Vojna treh

Ob še eni javnomnenjski raziskavi postaja jasno, da bomo v predvolilnem času priča vojnih treh političnih akterjev, Janše, Viranta in Jankovića.  Ne le zunajparlamentarne stranke, tudi  druge, ki so do zdaj igrale vodilno vlogo, bodo deležne manj poročanja. Na tem mestu se seveda lahko vprašamo, ali tukaj mediji s svojo povečano pozornostjo ne koristijo trem velikim in škodijo vsem ostalim.

Ninamedia je  napovedala, da bi ob 63,5% udeležbi v državni zbor prišlo pet strank. SDS bi dobila  27,7%, Lista Gregorja Viranta 24,9%, Lista Zorana Jankovića pa  21,6%. V državni zbor bi prišli še socialni demokrati in DeSUS. S takšnimi rezultati bi dobili koalicijo Janša – Virant, Jankovićev skok v tekmo pa bi se izkazal za napačno odločitev. No, kakor kažejo ankete, bo vsaj moj strah, da bomo v državnem zboru imeli malo morje strank, odveč.

Še kar nekaj časa je do volitev in razmerja se lahko še spreminjajo, a da bodo veliki trije ostali veliki trije, ni dvoma. Le to, kdo bo na koncu končal na vrhu, je še vprašanje. A tukaj govorimo o nekaj odstotkih sem ter tja. Zaskrbljeni so lahko v LDS-u in Zaresu, saj jih bo Janković očitno vrgel v nepomembnost, zaksrbljeni so lahko tudi v SLS-u, online casino saj jim iz rok polzi status desnice, ki ni Janša.

Razumljivo je, da se bodo mediji osredotočili na stranke in kandidate, ki so bodisi najbolj zanimivi, bodisi imajo največ možnosti za uspeh. Tudi na njih vplivajo te ankete in zakaj več pozornosti posvečati stranki TRS, kot Jankoviću, če se jim zdi, da o prvih Slovenci niti nočejo veliko vedeti. To je podobno problemu kvalitetnih vsebin v časopisju, kjer se uredniki velikokrat odločajo za čisto rumene zgodbe, da pridobijo bralstvo, čeprav se zavedajo, da imajo na zalogi marsikaj bolj pametnega. A se vendarle po liniji najmanjšega odpora prepustijo želji množice. Kdo bi na tem mestu rekel, da so sami krivi za poneumljanje in manjšanje odstotka kvalitetnih vsebin, zaradi česar tudi njihovi potrošniki vedno bolj zahtevajo neumnosti, a to je potem vprašanje o tem, kaj je bilo prej, kura ali jajce.

Kakorkoli, bije se velik boj za prisotnost v medijih. Vsaj moj občutek je takšen, da so Janša, Virant in Janković do zdaj imeli največ uspeha, pri čemer je bilo poročanje o Virantu najbolj pozitivno, na Jankovića pa streljajo s posobno težkimi topovi, kot ponavadi na Janšo.  Drugi medtem lahko objavljajo programe, prirejajo tiskovne konference in se fotografirajo z vaščani v najbolj zakotni vasici v Sloveniji, a to  ne pride skozi.

In razmišljam, da če bi nenehoma govorili o recimo NSi in bi Ljudmilo Novak vabili na stotine intervjujev, da bi njena podpora bila mnogo višja. Ne takšna kot Virantova, ampak takšna, da bi stranki omogočila vstop v državni zbor. Ne trdim, da je tukaj na delu neka zarota. Niti ne, pač pa gre za splet okoliščin. Nek kandidat zasije, mediji postanejo pozorni, ankete mu namerijo višjo podporo, mediji se začnejo še bolj zanimati, blogerji in komentatorji na spletu začnejo več pisati o tej osebi, ankete mu namerijo še večjo podporo, mediji so še bolj zainteresirani, da slišijo njegovo mnenje, vsi se še bolj pogovarjajo o novi zvezdi…. Tako lahko razložimo vzpon Gregorja Viranta.

Da potem razna soočenja na televiziji z odmerjeno minutažo vsem povabljenim ne morejo popraviti neravnotežja v medijih, je jasno. Kajti, en kandidat bo dobil svojih pet minut v soočenju, svojo minuto v oglasu, nekaj besed v časopisu, drugi pa bo dobil vse to in še intervju za dvajset revij in verjetno še nekaj svojih fotografij na naslovnicah.