Pred odločitvijo v SD

Štiri kandidati se bodo na junijskem kongresu spopadli za mesto predsednika socialne demokracije in Borutu Pahorju, dosedanjemu predsedniku, ne kaže najbolje.

Ob tem je najbolj zabavno  brati komentarje desničarjev, kadar pojejo hvalo Borutu Pahorju in napovedujejo zaton SD-ja, če si bo ta  izbrala novega predsednika. Kakor da bi njihova mnenja bila pomembna. Itak nikoli niso in ne bodo volili za socialno demokracijo, tukaj mišljeno kot usmeritev, ne le kot politično stranko, le ta pa mora najti način, da mobilizira tiste ljudi, ki so jo in jo še bodo pripravljeni voliti. Pravi boj tukaj poteka znotraj večjega bloka, iz katerega moč črpajo politične stranke, kot so SD, Pozitivna Slovenija, Zares, LDS in ki ga imenujemo za levega, čeprav je ta oznaka najmanj sporna in v sebi skriva različne struje. Gre za to, kdo bo sposoben ponuditi resno alternativo vladni veri v varčevanje, politični program, ki bo verodostojen in pa obraze, ki bodo prepričali. Pri tem je vse pisanje in govorjenje z druge strani velike politične ločnice treba razumeti le kot pobožne želje, da bi sovražnik dokončno propadel, a se to seveda ne bo zgodilo pa četudi kakšna politična stranka vmes izgine. Se bo pač pojavila nova.

Borut Pahor je vedno imel določen problem znotraj stranke, saj je predstavljal tretjo pot, torej odmik od tradicionalne socialne demokracije. A dokler je zmagoval, ni bilo dovolj kritik, da bi ga odneslo. Po porazu na predčasnih volitvah, ki ga je res precej omilil s svojim mojstrskim nastopanjem v soočenjih, so te kritike postale še bolj očitne. Da Pahor resnično predstavlja neko blairovsko levico, kaže že njegov odnos do vladnih načrtov. Ne smemo v tem videti želje po ugajanju Janezu Janši in izogibanja konfliktom, še manj prestopanje v nasprotni tabor, ampak politično misel, do katere se je predsednik SD v preteklih letih dokopal in v katero verjame (zanimivo, kako novinarji politike ne sprašujejo, kateri misleci jih vodijo in kakšne knjige imajo na knjižni polici – tukaj bi se dalo najti odgovore na številne odločitve, ki jih sprejmejo), čeprav te vere z njim marsikdo ne deli. V njegovem svetu varčevanje po nemškem vzoru deluje in zlato pravilo je pot naprej. Nič hudega, če ne bi bil predsednik politične stranke, ki bi morala imeti malo drugačne poglede. Sicer niti ni potrebna, ker volilnemu telesu ne more ponuditi alternative.

Gotovo, Pahor ima težave s tako imenovanimi strici iz ozadja in tudi s Pozitivno Slovenijo, ki skuša postati vodilna sila v bloku, a to niti ni tako zelo pomembno. Znotraj socialne demokracije poteka boj za dušo, ali torej hoče ostati takšna kot zdaj, pomaknjena proti sredini, ali se prilagoditi premikom, ki niso samo slovenski in ki kažejo proti bolj tradicionalnim online casino rešitvam. Socialni demokraciji, ki je ni strah reči, da ima država pomembno vlogo v življenju državljanov in da prosti trg ne more rešiti vseh problemov, sploh pa ni vedno najbolj učinkovit, čeprav je seveda tudi res, da je treba ljudem dajati čim več priložnosti, da razvijajo svoje potenciale kot podjetniki in jih ni treba dušiti. Takšne, ki se bolj kot nad Tonyjem Blairom navdušujejo nad novim francoskim predsednikom. Takšne, ki vidi dlje od preprostega zategovanja pasov in privatizacije vsega mogočega. Takšne, ki si tu in tam drzne tudi opozoriti na razredni boj finančnih elit proti veliki večini prebilvastva.

Spomniti se moramo, kako smo sploh prišli do tega trenutka. Enkrat proti koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je kot reakcija na zastoj pojavila močna nova sila, ki jo lahko imenujemo thatcherizem, reaganizem, neoliberalizem ali tudi kako drugače in je tedanjo levico spravila v veliko krizo. Neko obdobje se je končalo, začelo se je novo. Prevlada teh novih sil je bila tako močna, da je povzročila prilagoditev v njihovo smer, ko so prej tradicionalno socialno demokratske sile začele iskati načina, kako pridobivati volivce. Nastopi Tony Blair, kot čisti primer takšnega razmišljanja. In zmaga. Ta nova socialna demokracija, ki je opustila marsikatero vrednoto stare, je nekaj časa uspevala, a velika gospodarska kriza preteklih let je pokazala na napake v svetovnem gospodarskem sistemu in zdaj kaže na zasuk nazaj. Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade moral delati v izrazito težavnih okoliščinah gospodarske krize, ki je njegov predhodnik niti napovedati ni znal, je največja žrtev tega zasuka in nič nenavadnega ni, da je zdaj nevarno blizu svojega konca.  Ker, tukaj ni v igri samo njegov konec, ampak prej konec nekega tipa politika, nekega tipa socialno demokratske politike. Da bi namreč spet prišli na oblast, bodo iskali nove poti in te jih ne bodo več vodile po poteh preteklih let, ampak bolj v radikalno levo, kot bi se izrazili njihovi nasprotniki.

Tisti, ki zdaj govorijo, da socialne demokracije brez Pahorja ne bo, se v resnici bojijo, da znova prihaja čas bolj trde, resnično rdeče in ne roza socialne demokracije, ki ne bo več tako prijazna do njihovih pogledov na svet, kot je bila dozdajšnja. Ne le v Sloveniji, ampak po vsem zahodnem svetu. Mogoče imajo prav, da lahko stranka SD propade, a to bo pomenilo le, da jo bo nadomestilo nekaj novega in da si bo socialno demokratska misel našla nove obleke. Že v primeru sindikatov vidimo, da znotraj družbe obstajajo sile, ki so še kako zdrave in močne in ki bodo temelj političnim strankam, ki bodo zagovarjale njihove interese. In hujša bo kriza, močnejše bodo te sile. Noben stric iz ozadja tega ne more preprečiti, niti voditi.