Dan potem

Zdaj, ko je vlado v Državnem zboru doletela nezaupnica in ko je bolj kot ne jasno, da  tudi novega mandatarja nihče ne bo podprl, temveč nas čakajo predčasne volitve, je čas za obračun s preteklimi tremi leti. Točno, z Borutom Pahorjem ali s tem, kar predstavlja.

Čeprav sem velikokrat kritično pisal o njem in sem se že pred zmago na volitvah spraševal, kaj nam bo prinesla njegova tretja pot, torej pomaknjenost proti sredini političnega prostora, celo proč od mnogih pripadnikov njegove lastne stranke, moram priznati, da nimam povsem negativnega mnenja o njem. Prej imam zdaj bolj slab priokus, ko razmišljam o naravi slovenskega političnega prostora.

Že od samega začetka je bil Pahor tarča kritik, omaloževanja, velikokrat tudi norčevanja. Če se še spomnite, ko je razpadala LDS, so se spraševali, kdo bo zdaj vodja levice. Pahorja tedaj kot nalašč niso pogosto omenjali, čeprav se je že z letala videlo, kako se krepi njegova SD. Ni bil dovolj dober, očitno. Prednost bi moral dobiti kdo drug. Je potem presenetljivo, da je imel ves čas svoje vlade težave s partnerji, ki so hoteli tako kot on obladovati delovanje države, če pa ne tega, vsaj določenih sektorjev države?  Katarina Kresal in Gregor Golobič sta verjetno menila, da sta ona mnogo bolj primerna za predsednika vlade in žaljivke z ‘boratom’ niso letele samo z desne strani slovenskega volilnega telesa. Mnogi se namreč nikoli niso sprijaznili s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Bil jim je preveč popustljiv, preveč sredinski, preveč je iskal nekega sobivanja, ni imel namena čistiti vseh preostankov Janševe vlade in jih nadomeščati s pravovernimi. Spomnite se le na Barbaro Brezigar.

Dejansko nam je Pahor ponudil nov način vladanja in nismo ga sprejeli. Ne diktature predsednika vlade, ampak konsenzualno demokracijo, vsaj v vladni koaliciji, če ne preko celotnega političnega prostora. Ni delovalo. Orkester je bil razglašen, vsak je vlekel na svojo stran, vsak taktiziral, kako si pridobiti največ koristi zase. Zato se je tudi končalo tako bedno, kot se je.

Res je, to vlado je doletela huda gospodarska kriza, ki je njihovi predhodniki niti videti niso hoteli. Udarec je bil hud. Toda, medtem se je že začelo okrevanje, tudi v Sloveniji, le da ne tako hitro kot drugod. Ne, drugi problemi so bolj prizadeli podporo tej vladi. Vse te afere, ki so jo pretresale, na koncu celo čisto blizu predsednika vlade, pri Dimičevi, so ljudi prepričale, da si ne morejo obetati nič dobrega. Verjeti so začeli, da jim  predstavniki koalicije vedno lažejo in če jim ne laže Pahor, je vsaj nesposoben. Posledično tudi tako nizka javnomnenjska podpora vladi. Ob vseh slovenskih tajkunih, ki se jim ni skrivil niti las na glavi, medtem ko so njihovi delavci trpeli, ob milijonih evrov vrženih v reševanje Grčije in Bog ve še kam, niso bili več pripravljeni na odrekanje. Le zakaj bi se, recimo pri pokojninski reformi, če pa bi za elite veljala druga pravila. Le zakaj bi se zaposleni v javnem sektorju zadovoljili z zamrznitvijo svojih plač, ko pa so lahko videli, kako milijoni letijo v ogenj. Le kako bi brezposelni upali na boljši jutri, če pa so lahko videli, kako hitro je Simona Dimic dobila dobro plačano službo, njim pa kaj takšnega nihče ni ponudil.

Na čelu vsega je bil Borut Pahor, ki je bil bolj menedžer zelo raznolike skupine ljudi, kot vladar.  Da, imeli smo predsednika vlade, nismo pa imeli vladarja, ki udari po mizi in kdaj skozi vrata zabriše kakšnega neposlušnega podrejenega in s tem naredi nekaj dobrega ne le sebi, ampak vsem državljanom.  Takšen niti ni hotel biti, do konca je verjel, da je njegov način vladanja pravilen in ni se spremenil. To njegovo vero cenim, čeprav bi na njegovem mestu že zdavnaj obupal in se prilagodil. On se ni, zato tudi ne bo več dolgo predsednik vlade.

Slovenska politična scena je prepredena z raznimi interesi in ji je malo mar za skupno dobro, za državljane. Boj za oblast je predvsem boj za dostop do korita. Če mislite, da bo z Janšo kaj drugače, se spomnite le na čas njegove vlade. V takšnem svetu, menim, ni mesta za ljudi tipa Pahor. Ne morejo uspeti. Nimajo možnosti. Tukaj so potrebni močni, brezobzirni ljudje. Tudi zato vedno bolj verjamem, da lahko to državo vodijo le politiki tipa Janša ali Janković. Posamezniki, ki imajo dovolj moči in volje, da podirajo vse pred sabo in zato tudi napredujejo. Če si pogledate Ljubljano, kako je vsa leta pred Jankovićem stala na mestu in kako se zdaj spreminja, vam to postane jasno. Podobno v Mariboru pod Kanglerjem in še bi našel  kakšen takšen župan, ki je presekal z mencanjem svojih predhodnikov, ki kljub dobrim namenom niso bili sposobni presekati s škodljivimi vplivi raznih interesnih skupin.

Žal mi je, da je tako, saj verjamem v čim večjo demokracijo, v čim večje sodelovanje med najbolj različnimi skupinami, a ne morem drugače, kot da zdaj dvomim, da je takšno razmišljanje primerno za Slovenijo, še posebej v kriznih časih. Zato se tudi rahlo nagibam k večinskemu volilnemu sistemu. Ker nam proporcionalni razbija oblast in tej onemogoča, da bi storila prepotrebne korake. Namreč, recimo da Janša zmaga, a ne more sam sestaviti vlade in mora v koalicijo vzeti SLS in DeSUS. Kaj mislite bo potem s pokojninsko reformo? Ne bo Erjavec prav tako ovira, kot je bil za Pahorja? Nekaj dejansko je na teh 50+. Brez se namreč ne da veliko narediti. Po eni strani je to dobro, saj blokira avtoritarne težnje posameznikov, a po drugi strani je včasih, in zdaj dejansko smo v takšnih časih, potrebno nekaj več prodornosti.

Borut Pahor je  s svojim slogom resnično bolj primeren za predsednika republike. Za predsednika vlade morebiti le v lepih časih. Ko nastopi kriza in ni od kod jemati, takšen tip politika ne zaleže. Tudi če je pošten, ta poštenost ne koristi veliko ne njemu, ne državi. Tudi če je razumevajoč do vseh svojih kritikov in ne nosi zamere, to spet ne služi ničemur drugemu, kot le še krepitvi že tako negativne atmosfere.  Vlada lahko le, če ima popolno podporo svoje stranke in ima ta večino in hkrati ni razdeljena na frakcije, kar pa je skorajda nemogoče.

Ta vlada se bo bržkone v zgodovinskih knjigah uvrstila med najslabše, Borut Pahor pa med najslabše predsednike vlade. Kar se pa tiče same narave človeka, bo verjetno obveljalo, da je to bil v tem času  eden boljših ljudi. A to na žalost ni dovolj za predsednika vlade, njegove dobre lastnosti so res pohvalne, a spet, niso dovolj. Vsaj v Sloveniji ne.