Ko nečednosti v politiki postanejo nepomembne

Že rezultati predčasnih volitev so nakazali, da večini slovenskega volilnega telesa ni mar,  kakšne madeže vse imajo politiki, za katere glasujejo. Ali ne verjamejo v obtožbe, ali jim le te niso pomembne, dve politični stranki, ki sta dobili največ glasov, sta obe imeli voditelja, ki sta in še bosta več v stiku s pravosodnim sistemom, kot bi si to želela.

Po volitvah je raznoraznih obtožb še več in letijo na vse strani. Od ponarejenega spričevala,  ovajanja prijateljev tajni službi v bivšem režimu, prijave nasilništva nad ženo, čudnih poslov v prvem in drugem mestu države, obtožb in poročil v medijih je ogromno.

Vprašati se moramo, ali to še sploh ima kakšen vpliv na volilno telo. Ko je enkrat blata preveč, postane bolj vsakdanje, nekaj kar spada k politični igri. Ljudje se navadijo.  Na nek način vse skupaj postane  podobno obmetavanju na spletnih forumih. Vsak trdi svoje in nasprotnika sploh več ne posluša. Če se potem pojavi nova afera, v kateri je na tapeti njegov človek, samo zamahne z roko, češ da gre le še za en pritlehen napad.  Več je tega, bolj utrjen je v svojem mnenju. Če so politiki na to karto pripravljeni igrati in pozabiti na negativno medijsko pozornost, vztrajajo naprej in slovenska politična scena postane še za odtenek bolj črna.

Na koncu se lahko zgodi, da niti pravnomočne obsodbe ne bodo več spremenile javnega mnenja. Tisti, ki bodo za določenega politika verjeli, da  je nedolžen, bodo tako verjeli še naprej in bodo preklinjali sodišče, ki da je delovalo pod političnim pritiskom nasprotnikov, tisti, ki bodo trdili da je kriv, bodo prav tako ostali pri svojem mnenju. Na volilni rezultat pa to ne bo imelo velikega vpliva.

Kar je, če pomislim, pravzaprav žalostno.

Pred odločitvijo v SD

Štiri kandidati se bodo na junijskem kongresu spopadli za mesto predsednika socialne demokracije in Borutu Pahorju, dosedanjemu predsedniku, ne kaže najbolje.

Ob tem je najbolj zabavno  brati komentarje desničarjev, kadar pojejo hvalo Borutu Pahorju in napovedujejo zaton SD-ja, če si bo ta  izbrala novega predsednika. Kakor da bi njihova mnenja bila pomembna. Itak nikoli niso in ne bodo volili za socialno demokracijo, tukaj mišljeno kot usmeritev, ne le kot politično stranko, le ta pa mora najti način, da mobilizira tiste ljudi, ki so jo in jo še bodo pripravljeni voliti. Pravi boj tukaj poteka znotraj večjega bloka, iz katerega moč črpajo politične stranke, kot so SD, Pozitivna Slovenija, Zares, LDS in ki ga imenujemo za levega, čeprav je ta oznaka najmanj sporna in v sebi skriva različne struje. Gre za to, kdo bo sposoben ponuditi resno alternativo vladni veri v varčevanje, politični program, ki bo verodostojen in pa obraze, ki bodo prepričali. Pri tem je vse pisanje in govorjenje z druge strani velike politične ločnice treba razumeti le kot pobožne želje, da bi sovražnik dokončno propadel, a se to seveda ne bo zgodilo pa četudi kakšna politična stranka vmes izgine. Se bo pač pojavila nova.

Borut Pahor je vedno imel določen problem znotraj stranke, saj je predstavljal tretjo pot, torej odmik od tradicionalne socialne demokracije. A dokler je zmagoval, ni bilo dovolj kritik, da bi ga odneslo. Po porazu na predčasnih volitvah, ki ga je res precej omilil s svojim mojstrskim nastopanjem v soočenjih, so te kritike postale še bolj očitne. Da Pahor resnično predstavlja neko blairovsko levico, kaže že njegov odnos do vladnih načrtov. Ne smemo v tem videti želje po ugajanju Janezu Janši in izogibanja konfliktom, še manj prestopanje v nasprotni tabor, ampak politično misel, do katere se je predsednik SD v preteklih letih dokopal in v katero verjame (zanimivo, kako novinarji politike ne sprašujejo, kateri misleci jih vodijo in kakšne knjige imajo na knjižni polici – tukaj bi se dalo najti odgovore na številne odločitve, ki jih sprejmejo), čeprav te vere z njim marsikdo ne deli. V njegovem svetu varčevanje po nemškem vzoru deluje in zlato pravilo je pot naprej. Nič hudega, če ne bi bil predsednik politične stranke, ki bi morala imeti malo drugačne poglede. Sicer niti ni potrebna, ker volilnemu telesu ne more ponuditi alternative.

Gotovo, Pahor ima težave s tako imenovanimi strici iz ozadja in tudi s Pozitivno Slovenijo, ki skuša postati vodilna sila v bloku, a to niti ni tako zelo pomembno. Znotraj socialne demokracije poteka boj za dušo, ali torej hoče ostati takšna kot zdaj, pomaknjena proti sredini, ali se prilagoditi premikom, ki niso samo slovenski in ki kažejo proti bolj tradicionalnim online casino rešitvam. Socialni demokraciji, ki je ni strah reči, da ima država pomembno vlogo v življenju državljanov in da prosti trg ne more rešiti vseh problemov, sploh pa ni vedno najbolj učinkovit, čeprav je seveda tudi res, da je treba ljudem dajati čim več priložnosti, da razvijajo svoje potenciale kot podjetniki in jih ni treba dušiti. Takšne, ki se bolj kot nad Tonyjem Blairom navdušujejo nad novim francoskim predsednikom. Takšne, ki vidi dlje od preprostega zategovanja pasov in privatizacije vsega mogočega. Takšne, ki si tu in tam drzne tudi opozoriti na razredni boj finančnih elit proti veliki večini prebilvastva.

Spomniti se moramo, kako smo sploh prišli do tega trenutka. Enkrat proti koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je kot reakcija na zastoj pojavila močna nova sila, ki jo lahko imenujemo thatcherizem, reaganizem, neoliberalizem ali tudi kako drugače in je tedanjo levico spravila v veliko krizo. Neko obdobje se je končalo, začelo se je novo. Prevlada teh novih sil je bila tako močna, da je povzročila prilagoditev v njihovo smer, ko so prej tradicionalno socialno demokratske sile začele iskati načina, kako pridobivati volivce. Nastopi Tony Blair, kot čisti primer takšnega razmišljanja. In zmaga. Ta nova socialna demokracija, ki je opustila marsikatero vrednoto stare, je nekaj časa uspevala, a velika gospodarska kriza preteklih let je pokazala na napake v svetovnem gospodarskem sistemu in zdaj kaže na zasuk nazaj. Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade moral delati v izrazito težavnih okoliščinah gospodarske krize, ki je njegov predhodnik niti napovedati ni znal, je največja žrtev tega zasuka in nič nenavadnega ni, da je zdaj nevarno blizu svojega konca.  Ker, tukaj ni v igri samo njegov konec, ampak prej konec nekega tipa politika, nekega tipa socialno demokratske politike. Da bi namreč spet prišli na oblast, bodo iskali nove poti in te jih ne bodo več vodile po poteh preteklih let, ampak bolj v radikalno levo, kot bi se izrazili njihovi nasprotniki.

Tisti, ki zdaj govorijo, da socialne demokracije brez Pahorja ne bo, se v resnici bojijo, da znova prihaja čas bolj trde, resnično rdeče in ne roza socialne demokracije, ki ne bo več tako prijazna do njihovih pogledov na svet, kot je bila dozdajšnja. Ne le v Sloveniji, ampak po vsem zahodnem svetu. Mogoče imajo prav, da lahko stranka SD propade, a to bo pomenilo le, da jo bo nadomestilo nekaj novega in da si bo socialno demokratska misel našla nove obleke. Že v primeru sindikatov vidimo, da znotraj družbe obstajajo sile, ki so še kako zdrave in močne in ki bodo temelj političnim strankam, ki bodo zagovarjale njihove interese. In hujša bo kriza, močnejše bodo te sile. Noben stric iz ozadja tega ne more preprečiti, niti voditi.

Vlada in sindikati s kompromisom

Za pozitivno lahko štejemo, da je po mučnih pogajanjih med vlado in sindikati preprečena možnost referenduma in da ne bo stavk, saj ne eno, ne drugo ne bi koristilo državi. Tako mislim, tudi če se ne strinjam z varčevanjem kot edinim zveličavnim sredstvom reševanja krize in se bojim, da bo le to krizo samo še poglobilo.

Ostaja namreč upanje, da bo vlada zdaj ponudila nekaj konkretnih ukrepov za zaganjanje gospodarstva, tudi če bo to na koncu pomenilo, da bo proračunski primanjkljaj vseeno presegal 3%. Kar se tiče pokojninske reforme, ki so jo pri vladi v minimalni obliki skušali pod mizo spraviti skozi, a so potem odnehali, upam, da se bo takoj, ko bo preteklo leto po referendumu, ki je odpihnil prejšnjo, začelo delo na novi.  Hočemo ali nočemo, ljudje živimo vedno dlje in zato je pritisk upokojenih na zaposlene vedno večji. Reforme so tako potrebne in jih je treba izvesti. Najbolje bi bilo, če bi se to zgodilo že lani, a opozicija, z nekaterimi izjemami, je imela drugačne račune. Preveč se ji je mudilo na oblast.

Seveda, če so odgovor individualni računi, privatizacija dela pokojnin, potem tega ne morem podpirati, ker se tukaj skriva preveč nevarnosti, če pa bo še v naprej levji delež pokojnin izplačevan in jamčen s strani državnega sistema in bodo reforme šle v smer podaljševanja delovne dobe in če bo res sledil pregled neupravičenih pokojnin, o čemer se toliko govori, potem bo to korak v pravo smer. Gotovo, privoščim vsakemu, da čim dlje uživa v pokoju, toda če nekaj ni vzdržno na dolgi rok pač ni vzdržno.

Na tem področju bomo vsekakor videli še veliko prerekanj.

Zdaj, ko je varčevanje nekako začrtano, to ne sme biti izgovor, da se javni sektor pusti v obliki, v kakršni je.  Cilj mora biti, kakor že stokrat povedano, da se z manj ljudmi lahko opravi več in bolje, torej poenostavitve delovanja predvsem državne uprave, sodišč, inšpektoratov, itd… Ne bom si delal iluzij, da je kdorkoli v tej državi tako močan, da bi zmanjšal število občin na neko znosno raven. Racionalizacija je ključna.

Najpomembnejše  na koncu ostaja, kako se bo kot celota obnašala EU. Če bo še naprej z glavo rinila skozi zid z varčevanjem, bo kriza le še hujša. Spremembe se sicer že nakazujejo, čeprav Nemci še kar naprej trmasto vztrajajo pri svojem. A tudi oni ne bi smeli biti preveč zadovoljni, saj je njihova gospodarska rast dokaj nizka. Britanci so medtem zavoljo varčevanja že zdrsnili v drugi krog recesije.

 

Za drugačen Državni svet

V Časniku avtor L. Hammarskjöld piše o možni alternativi ukinitvi Državnega sveta:

V novem Državnem svetu bi lahko – ob predstavnikih regij – našli tudi elegantno rešitev za parlamentarno zastopstvo Slovencev po svetu, pa tudi za Rome in t.i. novodobne manjšine (osebe jugoslovanskih narodnosti). Zastopstvo teh skupin se že nekaj časa napoveduje kot potencialno zahtevno vprašanje, ki bi lahko vodilo v nove delitve, namesto v krepitev nacionalne kohezije.

Poleg tega bi pokrajine (in posledično novi Državni svet) lahko ugodno vplivale na razvoj kakovostne politične elite, kot nekakšne pripravljalnice na ukvarjanje s politiko na državni ravni.

Državni svet kot institucija v samostojni slovenski državi ni nikoli deloval tako, da ne bi mogli reči, da kakšne posebne škode ne bi bilo, če bi ga ukinili. Ustvarjen kot korporativistično telo, torej iz pogleda na državo kot na telo sestavljeno iz različnih delov (da, fašisti so na državo gledali podobno) niti nikoli ni mogel dobro delovati in bi, če bi imel večja pooblastila, to verjetno prav kmalu postalo jasno veliki večini. A ravno zaradi pomanjkanja pooblastil je tako nepombemben, da kakšne velike škode z njegovo ukinitvijo ne bomo storili.

Imamo pa seveda alternativo in tukaj bi se strinjal z avtorjem citiranega razmišljanja, da bi bilo modro imeti Svet pokrajin, kjer bi sedeli predstavniki regionalnih interesov, ki bi imeli večjo moč, kadar bi se odločitve tikale delovanja pokrajin. Seveda je jasno, da moramo najprej priti do pokrajin in nekaj storiti, da bo lokalna politika prerasla razdrobljenost neštetih občin. Občin je v tej državi preveč, v prihodnje pa bomo morali paziti, da tudi pokrajin ne bo preveč, k čemer bodo težili lokalni interesi. Prav zaradi teh teženj je tako težko priti do dogovora, koliko jih sploh potrebujemo.

 

 

Varčevanje kot samo sebi namen

Pri vseh razlagah o tem, kako zategniti pas javnemu sektorju, mi je postalo jasno predvsem naslednje: vsa argumentacija je ob tem povsem nepomembna, vse kar šteje je, da se skuša hitro in radikalno čim bolj zmanjšati proračunski primanjkljaj. Delovanje javnega sektorja, državne birokracije, šolstva, itd.. je pri tem na stranskem tiru. Ni veliko spraševanja o tem, kako učinkovit bo javni sektor z nižjimi plačami ali čez čas z manj zaposlenimi, vse kar je pomembno je, da v proračunu ne bo več zevala takšna luknja.

Nekako se mi vse skupaj zdi tako, kot da bi nekdo prišel v tovarno, ki se je znašla v finančnih težavah in bi se potem, ko bi videl, da je vsak mesec za milijon evrov izgube, odločil da to izgubo pač odpravi. In bi šel in  eno izmed desetih proizvodnih hal preprosto odprodal, zaposlene pa odpustil. A kaj, ko bi potem naslednji dan cela tovarna stala, ker so v tisti hali proizvajali nujno potrebne sestavne dele za drugih devet hal. Kar pravim je, da se mi ne zdi ravno, da večina naših oblastnikov razume, kako javna uprava sploh deluje. Ker če bi, bi do zdaj že bili pri racionalizaciji. Vsi se verjetno strinjamo, da je vedno prostor za izboljšave in da moramo na teh izboljšavah nenehoma delati. To ne pomeni, da je mogoče ogromno privarčevati, nekaj pa le. Predvsem v državni upravi je potrebno iskati poenostavitve, da bo manj ljudi lahko naredilo več, uporabniki pa bodo bolj zadovoljni. Mislim, da ni treba poudarjati, da bi to morali početi tudi v boljših časih, tudi, če bi bili z delovanjem zadovoljni. Stanje na mestu ni nikoli dobro.

Da je varčevanje bržkone samo sebi namen in predstavljeno kot neka pravljična dobra vila, zaradi katere bo gospodarstvo kar samo vzcvetelo, je vedno bolj jasno. Resnica je drugačna. Slovenija bo skupaj z drugimi evropskimi državami, ki imajo oblast verujočo v to dobro vilo zategovanja pasov, doživela padec gospodarske aktivnosti. Vprašajte Britance, če že za Grke in Špance menite, da so preprosto lenuhi.

Kar bi potrebovali, je najprej zaganjanje gospodarstva na evropski ravni, medtem ko je varčevanje v javnih sektorjih v stanju, v kakršnem smo, malo manj pomembno. Soočamo se namreč najprej s krizo gospodarske  rasti, zaradi česar je dolžniška tudi toliko hujša. Iz dolgov preprosto nismo sposobni zrasti. In o tem se moramo najprej pogovarjati. Kako zagnati gospodarsko rast, ne kaj je pravično, kdo se mora čemur odreči in podobno. Obe strani tukaj namreč govorita neumnosti.

Po eni strani nimajo zaposleni v zasebnem sektorju nič od tega, če se zdaj tolče po javnem in je neumestno pudarjati, da so se eni že žrtvovali, zdaj se pa morajo drugi, po drugi strani je povsem nepomembno, če so se zaposleni v javnem sektorju v preteklih letih odrekali večji rasti plač. Od vsega tega moraliziranja ne bomo imeli nič. Ne, kar bi zdaj resnično pomagalo Evropi, bi bil New Deal, ampak da se to zgodi, se mora prej izteči doba trenutne politično ekonomske filozofije. Tako dolgo bomo namreč še zategovali pasove.