Zarota sindikatov in stricev iz ozadja

…da z oblasti preženejo Janševo vlado.

Da, tudi takšne teorije zarote se najdejo, čeprav so pod Pahorjevo vlado sindikati  pomagali k predčasnim volitvam in so se tudi tedaj, pač na drugi strani politične ločnice, spraševali, ali niso v nekakšni navezavi z Janšo. Odločiti se je treba, na kateri strani sploh so sindikati, kaj hočejo.

Jasno je, da ščitijo svoje interese, ki izhajajo iz interesov zaposlenih, bodisi v javnem, bodisi v zasebnem sektorju, ki jih zastopajo. Pri tem je dokaj nepomembno, kakšne politične barve je vlada. Če jim rdeča vlada zagrozi z nižanjem plač se bodo uprli, kakor se bodo tudi uprli, če bo vlada črna ali modra.  Vse kar je tukaj res, je da imajo določene politične stranke več skupnega s sindikati, kot druge, kakor imajo druge politične stranke več skupnega z  delodajalci v zasebnem sektorju, kmeti, majhnimi obrtniki, prebivalci mest, podeželja itd… Odvisno od volilne baze. Nekatere politične stranke so tako bolj nagnjene k temu, da uresničujejo interese sindikatov, toda ni ravno videti, da bi v tem trenutku imeli politično stranko, ki bi to nameravala početi. Po logiki bi to najprej počeli socialni demokrati, a s predsednikom, kakršnega imajo, tega res ne gre pričakovati.

Ob tej teoriji zarote, da sindikati najprej rušijo vlado, šele potem se ukvarjajo s tem, kar je na mizi med pogajanji, se moramo vprašati, kdo pa bi naj prevzel oblast, če Janševa vlada pade? Pahorjevi socialni demokrati, kjer je njihov predsednik bolj kot ne pripravljen podpirati ali celo udejanjati podobne ukrepe, kakršne ponuja vlada in se mu lahko zgodi, da čez nekaj mesecev ne bo več predsednik stranke? Pozitivna Slovenija, katere predsednik se je umaknil nazaj na mesto župana? Kdo drug?  Ne, kar ta vlada ima, je prednost, da nima prave alternative, da recimo Janković ne sedi v DZ in vsak dan poziva k predčasnim volitvam. Da si le teh očitno nihče ne želi in jih zato tudi ne bo. Vsaj zdaj še ne. Alternativa je namreč v krizi in se mora šele dobro vzpostaviti. Alternativa je neka politična stranka, ki bo tudi v politični areni, v DZ in če prevzame oblast, v vladi lahko uresničevala interese sindikatov. Šele tedaj bomo lahko govorili, da je v interesu sindikatov, da z oblasti odstrani eno politično opcijo in jo nadomesti z drugo. Kakor je stanje zdaj, te povezave ni in gre le za prazen strah tistih, ki se bojijo za svojo oblast in povsod vidijo sovražnike, sploh enega palčka.

Prav zato bo vlada, kljub bolj ali manj močnemu nasprotovanju, svoje ukrepe lahko izvedla. Stavke, kakor sem tukaj že pisal, niso rešitev, kakor niti v Grčiji niso v vseh teh letih za milimeter premaknile politične elite.   Bo pa morebiti vmes še vroče, a to ne zato, ker bi naj nekdo iz ozadja v boj pošiljal svoje podložnike, ampak zato, ker vsakogar boli, ko mu nižajo plačo. Odstranite vse voditelje sindikatov in na površje lahko priplavajo še bolj radikalni ljudje.

To ni vojna javnega proti zasebnemu sektorju

Čeprav jo bodo ideologi ekstremne liberalizacije in zategovanja pasov skušali kot takšno predstaviti. Govorimo o konfliktu med zaposlenimi v zasebnem in v javnem sektorju, o konfliktu, s katerim se priročno na dva tabora deli izkoriščani del prebivalstva, da bi se s tem lažje ohranjalo status quo.

V Sloveniji se z napadom na javni sektor, kajti v ostrih varčevalnih ukrepih se, vsaj tako se dozdeva, skriva predvsem to, pripravlja transformacija celotne družbe, da bo podobna nekim liberalnim idealom, kakršne promovirajo predvsem fantje iz Virantove liste.  Da bi to dosegli, je potrebno  zlomiti sindikate, ne le tiste v javnem sektorju, ponižati javni sektor, ljudi spraviti v apatijo in tako preprečiti pretirana vrenja. Potem bo lažje privatizirati vse po vrsti, kar bo večini ljudi zelo podražilo življenja, a ne bo več državni problem.

Pomislite le na šolstvo. Izstradajte javno šolstvo in omogočite, da se  razširi zasebno in le to bo za svoje delo zahtevalo pravično plačilo, s tem pa bo lahko tudi nudilo boljšo kvaliteto, medtem ko se bo  javno šolstvo utapljalo v rdečih številkah. Na koncu bomo za šolstvo plačevali dosti več, kot zdaj, a državni proračun bo lahko mnogo bolj uravnotežen. Seveda bo še vedno opcija, da svoje otroke šolate v javnih šolah, a kdo pri zdravi pameti bo to še delal, če bo tam preveč učencev na učitelja, bodo le ti slabo motivirani in bo primanjkovalo osnovnih sredstev? Da, le revni bodo v javne šole še pošiljali svoje otroke, ker druge izbire pač ne bodo imeli.

To se ne bo zgodilo od danes na jutri, a če bo šlo tako dalje, bo odstotek zasebnih šol vztrajno rasel, v večini pa itak ne bodo nikoli, ker si jih večina ne bo mogla privočiti. Dobili bomo dvorazredni šolski sistem.

Razumeti moramo, da je napad na javni sektor, ki je že po logiki manj učinkovit od zasebnega, a za to pogosto obstajajo dobri razlogi, tudi napad na vsakega zaposlenega v zasebnem sektorju, ki že ne spada v kakšno posebno skupino bolj iskanih profilov. Z manjšanjem plač v javnem sektorju bo tudi lažje nižati plače v zasebnem.  S krčenjem pravic v javnem sektorju  bo tudi možno lažje krčiti pravice v zasebnem.

V resnici gre za republikanizacijo, če lahko uporabim ta izraz. Kar govorijo Janša in njegovi, zveni grozno podobno temu, kar čez lužo govorijo republikanci, sploh pa čajankarji. In tudi oni, si morate misliti, v nasprotnikih, sploh pa sindikatih, vidijo komuniste, ki da na pojma nimajo o gospodarstvu ali pa so naravnost zlonamerni. Stranke vladajoče koalicije bi v tem času lahko preimenovali v republikansko stranko Slovenije.

Pred nami je vojna nekaterih delodajalcev, lastnikov kapitala, predstavnikov finančnih in političnih elit proti večini prebivalstva, pri čemer bo napadalec predvsem skušal razdeliti svoje nasprotnike. Najprej na tiste zaposlene v javnem in v zasebnem sektorju, potem na tiste z malo višjimi in z malo nižjimi plačami, na koncu verjetno že kar po nacionalni in verski osnovi, samo, da ne bo treba voditi vojne z nekim enotnim ljudstvom. Resnično se pomikamo proti oligarhiji, ki bo za fasado imela demokratični sistem. Še huje, ker smo v preteklih letih mnogo suverenosti izgubili, ne smemo kot gonila razvoja videti tistih, ki so vedno v mediji, torej naše politične scene. Ne, od zadaj obstajajo večje sile, takšne, ki lahko na italijanski prestol na primer pripeljejo enega svojih. To so tisti, s katerimi nam grozijo, tako imenovani stečajni upravitelji iz Bruslja.

V resnici bi bilo dobro, da bi se soočili kar z njimi, kajti šele tedaj bi lahko videli pravi obraz tistih, ki nam vladajo, ne pa da izkoriščajo razdeljenost evropskih držav in preko lokalnih političnih eliti izvajajo svoje eksperimente, ki lahko v Evropi  pripeljejo še do hujše krize, kot je bila tista v preteklih letih.

K sreči za Američane, imajo oni (kljub vsem pomanjkljivostim) Obamo in demokrate, republikancem pa ne kaže dobro.

Kitajski zmaj v kletki

Navadili smo se živeti v svetu ene velike sile, ki vsem drugim diktira, kaj in kako morajo početi. Slovenci smo s to veliko silo v zavezništvu, potem ko smo pred tem bili del neke druge države in nekako na pol poti med vzhodom in zahodom, ne člani ene, ne druge velike koalicije, ki sta si razdelili svet. Toda ker se svet nenehoma spreminja, moramo vedno več pozornosti namenjati tudi vzhajajočim zvezdam, novim velikim silam, ki utegnejo radikalno preoblikovati razmerja moči na našem planetu.

Pred tridesetimi leti je bila Kitajska že zelo pomembna država, a v resnici le utež na tehtnici med dvema velikima, Sovjetsko Zvezo in ZDA. Američani so po katastrofi v Vietnamu znali Kitajce obrniti na svojo stran, zelo pomembno v globalnem razmerju moči s takrat že v propad drsečim komunističnim kolosom, ki ni našel poti naprej, da bi lahko tekmoval s svojim kapitalističnim tekmecem. Zdaj, toliko let kasneje,  na svetovni oder stopa nov kolos, le da ta mnogo bolje pripravljen na zahteve modernega časa. Prav zavoljo tega je ZDA tudi najbolj konkurenčen na gospodarskem, ne vojaškem področju. A iz mogočnega gospodarstva se bo prej ali slej napajala tudi prvovrstna oborožena sila.

Kitajski pohod na mesto velike sile, da, celo na mesto prve sile sveta, je poln ovir, pri čemer so ZDA verjetno mnogo manjša težava, sploh pa zamirajoča Evropa, kot bližnja soseska, ki si ne želi pristati v vlogi satelitov. Medtem ko si Indija želi, da bi tudi sama postala pomembna in velika sila, države kot best online casino Južna Koreja, Vietnam, Filipini,  Japonska, Malezija, Indonezija in malo dlje Avstralija, kljub svoji relativni majhnosti iščejo načina, kako velikanu preprečiti, da bi jim v prihodnje ukazoval. Sploh  to velja za Tajvan, ki se lahko boji takšnih ali drugačnih agresivnih kitajskih potez, saj to majhno, a zelo dobro razvito državo v Pekingu smatrajo za del svojega ozemlja. ZDA so te strahove že izkoristile in se pozicionirajo v vlogo zunajega zaveznika. Premik ameriške pozornosti na daljni vzhod je  očiten, tokrat le malo bolj diplomatsko preudarno, saj se je v zadnjih letih vojaška premoč nekoliko obrabila v pustinjah Iraka in Afgansitana.

Med Kitajsko in sosedami se že po malem iskri, sploh ker so v igri morske meje. Slovenci bi to morali še posebej dobro poznati, saj smo v preteklosti  diplomatske boje s sosednjo Hravaško bili za nekaj metrov vode. Kitajska in sosede imajo medtem mnogo večje apetite. Nekaj zaradi nadzora nad Južnokitajskim morjem, kjer se nahajo veliki naravni viri, nekaj zaradi ribolova. Tako so Filipini nad kitajske ribiče, ki so se približali njihovemu ozemlju, poslali kar svojo največjo vojaško ladjo, signal, da se z njimi ne gre igrati. Po drugi strani  se Vietnam povezuje z ZDA, nekaj kar bi pred nekaj desetletji imeli za znanstveno fantastiko.

Kitajska je torej v situaciji, ko jo hiter razvoj sili v širjenje vpliva, ne le v soseščini, ampak po vsem svetu, še posebej v Afriki, kjer so na voljo veliki viri, ki lahko v prihodnje poganjajo njeno gospodarstvo. Prav ta krepitev pa straši države v regiji, ki se utegnejo povezati v koalicijo in jo  tako blokirati  s pomočjo ZDA, ki lahko igrajo zunanjo silo. Na nek način je to iskanje prostora pod soncem podobno težavi Nemčije pred prvo svetovno vojno, ki je na globalno prizorišče prišla prepozno, a si je vseeno želela izboriti svoj imperij. Vemo, da je to vodilo v veliko vojno, v kateri je bila Nemčija s svojimi zavezniki poražena. V teh časih in tudi v prihodnje, gre upati, da velike vojne več ne bo, a Kitajska bi se lahko znašla v hudih škripcih, če bi njene sosede sklenile kakšno tesnejše vojaško sodelovanje naperjeno proti njej.

Tega se zagotovo zavedajo in bojijo, zato bodo v prihodnost morali stopati previdno. A kako previdno sploh lahko stopa velikan, da ob tem ne pohodi kakšne mravlje? In jih pri tem prestraši in razjezi.