkazal za neverjetno stabilnega, saj niti padec podpore vladi na rekordno nizko raven, niti razpad koalicije, niti manjšinjska vlada, niso predsednika vlade prisilili k odhodu. Morebiti je to samo posledica želje poslancev, da obdržijo svoje stolčke. Navsezadnje bodo nove volitve temeljito premešale politično sliko in mnogi bodo izgubili svoje službe. To bi lahko tudi bil razlog, da se nekateri poslanci jutri ne bodo pojavili na glasovanju. Pahor ima na svoji strani SD in LDS, poslanci DeSUS-a se pa lahko upravičeno sprašujejo, ali so jim volitve v interesu, glede na to, da podpora njihovi stranki že nekaj mesecev pada. Še bolj poslanci Zaresa, ki se mu bržkone ne bo uspelo spet prebiti v Državni zbor. SNS je po drugi strani skrivnostna, tako da ne vemo, kako se bodo odločili njihovi poslanci.

Malo je možnosti, da bi Pahor padel in da bi potem namesto njega prišel drugi mandatar, sploh, ker v SD-ju temu tako nasprotujejo. .  Zakaj ne bi. Drugega človeka sami očitno nimajo (niti ga nima kdo drug), na predčasnih volitvah pa se bodo, kljub porazu, znašli kot prevladujoča stranka politične levice. Tako namreč kažejo ankete. Zanimivo, da bo Pahor svojo SD pripeljal celo do neke vrste zmage v porazu, saj bo lahko računal, da po volitvah  Zaresa ne bo več, tako LDS in Desus pa bosta oslabljena.

Seveda se govori o novih strankah, ampak do zdaj nismo videli nič zanimivega. Prej kaže na apatijo volilnega telesa, na katerega ta del politike računa. Manca Košir pač ni nekdo, ki bi lahko mobiliziral množice, Jankovića ali Potočnika pa ne bo. Še več, zelo veliko možnosti je, da bodo vse stranke, ki so tvorile koalicijo, v predvolilni boj šle  s starimi predsedniki, da jih bodo predstavljali Pahor, Kresalova, Golobič in Erjavec. No, na drugi strani bo Janša. Toliko o novih obrazih.

Slovenska politika je res neverjetno stabilna, skorajda nespremenljiva. Veliko je govora o novem, a pred očmi se nam vrtijo vedno eni in isti ljudje, ki nas razdvajajo na enih in istih vprašanjih.

Videli bomo, ali bomo jutri doživeli poraz te vlade. Bil bi že čas za spremembe.

J

Ne glede na to, kar bo odločilo sodišče, bo  bivši predsednik vlade in predsednik SDS-a na koncu za eno stran še vedno kriv, za drugo pa še vedno nedolžen. Kaj se zgodi potem?

V preteklih dneh je to postalo še bolj očitno. Na RTV Slo so objavili tekst, v katerem piše, da tisti J sploh ne pomeni Janša, ampak Jerković:

Oseba “J” je tako omenjena v prvem delu dokumenta pod oznako C, in sicer kot “Mr. J, the Director of DDV”, kar se nanaša na Bartola Jerkovića, direktorja hrvaškega podjetja Đuro Đaković specialna vozila, kjer zdaj izdelujejo oklepnike patria za hrvaški trg. Poleg tega je Riedl Niittynena v dopisu obvestil, da se bo J, torej Jerković, upokojil v 15 do 20 mesecih in je zaskrbljen glede pokojnine.

Zagovorniki bivšega predsednika vlade so skočili v zrak, od veselja, da to zdaj dokazuje, da je njihov junak nedolžen in žrtev spletk. Na drugi strani, no, nihče ni padel v jok, da se je vsa ta leta motil in mu delal krivico.  Še bolj so prepričani v svoj prav in da je RTV Slo le trobilo Janševe opcije. Hitro so odgovorili v Mladini.

Že dolgo čakam, da se ta zadeva zaključi na sodišču, ker vse preveč žre energijo, ki bi bila potrebna za kakšne druge razprave. A vedno bolj me skrbi, da tudi tukaj ne bo zaključka, vsaj v Sloveniji ne. Če bo slovensko sodišče Janeza Janšo česarkoli obsodilo, bodo njegovi ljudje zahtevali glavi sodnice in tožilca in bodo trdili, da sta del zarote. Le poglejte, kaj se je zgodilo Zobec Hrastarjevi.  Če Janezu Janši ne bodo našli ničesar, se bodo orožarske zgodbe z druge strani še vedno nadaljevale. Za en del prebivalstva bo v vsakem primeru kriv, za drug del nedolžen.

Zoran Janković noče biti mandatar

Pa bi nekateri tako zelo radi, da bi rešil levico. Čeprav, kaj je potem tukaj levica? Ljubljanski župan se sam definira za levičarja, definira pa to z odnosom do druge svetovne vojne. Kot pravi, “nikoli ne bom sprejel, da bi izenačili partizane s kolaboracionisti z najhujšim zlom v 20. stoletju, fašizmom in nacizmom.”

Vojko je pred dnevi  pisal o obupu civilnodružbene levice, ki v Jankoviću vidi edino pravo potisredstvo Janševi zmagi 50 na volitvah. Pri tem ni pomembno, ali je ljubljanski župan res tipično levičar. Še več, zdi se, da je to docela nepomembno.

Precej očitno pa je videti, da civilnodružbeni najditelji odrešitelja levice v Jankoviću vidijo nekaj podobnega kot stožiško občinstvo in ljubljanski volivci. Zato so mu pripravljeni spregledati vse, kar su mu nekoč sami očitali (in zaradi česar njega dni, pred dobrim desetletjem, po njihovem mnenju niti predsednik uprave Mercatorja ne bi smel več biti), kajti samo on, maher, lahko pomiri ogorčene volivce levice, jih, khm, odvrne od Janše ali vsaj apatije/abstinence na volitvah.

Če je samo odnos do medvojnih dogodkov tisto, kar nekoga naredi za levičarja, potem trdim, da levice sploh nimamo. In Zoran Janković seveda ni tipičen, sindikalni socialni demokrat, ki se trudi zvišati davke bogatim, regulirati gospodarstvo in čim več ponuditi zaposlenim z najnižjimi dohodki. Ampak potem, že dvajset let se tako imenovana slovenska levica, ki jo nasprotniki kdaj pa kdaj imenujejo celo za komunistično, šlepa na te delitve iz preteklosti in tako prikriva svojo pravo best online casino naravo, zlizanost države in gospodarstva in prelivanje davkoplačevalskega denarja v razne žepe, vse v imenu nacionalnega interesa.

No, ljubljanski župan se nima namena včlaniti v nobeno stranko, hkrati pa  zavrača možnost, da bi postal predsednik vlade. V tem trenutku se to tako ali tako zdi povsem nemogoče, a bi lahko postalo mogoče čez nekaj let. Videli bomo, ali se bo držal svojih besed. Jasno pa je, da tukaj eden izmed možnih odrešiteljev “levice” (dajem v narekovaje, ker je ta delitev na levico in desnico zelo zmuzljiva zadeva) maha v slovo. Odrešitelja seveda ne bo, vsaj pred volitvami ne. Niso se še stare strukture sesule in dokler bo tako, se nič ne bo spremenilo. Saj ste že opazili, kako vse ostaja vedno prekleto isto, kako nobena afera, nobena politična kriza, ničesar ne spremeni. Vsi predsedniki strank so še vedno v sedlu, država se opoteka naprej kot vedno in nihče nič ne more. Boris Vezjak je o tem napisal komentar pod naslovom Levica na poti enoumja. Zdi se, da dokler ne bo dokončnega propada, sprememb skorajda ne bo.