Kaj pa pričakujejo?

V včerajšnjih Pogledih Slovenije je bil gospodarski minister in predsednik SLS-a, Radovan Žerjav, mestoma že prav rdeč od razburjenosti. Najbolj ga je ob živce spravila poslanka Pozitivne Slovenije, Alenka Bratušek, ki naj bi po njegovem mnenju že v naprej rušila vse poskuse varčevanja, ki bi naj potem rešili Slovenijo. Po mnenju Pozitivne Slovenije, so varčevalni ukrepi nove vlade prej pot v slabše stanje, kot temeljni kamni poti v boljše čase. Sami bi prej stavili na dvig davka na dodano vrednost.

Sindikati so medtem že skoraj na barikadah. Vladni predlogi res ostro režejo v državno porabo in za številne javne uslužbence, z neto plačami med 500 in 700 evri je šokantno slišati, da bi lahko izgubili 15% plače, regres in še del plačila za stroške prevoza. Tudi tistim z višjimi plačami kaj takšnega ni ravno po godu. Tudi če bi sindikati bili pripravljeni podpreti vladne predloge, zaposleni tega ne bi tolerirali, ampak bi vpili izdaja. Zato je povsem razumljivo, da se gredo sindikalni boj. Drugače niti ne morejo. Če vlada misli z varčevalnimi ukrepi drugače, da na primer pri tistih z nižjimi dohodki ne bi varčevala, potem si je vsekakor sama kriva, da tega ne zna skomunicirati, saj je za zdaj videti, kot da bo udarila kar po vseh.

Drugače je s politiko. Na žalost smo že v prejšnjem mandatu videli zlonamerno delovanje opozicije, ki je trdila, smešno, da le sprememba oblasti lahko reši državo pred potopom. In je pomagala rušiti vse, kar je vlada delala. Resnici na ljubo, Radovan Žerjav med temi ni bil in je pokojninsko reformo podprl. Le ta ni bila tako zelo pomembna, da bi rešila naše proračunske težave, bila pa je korak v pravo smer in signal, ko je bila zavrnjena, je bil da je Slovenija pač barka, ki jo  je težko preusmeriti. Kakor kažejo napovedi stavke in referenduma, tudi tokrat ne bo nič drugače, morebiti samo še huje.

Namreč, kar je bilo nujno lansko leto, je letos še bolj, saj se razmere zaostrujejo. Ker je postalo znano, da je bil lanski proračunski primanjkljaj kar 6,4% in ne 4,7%, morajo tudi rezi, ali zviševanje davkov, biti izrazitejši, da bi se ga čim prej spravilo pod 3%, kdaj kasneje pa še nižje in se vsaj za silo upočasnilo zadolževanje. Kar  bi bolelo lani, bo letos mnogo bolj, v prihodnosti pa še bolj. Zato mora trenutna vlada čim prej odločno ukrepati. Na žalost samo z vzpodbujanjem gospodarstva, morebiti s selektivnim zniževanjem tistih davkov, ki bi le temu najbolj koristili, ne bo šlo.

Žalostno le, da bo vladajoča politika v opoziciji bržkone našla zagrizenega sovražnika. Morebiti ne toliko v Pahorjevih socialnih demokratih, ki skušajo voditi neko zmerno, sredinsko politiko, ampak v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji, ki se kaže malce bolj zagrizeno sovražna. Mnogokdo, še zdaj jezen, kako je na koncu prišlo do tistega referendumskega trikrat ne in predčasnih volitev,  si želi maščevanja. Kakor očitno Janezu Janši ni bilo mar, da bo država z volitvami izgubila nekaj mesecev, tudi komu drugemu ne bo mar, kakšne bodo posledice za državo, če bo pri tem le lahko politično profitiral. In v teh težkih časih res ne bo težko javnega mnenja naperiti proti vladajočim strankam. Ko bo začelo boleti, bo enostavno vsega obtožiti vlado in zahtevati predčasne volitve. Pa tukaj sploh ne upoštevamo tistih fundamentalno različnih pogledov na gospodarstvo, zaradi katerih se ukrepi ene strani drugi lahko zdijo čisto navadna norost, medtem ko jih prva stran hvali kot edino pot naprej.

Resnično, Žerjav in prijatelji glede na izkušnje preteklosti, res ne bi smeli pričakovati kaj drugega.

Drugače je z nami navadnimi državljani. Kakorkoli se mnogim obljuba referenduma ali splošne stavke, ki bi zaustavili ostro varčevanje, dobro sliši, moramo premisliti, ali je to res pot naprej. Popolna blokada nas ne bo rešila, kakor se bo prej ali slej tudi zdrobila iluzija, da lahko z ljudskim odločanjem preprečimo, da bi v prihodnje morali delati dlje in se upokojevati kasneje.  Nekaj je treba narediti in ta vlada si je izbrala svojo pot. Mnogi, med njimi tudi sam, mislimo, da se utegne ta pot slabo končati, če ne bo rasti drugod po Evropi, a česar zdaj res ne potrebujemo, je neodločnost. Neodločnost, ki se pusti zadrževati na mestu, medtem ko se požar vedno bolj razplamteva. Neodločnost, ki gasilca naganja zdaj v eno, zdaj v drugo smer, pri čemer bolj malo gasi in predvsem panično premleva, kaj bi bilo treba narediti.

Na kratko, sindikatom, vladi in opoziciji predlagam kompromis in ne boja na nož. Vlada se naj odreče varčevanju pri že tako revnih, sindikati pa naj opustijo stavke in napovedi referendumov. Zatem pa vztrajanje pri določeni smeri.

 

 

 

Zakaj bom glasoval za novi družinski zakonik

Na koncu je izpadlo, kot da nek sprevrženi homoseksualni lobi v ozadju pripravlja popolno preoblikovanje družbe, v kateri bodo centri za socialno delo kot po tekočem traku odvzemali otroke normalnim Slovencem in jih dajali homoseksualcem, tiste otroke, ki pa jih na tak način ne bodo iztrgali iz ljubečega objema svojih staršev pa bodo  v vrtcih in šolah prevzgajali v istospolno usmerjene. Domišljija nasprotnikov zakonika res ne pozna meja, a vsaj to lahko rečemo, da je v službi črne propagande, s katero se želi zastrašiti čim več ljudi, da na koncu ne bi podprli novega zakonika.

Pa v njem ne piše nič pretresljivega. Le prebrati ga je treba, da doumemo, da istospolno usmerjeni z njim ne pridobijo pravice posvajati tretje otroke in da je zakonodajalec previdno razlikoval med zakonsko zvezo in partnersko skupnostjo, s čimer je tudi na simbolni ravni popustil tistim, ki se tako bojijo za svetost tradicionalne zakonske zveze.

Se je z vsemi zavajanji sploh smiselno ukvarjati, jih argumentirano zavračati in apelirati na človeško razumnost? Po vsem, kar je bilo izrečeno, močno dvomim. Namreč, v preteklih tednih in še prej smo videli predvsem vojno čustev in strahov, v kateri je stran, ki nasprotuje novemu družinskemu zakoniku, izvajala nenehni pritisk in to na različnih frontah. Ko se je obrabila zaskrbljenost za usodo otrok v istospolnih partnerstvih, so na vrsto prišli centri za socialno delo in odvzemanje otrok, za ogrožene so bili razglašeni vegetarijanci in tisti, ki svojih otrok ne pustijo cepiti, na koncu  so prišle na vrsto preživnine. Novi družinski zakonik je bil predstavljen kot škatla polna črvov, v kateri ni čisto nič užitnega, ampak le golazen, namenjena uničenju spodobne civilizacije.

Razumen človek bi moral ob takšnih pripovedkah vendarle pomisliti, da tukaj nekaj ni prav, da kaj takšnega ni mogoče, da nihče ne bi spisal takšne grozote, ki bi potem, enkrat sprejeta in  izvajana, skoraj zagotovo sprožila revolucijo. Pomislite, tako neučinkoviti centri za socialno delo bi naj kar naenkrat postali strahota prve vrste, socialne delavke pa skorajda totalitarna socialna policija.

Pa se je cirkus vendarle nadaljeval. Na trenutke komično, potem spet groteskno. V nedeljo se bo začasno končal, a prihodnost bo na tem področju še prinesla spopade, ne glede na to, kakšen bo izzid. Gre namreč za temeljne poglede na to, kakšen bi naj bil svet. Na eni strani tisti, ki si želijo zaustaviti razvoj in ostati v varnem, konservativnem balonu, v katerem se ohranja vse tisto, za kar verjamejo, da je lepo in normalno, na drugi tisti, ki hočejo naprej, ki nikoli niso bili del takšnega sveta in zdaj hočejo normalizirati svoje stanje, za katero menijo, da je tako ali tako normalno, le da še nesprejeto. Ta dva pogleda se bosta še spopadala, še posebej, ker so ju posvojile tudi politične stranke in se priročno spet razdelile na dva tabora.

V nedeljo bom za glasoval, ker v novem zakoniku ne vidim nič takšnega, pred čemer bi se moral bati, ampak le majhen korak k priznanju stanja v družbi, ki se spreminja. Ker verjamem, da bo na tak način nekaterim članom naše družbe lažje, večini pa ne bo nič odvzeto. Ker verjamem, da bodo tradicionalne  družine še vedno takšne, kakršne želijo biti, le nekaterim bo dano nekaj več pravic. In tudi zato, da rečem ne razpihovanju strahov, ki se je tako udomačilo v naši sredi.

Vaskrsićev primer ali kam 15o

Pred meseci, še pred predčasnimi volitvami, sem pisal o tem, da revolucije v kratkem pri nas še ne bo. Če se spomnite, tedaj so bili aktualni protestniki, ki so se utaborili pred Borzo, po vzgledu Američanov pač. Za nekaj časa so si priborili pozornost medijev, a ta pozornost je kmalu splahnela, ko so na spored prišle druge teme. Še več, niti širši javnosti ni bilo več veliko do tega, kaj jim ti novodobni revolucionarji ponujajo, saj so se najprej v dokaj visokem odstotku udeležili volitev, s čimer so še enkrat več potrdili vero v mehanizme trenutnega političnega sistema, potem pa tudi niso več kdo ve kako kazali zanimanja zanje.

Primer družine Vaskrsić, ko je sodišče na javni dražbi zaradi neplačanega dolga 124 evrov prodalo hišo in poplačalo upnika, je pokazal, da si to gibanje išče novih poti, kako se obdržati pri življenju. Če pozorno pogledate posnetke poskusa preprečitve deložacije, boste videli nekaj ljudi, ki so očitno vedno zraven. Veliko jih seveda ni. Morebiti jih je bilo v tem primeru nekaj deset, več sto ali tisoč, kolikor bi jih bilo potrebno, da bi lahko karkoli spremenili pa jih zagotovo ni. Prav zato potrebujejo pozornost, da bi s tem opozorili na svoja sporočila in tako mobilizirali širše množice. Težava le, da očitno njihova sporočila ne naletijo na dober sprejem.

Kot so zapisali na svoji spletni strani, ‘že polnih pet mesecev namreč opozarjamo, da živimo v ureditvi, ki postavlja kapital pred ljudi in nam kot edino možno rešitev t.i. krize ponuja zategovanje pasov, torej občutno poslabšanje življenjskih pogojev ter odvzem prihodnosti. Danes so na cesto vrgli še eno družino. Hkrati načrtujejo nove ukrepe razlaščanja, ki bodo v prihodnjih mesecih udarili vse nas. A mi vemo, da t.i. krize nismo povzročili in zato zanjo tudi ne nameravamo plačati.’ Vse lepo in prav, toda očitno niso oni tisti, ki bi lahko karkoli spremenili, kogarkoli mobilizirali. Na simbolni ravni je to najbolje pkazalo dejanje same družine Vaskrsić, ki se je ob prihodu izvršitelja in policije umaknila, medtem ko so sami vztrajali naprej.

Nič ne kaže, da bomo v prihodnjem letu doživeli kakšno revolucijo. Še več, prej gre pričakovati, da se bo še enkrat več pokazala stabilizacijska vloga trenutnega strankarsko parlamentarnega sistema, ki vedno znova nezadovoljstvo državljanov kanalizira v politične stranke. Ko podpora enim pade, zrase drugim in pride do menjave politične oblasti na predčasnih ali rednih volitvah. Lahko celo pride do tega, da se politični prostor napolni s povsem novimi strankami. Mediji z dajanjem časa raznim političnim obračunavanjem ta sistem še utrjujejo. Res je, nezadovoljstvo zavoljo številnih bolj ali manj napihnjenih afer  je veliko, toda to še ne pomeni, da bo zavoljo tega večina pripravljena nasilno spremeniti sistem.

Kajti, kakšna pa je alternativa? S čim nadomestiti  predstavniško demokracijo in bolj ali manj reguliran kapitalistični sistem?  Lahko gibanje 15o ponudi to alternativo? Ne dvomim, da neko alternativo lahko ponudijo, dvomim le, da bi to alternativo sprejela večina Slovencev. Eno je vzklikati  ‘smrt kapitalističnemu fašizmu’, drugo je v to prepričati  večino, ki še vedno bolj razmišlja v smeri popravkov, kot radikalnih sprememb.  Če jim to do zdaj  kljub krizi ni uspelo, jim bo težko v prihodnjih mesecih ali celo letih. Prej se bo moralo pojaviti kakšno drugačno gibanje.

 

 

 

 

Spričevala in politična matematika

Kar je za Karla Erjavca drugorazredna tema, je za Janeza Janšo koalicijski problem. Namreč, v njegovi reakciji na dogajanje okoli domnevno ponarejenega spričevala Desusovega poslanca Ivana Šimčiča, lahko razberemo trdo logiko števila poslanskih mest. Za DeSUS, za katere to v resnici tudi ni drugorazredna tema, je pomembno, da ohranijo število poslancev,  za Janeza Janšo je po drugi strani pomembno, da v koaliciji obdrži Desus in  ne išče prepira tam, kjer ga ni pametno iskati.

Stvar je takšna. Simčiča nihče ne more prisiliti, da odstopi, za DeSUS pa je pomembno, da če to že stori, počaka šest mesecev, s čimer jim omogoči, da ga nadomestijo s svojim človekom, sicer bodo morali na volitve nadomestnega poslanca, kjer pa bodo izgubili eno mesto v DZ . Kar se tiče podpore stranki, so volitve še, če bodo redne, skoraj štiri leta proč, Karla Erjavca in DeSUS pa so v vseh teh letih doletele že številne kritike, a jim to ni posebej škodilo, tako da je vprašanje, če jim bo zdaj.

Prav zato bodo skušali izčrpati novinarje, ki bodo prej ali slej našli novo eksplozivno temo in bodo Simčiča pustili na miru. Vsaj šest mesecev. Janez Janša pa bo medtem talec Karla Erjavca in njegovih interesov. Nič nepričakovanega.

 

Neizogibni zmagovalec na razburljivi poti do Bele Hiše

Republikansko iskanje primernega kandidata za spopad z Barackom Obamo za mesto predsednika je do zdaj postreglo že s številnimi presenečenji in preobrati, tako da nihče ne more reči, da ni bilo zanimivo. Dobro za medije, ki so kampanje kandidatov spremljali, slabše za republikansko stranko, ki se je razklala in ki ne bo mogla ponuditi kandidata, o katerega vrednosti bi se strinjala velika večina.

Mitt Romney je včeraj dosegel še eno zmago, tokrat v Washingtonu, a kakor v preteklosti, to še ne pomeni, da bo po treh zaporednih zmagah kmalu zaključil zgodbo. Kot kandidatu z največjimi sredstvi in najboljšo organizacijo mu že dolgo pripisujejo mesto favorita, celo neizogibnost njegove končne zmage, a vedno znova se pojavi tekmec, ki ga vsaj za kratek čas prehiti v anketah. Dokler še ni bilo predvolitev, to niti ni bilo tako pomembno in Herman Cain in Rick Perry sta lahko doživela svoj trenutek slave, ne da bi si Romney moral zavoljo tega delati pretirane skrbi. Ko pa se je začelo zares in je v višave po javnomnenjskih anketah švignil Newt Gingrich, so se začele težave.

Čeprav je Romney vsekakor konservativec, je republikanska stranka v preteklih letih doživela močan premik, tako da se je znašel v vlogi zmerneža, ki ni dovolj konservativen in številni volilci iščejo drugega kandidata. To online casino se dobro vidi po njegovi podpori, ki ostaja vedno tam nekje 30 %, medtem ko se njegovi tekmeci menjujejo. Po Gingrichu je prišel Rick Santorum in s tremi zmagami v Missouriju, Minnesoti in Koloradu, izzval Gingricha kot kandidata konservativcev. Razloge za takšen premik lahko iščemo v ogromni zmagi demokratov pred štirimi leti, ko so po Bushevi vladavini pometli z republikanci. Zatem se je pojavilo gibanje čajank in mobiliziralo široke množice, ki so že dve leti kasneje uspele v Senat in Predstavniški dom poslati svoje kandidate in zelo hitro končati demokratsko prevlado. Še bolj pomembno, s svojimi zahtevami so tudi premaknile težišče republikanske stranke bolj v konservativne vode.

Pred nami je super torek, šesti marec, ko bo v igri kar deset držav. Za nominacijo je potrebnih 1144 delegatov, veliko jih bo mogoče osvojiti prav ta torek, a to še ne bo konec, saj se prav lahko zgodi, da rezultati ne bodo nakazovali odločilnega zmagovalca in se bo tako zabava nadaljevala. Do zdaj je Romney osvojil 150, njegov prvi tekmec Rick Santorum pa 85 delegatov. Na koncu zmagovalca republikanskih predvolitev čaka Barack Obama, ki se zadnje čase lahko veseli bolj pozitivnih gospodarskih kazalcev. Brezposelnost rahlo pada in gospodarstvo raste, kar bo zelo pomembno, saj je prav njegova vladavina tarča vseh republikanskih kandidatov, stanje gospodarstva pa njihovo najljubše orožje za dokazovanje njegove nesposobnosti. Kdorkoli bo že kot zmagovalec izšel iz republikanske tekme, in najbolje še vedno kaže Romneyju, bo imel prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, kakor se tradicionalno vsaka štiri leta odvijajo predsedniške volitev v ZDA, težko delo.

Mimogrede, o tej temi, o ameriških predsedniških volitvah, v posebni kategoriji obširno pišem na svojem blogu.