Tudi nebo joče za njim

Saj vem, da je praznični čas in da je bolje pisati o čem lepšem  in če že, potem prej o smrti velikega človeka, kot je bil Vaclav Havel, ampak kljub temu je smrt “ljubljenega vodje” v Severni Koreji naplavila kar nekaj zanimivih reakcij.

Diktatorji mi gredo od vedno v nos, še bolj kulti osebnosti, ki se bi jih nekateri  radi šli celo v naši Sloveniji. Pa četudi bivši režim ni imel ničesar skupnega z neko moderno socialno demokracijo, še manj pa s spoštovanjem človekovih pravic in svobodo posameznika, da si išče svojo srečo v življenju. S severnokorejskim “soncem pravičnosti” ni nič drugače. Ne, le še huje je. Med vsemi pošastmi tega sveta, je ta bila med najhujšimi. Pod njegovo strahovlado in nesposobnostjo je izolirana Severna Koreja stradala, obstala je na mestu, medtem ko se je jug neverjetno hitro razvijal. Severna Koreja in Južna Koreja, en narod in takšna ogromna razlika. Eni vam prodajajo avtomobile, televizorje in še marsikaj, drugi bi vam mogoče prodali kakšno zastarelo raketo. Še več, ne le, da ni primerjave med obema državama, Severna Koreja je daleč zadaj celo za veliko sosedo Kitajsko, ki svojo partijsko diktaturo brani z legijami policistov, a ji gre kljub temu priznati modrost, da državo z največ prebivalci na svetu dviguje iz bede in jo spreminja v bodočo casino online supersilo.

Brez tega zaveznika bi Severnim Korejcem šlo še mnogo slabše.

Photobucket

Veliki voditelj osebno

Pa so kljub temu histerično žalovali za svojim pritlikavim gospodarjem. No, verjetno bi končali v kakšnem delovnem taborišču, če ne bi. Kot da bi jim umrli otroci ali vsaj kakšni drugi bližnji sorodniki. Njihovi mediji so to že tako prikazali, a potem kaj lahko pričakujemo, ko drugače rohnijo in sovražnikom grozijo z ognjenim uničenjem. Morebiti bi kdo najraje vzklikal od veselja, a bi to bila velika napaka, zato je še dobro, da se znajo pretvarjati. Vsekakor žalostno, da kdo v tem enaindvajsetem stoletju še mora živeti tako, da mora na ukaz vklopiti čustva in jokati od žalosti.

Ta zgodba je za nas pomembna predvsem kot opozorilo, kaj lahko prinese kopičenje moči v rokah enega človeka ali klike, kar se rado zgodi v časih politične in gospodarske nestabilnosti, ko množice v strahu pred prihodnostjo moč podelijo nekomu, ki ga imajo za sposobnega s trdo roko povrniti boljše čase. Demokracija v tej izvedbi, kot jo poznamo, torej z liberalnimi pravili, res ni popolna, a kot že vsi vemo, je alternativa lahko še slabša.

 

Virantov trenutek

Potem ko je včeraj Janković naredil strateško napako, je omogočil Gregorju Virantu, da je vstopil v vrzel in se izkazal za moža odločitve. S tem je dokazal svojo vrednost in sposobnost razumevanja politične situacije, nekaj, kar relativnemu zmagovalcu volitev ni uspelo.

Janković bi moral podpreti Pahorja za predsednika DZ, s čimer bi se občutek, da sta SD in PS – LZJ jedro nove koalicije povečal pa tudi druge bi prepričal, da se morajo pogajati za prihodnost v tej koaliciji. Mesta predsednika DZ namreč niti ne potrebuje, tako da je po neumnosti vztrajal pri svoji kandidatki. Ker je vztrajal predolgo, je Virant izkoristil trenutek. Če nič drugega, znal je šteti in se pogovarjati.

Zdaj se postavljajo vprašanja, ali ni v igri druga koalicija, takšna, v kateri bi prevladal Janez Janša. Da je do tega prišlo, je kriv včerajšnji potek dogajanj, oziroma, predvsem spor med Pahorjem casino online in Jankovićem. Očitno je slednji zameril besede predsednika SD in se ni znal v ključnem trenutku ponižati in s tem za ceno majhnega poraza doseči večjo zmago.  Za zamere v tej igri ni prostora, kvečjemu za preračunljivost. Zdi se, da je Pahor v tem trenutku večji preračunljivec, ki ima svoje interese.

Tista druga koalicija je seveda možna, vendar nagrado tistemu, ki ji uspe vladati. Preveč različnih interesov, preveč strank.  Dobro, na nek način bi bila bolj homogena kot med Jankovićem, Pahorjem, Žerjavom in Virantom, ampak že prisotnost DeSUS-a bi podrla mnoge upe na reforme. Seveda, kdo v strankah, ki niso SDS, bi se tudi vprašal, ali jih nemara ne bodo rezali kot salamo, vsekakor pa je pet strank v koaliciji še slabše kot štiri ali samo tri, kolikor bi jih lahko imela tista med Jankovićem, Pahorjem in Virantom.

Zato je to ad hoc koalicijo, ki je podprla Viranta, bolje razumeti kot željo prebiti blokado, ki sta jo povzročila Pahor in Janković. Navsezadnje je nujno čim prej sprejeti interventni zakon. Vsekakor pa je predvsem Gregorju Virantu omogočila, da je zdaj v mnogo boljšem položaju, kar se pogajanj tiče, medtem ko ima Janković poslej slabše karte. Če bo hotel sestaviti vladajočo koalicijo, bo moral bolj popuščati, saj mu bodo sicer pred nosom mahali z alternativo, sploh lahko pričakujemo, da bo to izkoristil Virant. Ta ima večjo pogajalsko moč, ker je potreben tako v eni, kot v drugi koaliciji, tisti pod Jankovićem, kot tudi tisti pod Janšo.

Bye bye Iraq

Pravijo, da se je vojna v Iraku pravkar končala. Mar se ni že pred leti?

Tako bi lahko kdo sklepal na podlagi številnih napovedi, da bo zdaj zdaj prišlo do končnega umika, da je bojnih operacij konec, da Iračani sami prevzemajo vedno več odgovornosti, da je odpor zdesetkan in tako dalje. No, resnici na ljubo je Bush na krovu tiste letalonosilke, maja leta 2003, potem ko so ameriške čete z lahkoto strle iraške sile, verjetno mislil, da je zmaga že v njegovem žepu. Ni bila, kajti najhujše se je šele imelo začeti.

Izkazalo se je, da je premagati diktatorja mnogo lažje, kot premagati organiziran odpor, ki ima podporo med delom prebivalstva. In tako se je vojna vlekla iz leta v leto in pobirala življenja tujih vojakov in upornikov in navadnih Iračanov. Vmes je izbruhnila še vojna med šiiti in suniti, ki so jo spremljala čiščenja celih sosesk, povrhu pa je potekal še boj za prevlado v državi po čisto demokratični poti.

Ironija usode je, da je Američanom največji poraz v tej vojni zadala prav demokracija. Namreč, oblast v Bagdadu so na volitvah prevzeli večinski  šiiti, ki imajo za vladarje v Washingtonu malce preveč pozitiven pogled na vzhodnega soseda, Iran. Islamska republika je verjetno največji zmagovalec te vojne, saj se je znebila nevarnega tekmeca in si pridobila prijatelja, če ne že celo zaveznika. Da je ameriški vpliv na nove iraške oblasti manjši, kot bi si želeli, priča že to, da jim ne bo uspelo obdržati imperija oporišč v tej strateško pomembni državi, kar so si zagotovo želeli in da Irak tudi ne stoji z njimi ramo ob rami, ko gre za dogodke v sosednji Siriji, kjer diktator krvavo zatira vrenje ljudstva. Za ceno milijard ameriških zelencev, tisoče mrtvih in še tisoče ranjenih vojakov ter jeze po vsem svetu, so ZDA dobile ogromno ambasado v Bagdadu,  ki še lahko skrbi za njihove interese. V tej megalomanski ambasadi bo ostalo čez sto ameriških vojakov.

Ampak to je malo. Resnično lahko to vojno imenujemo za ogromno strateško napako ZDA.  Poraza seveda ne bodo hoteli priznati, a doživeli so ga vsekakor. Ker gre za ohranjanje obraza, bodo trdili, da je bil dosežen ogromen napredek, da je Irak zdaj demokratična država, ki ji želijo čim več uspeha, a potem,  ob dejstvu, da si niso delali sivih las, ko je v Egiptu prav tako vladal diktator, ne smemo biti preveč naivni in verjeti, da jim je bila demokratizacija prvi cilj. V Saudski Arabiji jim tudi ni. Vojno so prodajali kot boj proti nevarnemu diktatorju, ki hoče pridobiti orožje za množično uničevanje in ga med vrsticami ali celo naravnost povezovali s teroristično organizacijo Al Kaido. Nič od tega se potem ni izkazalo za resnično, a enkrat v državi, so se ameriške čete in tistih nekaj zaveznikov, znašli v nasprotju ne le z Al Kaido v Iraku, ki je šele po padcu Huseina pridobila na moči, ampak še z drugimi skupinami, od sunitskih upornikov, do Mahdijeve vojske, mogoče pa celo s kakšno šiitsko skupino podprto s strani Irana.

Glede na zgodovino ameriških gostovanj v državah, ki so jih premagali in glede na to, da si je bivši ameriški predsednik Bush prizadeval, da v Iraku obdrži vojaška oporišča, lahko umikanje čet razumemo za neuspeh neke strategije. Iračani so se izkazali za toliko močne, da so na koncu dosegli svoje, torej ameriški vojaški umik. Enkrat brez tega noža na vratu pa se tudi lahko obnašajo mnogo bolj neodvisno.

So javnomnenjske raziskave res zgrešile?

Po presenetljivi zmagi Zorana Jankovića na predčasnih državnozborskih voltivah se pojavlja mnogo kritik na račun javnomnenjskih raziskav, ki da bi naj popolnoma zgrešile rezultat in bile zato neuporabne. Ta kritika se širi še na analitike, ki so te raziskave uporabljali pri predvidevanju, komu najbolje kaže.

Pri vsem tem se moramo vprašati, kaj nam sploh ostane, če ne zaupamo niti tem merjenjem javnega mnenja? Gledanje v kavno usedlino? Prerokovanje? Preračunavanje, koliko od naših prijateljev in znancev bo glasovalo za neko politično stranko, kar bi naj potem pomenilo, da bo vsa Slovenija glasovala podobno?

Razen pri prvih dveh, zmagovalcu in drugouvrščenemu, so ankete bile dokaj točne in se niso motile za več kot + – 3%. LDSu in Zaresu so napovedale potop, to se je zgodilo. NSi in SLS so napovedale uvrstitev tam na meji ali morebiti celo malce več. Tudi to se je zgodilo. SD-ju so po dobrih Pahorjevih nastopih napovedale boljše čase, tudi to se je zgodilo. Le na samem vrhu so se zmotile pa še to je potem vprašanje, če ne moremo Mladinine napovedi, da je možen popoln preobrat, šteti za dokaz, da raziskovalci javnega mnenja vedo, kaj delajo. Do tega preobrata je namreč prišlo.

Zakaj točno je prišlo do preobrata, je druga zgodba, a nič takšnega, kar si ne bi znali zamisliti. Eni, prepričani, da imajo zmago že v žepu, ostanejo doma, drugi, prestrašeni, da se bliža velika zmaga nasprotnikov, množično derejo na volišča, vse v okviru paničnega strahu pred Janšo.

Nič ni narobe, če se mediji in javnost ogradijo pred tovrstnimi raziskavami, jih nehajo objavljati in se norčujejo iz njih. Njihova izbira. Mnogo hujše posledice to lahko ima za same politične stranke, ki enkrat oropane instrumentov merjenja javnega mnenja, lahko računajo samo še na odzive ljudi okoli sebe, s čimer potem tavajo v temi in resnično ne morejo več vedeti, kakšna usoda jih čaka. Včasih se bojim, da v nekaterih političnih strankah dejansko to počnejo in so iskreno presenečeni, ko zgrmijo v globine, čeprav so še malo prej navdušeno razlagali, da jih čaka  uspeh.

Lahko Janez Janša sploh zmaga?

Zahteva veliko mojstrstvo, da izgubiš volitve  potem, ko ti vse javnomnenjske ankete kažejo čez 30%, potem, ko si država še ni opomogla po gospodarski krizi in so tvoji tekmeci na oblasti oropani skoraj vsakega zaupanja ljudstva. Janezu Janši je to uspelo.

Nekaj je negativne prtljage, ki jo tovori okoli. Uspelo mu je ustvariti najbolj lojalno volilno telo, ki se ga drži za vsako ceno, a ta podpora ni tako velika, da bi lahko zmagal sam. Hkrati mu je uspelo ogromno Slovencev prepričati, da ni vreden zaupanja in so tako pripravljeni glasovati za nekega kandidata samo zato, da mu preprečijo pohod na oblast. Pred tremi leti je tako zmagal Pahor, zdaj je eden izmed razlogov za Jankovićevo zmago enak. Zakaj sicer bi tako pritiskali nanj, naj kandidira, čeprav mu uspeh ni bil zagotovljen in bi lahko doživel poraz? Ljubljanski župan je namreč veliko tvegal, a tisti, ki so ga potisnili v boj, so na koncu slavili. Premagali so Janšo.

Negativna prtljaga, torej obtožbe v zvezi s trgovino z orožjem, slabi občutki iz časa njegove vladavine  v mandatu 2004 – 2008, pogosto cinizem in posmehljivost, borba za oblast za vsako ceno, to Janezu Janši onemogoča doseči boljši rezultat. Res je, da bi brez njega online casino SDS težko našla boljši vodilni obraz, vsaj hitro ne, a z njim ima mejo tam okoli 30%. Marsikaj je seveda odvisno od volilne udeležbe, torej, da njegovi volivci pridejo na volitve, drugi pa ne in to bi se skoraj dobro izteklo, če ne bi v boj posegla Janković in Virant in mobilizirala tiste, ki so do tedaj nameravali ostati doma. In ne, niso vsega krivi pristranski mediji, ki da sistematsko rušijo SDS. Ljudje niso tako neumni, da česa takšnega ne bi spregledali.

Brez zaveznikov Janša ne more zmagati. SLS in NSi tokrat nista bili dovolj, Virantov večji uspeh bi mu dal možnost sestave zmagovalne koalicije, a je ta izostal. Vprašanje zdaj je, ali bodo v SDS-u spoznali, da potrebujejo novega predsednika, ki bo bolje nagovarjal tisti del volilnega telesa, ki se vsakič na volitvah odloča v zadnjem hipu in ni tako navezan na politične stranke, da bi vedno glasoval za svoje. Tam med dolgo neodločenimi je namreč velik bazen, s pomočjo katerega se da zmagati tudi, če politično stranko ustanoviš dva meseca pred volitvami. Janez Janša ni človek, ki bi mu to lahko uspelo. Navsezadnje je to že njegov drugi zaporedni poraz.

Presenetljiva zmaga Zorana Jankovića

Na koncu ni bilo nič iz Janševih 50+. Niti iz 40+.  Niti iz 30+ Janez Janša je končal pri 25-26 poslancih, Janković ga je prehitel in postal zmagovalec. Pri tem so vse ankete kazale na zmago SDS-a. Kaj se je zgodilo v teh zadnjih dneh, da je SDS tako izgubila, verjetno ne bi znal povedati nihče. Tudi jaz se ne bom trudil.

Kar imamo zdaj, je Zoran Janković v poziciji, da mu bo predsednik republike naložil nalogo, da sestavi koalicijo. Skoraj gotovo je, da bo najprej začel pri SD-ju, ampak potem bo ključno mnenje Viranta in Erjavca. Ves negativizem proti Virantu, ki so si ga privoščil na strani SDS, jih lahko še kako zaboli. Ta bo namreč dobro premislil, s kom v koalicijo. Po drugi strani je Karel Erjavec spet blizu tega, da bo od njega odvisno, kdo bo predsednik vlade in da brez njegovih poslancev ne bo mogoče nič. Imamo namreč možnost tako koalicije Pozitivna Slovenija, SD in Lista Virant, kot tudi Pozitivna Slovenija, SD in DeSUS, čeprav je slednja skorajda prekratka, saj bi morala računati tudi na glasova predstavnikov manjšin. Na drugi strani bi moral Janez Janša koalicijo sestaviti tako s SLS in NSi, kot tudi z DeSUS in Virantom. To bi pomenilo pet strank in niti Janez Janša takšne koalicije, v kateri bi bil tudi Karel Erjavec, ne bi mogel uspešno voditi.

Ostaja še nekaj drugih možnosti, recimo velika koalicija med Janšo in Jankovićem, kar je Janković že v naprej zavrnil, kot tudi koalicija med Janšo, Pahorjem, Virantom in Žerjavom, ampak vse to je malo verjetno.

Če na podlagi rezultatov predpostavimo, da bo Janković predsednik vlade, mu lahko napovemo težke čase reševanja slabega stanja Slovenije, v času, ko grozi drugi krog globalne gospodarske krize, predvsem v Evropi, ki se bori za stabilnost evra in proti preveliki zadolženosti. Moral bo reformirati, varčevati, morebiti celo dvigovati davke, ukrepi bodo boleči in to mu utegne kmalu zbiti podporo. Njegov cilj gospodarske rasti je dosegljiv v okvirih, kakršnih si jih je zastavil, a le, če bodo tudi zunanji pogoji  dobri in če mu bo uspelo krmariti med različnimi interesi v koaliciji. Že na relaciji s socialnimi demokrati se utegne kmalu pojaviti konflikt, saj se oboji borijo za podobno volilno telo, kaj šele, če pride v koalicijo Erjavec, ki bo bržkone blokiral vsak poskus pokojninske reforme, morebiti pa še česa drugega. Prav zato bi bilo bolje v koaliciji imeti Viranta. Res je, da bo vsaj po nekaterih njegovih sodelavcih sodeč, ponujal zelo liberalne rešitve za slovenske probleme, a vsaj varčevanju in reformam ne bo nasprotoval. Če bodo razmere v svetu slabe in konflikti v koaliciji premočni, uspeha ne bo, gospodarska rast pa bo nizka ali je celo ne bo. V tem primeru se lahko strinjamo s poražencem, predsednikom SDS Janezom Janšo, da bo verjetno spet prišlo do predčasnih volitev.

Vprašamo se lahko, ali je Slovenija s temi volitvami karkoli pridobila, ali je pred nami obdobje enega in istega, ali bo prišlo do prepotrebnih reform. Odgovor na to vprašanje bo prinesel čas.