Izdajalci

Gregor Virant je postal previrant, samo zato, ker se je njegova stranka dlje časa pogajala, s kom naj na koncu tvori zmagovito koalicijo in se je odločila za Janšo in Borut Pahor bi lahko postal naslednji izdajalec, če bi se podal v boj za mesto predsednika države s podporo ne le svoje stranke, ampak mogoče celo  DLGV-ja in premagal Danila Turka.

Zanimivo, kako je Slovenija polna modrecev, ki že v naprej vedo, kdo se bo s kom povezoval in kako je v njihovih glavah vse preprosto. Lahko si samo naš ali njihov, obstajata le dva tabora, vmesnega prostora ni. Sredinskost ali povsem nova, neodvisna opcija, kakor da ni mogoča. Prav zaradi tega je predsednik prejšnje vlade, Borut Pahor, toliko polen pod noge dobival tudi s svoje strani. Bil je preveč spravljiv. Pred in po predčasnih volitvah je tudi bilo smešno  opazovati uvrščanja Viranta zdaj v eno, zdaj v drugo koalicijo, kakor da bi tisti, ki so izrekali napovedi, stoodstotno vedeli, kaj casino se bo na koncu zgodilo in v tej državi ne bi bilo možno, da nekdo nastopi s svojim programom, ne da bi bil le marioneta nekega strica v ozadju.

Le kaj se je zgodilo z Janševimi napovedmi, da je koalicija med Jankovićem, Pahorjem in Virantom že dogovorjena?

Logično bi bilo, če bi kmet pogledal programe političnih strank in glasoval za tisto, ki bi mu obljubljala nekaj koristnega. Če bi to storil tudi delavec v proizvodnji. Učitelj. Birokrat…. Toda temu ni tako, kajti prej deluje vprašanje, skrito globoko v srcih veliko Slovencev, ali je ta in ta kandidat ali stranka naša. Naša pomeni, da je ali pomladna, desna, ali leva, za partizane in tako dalje. Smo za Janšo ali proti njemu. Nasprotujemo komunistom ali domobrancem. Kučanu pripisujemo zakulisne igre ali ne. In tako dalje, dokler se ne uvrstimo v enega izmed dveh večjih blokov, ne da bi bilo več toliko pomembno, kaj bomo sploh pridobili z zmago enega ali drugega.

To je narobe in nas vodi naprej po poti razdeljenosti na dva tabora, ki nenehoma delata na dokončni zmagi in ki ne prenašata neodvisnega razmišljanja. Vsak namreč, ki pokaže le ščepec neodvisnosti, sposobnosti, da v kakšnem primeru preseže ostro delitev in se strinja tudi z nečim, kar prihaja z druge strani, obvelja za izdajalca in skorajda nima več politične prihodnosti. Zabetoniranost v dvopolnost pa nam ne koristi ne le zato, ker deli slovensko družbo, ampak zato, ker mnogim onemogoča, da bi ponudili nove rešitve.

Sicer se pa to dobro navezuje na to, kar sem pisal v prejšnjem prispevku.

Sovražiti drugega

V odnosih med državami se pogosto pojavlja nasprotovanje, celo sovraštvo, zapakirano na različne načine in to res ni nič novega ali nekaj, kar bo kmalu izginilo. Kadarkoli dve državi trčita, bodisi zaradi mejnih sporov, bodisi zaradi trgovine, pogledov na razvoj sveta ali med velikimi, zavoljo interesnih sfer, pride do številnih sovražnih komentarjev tako s strani politikov, kot tudi v medijih in med navadnim prebivalstvom. Pogosto je tudi veliko zgodovinskega sovraštva, ki noče izumreti in tli pod površjem, pripravljeno da izbruhne ob pravem trenutku.

V Russia Today  v prispevku Zakaj je Rusija tako anti ameriška, pišejo prav o tem.  Sovražiti, ali nasprotovati ZDA v tem svetu res ni težko. Navsezadnje je to cena kraljevanja na vrhu sveta. Kot največja vojaška in gospodarska sila lahko hitro zapadeš iluziji o svoji popolni premoči in upravičenosti, da le to uporabljaš za zasledovanje svojih interesov. Če kjerkoli posreduješ, četudi iz najbolj dobrohotnih namenov, čemur seveda vedno ni tako, se najde cela legija kritikov, sploh še, ko začnejo umirati nedolžni. Če po drugi strani kje ne posreduješ, se spet pojavijo kritiki, pogosto eni in isti, ki te obtožujejo neobčutljivosti za probleme sveta.

Rusija je kot država naslednica mogočnega komunističnega imperija le še senca nekdanje vojaške velesile in kot takšna bolj občutljiva, če se je ne jemlje resno. To se je v preteklih dveh desetletjih redno dogajalo. NATO se je tako razširil daleč na vzhod in ruske interesne sfere ni upošteval nihče. Zadnji veliki napad v tej smeri je protiraketni ščit v Evropi, s katerim bi Američani radi varovali svoje interese pred morebitnimi napadi z Bližnjega Vzhoda, a je jasno, da bi lahko zelo zmanjšal moč ruskega jedrskega arzenala in tako tudi rusko pogajalsko moč, kadarkoli bi Rusija trčila z zahodom. V zahodnih medijih je tudi ogromno nasvetov in pridig na račun ruskega političnega sistema, ki da se mora spremeniti in postati bolj podoben zahodnim modelom, nekaj kar po katastrofalnih devetdesetih letih, ko je zavoljo upoštevanja online casino podobnih nasvetov Rusija strmoglavila v prepad, za mnoge Ruse nekaj nezaslišanega.

Da potem tako ruska politika, kot tudi prebivalstvo, nelagodno gleda na ZDA, ki so poglavitna sila za fasado zahodnega sveta, je povsem razumljivo. Seveda, Rusi niso najbolj proti ameriško nastrojeni, Turki na primer, člani NATO zavezništva in dolgoletni ameriški zavezniki, so še mnogo bolj. A na tem mestu bi se morali vprašati nekaj drugega, namreč, zakaj se tolikokrat, sploh Američani, sprašujejo o vzrokih in nevarnosti antiamerikanizma. Namreč, saj ni tako, da bi ameriška politika, ameriški mediji in ameriško prebivalstvo bilo do vseh držav sveta nastrojeno pozitivno.

Če si le pogledamo primer Irana, najdemo ogromno groženj, propagande in sovraštva, od predsedniških kandidatov do zadnjega anonimnega forumskega uporabnika. Lahko bi se torej vprašali, zakaj so v ZDA tako nastrojeni proti Iranu. Lahko bi se tudi vprašali, zakaj so In spite of external meekness, flexibility and peacefulness, people born under the taurus daily love horoscope star are quite stubborn and selfish. številni  tako negativno nastrojeni proti Rusiji ali Kitajski. Našli bi seveda veliko razlogov, od  resničnega strahu, da bodo ZDA v globalni tekmi poražene, ali da bo nek nori terorist sredi New Yorka sprožil jedrsko bombo, ali da bodo Kitajci popolnoma prevladali in uničili ameriško industrijo in tako naprej. Celo verske razloge je mogoče najti.

Iskreno, zakaj sploh vprašanja? Jasno je, da smo kot človeštvo ustvarjeni tako, da se združujemo v večje skupine, ki se pogosto definirajo na podlagi nasprotovanja neki drugi skupini. Kljub temu, da večina Slovencev in Hrvatov čisto nič ne pridobi z rešitvijo mejnega spora v korist ene ali druge države, je mogoče veliko pripadnikov obeh narodnosti hitro napolniti s sovraštvom do soseda, ki si prisvaja nekaj, kar mu ne pripada. V svetu velikih sil je podobno. Velikokrat do nasprotovanja pride samo zato, ker se na kupu znajde preveč petelinov, ki bi radi sami vladali svetu in ne prenesejo konkurence.  Še več, pogosto se zgodi tudi, da je mogoče za povsem notranje politične namene izkoristiti neko obstoječe zunanje nasprotje in tako mobilizirati prebivalstvo za belim vitezom, ki jih bo ubranil pred sovražnim zmajem.

Seveda, bilo bi lepo, če bi bilo drugače, a na žalost je treba upoštevati resničnost našega sveta in ta je, da se od najmanjše vasi do največje države tvorijo skupine, ki si nato velikokrat bolj nasprotujejo, kot sodelujejo, čeprav bi v korist vseh bilo, če bi počele predvsem slednje. Velja tudi za politiko in politične stranke.

 

 

 

 

Živeti v spreminjajočem se svetu

Kitajski obrambni proračun naj bi se do leta 2015 podvojil na 238 milijard $ in s tem presegel  kombiniran obrambni proračun dvanajst naslednjih držav v regiji, pišejo pri The Diplomatu. Da, Kitajska ni le gospodarska velesila, hitro se spreminja tudi v vojaško. Gotovo je res, da bo modernizacija trajala še kar nekaj časa, saj Kitajci na mnogih področjih zaostajajo, predvsem za ZDA, ki bodo tudi v prihodnje imele vlogo v njihovi soseščini, toda tudi to se ob vedno večjih sredstvih spreminja.

Pri tem niti ni pomembno, komu verjamemo, da nam podaja boljšo oceno dejanskega kitajskega obrambnega proračuna. Namreč,  številke se razlikujejo glede na to, kdo jih podaja. Predvsem Američani jih radi napihujejo, a hkrati je jasno, da sredstva iz leta v leto nedvomno so večja.

Medtem Iran razvija brezpilotna letala in z njimi testira obrambni sistem ZDA in njihovih zaveznikov v Perzijskem zalivu. Več teh letal pošiljajo, da odkrivajo delovanje radarjev. Prava težava za Američane in njihove zaveznike bi se pojavila, če bi ta brezpilotna letala v Iranu v primeru vojne oborožili in v velikem številu proti njim tudi uporabili.

Ti dve novici mi povesta, da se svet spreminja, da se relativna moč zahoda in zaveznikov manjša. Sploh Evropa je v velikih škripcih. Že tako ali tako Evropejci niso naklonjeni zapravljanju denarja za obrambo, dolžniška kriza pa hkrati pomeni zastoj gospodarstva, s čimer se zaostanek preostalega sveta manjša. ZDA imajo po drugi strani svoje težave in tudi njihova moč se manjša, četudi je še vedno izredno online casino velika.

Vprašanje zdaj in tukaj je, kako se pripravimo na spremenjeni svet, v katerem ne bomo več na vrhu prehranjevalne verige, oziroma tam vsaj ne bomo sami. Svet, v katerem ne bo več samoumevno, da lahko NATO posreduje skorajda povsod, kjer se zahoče vladarjem v Washingtonu in po evropskih državah. Svet, v katerem bodo Indijci, Brazilci, Kitajci in mogoče celo Turki imeli besedo o tem, koliko se lahko še zadolžujemo in kako naj rešujemo svoje gospodarske težave. Vem, marsikomu se zdi to docela nepomembno. Kaj pa imamo mi odločati o življenjih drugih in ali ni bolje živeti sam zase, varno v objemu velike Evrope, brez da bi po svetu pošiljali vojske? Že že, toda kaj se zgodi, ko naša moč tako pade, da mora Kitajska poslati svojo vojsko, da naredi red v Grčiji? To se zdi v tem trenutku še smešno, a kako bo čez deset let, če se bo svet razvijal tako kot do zdaj?

Je pa jasno, Evropa postaja na globalnem odru vse bolj nepomembna. Žarometi bodo  posvetili drugam, proti vzhodu Azije, kjer se utegne kmalu odločati o usodi sveta. To, kar so nekoč bile Nemčija, Velika Britanija in Francija, bodo Kitajska, Japonska, Indija, Indonezija in poglavitna zunanja sila bodo ZDA.

 

Nekulturni kulturniki

Pred volitvami je politika na veliko obljubljala bolj vitko državo, k čemur je spadalo tudi manj ministrstev in veste kaj, malo jih je bilo, ki so temu nasprotovali. Ko pa se je dogodilo, da je do tega krčenja števila ministrstev res prišlo, so nekateri v primeru kulturnega ministrstva zagnali vik in krik, čeprav samo združevanje v večje, mega ministrstvo, samo zase ne pomeni prav nič.

Namreč, kdo pa je rekel, da bo s tem kaj privarčevano? Da se bo sploh kaj varčevalo? Da bo eden birokrat izgubil službo?  Namreč, združevanje samo po sebi ne prinese nič novega. Minister sam, preobremenjen s številnimi različnimi težavami, bo potreboval zveste sodelavce in na koncu se ti pač ne bodo imenovali ministri, delovalo pa bo vse na zelo podoben način. Prav zato je ves ta vihar v skodelici čaja tako smešen. Tudi če namreč vzamemo, da se nekateri bojijo, da jim bo presahnil tok denarja iz proračuna, to sploh ne pomeni, da se bo kaj takšnegatudi res  zgodilo. Kakor tudi ne bi pomenilo, če bi kulturno ministrstvo ostalo samostojno. Rezati izdatke je mogoče v obeh primerih. Simbolika je docela nepomembna.

Ne, tukaj mora biti od zadaj nekaj drugega. Morebiti pa gre ključ do te uganke iskati v nekulturnem zmerjanju bodočega šefa mega ministrstva, Žigo Turka, nad katerega je letelo celo, da je smrduh in kar je še bolj pomembno, ‘Patrije damo, kulture ne damo’. Čakajte, kaj pa imajo Patrije s tem? Da ne gre le za politični boj, ko se skuša novi vladi že od samega začetka zmetati čim več polen pod noge, odpreti fronto in potem ohranjati krizno stanje? Tudi z lažmi, da je Turk obljubljal zmanjšanje sredstev za kulturo za polovico, ko nikdar ni rekel kaj takšnega?

Glejte, čisto legitimno se je boriti za samostojno kulturno ministrstvo, sploh pa za status kulture v Sloveniji, a pri tem bi morali obstajati neke meje dobrega okusa. Turk sploh še delati ni začel in je do zdaj kvečjemu sadil rožice, kako bo vse lepo in prav, zato so napadi nanj povsem mimo. Počakati je treba, da se izkaže, kaj v resnici namerava.

Na nož

Poznate tisto šalo, da je Janez Janša srečen, da v opoziciji nima SDS-a? No, ima Pahorja, zaradi česar je lahko zadovoljen, a ima tudi Jankovića. In potem, opozicija je lahko tudi zunaj zidov parlamenta, v medijih in kar je še bolj pomembno, pri sindikatih.

Verjetno se večina Slovencev strinja, da je nekaj treba narediti, da se državo izvleče iz blata in da bomo lahko enkrat v prihodnosti bolje živeli. Le majhen problem je tukaj, da se nihče ničemur ne bi rad odrekel. Dobro, delavec zaposlen v zasebnem sektorju bi rad videl, da sekajo po birokratih, javni uslužbenec bi rad videl nižanje stroškov za socialne transferje ali manj sredstev za kakšno drugo službo, le ne svojo, delodajalec bi znižal minimalno plačo, ali bi si nižal davke, revež bi z višjimi davki obremenil bogatejše in tako dalje. Na koncu pridemo  do tega, da nam kaže na prepir. Velik prepir. Boj vseh proti vsem. V takšno godljo  prihaja Janševa vlada.

Nekateri bi rekli, da mora zdaj slovenska politika stopiti skupaj, da ni na mestu metanje polen pod noge in da le tako lahko skozi spravi nekaj bolečih krčenj. Pustimo ob strani, da se marsikdo ne bi strinjal, da je brezglavo varčevanje res pot naprej in ostanimo ujetniki razmišljanja, da je le tako možna pot naprej in navzgor.

Da bo res prišlo do premirja in bo Janez Janša lahko mirno speljal vse, kar si je zamislil, je bolj malo verjetno. Namreč, če odmislimo jezo velikega dela prebivalstva, ki bo ob vsakršni malo bolj boleči reformi online slots ali rezanju proračunskih odhodkov to še kako čutilo, je slovenska politika v preteklih letih dokazala, da ji je večinoma bolj mar zato, kako se polastiti oblasti, kot kako svojim nasprotnikom pomagati, da bodo bolj uspešni. Spomnimo se le opozicijske SDS, ki je pomagala rušiti pokojninsko reformo in še očitno zdaj živi v iluziji, da lahko s tem čaka do leta 2015.  Zamere so globoko in pričakujemo lahko, da bo koalicija petih strank ves čas tarča raznoraznih napadov, tako v DZ, kot tudi v medijih, sploh tistih, ki se bolj ali manj odkrito spogledujejo z eno polovico slovenskih politčnih pljuč. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resno, a ne bi bilo zanimivo, če bi se zdaj Janševa koalicija opotekala skozi svoj mandat, žrtev notranjih konfliktov, medtem ko bi opozicija pozivala k predčasnim volitvam, ki da edine lahko rešijo razmere v Sloveniji? Nekaj, kar se nam lahko zgodi.

Sam se ne strinjam s takšnim ravnanjem. Kar se opozicije tiče, je jasno, da bo strankam vladajoče koalicije podpora začela hitro padati, enkrat ko bodo ukrepi začeli boleti. Ni potrebno še bolj zagreniti ozračja in preprečevati, da se stori kaj dobrega.  Vem, da je SDS kot opozicija delovala izrazito destruktivno, v stilu, slabše gre državi, bolje za nas, bomo potem lažje zmagali. Ampak če bo slovenska politika še malo delovala na tak način, bomo na koncu bankrotirali in ne vem, kdo bo od tega imel kakšne koristi. Zato je bolje, da se Pozitivna Slovenija in SD pri ključnih projektih prihajajoče Janševe vlade odločita dati svojo podporo, s čimer bo vsaj malo odvzeta moč gnevu javnega mnenja, ki bo skoraj zagotovo prišel.

Vem, takšne želje so naivne. Že zdaj se rišejo fronte v boju proti Janševi vladavini, tista s kulturnim ministrstvom je bržkone še  najmanj huda. Prej kot slej se bo začelo tudi hujše obstreljevanje iz medijev, ki bodo vsako odločitev sprejeli na nož. Na nož bodo šli tudi sindikati. Glede na to, da je Janša pred leti v strahu pred sindikati že popustil pri enotni davčni stopnji, je vprašanje, kaj bo storil zdaj. Lahko da bo žrtvoval finančnega ministra Šušteršiča, za katerega ne dvomim, da resno misli, kar govori. In ker resno misli, kar govori, bo tudi zelo osovražena oseba. Namreč, ko bo udaril po mizi in rekel, da denarja ne da, bo izpadel kot grešni kozel. Da, finančni minister je v teh časih zagotovo najbolj pomembna oseba v vladi in hkrati nekdo, za katerega se lahko skrije tudi predsednik vlade.