Desni v nebesa in levi v pekel

Delitev političnega prostora na levico in desnico izvira iz francoske revolucije in je, menim, ni potrebno bolj podrobno predstavljati. S to delitvijo živimo še danes, le da se je vmes marsikaj spremenilo in da mnogi, ki jo uporabljamo, že vemo, da ni ravno najbolj prikladna za  predalčkanje političnih strank.  Uporabljamo jo, ker je tako preprosto, ker se lahko ognemo bolj zapletenemu razlaganju tega, kaj določene stranke v resnici zastopajo.

Slišim, da je nek župnik grozil, da naj dobro premislimo, koga bomo volili, saj bomo o tem povprašani ob sodnem dnevu. Tisti, ki se bodo odločili prav, gredo na desnico, drugi na levico in vsi vemo, kam potem to vodi. Razen zabavnega sovpadanja te delitve in Svetega Pisma, tukaj ni mogoče najti česa bolj konkretnega. Namreč, če bi pogledali po kriterijih kakšnega Američana, je velika večina slovenskih političnih strank levičarska, tudi SDS, tudi NSi, če bi pogledali s stališča kakšnega bolj radikalnega evropskega levičarja, v Sloveniji levice ni, Borut Pahor jo je izdal s svojim premikom proti sredini in s kopiranjem Blairove tretje poti. Je samo neoliberalizem.

Kot vidite, je to, kar je levo in kar desno, stvar pogleda. Za nekoga eno, za drugega spet drugo. Če se osredotočimo samo na socialno pravičnost, ki bi jo naj levica zagovarjala, se lahko hitro vprašamo, ali ob neusmiljenem izkoriščanju tujih delavcev v Sloveniji v preteklih letih, lahko govorimo o tem, da nam je vladala levosredinska koalicija, ali je ta oznaka levosredinsko brezpredmetna. Mislite, da številni delavci, ki so izgubili zaposlitve, menijo, da jim je vladala levičarska socialna demokracija, takšna stereotipno delavsko sindikalna? Dvomim. Po drugi strani,  besede Bojana Žalca, predsednika  sveta Zbora za vrednote, na casino online spletni strani NSi, bi lahko z lahkoto položili v usta koga, ki ga bi imeli za tipičnega levičarja:

Kar ponuja krščansko navdahnjena politična usmeritev na načelni ravni so človečnost, solidarnost, socialna pravičnost ter subsidiarnost in resnično samoupravljanje. Prve tri vključujejo skrb za tiste, ki so ostali brez sredstev in si ne morejo sami pomagati. Ljudje kljub najboljšim naporom nimajo popolnega nadzora nad posledicami sprememb na trgu.

Krščanska demokracija se zaveda, da je zadostna ekonomska enakost pogoj, da lahko svobodna demokracija deluje. V tem jo potrjujejo tudi sodobne družboslovne raziskave, ki ugotavljajo, da je ekonomska neenakost eden glavnih dejavnikov splošnega nezaupanja v družbi.

To, kar je levo in desno, se spreminja skozi čas, prav tako rešitve, ki se nam ponujajo ob perečih problemih. Zgodovinsko se je na levico lepilo marsikaj, od boja za socialno pravičnost, prerazporejanja ustvarjenega bogastva skozi davke, sekularizma, celo militantnega ateizma in tako dalje. Zakaj bi vse to moralo držati dandanes, je vprašanje. Vidimo lahko odmik od socialne komponente, ne vem, zakaj ne bi videli tudi bolj odprte drže do vere. Za zdaj v Sloveniji še držijo stari krči iz prejšnjega režima, torej Tito, partizanstvo in tako dalje, a tudi to se lahko kmalu spremeni.

Da, kmalu bi lahko dobili politika, ki bi samega sebe razglasil za levičarja, bi vsako nedeljo hodil k maši in bi vneto zagovarjal privatizacijo pol države in čim nižje davke za bogate. Tisti župnik bi ga potem imel težavo uvrstiti ob sodnem dnevu. Glede na to, da smo soočeni z Jankovićem, Janšo, Pahorjem, Golobičem, kaj takšnega sploh ni nemogoče. Kar priča o tem,  da smo prišli v čase, ko je ta stara delitev presežena in je bolje, da stranke poimenujemo za socialno demokratske, liberalne, konservativne in tako dalje. Pa še tu naletimo kmalu na problem, da se celo te definicije spreminjajo skozi čas.

Natovi helikopterji ubili 25 pakistanskih vojakov

Gre za najhujši napad na pakistanske vojake s strani Natovih sil, ki večkrat napadajo cilje znotraj Pakistana. Uradna razlaga je vedno podobna, da samo preganjajo teroriste in borce, ki prehajajo čez mejo iz Pakistana v Afganistan in obratno, a velikokrat se dogodi, da so ubiti civilisti, ali v tem primeru, pakistanski vojaki.

Večinoma te napade izvajajo z brezpilotnimi letali, zelo redko  se zgodi, da so vanje vpleteni helikopterji, kakor v tem primeru, jasno pa je, da Pakistan ne more ali noče storiti ničesar, da bi se to nehalo. Ko je prejšnjikrat prišlo do takšnega napada, v katerem so bili ubiti pakistanski vojaki, so zaprli mejo za tovornjake, ki oskrbujejo Natove sile v Afganistanu. Po kratkem času so odnehali. Tudi zdaj so  zaprli mejo, a kako dolgo bo to trajalo, bo pokazal čas. Jasno je, da se pakistanska oblast do zdaj ni bila pripravljena postaviti po robu Američanom, ki so seveda najpomembnejša sila v Afganistanu. Navsezadnje jim Američani dajejo denar, v zakulisju pa verjetno tudi grozijo, če ni kaj po njihovem.

Vsekakor pa bo strateško ta napad Pakistance še bolj prisilil v tesno sodelovanje s Kitajsko, ki mora kar goreti od jeze, potem ko so Američani prejšnji teden v obširni diplomatski akciji postavili temelje  nove strategije obkoljevanja te nove velike sile. Celo vojaško oporišče na severu Avstralije so dobili, drugače pa so uspeli dokazati, da so Kitajci obkoljeni s številnimi državami, ki z nelagodjem gledajo na njihovo rast. Od Japonske, Vietnama, Filipinov do Indije, imajo Američani vse možnosti, da gradijo partnerstva, naperjena proti Kitajski. Seveda to ni samo delo Washingtona, saj so države v regiji same tiste, ki iščejo zunanjo pomoč in bi bržkone podobno ravnale tudi, če  Američanov ne bi bilo.

Pri vsem tem dogajanju, se lahko vprašamo, kakšna bi bila reakcija katere izmed držav udeleženih v operacije v Afganistanu, recimo Velike Britanije ali ZDA, če bi pakistanske zračne sile izvedle napad in pri tem ubile 20 njihovih vojakov, potem pa se izgovarjale, da so samo preganjale teroriste in pri tem naredile napako. Zagotovo odziv ne bi bil prijazen. Glede na to, da ja Pakistan v podrejenem položaju, kakšne hude reakcije ne bo, razen kakšne grenke besede tu in tam, med ljudstvom pa bo se samo še razplamtelo sovraštvo. Da bo potem kakšen pakistanski mladenič našel pot na afganistansko bojišče, kjer se bo hotel maščevati, ne bo nič nepričakovanega.

 

Obrazi in programi

Marsikdaj slišite koga, da se bo na volitvah odločal glede na programe, ampak takšni ljudje so v resnici v manjšini. Če spremljate medije, vidite in slišite, da so pomembni obrazi vodilnih mož in žena političnih strank. Če so uspešni oni, so uspešne njihove stranke, če niso, potonejo. Pomembno je, kako se ti ljudje prodajajo, saj so pravi simboli svojih strank, njihovih programov, vrednot, ki jih zastopajo.

Ne le programi, zanimivo je, kako malo ljudi zanimajo tudi drugi ljudje v političnih strankah. Saj, poslance SDS-a in Zaresa še zna Most lack health affordable-health.info and are ineligible for public assistance to obtain it. marsikdo našteti, ampak, povejte, koliko ljudi pa zdaj v tem trenutku ve, koga bi SDS v primeru zmage nastavila za gospodarskega ministra in koga za notranjega? S kakšnimi ljudmi bi prišli na dan v SLS-u? Vem, če bi malo pobrskali, bi že našli najbolj logične izbire in da, Dimitrij Rupel bo spet zunanji minister, ampak večini, tudi medijem, to očitno ni preveč mar.

Nazaj k voditeljem. Dejansko ni nič nelogičnega, da se večjo pozornost daje njim, kot programom. Namreč, če pomislite, papir prenese vse, zapišete lahko vsakovrstne zamisli, obljubite marsikaj, a kaj vam to pomaga, če vam ljudje ne verjamejo, da boste to res storili. Lahko imate najboljši program na svetu, a hkrati predsednika stranke, ki še svojo stranko komaj nadzoruje, kaj bo šele državo, ko bo enkrat predsednik vlade in ne bo niti približno sposoben uresničit tega, kar je obljubil. Zakaj svoj glas zapraviti za takšno osebo, za takšno stranko? Od obljub se ne da živeti in besede brez dejanj so nične.

 

Vzpon in padec Gregorja Viranta?

Potem, ko se je Gregor Virant izredno hitro povzpel po lesticah javnomnenjske priljubljenosti, ko mu je celo kazalo, da bi lahko z dobro kampanjo na koncu zmagal,  mu je igro pokvaril denar. Tisto nadomestilo, ki ga je prejemal, medtem ko je hkrati še vedno služil na tisoče evrov, so mu volivci, ki so ga še teden dni prej podpirali, očitno zamerili. Ankete namreč že kažejo padec podpore njegovi listi, ena je celo pokazala, da se mu bližajo socialni demokrati.

Za Janeza Janšo, ki je tako zopet udobno na prvem mestu, je to hkrati razlog za veselje, kot skrb za prihodnost. Namreč, zmago bodo skoraj zagotovo dosegli. Ali bo to 30 ali 35%, bomo še videli. Pomembno je, da ne bodo mogli sami sestaviti vlade in bodo potrebovali partnerja. Lista Gregorja Viranta je, ne glede na zamere,  najbolj logična izbira poleg SLS-a in NSi-ja, ki pa utegneta dobiti le malo poslanskih mest ali celo ostati zunaj Državnega zbora. Torej, Janša potrebuje šibkega Viranta, kot člana njegove koalicije. Razjeziti ga preveč seveda ne sme, da se potem ne bi zaradi osebnih zamer zgodilo, da bi ta res paktiral z Jankovičem in tik pred zdajci zmago odnesel na drugo stran.

Dokaj jasno je da bo na koncu pomembna zmaga večjega bloka. Če v enega uvrstimo SDS, SLS, NSi in Listo Gregorja Viranta, v drugo pa Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića, SD, Zares in LDS, medtem ko DeSUS pustimo na sredini, pripravljen, da se vključi v kakršnokoli  vlado, vidimo da prvi strani za zdaj kaže na zmago. Česar ne vemo, je, kam se bo premikal ta del volilnega telesa, ki je tako toplo sprejel Virantov vstop v predvolilno tekmo. Določen del se bo preselil k Janši, določen del pa se lahko premakne kam drugam, recimo SD-ju, kakšni manjši stranki, recimo SMS – Zelenim, določen del lahko spet ostane doma. Prvi blok je v veliki prednosti tako dolgo, dokler lahko računa na Viranta, če ta prestopi, je možnost poraza povsem realna. Glede na izjave kandidatov je po drugi strani nerealno pričakovati kakšno večjo koalicijo. SD je tako ali tako prešibka, koalicija Janković – Janša pa se zdi  povsem nemogoča.

Zanimivo je, da ima SDS še vedno problem, da razen okoli 30% volilnega telesa ne more doseči drugih volivcev in lahko na boljši rezultat računa le ob tem, da njihovi nasprotniki preprosto ostanejo doma. Dolgo časa je kazalo, da se bo ta scenarij uresničil in prav zato je tudi  SDS imela možnost doseči tam okoli 40 poslanskih sedežev. Z Jankovićem in Virantom so se mobilizirali apatični volivci in to preprečili. SD, LDS in Zares so namreč v preteklih letih zapravile svojo verodostojnost in nimajo veliko možnosti, da prepričajo veliko Slovencev. Tisti, ki so pred tremi leti dali glas za njih, zdaj to v veliki meri obžalujejo in če bi te tri stranke bile glavne nasprotnice Janševe SDS, bi ta z lahkoto pometla z njimi.

Če se vrnemo Virantu, je zanimivo, kako hitro mu je začela upadati podpora, čeprav ni storil nič nezakonitega. Morebiti je bila kontrola škode, reakcija na neusmiljena vprašanja o nadomestilu, res slabo izvedena, a občutek imam, da je Virantov največji problem predvsem ta, da je pridobival del volilnega telesa, ki je v njem videl nekoga poštenega. Torej, del volilnega telesa, ki ni tako imun na takšne stvari, kot volivci SDS-a, ki so se že naposlušali o Patrii, ali podporniki Jankovića, ki jih očitno ne brigajo vprašanja o njegovih sinovih, o Stožicah in tako dalje. Če računaš na ta del volilnega telesa, potem moraš biti popolnoma čist, za slovenske razmere nadpovprečno pošten.

V tem kratkem času, ki še ostane, bo moral Virant, kajti predvsem on sam je tisti, ki njegovi listi daje veter v jadra, prepričati te ljudi, da njegovo prejemanje nadomestila ali ni tako pomembno, ali da lahko ponudi, kakorkoli zlajnano se to že sliši, novo, bolj pošteno in čisto politiko. Če mu ne bo uspelo, bo samo še nazadoval.

 

Slab dan Gregorja Viranta

Današnji dan je  prinesel dve pomembni predvolilni soočenji, eno na RTV Slo, drugo na Pop tv in v obeh eden izmed dozdajšnjih favoritov, Gregor Virant, ni blestel. Morebiti pa je to le posledica tega:

Virant je leta 2009 poleg 66.175 evrov nadomestila, ki ga je dobil zaradi brezposelnosti, zaslužil še 95.252 evrov s pogodbenim delom. Janković je istega leta zaslužil precej manj, in sicer skupaj 58.812 evrov, Janša pa 50.021 evrov.

Vprašanj o tem je bil deležen na obeh soočenjih in nbso online casino reviews jasno je, da je trpela njegova podoba poštenega politika, ki bo popravil javno upravo. Glede na to, četudi povsem zakonito, koliko denarja je pobral, bo težko prepričeval zaposlene v javnem sektorju, da je treba zategnit pas. No, resnica je takšna, da obljublja manjšanje mase plač, ne nižjih plač, ampak že sama zamrznitev utegne pripeljati do večjega nezadovoljstva.

Priprave na novo vojno – ker to svet res potrebuje

Ne moremo vedeti, koliko teže je v poročilih o pripravah na napade na iranske jedrske cilje. Že kar nekaj let ta grožnja napadov visi v zraku in poročil o pripravah, celo poletih izraelskih letal, ki da nad Sredozemljem vadijo napad, oporišč v iraškem Kurdistanu in v Gruziji, pogodbe, da Saudijci izraelska leta pustijo čez svoje ozemlje, je bilo veliko. Zgodilo se ni nič pa čeprav je opozoril, da je Iran tri leta, leto, pol leta pred sposobnostjo izdelavo jedrske bombe in se čas, kakor je pred kratkim povedal izraelski predsednik Šimon Perez, izteka, bilo vse polno.

Kar je razumljivo. ZDA so bile dolga leta vpletene v dve vojni, v Iraku in Afganistanu, kar jim ni omogočalo res velikih operacij še v državi na sredi. Zdaj se število njihovih čet v Iraku radikalno zmanjšuje, čeprav so še vedno tam. Tudi posredovanje proti Libiji je bilo uspešno in poceni, v primerjavi s kopenskimi posredovanji v Iraku in Afganistanu. Prav zato se je bati, da bi ameriški predsednik res utegnil ukazati napad. Ker, Izraelci sami vedo, da niso sposobni resno prizadeti iranskega jedrskega programa. Zato potrebujejo zaveznike in to so seveda Britanci in Američani. Ti imajo skupaj dovolj sil, da v vojno lahko gredo. Vse te grožnje, ki se jih gredo izraelski politiki, služijo tudi temu, da svoje zaveznike silijo online casino v akcijo.

A pravo vprašanje je, kaj se zgodi dan pozneje. Gotovo, Iran ni sposoben braniti svojega zračnega prostora, njihovi nasprotniki pa lahko po mili volji bombardirajo cilje na tleh. Pa potem? Kdaj se ta vojna konča? Spremembe režima, podobno kot v Libiji, skoraj zagotovo ne more biti. Kopensko posredovanje bi bila klavnica. Še več, Iran poseduje kar nekaj orožij, s katerimi lahko škodi svojim sovražnikom. V hormuški ožini lahko začne napadati tankerje. Pomislite, kakšna bo potem cena nafte. Z raketami lahko napada cilje vse do Izraela. Njihovi zavezniki v sosednjih državah, sploh Hezbolah, lahko izvedejo teroristične operacije. V Afganistan in Irak lahko najdejo pot iranske posebne enote. Žalostno, če se v vojno vmeša NATO, lahko iranski sovražniki postanejo tudi slovenski vojaki v Afganistanu. Če ne drugega, lahko Iran Talibanom priskrbi boljše orožje in s tem tujim silam v državi povzroči obilo preglavic.

Svet v tem trenutku ne potrebuje nove vojne, če sploh kadarkoli potrebuje kakšno vojno. Upajmo, da bodo na koncu prevladale trezne glave. Navsezadnje, kakšnih dokazov, da Iran res razvija jedrsko orožje ni, denar pa je gotovo bolje porabiti za kakšne prepotrebne investicije doma, kot za bombardiranje. Če ne za drugo, je bolj pametno kot zapravljati denar za vojne, poskrbeti, da bodo proračunski primanjkljaji manjši, sploh pa da zaradi ubijanja na drugem koncu sveta ne bo treba zategovati pasov.

Razen, in to si niti ne upam prav pomisliti, če bi rad kdo morebitni povratek hude globalne gospodarske krize prekril z veliko vojno in s tem zamotil vedno bolj nezadovoljno javnost.

Zdaj uveljavljeni politiki kmalu le relikti preteklosti?

Kot sem že zapisal na tem blogu, ne verjamem, da bo v kratkem prišlo do kakšne revolucije. Še več, vsaj v Sloveniji, kot da sta Janković in Virant uspela prebuditi marsikaterega zaspanega volivca in pred nami je zanimiva tekma. Za zdaj najbolje res kaže le trem, zgoraj omenjenima lahko dodamo še Janšo, a jasno je, da bo politični sistem preko volitev omogočil miren prenos oblasti.

Seveda, strinjam se z vsemi, ki nas svarijo pred drugim krogom globalne gospodarske krize. Če bo do tega prišlo, bo zelo težko v Sloveniji doseči gospodarsko rast. Ne, prej bo vse šlo navzdol in to bo resnično lahko povzročilo nemire. Ampak ne govorimo o revoluciji v naslednjem letu, ampak morebiti čez nekaj let, če se bo globalni kapitalistični sistem, kot ga poznamo, sesul.

Ampak potem nikar ne pričakovati poenostavljene slike, v kateri 99% Slovencev juriša na izpostave moči 1% v  politiki, gospodarstvu, bankah in medijih. Ne, mnogo bolj zapleteno bo. Eni bodo sledili rdečemu praporju, drugi rdeče črnemu, tretji rdeče zelenemu, četrti bodo na praporju imeli križ, peti bodo imeli modrega in tako dalje. Namreč, zavedati se moramo,  da vsi nimamo istih interesov, pogledov na svet, ne verjamemo v iste stvari. Eni so verni, drugi ne, eni so samo verni drugače. Čas je prinesel celo to, da se razlikujemo po tem, kaj jemo. Imamo vegetarijance, bolj ali manj stroge,  del zelenega gibanja, ki drugače gleda na svet kot tisti rdeči socialni demokrati, ki verjamejo, da je treba zgraditi TEŠ 6. Imamo anarhiste in imamo komuniste. V Grčiji so se že spopadli. In da, tudi oni drugače gledajo na to, kako bi družba morala biti urejena. Potem imamo konservativce in libertarce. Pogosto sodelujejo v svojem boju proti tako imenovani levici, a med njimi so spet pomembne razlike. In tako dalje. Na koncu pridemo do velike razdeljenosti.

In kdo bi stare obraze razglasil za relikte preteklosti. No, berem na Zofijinih ljubimcih, s katerimi se v marsičem strinjam, le v tem primeru ne, poslanico pred protesti 15 oktobra:

Prav simptomatično je, družboslovci (razen spoštovanja vrednih izjem) v tem prelomnem času še vedno niso zmožni teoretično podpreti in osmisliti upora. Večina med njimi še vedno reproducira analize, ki jih lahko preberemo tudi v najbolj obskurnih medijih, analize, ki izhajajo iz v preteklosti uveljavljene delitve političnega prostora. Komentarji se pri nas tako posvečajo vprašanju, kakšne možnosti imajo na volitvah stokrat prežvečeni predstavniki starih političnih elit (Pahor, Janša, Jankovič…). Želijo, da se temu problemu posvečamo tudi mi. Kar je potrebno v tem trenutku, je ugotovitev, da gre za relikte preteklosti, za relikte, ki jih bo porajajoči upor že prav v kratkem pometel s prizorišča in jih preselil v preddverja knjigarn, kjer bodo predstavljali svoje spomine na zanje zlato obdobje kapitalizma. Če vas bo nekoč pot zanesla tja, spijte vsaj kavico in kot bi dejal Žižek, kofein prinesite s seboj.

Kam pes taco moli, vidimo v naslednjem odstavku:

Čas, ki je pred nami, je čas novih političnih grupacij, ki jih pri nas trenutno najbolje predstavljajo TRS, Zveza za voljo ljudstva in seveda Socialni center Rog, Nevidni delavci, Alternativa Obstaja in druge podobne pobude.

To, oprostite, je naivno. Mar si res kdo misli, da bodo ta gibanja dobila podporo večine Slovencev? Tudi tistih, ki drugače volijo NSi? Ali pa tistih, ki sveto verjamejo v delovanje prostega trga? Ali pa bodo prej predstavljale manjšino Slovencev? Prej bo držalo slednje. In da bo upor pometel stare elite? Morebiti posameznike, a tipi politikov bodo ostali.  Njihove opcije tudi, bolj ali manj močne. Odvisno od podpore, ki jo bodo imele med Slovenci.

Problem je, da v tem primeru prav Zofijini in tudi podporniki teh gibanj, niso sposobni videti realnosti, to je, da so nepomembna manjšina, medtem ko se svet vsaj zaenkrat še vedno vrti naprej po ustaljenih poteh in večina podpira prav tisto, čemur nasprotujejo. Kako drugače pojasniti podporo politikom, ki obljubljajo krčenje javnega sektorja, manjšanje vloge države in imajo na jeziku pogosto besede kapitalističnega reda, medtem ko Hanžek z nasprotnim mnenjem ne more nikamor? Morebiti bodo v prihodnje res bolj pomembni, a da bi prevzeli oblast, bodo morali skoraj zagotovo  z glavo skozi zid drugačnih mnenj, kar pa bo zelo težko izvesti.

Res je, da mediji vsaj delno ustvarjajo realnost, ampak to ne pojasnjuje majhnosti protestov, niti majhne podpore TRS-u in zgoraj naštetim gibanjem, sploh zdaj, v časih vseprisotnosti interneta. Ne, bolj kaže, da njihov čas preprosto še ni prišel. Vsaj letos  še ne.