Velika koalicija SDS -SD?

Predčasne volitve so pred vrati, čaka na gotovo ena bolj ostrih kampanj v zgodovini samostojne Slovenije, jasno pa je že, da je zelo malo možnosti za prodor kakšne nove stranke. Alternative temu, kar že imamo, niti ni in tudi po volitvah bomo gledali večinoma iste obraze. Le razmerja moči se bodo spremenila in od teh razmerij moči bo odvisno, kdo in s kom bo vladal.

Zmaga SDS- je skorajda gotova, vprašanje je le, kako velika bo. Od odgovora na to vprašanje bo odvisno marsikaj. Kakor zdaj  kaže, v strankah bivše koalicije ne bodo prišli na dan s svežimi kandidati in bodo v boj odšli s starimi predsedniki. Edina  pomembna razlika bi lahko bila, če bi Zoran Janković res nastopil pod okriljem DeSUS-a. Morebiti ne bi zmagal, bi pa pobral zelo velik odstotek. A ker je še pred kratkim zagotavljal, da ga to ne zanima, mu za zdaj verjemimo. Potemtakem je jasno, da bodo stranke bivše koalicije na volitvah pobrale zmanjšan delež glasov.

Boj se je že začel. Sploh v Zaresu se skušajo vzpostaviti kot alternativa tako SDS-u, kot tudi SD-ju. Jasno je, zakaj. Te volitve bodo na žalost spet za marsikoga volitve proti Janši in ne volitve za najboljši program. Torej, mnogi bodo šli na volitve z namenom, da svoj glas dajo nekomu, ki bo zmanjšal zmago SDS-a. Glede na to, da ankete SD-ju kažejo mnogo večjo podporo, kot njihovi konkurenci v LDS-u in Zaresu in ker je možno, da katera od teh dveh strank ostane zunaj parlamenta, bo marsikdo razmišljal, da je neumno zapraviti svoj glas in je bolje voliti za nekoga, ki bo gotovo v parlamentu. Kar socialni demokrati bodo. Zato je razumljivo, da se v Zaresu zaletavajo v SD in v vse, kar jim diši po veliki koaliciji.

Ta dejansko je nastala v primeru TEŠ 6, kateremu v Zaresu močno nasprotujejo, vendar pa lahko rečemo, da ni nastala samo kot znamenje novega zavezništva in v pripravah na veliko koalicijo po volitvah, ampak kot racionalna odločitev, da tega projekta ni več mogoče ustaviti brez velikih stroškov za Slovenijo in tudi na podlagi interesov povezanih z obema strankama.

V SDS si želijo čim večje zmage. 50+ ne bodo dosegli sami, možno pa je, da ustvarijo koalicijo s SLS in če jim uspe prodreti v DZ, tudi NSi. Takšna koalicija bi bila zanje mnogo bolj naravna, kot kakšna, v kateri bi predsednik vlade moral prenašati nergača, kakršen je Karel Erjavec. Za zdaj tej možnosti najbolje kaže. Namreč, tudi če več kot polovica volilnega telesa izjavlja, da ne ve, koga bi volila, ali sploh ne bi volila, to ne pomeni, da bo v nekem trenutku šla samo v eno smer. Mnogo bolj verjetno je, da se bo preprosto porazdelila. Če ankete kažejo podporo SDS-u tam nekje pri 20% in SD-ja pri 10%, bo rezultat na volitvah tam nekje 40% za SDS in 20 % za SD. To bi lahko spremenil le nastop novega igralca, recimo Zorana Jankovića. Pa še tedaj bi SDS kljub temu skoraj zagotovo zmagala, le da z manjšo razliko.

V primeru, da bi SD-ju vendarle uspelo občutno povečati svojo podporo, recimo na 25% in SDS  ne bi dosegla bleščečega rezultata, bi se kot možnost pojavila tudi velika koalicija. Takšna velika koalicija bi imela to prednost, da bi le dve stranki imeli skoraj dve tretjini poslancev in ogromno podporo v javnosti, tako da bi se resnično lahko lotila obsežnih reform. Po drugi strani bi neizogibno prihajalo do trenj na ideološkem polju. Morebiti bi to celo bilo dobro, saj bi na tem področju vsak premik bil blokiran in bi se vlada morala bolj ukvarjati s vzpodbujanjem gospodarstva in s celim naborom reform, od javnega sektorja, pokojninske reforme, zdravstva, šolstva in tako dalje.

Ne smemo pozabiti niti na to, da bo samo možnost velike koalicije zmagovalcu volitev povečala pogajalsko moč naproti drugim strankam. Vse možnosti, seveda, morajo vedno biti na mizi, čeprav je jasno, k sodelovanju s kom naravno teži zmagovalec. Tako tudi velike koalicije ne gre izključevati, ne glede na to, da je več možnosti za politično bolj sorodno koalicijo  pod vodstvom Janeza Janše.

A pred tem nas čaka še oster boj.