Zdaj uveljavljeni politiki kmalu le relikti preteklosti?

Kot sem že zapisal na tem blogu, ne verjamem, da bo v kratkem prišlo do kakšne revolucije. Še več, vsaj v Sloveniji, kot da sta Janković in Virant uspela prebuditi marsikaterega zaspanega volivca in pred nami je zanimiva tekma. Za zdaj najbolje res kaže le trem, zgoraj omenjenima lahko dodamo še Janšo, a jasno je, da bo politični sistem preko volitev omogočil miren prenos oblasti.

Seveda, strinjam se z vsemi, ki nas svarijo pred drugim krogom globalne gospodarske krize. Če bo do tega prišlo, bo zelo težko v Sloveniji doseči gospodarsko rast. Ne, prej bo vse šlo navzdol in to bo resnično lahko povzročilo nemire. Ampak ne govorimo o revoluciji v naslednjem letu, ampak morebiti čez nekaj let, če se bo globalni kapitalistični sistem, kot ga poznamo, sesul.

Ampak potem nikar ne pričakovati poenostavljene slike, v kateri 99% Slovencev juriša na izpostave moči 1% v  politiki, gospodarstvu, bankah in medijih. Ne, mnogo bolj zapleteno bo. Eni bodo sledili rdečemu praporju, drugi rdeče črnemu, tretji rdeče zelenemu, četrti bodo na praporju imeli križ, peti bodo imeli modrega in tako dalje. Namreč, zavedati se moramo,  da vsi nimamo istih interesov, pogledov na svet, ne verjamemo v iste stvari. Eni so verni, drugi ne, eni so samo verni drugače. Čas je prinesel celo to, da se razlikujemo po tem, kaj jemo. Imamo vegetarijance, bolj ali manj stroge,  del zelenega gibanja, ki drugače gleda na svet kot tisti rdeči socialni demokrati, ki verjamejo, da je treba zgraditi TEŠ 6. Imamo anarhiste in imamo komuniste. V Grčiji so se že spopadli. In da, tudi oni drugače gledajo na to, kako bi družba morala biti urejena. Potem imamo konservativce in libertarce. Pogosto sodelujejo v svojem boju proti tako imenovani levici, a med njimi so spet pomembne razlike. In tako dalje. Na koncu pridemo do velike razdeljenosti.

In kdo bi stare obraze razglasil za relikte preteklosti. No, berem na Zofijinih ljubimcih, s katerimi se v marsičem strinjam, le v tem primeru ne, poslanico pred protesti 15 oktobra:

Prav simptomatično je, družboslovci (razen spoštovanja vrednih izjem) v tem prelomnem času še vedno niso zmožni teoretično podpreti in osmisliti upora. Večina med njimi še vedno reproducira analize, ki jih lahko preberemo tudi v najbolj obskurnih medijih, analize, ki izhajajo iz v preteklosti uveljavljene delitve političnega prostora. Komentarji se pri nas tako posvečajo vprašanju, kakšne možnosti imajo na volitvah stokrat prežvečeni predstavniki starih političnih elit (Pahor, Janša, Jankovič…). Želijo, da se temu problemu posvečamo tudi mi. Kar je potrebno v tem trenutku, je ugotovitev, da gre za relikte preteklosti, za relikte, ki jih bo porajajoči upor že prav v kratkem pometel s prizorišča in jih preselil v preddverja knjigarn, kjer bodo predstavljali svoje spomine na zanje zlato obdobje kapitalizma. Če vas bo nekoč pot zanesla tja, spijte vsaj kavico in kot bi dejal Žižek, kofein prinesite s seboj.

Kam pes taco moli, vidimo v naslednjem odstavku:

Čas, ki je pred nami, je čas novih političnih grupacij, ki jih pri nas trenutno najbolje predstavljajo TRS, Zveza za voljo ljudstva in seveda Socialni center Rog, Nevidni delavci, Alternativa Obstaja in druge podobne pobude.

To, oprostite, je naivno. Mar si res kdo misli, da bodo ta gibanja dobila podporo večine Slovencev? Tudi tistih, ki drugače volijo NSi? Ali pa tistih, ki sveto verjamejo v delovanje prostega trga? Ali pa bodo prej predstavljale manjšino Slovencev? Prej bo držalo slednje. In da bo upor pometel stare elite? Morebiti posameznike, a tipi politikov bodo ostali.  Njihove opcije tudi, bolj ali manj močne. Odvisno od podpore, ki jo bodo imele med Slovenci.

Problem je, da v tem primeru prav Zofijini in tudi podporniki teh gibanj, niso sposobni videti realnosti, to je, da so nepomembna manjšina, medtem ko se svet vsaj zaenkrat še vedno vrti naprej po ustaljenih poteh in večina podpira prav tisto, čemur nasprotujejo. Kako drugače pojasniti podporo politikom, ki obljubljajo krčenje javnega sektorja, manjšanje vloge države in imajo na jeziku pogosto besede kapitalističnega reda, medtem ko Hanžek z nasprotnim mnenjem ne more nikamor? Morebiti bodo v prihodnje res bolj pomembni, a da bi prevzeli oblast, bodo morali skoraj zagotovo  z glavo skozi zid drugačnih mnenj, kar pa bo zelo težko izvesti.

Res je, da mediji vsaj delno ustvarjajo realnost, ampak to ne pojasnjuje majhnosti protestov, niti majhne podpore TRS-u in zgoraj naštetim gibanjem, sploh zdaj, v časih vseprisotnosti interneta. Ne, bolj kaže, da njihov čas preprosto še ni prišel. Vsaj letos  še ne.