Z Janezom Janšo naprej

Ob Janševem zmagoslavju v DZ, je najprej treba poudariti, da način, kako smo prišli do tega trenutka, ni nič nenormalnega. Namreč, imeli smo predčasne volitve, ki so nam postregle z razdeljeno hišo in v kateri je relativni zmagovalec dobil le 2% več od drugouvrščenega. Jasno je bilo, da bodo pogajanja težka.

Najprej je priložnost za sestavo koalicije dobil Zoran Janković, ki pa mu ni uspelo. Ali je za to kriva njegova nerodnost v pogajanjih, ali pač prevelike programske razlike z Virantovo listo, na koncu ni tako pomembno, kot da je doživel neuspeh in je potem priložnost  dobil drugouvrščeni, ki pa je bil bolj uspešen. Pet političnih strank je doseglo soglasje in ker imajo v DZ večino, ki izhaja iz njihovega volilnega rezultata, torej da jih je podprla večina državljanov, lahko sestavljajo vladajočo koalicijo, Janez Janša pa  bo  lahko predsednik vlade. Nič nenormalnega ni tukaj, nobene izdaje ali prevare.

Tukaj je pač potrebno razumevanje delovanja slovenskega političnega sistema. Še več, čisto možno je, da stranka A dobi 40 poslancev in potem stranke B, C in D postavijo svojega predsednika vlade, ki ga podpre 48 njihovih poslancev. Navsezadnje jih je volilo več državljanov, kot stranko A.

Janez Janša v svojem govoru v DZ ni povedal nič takšnega, česar že ne bi vedeli. Torej, da smo v nezavidljivem položaju, da se razmere slabšajo že leta in da je treba nekaj narediti. Kot so nas seznanili v preteklih dneh, da je treba varčevati, 800 milijonov v letošnjem letu. Zdaj, pri teh milijonih je največji problem. Če se spomnimo, je opozicija lansko leto rušila pokojninsko reformo in se je sploh obnašala zelo nekonstruktivno, v smislu, slabše je, bolje je za nas, samo da so predčasne volitve, na katerih bomo zmagali. Glede na to, da ne gre pričakovati, da bi se slovensko prebivalstvo čemurkoli odreklo prostovoljno, četudi pospremljeno z obljubami o boljših časih enkrat v prihodnosti, kar nakazujejo že besede sindikatov, bo zelo pomembno, kako se bo obnašala opozicija. Če bo ob vsaki sindikalni napovedi protestov ali referenduma opozicija skočila na njihov voz, potem ne bo sprejeta nobena reforma in ne bo možno nobeno varčevanje. Le primer ministrstva za kulturo moramo pogledati.

Še huje, lahko da se bodo kmalu spet pojavljali pozivi k predčasnim volitvam, ki online casino da edine lahko presekajo slabo stanje. Vse te obtožbe, da gre  predvsem v Virantovem pristopu desnosredinski koaliciji za izdajo, lahko služijo kot priprava na takšne zahteve. Poskusi varčevanja bodo nedvomno manjšali podporo strankam vladajoče koalicije in večale podporo opoziciji, zaradi česar bo ta še bolj vesela vsakega polena pod noge svojim nasprotnikom.

Spet, milijoni. 800 milijonov je zelo veliko denarja in brez nižanja plač v javnem sektorju ne bo šlo, prav tako ne brez nižanja raznih socialnih transferjev. To bo privedlo do protestov, tudi stavk, ki utegnejo še poslabšati razmere v državi. Takšna šok terapija bo  za gradualizma vajene Slovence še posebej težka in nesprejemljiva. Gotovo se bo dalo nekaj priljubljenosti pridobiti s krčenjem števila ministrstev in z ukinitvijo kakšne agencije, a tudi tukaj moramo biti previdni, ker to lahko pomeni samo prenos zaposlenih in sredstev, ki jih potrebujejo, iz enega minsitrstva na drugo, pri čemer zaposlitev izgubi kvečjemu kakšen šofer ali mogoče še tajnica, spremeni pa se v bistvu nič. Denarja se tukaj tako ali tako ne da privarčevati veliko, prej gre za simbolne poteze, pravi denar je v plačah, socialnih transferjih, investicijah in varčevanje tam prizadene navadnega človeka, ki mu potem nič ne pomaga, če je tudi en sekretar izgubil zaposlitev, če pa mora iz meseca v mesec preživeti s toliko in toliko evri manj.

Politikanstvo najslabše vrste

Na žalost se tudi po volitvah nadaljuje slika slovenskega poltičnega prostora iz časa volilne kampanje, za kar ni kriva samo politika, ampak predvsem medijski prostor, ki zelo redko postavlja prava vprašanja, z njimi pa raznoraznorazni strokovnjaki, ki so preveč vpeti v razlaganje sveta v okvirih delitve na naše in vaše.

Tako je Rado Pezdir v četrtkovih Pogledih dobro povedal, da so bila glavna ovira vstopu Virantove liste v koalicijo z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, programska razhajanja. Nekaj, kar bi moralo biti že od začetka jasno vsakomur, ki je kdajkoli poslušal Pezdirja ali Šuštaršiča. Preprosto drugačni pogledi na svet, drugačne rešitve za slovenske gospodarske probleme. Kdo bo rekel, da je šlo samo za spletkarjenje Janeza Janše, ki je Viranta poslal po bolj sredinske in liberalne volivce, da bi potem lahko zavladal, a čemu bi se potem Državljanska Lista Gregorja Viranta sploh pogajala z Jankovićem? Lahko bi že takoj rekli ne. Ne, mnogo bolj logična razlaga je, da ima Virant, ki je tako dolgo sodeloval s SDS-om,  podoben program. Tudi tukaj so razhajanja, a seveda manjša in zato je tudi več možnosti za sestavo koalicije.

Programi so pomembni, a jih malokdo bere. Navadnemu volivcu tega ne gre zameriti, bolj medijem, ki bi morali volilno telo ustrezno obveščati. Ne samo o tem, kaj ima v lasti Janez Janša, ne o tem, kaj počnejo sinovi Zorana Jankovića, ne o tem, kakšna nadomestila je prejemal Gregor Virant. Tudi o tem, a niti približno toliko. O karakterju vsakega izmed teh politikov si lahko volilno telo mnenje ustvari že v dvajsetih minutah debate ali v petih minutah poročil in si potem misli, kakšna baraba da je kdo, ni potem treba o tem nakladati še ves preostali čas.  Kajti, s tem se zamegljuje vse tisto, kar posamezne politične stranke ponujajo in se potem nerealno riše politični spopad samo kot spopad dveh velikih taborov, pri čemer je vsak, ki prestopi iz enega v drugega, izdajalec. Neumnost, namreč, vprašati se bi morali, kaj pa tega prestopnika sploh veže na tistega, od katerega bi naj prestopil. Brezumna lojalnost ali mogoče prej programske podobnosti, ki jih v nekem trenutku ne vidi več?

Res je, politika je velikokrat samo boj za oblast, a tudi s to oblastjo moraš nekaj delati in kaj in kako delaš, ni vedno le stvar čim bolj učinkovite kraje, kakor rado misli vedno več državljanov, ampak tudi pogledov na svet, ki se slikajo v političnih programih ali samo v napovedih, ki jih mediji tako radi spregledajo.

Že samo vprašanje dviga DDV tako zelo lepo slika različnost, da bolj ne more. Od zadaj je vprašanje, ali je bolje za gospodarsko rast davke nižati in čim bolj krčiti državo, ali večati davke in skozi proračun investirati v velike projekte in tako zagnati gospodarstvo. Nekje v ozadju boste našli vprašanje, ali je država lahko dober lastnik, ali je njene roke bolj pametno čim bolj zvezati, da ne more grabiti davkoplačevalskega denarja.

Kakorkoli, problem je predvsem v sliki, ki jo skozi medije in s podporo raznoraznih strokovnjakov vsakodnevno dobivamo. Postavljati prava vprašanje je ključno, nenehno slikati spopad med dvema poloma, napačno. S tem se uničuje sredino in se svobodno razmišljujoče ljudi bodisi utiša, da ne bi veljali za izdajalce, bodisi onemogoči ali potisne v roke drugega tabora, potem ko enkrat postanejo Pucki (ali Polonce Dobrajc). Prav zato bi zdaj mnogo bolj kot to, kako bo Janša sestavil vlado in ali je bilo volilno telo izdano, kot pravi Janković,, morali spraševati, kako si predstavlja v naslednjem letu za nekaj sto milijonov znižati odhodke iz proračuna, kaj misli narediti z davki, kako poenostaviti delovanje birokracije, zmanjšati javni sektor in tako dalje. Ista vprašanja, ki bi jih morali postavljati vsakemu kandidatu za predsednika vlade. Politično računanje in spletkarjenje je resda zanimivo, a pred nami so bolj pomembne  teme.

In veste, če bi mediji nenehno pritiskali s pravimi vprašanji, bi tudi politiki bili prisiljeni na ta bolj odgovarjati.

V iskanju tretjega človeka

Presenetljiva novost na slovenskem političnem parketu je, da se je predsednik republike odločil ponuditi svojega kandidata za mandatarja, s čimer je obšel najbolj logičen naslednji korak po Jankovićevem neuspehu. Namreč, izognil se je Janši, da bi ponudil Voljča.

Karkoli si že mislite o Marku Voljču, zanj gotovo niste volili. Na volitve ste šli s prepričanjem, da bo, če bo zmagala SDS, predsednik vlade Janez Janša, če bo zmagala PS, Zoran Janković, če se bo zgodil čudež in bo zmagala SD, spet Borut Pahor, torej nekdo iz vrst političnih strank, ki so vam bile znane. Ta ideja povsem drugega človeka, spet, zanimimo, nekoga iz finančnega sektorja, se nam ponuja, kakor da bi bila povsem normalna.

Po mojem skromnem mnenju je za zdravje naše demokracije pomembno, da se v postopkih gre lepo po vrsti. In da se po Jankoviću možnost za sestavo koalicije da Janezu Janši. Gotovo mu online casino ne bo lahko in bo, tudi če bo na koncu dobil podporo DeSUS-a, zelo težko učinkovito vladal, a če mu uspe zbrati dovolj poslancev, je to njegova pravica. In dolžnost predsednika republike, da to upošteva in ne ponuja nekoga drugega, samo da bi se izognil zmagi politika, ki ga očitno ne mara. Navsezadnje se je izkazalo, da Zoran Janković ni imel dovolj podpore v DZ, a je vseeno šel na glasovanje, zato lahko to stori tudi Janez Janša. Šele potem kdo drug.

Zakaj rečejo

Da je Virant spletkar, cincar, ki ne ve kam hoče, morebiti že celo od samega začeta načrten rušitelj Jankovićeve koalicije, ko  prav ta sestankuje z Milanom Kučanom? Je spletkarjenje omejeno samo na eno stran?

Mimogrede, o tem sem pisal že pred meseci, ampak mi resnično potrebujemo debato o večinskem volilnem sistemu, ali vsaj o popravkih tega, kar imamo, sicer bomo vedno znova končali v takšni situaciji, ko preveč političnih strank v DZ zaplete koalicijska pogajanja in onemogoča hitre rešitve. Da ne govorimo o vseh interesih. Če bi zdaj imeli jasnega zmagovalca, bi ta že sestavil svojo vlado. Tako pa smo kjer smo.

Drugo kar potrebujemo, je debata o referendumih, sicer bomo kmalu spet v popolni blokadi. V Sloveniji se nihče noče ničemur odreči.

Se je ameriški veleposlanik neupravičeno vmešaval v notranje zadeve Slovenije?

Mislim, da ni nič narobe s samim sporočilom ameriškega veleposlanika v Sloveniji, torej da je zaskrbljen nad razdeljenostjo slovenskega naroda in bi si želel koalicijo, ki bi predstavljala večino Slovencev in bi  na mesto predsednika vlade dobili nekoga, ki bi presegal naše delitve. To si želimo vsi.

Problem je  samo v tem, da si neka suverena država ne more privoščiti, da ji tuji veleposlaniki predpisujejo zdravila, ne glede na to, casino kako dobra ta zdravila so. Pa če prihajajo iz Gane, Rusije ali ZDA. Ali celo iz Hrvaške. Zato je slovenski odziv seveda povsem primeren.

Zavreči moramo, da je sporočilo prišlo iz nepravih ust, samo sporočilo pa si seveda moramo vzeti  k srcu. Pretirane delitve, celo brezglavo sovraštvo, nam ne koristijo. Sploh ne zdaj, ko  se moramo rešiti iz nezavidljivega stanja, v katerem se je znašla Slovenija.

Sam svoj človek

Gregor Virant se je znašel v položaju, ko je od njegove odločitve odvisno, kdo bo predsednik vlade in kam bo šla Slovenija. To se je zgodilo kljub temu, da je njegova lista dosegla četrti rezultat na volitvah, a to nas ne sme motiti. Tisti, ki ostane nekje na sredini, še neodločen kam naprej, ima večjo pogajalsko moč, saj se lahko povezuje z obema stranema in s tem veča svojo ceno. To počne  Virant.

Od  nenadnega vstopa na politično sceno tik pred volitvami, se okoli njegovih pravih namenov pletejo zgodbe, kakor da bi bil le lutka v rokah nekega zakulisnega gospodarja. V SDS so ga takoj razglasili za izdajalca, ki ga je  murgeljski car aktiviral v ključnem trenutku, da bi onemogočil njihovo zmago, pojavila so se celo natolcevanja, da je del homoseksualnega lobija v Sloveniji, ki da nam v resnici vlada. Na drugi strani so se  pojavila vprašanja, ali ni vse skupaj le spletka Janeza Janše, s katero bo na koncu dosegel svojih 50+, ker se je zavedel, da mu to samemu ne bo nikoli uspelo. Ob iskanju primernega kandidata za predsednika DZ, so se ta vprašanja ponovno pojavila.

A morebiti je vse bolj preprosto. Gregor Virant in ljudje, ki ga obkrožajo, imajo svoj program in razmišljajo, kako ga uresničiti. Niso zmagali,  njihov položaj pa jim vseeno omogoča, da se pogajajo nad svojo politično težo. Na koncu ni pomembno, s kom gredo v koalicijo, ampak kako lahko uresničujejo svoje interese.  Tako gre razumeti tudi zamisel o vladi narodne enotnosti, ki bi jo, povsem razumljivo, vodil finančnik. Zakaj razumljivo? Ker bi Zakrajšek ali Arhar na mestu predsednika vlade prej izvajala reforme, ki jih želijo v Državljanski listi Gregorja Viranta, kot bi to storila Zoran Janković in Janez Janša. Prvi bi dvignil DDV in preko investicij skušal zagnati gospodarstvi, drugemu pa verjetno ne verjamejo čisto, da ne bi podobno kot ob protestih sindikatov proti uvedbi enotne davčne stopnje, v ključnem trenutku popustil.

Problem, ki ga imamo v Sloveniji je, da se preveč posvečamo starim zameram in delitvam, pogosto neuporabnim, na levico in desnico, ki v  nekem klasičnem smislu niti ne obstajata več. Zaradi tega se ukvarjamo predvsem z računanjem, kako in s kom bo ena stran prevladala nad drugo in nočemo razumeti, da v političnem prostoru obstaja več tekmujočih političnih sil, ki imajo svoje interese. Prav zaradi tega je v Sloveniji težko biti sredinski politik, saj se s tem postaviš v vlogo izdajalca ene strani, kadarkoli se strinjaš z nasprotno stranjo, čeprav je jasno, da imajo ljudje različna mnenja in da ne morejo prave rešitve vedno biti na eni strani, skupaj z nezmotljivostjo, medtem ko je druga stran skupek vsega najslabšega. Takšna delitev je povsem nerealna, celo neumna, a vendar se je zelo veliko ljudi oklepa.

Kakorkoli bo Virant na koncu ravnal, bo za eno stran postal voljni pomagač nasprotni strani in s tem sovražnik. Bolj pomembno od tega je, kaj zastopa in kaj želi uresničiti. To pa so reforme, s katero se manjša vloga države in veča moč zasebnega sektorja. In prav o tem bi se morali bolj pogovarjati. Namreč, kako vidimo prihodnost naše države in kakšne rešitve si bomo predpisali, da se izkopljemo iz stanja, v katerem smo.