Vojna treh

Ob še eni javnomnenjski raziskavi postaja jasno, da bomo v predvolilnem času priča vojnih treh političnih akterjev, Janše, Viranta in Jankovića.  Ne le zunajparlamentarne stranke, tudi  druge, ki so do zdaj igrale vodilno vlogo, bodo deležne manj poročanja. Na tem mestu se seveda lahko vprašamo, ali tukaj mediji s svojo povečano pozornostjo ne koristijo trem velikim in škodijo vsem ostalim.

Ninamedia je  napovedala, da bi ob 63,5% udeležbi v državni zbor prišlo pet strank. SDS bi dobila  27,7%, Lista Gregorja Viranta 24,9%, Lista Zorana Jankovića pa  21,6%. V državni zbor bi prišli še socialni demokrati in DeSUS. S takšnimi rezultati bi dobili koalicijo Janša – Virant, Jankovićev skok v tekmo pa bi se izkazal za napačno odločitev. No, kakor kažejo ankete, bo vsaj moj strah, da bomo v državnem zboru imeli malo morje strank, odveč.

Še kar nekaj časa je do volitev in razmerja se lahko še spreminjajo, a da bodo veliki trije ostali veliki trije, ni dvoma. Le to, kdo bo na koncu končal na vrhu, je še vprašanje. A tukaj govorimo o nekaj odstotkih sem ter tja. Zaskrbljeni so lahko v LDS-u in Zaresu, saj jih bo Janković očitno vrgel v nepomembnost, zaksrbljeni so lahko tudi v SLS-u, online casino saj jim iz rok polzi status desnice, ki ni Janša.

Razumljivo je, da se bodo mediji osredotočili na stranke in kandidate, ki so bodisi najbolj zanimivi, bodisi imajo največ možnosti za uspeh. Tudi na njih vplivajo te ankete in zakaj več pozornosti posvečati stranki TRS, kot Jankoviću, če se jim zdi, da o prvih Slovenci niti nočejo veliko vedeti. To je podobno problemu kvalitetnih vsebin v časopisju, kjer se uredniki velikokrat odločajo za čisto rumene zgodbe, da pridobijo bralstvo, čeprav se zavedajo, da imajo na zalogi marsikaj bolj pametnega. A se vendarle po liniji najmanjšega odpora prepustijo želji množice. Kdo bi na tem mestu rekel, da so sami krivi za poneumljanje in manjšanje odstotka kvalitetnih vsebin, zaradi česar tudi njihovi potrošniki vedno bolj zahtevajo neumnosti, a to je potem vprašanje o tem, kaj je bilo prej, kura ali jajce.

Kakorkoli, bije se velik boj za prisotnost v medijih. Vsaj moj občutek je takšen, da so Janša, Virant in Janković do zdaj imeli največ uspeha, pri čemer je bilo poročanje o Virantu najbolj pozitivno, na Jankovića pa streljajo s posobno težkimi topovi, kot ponavadi na Janšo.  Drugi medtem lahko objavljajo programe, prirejajo tiskovne konference in se fotografirajo z vaščani v najbolj zakotni vasici v Sloveniji, a to  ne pride skozi.

In razmišljam, da če bi nenehoma govorili o recimo NSi in bi Ljudmilo Novak vabili na stotine intervjujev, da bi njena podpora bila mnogo višja. Ne takšna kot Virantova, ampak takšna, da bi stranki omogočila vstop v državni zbor. Ne trdim, da je tukaj na delu neka zarota. Niti ne, pač pa gre za splet okoliščin. Nek kandidat zasije, mediji postanejo pozorni, ankete mu namerijo višjo podporo, mediji se začnejo še bolj zanimati, blogerji in komentatorji na spletu začnejo več pisati o tej osebi, ankete mu namerijo še večjo podporo, mediji so še bolj zainteresirani, da slišijo njegovo mnenje, vsi se še bolj pogovarjajo o novi zvezdi…. Tako lahko razložimo vzpon Gregorja Viranta.

Da potem razna soočenja na televiziji z odmerjeno minutažo vsem povabljenim ne morejo popraviti neravnotežja v medijih, je jasno. Kajti, en kandidat bo dobil svojih pet minut v soočenju, svojo minuto v oglasu, nekaj besed v časopisu, drugi pa bo dobil vse to in še intervju za dvajset revij in verjetno še nekaj svojih fotografij na naslovnicah.

 

Revolucije še ne bo

Nista še minila dva tedna od protestov 15. oktobra in že se je peščica protestnikov, ki še vztrajajo ali samo sanjajo o naslednjem večjem shodu, spremenila v cirkus, ki ga niti mediji skorajda ne obravnavajo več. Pa so to prve dni kar  veliko počeli. A predvolilna tekma je očitno mnogo bolj zanimiva in Slovenci so, tako kaže, bolj zainteresirani, kdo bo zmagal na volitvah, kot ali bodo protestniki ponudili delujočo alternativo trenutnemu kapitalističnemu sistemu.

Po zadnji javnomnenjski anketi je Virant že prehitel Janšo, Janković pa je na tretjem mestu.  Ti trije fantje in njihove stranke bodo težko da zadovoljili želje bolj radikalnih nasprotnikov kapitalističnega sistema, v katerem živimo, saj bodo več poudarka dali  manjši vlogi države Highrollere er en sjelden rase men de fortjener god behandling og de aller beste tilbudene nar de bestemmer seg for a spille hos et online casino . v gospodarstvu, oziroma vsaj  manjši, bolj učinkoviti državi. Kakšnega omejevanja kapitalizma, razen tistih popravkov, ki so marsikje po svetu samoumevni, da sistem bolje deluje, nikar pričakovati.  Kolega Rok je prav na Drugem svetu pred dnevi pisal o slovenski prihodnosti neoliberalizma. Nekateri te besede ne marajo, češ da ne best online casino označuje ničesar, horoscope for scorpio sign is of philosophical frame of mind, interested in secrets of a life and death. a verjemite, tistim protestnikom pred borzo pomeni vse najslabše. In prav to se nam zdaj obeta.

Kljub temu, revolucije jutri še ne bo. Niti naslednji mesec ne. To je zdaj že jasno. Slovenci se bomo zavrteli v novem krogu političnih obračunavanj in dobili bomo novo vlado, verjetno po niti ne tako slabi volilni udeležbi, kar pomeni, da velik del prebivalstva še vedno verjame v mehanizme sistema, v katerem živi. Sicer bi raje ostali doma in se udeleževali protestov in zahtevali resnično alternativo.

Pa jo večina res hoče? Ali  prej hoče le popravke? Namreč, kapitalistični sistem živi na človeški sebičnosti, na potrebi po vedno več in ker se napaja na nečem tako človeškem, ga je težko nadomestiti. Je pa res, da  se ga da regulirati, tako da ne povzroča preveč uničenja med tistimi, ki jim v tekmi ne uspe. Upal bi si trditi, da kljub bolj radikalnim zahtevam kakšnega protestnika, v Sloveniji ali v svetu, večina želi predvsem to večjo regulacijo in večjo zaščito najšibkejših. Revolucije pa sploh ne.

Čas velikih sprememb

Nekaj tednov nazaj se je bilo še mogoče spraševati, ali bo po volitvah prišlo do velike koalicije SDS – SD, zdaj pa  bi kdo utegnil celo razmišljati o  koaliciji med Jankovićem in Virantom. Vsaj po rezultatih Delove javnomnenjske ankete. Neverjetno, kako hitro se je ves politični prostor spremenil.

Anketa Dela je Jankovićevi listi namerila celo večjo podporo kot Janševi SDS, Virant pa se je uvrstil na tretje mesto. Zdaj se bo oglasil kdo, ki bo trdil, da gre le za manipulacijo, a vprašati bi se morali, zakaj so vse te pretekle mesece taisti ljudje bili bolj pripravljeni verjeti raznoraznim anketam. Seveda, ker so jim kazale rezultat, ki so si ga želeli.

Če si pobliže pogledamo rezultate, Jankovićeva lista bi dobila 19,4%, Janševa SDS 19,3 %, Virantova lista 6%. Stranke bivše koalicije sledijo nbso online casino reviews tam na meji parlamentarnega praga in vse kaže, da se njihovo volilno telo seli k Jankoviću. Bolj se bo zdelo, da lahko doživijo neuspeh, bolj se bo njihovo volilno telo spraševalo, ali je sploh modro svoj glas podariti njim in ne komu, ki ima možnosti za uspeh. Kaže to tudi na to, da so ljudje dobili to, kar so želeli, prelom s strankami, ki so obvladovale politični prostor, torej  dve listi in še tretjo stranko, Stranko za trajnostni razvoj, za katere verjamejo, da jim lahko ponudijo nekaj novega. Očitno je tudi, da še enkrat ne bodo toliko pomembni programi, ampak ljudje. Oziroma, voditelji. Moramo si pač priznati, da v Sloveniji volilno telo pogosto izbira med voditelji političnih strank, vse drugo je drugotnega pomena. Tako so na tehtnici Janković, Janša, Virant, Pahor, Erjavec, Jelinčič, Kresalova, in tako dalje. Vsak od njih predstavlja neko politiko, ki jo ljudje podpirajo ali pa ne.

Do volitev je še nekaj časa, anket bo še kar nekaj. Je pa jasno, da je še vse odprto. Zdaj je odprt lov na še neodločene volivce. Tisti, ki bo najbolj uspešen pri tem, bo tudi največ pridobil. Mimogrede, v parlamentu bi lahko imeli celo devet strank. Glede na to, da se bo tisti delež neopredeljenih še porazdelil in da jih kar devet presega tri odstotke podpore, je to povsem možno. In to brez Zaresa in LDS.

Kakšna je pravzaprav Virantova igra

Ko je Gregor Virant nenadoma najavil svojo udeležbo na predčasnih volitvah, je dodobra razburkal politično sceno. Hkrati je tudi sprožil razpravo o tem, kaj je v resnici v ozadju njegove odločitve? Nekateri so prepričani, da gre za dogovor med Janšo in Virantom, saj bi slednji lahko pobral tiste še neopredeljene volivce, ki jih Janša ne more doseči. SDS bi s takšnim zaveznikom lahko dosegla večino in sestavila vlado. Drugi so nasprotno prepričani, da je Virant Janšo izdal in da je trojanski konj levice, ki je ob tej pozni uri prišel zadati hud udarec.

Ne moremo vedeti, kakšna je resnica, a to ne pomeni, da se ne moremo poigrati  z ugibanjem. Menim, da imajo delno prav oboji.

Gregor Virant je dal vedeti, s kom bi se rad povezal po volitvah. Jasno je, da si želi sorodno koalicijo in to je možno samo s SDS. O tem ni nekega dvoma. Je potem čudno, če se je v nekem trenutku odločil, da je napočil čas, da se tudi sam vrže v boj? Niti ne. Vendar je jasno, da niti Virant ni mogel biti tako naiven, da ne bi vedel, da to Janezu Janši ne bo ravno všeč. Namreč, v preteklih letih smo lahko videli, kako se gradi SDS in kako ni zaželeno nobeno drugačno mnenje pa četudi gre za zaveznika. V SDS-u kot da na glas sporočajo, da si ali z njimi, ali pa proti njim. Da bi nekdo le delno podpiral njihove predloge, delno pa imel povsem neodvisno mnenje, kot da ni možno. Zato je razumljivo, da je Virant moral, tudi če se je odločil že prej, svoje namene skrivati. Sicer bi se že prej začela gonja proti njemu.

Največji problem, ki ga Janez Janša v tem trenutku ima, je njegov značaj. Če je res, in v to nbso online casino reviews verjamem, da se je Virant hotel opravičiti, a mu veliki vodja desnice te možnosti ni dal, to kaže na veliko zamerljivost. Namesto, da bi sklenil premirje in se sprijaznil, da bo za zmago potreboval močnega zaveznika, s katerim bo kasneje moral sodelovati v vladi, se zdi da nam je namenjena še vojna na politični desnici. In prav ta vojna utegne na koncu SDS-u najbolj škoditi. Namreč, če je Virant v tem trenutku pripravljen z njimi združiti moči, je veliko vprašanje, kako se bo počutil po tednih neusmiljenih napadov nase. Ne smemo pozabiti, da so politiki samo ljudje in da znajo zameriti. Vsak človek ima neko mejo, po kateri ni več odprt za racionalne argumente in postane maščevalen.  Beseda da besedo, vsak napad izove nekjo reakcijo in krog sovraštva se še enkrat zavrti. Tako bi se lahko zgodilo, da bi na koncu ta nova sila na desnici, sklenila sporazum prav s tistimi, za katere se Virantovi kritiki iz SDS-a bojijo, da  bo, ker da gre za zaroto nasprotnih sil. Ampak to bi se potem zgodilo zaradi njihovih dejanj, zaradi njihovih besed in gonje, ki že zdaj dosega prav groteskne razsežnosti.

Na koncu bi Virant res lahko postal izdajalec. Ker bi ga v to prisilili. Pa čeprav je na volitve šel z namenom biti dober zaveznik.

 

 

 

Spustite pse vojne

Zoran Janković vstopa v predvolilno tekmo. Ne, recimo temu raje v predvolilno vojno, kajti to utegne biti zelo grdo. Na eni strani Janševa SDS, ki računa na svoje zveste odstotke in skorajda že sveto verjame v zmago, morebiti celo zmago 50 , na drugi strani strašno razbita druščina strank in gibanj, ki bodo skušale mobilizirati čim več še neodločenih volivcev.

Če sem pred kakšnim tednom še bil prepričan, da je zmaga SDS-a gotova in da moramo razmišljati v smeri povolilnih koalicij, od katerih bi kljub drugačnemu zatrjevanju ena lahko bila tudi velika med SDS-om in SD-jem, prihod ljubljanskega župana naznanja nek novi moment v igri. V tem trenutku je še nemogoče napovedovati, kako se bo predvolilna kampanja razvila, jasno pa je, da ima Janković kar močno podporo elit, če k njemu hodijo bivši predsednik republike Kučan pa Stanovnik, Bučar in Mencinger.

Počakati bo treba na javnomnenjske ankete, kar smo pa videli do zdaj, kaže na to, da bo Janković prehitel SD, čeprav do zdaj meritve njegovi listi online casino niso bile ravno možne, saj je dejansko še niti ni. Prav zato bo ljubljanski župan tarča ne le SDS-a, ampak tudi SD-ja in morebiti še koga drugega, saj lahko iz parlamenta spravi tiste stranke, ki nimajo ravno velike podpore, Zares in LDS na primer, ima pa tudi potencial, da SDS-u tik pred zdajci ukrade zmago.

Bolj kot, to, da bi Zoran Janković pometel s konkurenco in na koncu slavil kot nesporni zmagovalec, je možno, da bo mobiliziral ravno dovolj tistih volivcev, ki so do zdaj nameravali ostati doma in ki so pred tremi leti svoj glas dali eni izmed strank trojčka in bo SDS-u zmago zbil na kakšnih 35%. To bi pomenilo, da bi se SDS znašla v situaciji, ko bi krvavo potrebovala zaveznike. Še več, bila bi možna tudi nasprotna koalicija pa čeprav bi vse ostale stranke dobile precej manj. Morebiti je napoved Gregorja Viranta, da tudi sam gre na volitve, mogoče razumeti v tem kontekstu iskanja zaveznikov za SDS, čeprav je mogoče tudi, da se je ta odločil poskusiti svojo srečo in izstopiti iz sence velikega voditelja desnice. Če drži slednje, potem naj se kar pripravi na brutalen napad njegovih dovčerajšnjih zaveznikov.

Kar me skrbi pri vsem tem je, da bo s Pahorjevim zatonom predvolilna kampanja zelo ostra, brezkompromisna, brutalna in nizkotna in da bomo na koncu povrhu vseeno končali s celim morjem strank v DZ, zaradi česar se bo tudi po volitvah predsednik vlade moral prilagajati številnim zaveznikom, ki ga bodo podobno, kot so v preteklih treh letih Pahorja, skušali na vsakem koraku pretentati in zadovoljiti svoje lastne interese. Torej, veliko metanja blata in razpihovanja sovraštva za nič.

 

Preveč spreminjamo zakone?

Gledam zanimivo debato na televiziji, eno tistih redkih, ko slišiš kaj pametnega. Gregor Virant je poudaril tisto, o čemer sem se spraševal v enem izmed prejšnjih prispevkov, torej, zakaj morajo biti predsedniki strank avtomatsko že ministri. Namreč, ministrstva morajo voditi ljudje, ki se spoznajo na sistem, ki ga bodo vodili, sicer jih ljudje okoli njih lahko žejne pripeljejo čez vodo. Tudi, če imajo najboljše namene. Predsedniki strank pa pogosto niso najbolj usposobljeni za vodenje ministrstev. Prav tako Virant best online casino (tudi drugi udeleženci debate) zagovarja spremembo volilnega sistema.

Debato o volilnem sistemu bomo enkrat v prihodnosti potrebovali.

Po drugi strani je Anton Anderlič poudaril problematičnost nenehnega spreminjanja zakonov. Resnično je to problem, saj preden se eden ustali, že pride novi in tako je vedno veliko nejasnosti. Pomislite na to tudi z vidika sodstva. Če bi bili zakoni nekaj desetletij enaki, bi bilo sodnikom mnogo lažje, kot da morajo vsaki dve leti na novo študirati spremembe. Res je, da živimo v časih, ko se svet hitro spreminja in so zato potrebne tudi prilagoditve zakonodaje, a pretiravanje vendarle ni potrebno. Včasih, tako se zdi, se sprejemajo tudi nedorečeni zakoni, od katerih zna biti potem tudi kaj škode in jih se zato tako kmalu popravlja.