Slovenci nismo podjeten narod

Pa bi morali biti.

Pred leti, ko je bil pri nas doma obisk sorodnice iz Avstralije, smo padli v debato, kako kot spominek dobiti majhnega kurenta. Vsi ga poznamo, je pravi zaščitni znak  ne le nekega kraja, ampak skorajda širše pokrajine. No, izkazalo se je, da ga v miniaturni obliki ni mogoče dobiti. Na nekem drugem domu sem potem nekaj kasneje videl malo večjega, a ga je gospa dobila po nekih čudnih poteh, ne v trgovini s spominki v središču Maribora.

Slovenci na splošno ne znamo dobro izkoriščati svojih posebnosti. Marsikomu, se bojim, se takšna krama, na kateri se potem nabira prah, zdi povsem odveč, a resnica je takšna, da turisti rade volje kupijo nekaj, kar jih spominja na kraje, ki so jih obiskali. Marsikaj potem vržejo proč, vendar pa so v obtok pred tem le poslali nekaj denarja. In denar poganja gospodarstvo in s tem razvoj.

Skozi leta smo v Slovenijo uvozili nekaj tujih potrošniških praznikov, ki so se lepo prijeli. Spet, nekateri se zmrdujejo, a jim to prav nič ne pomaga, ko se na Valentinovo prodajajo rože in na Noč čarovnic buče. Tisti manj obremenjeni se radi zabavajo in za to izkoristijo vsako priložnost. Če pri tem nekdo še zasluži, to res ne sme biti problem. Celo verski prazniki so se navzeli tega duha. Božič ima prav toliko z okraski in smrekicami in darili, kot s krščanstvom, Velika noč je že polna zajcev in ne le pirhov, šunke in hrena.  Vsi ti prazniki so se že zakoreninili, na žalost pa nismo podobne vsebine dali best online casino prazniku svoje države, Dnevu državnosti.

Kot sem o tem že pisal na svojem blogu, je 25. junij skorajda dan kot vsaka sobota ali nedelja. Slovenskih zastav je izobešenih bolj malo, kaj šele, da bi se veliko družin zbralo ob okrašeni mizi, sredi rdeče modro belo okrašene hišice. Temu prazniku namreč razen državne proslave, okoli katere se predvidljivo prepiramo, in nekaj slabo obiskanih lokalnih, nismo dali nobene prave vsebine. Vojaške parade tako ali tako ne bomo videli, ker smo izrazito miroljuben narod (razen ko smo na tem, da  bi se najraje medsebojno pobili), kvalitetnih slovenskih filmov imamo malo, da bi jih predvajali (opazil sem, da je RTV Slo predvajala Samorastnike), okoli primerne praznične jedi se tudi nismo zedinili (čevapčiči to verjetno ne morejo biti) in tako naprej.

Pa vendar bi morali delati na tem, da 25. junij postane pomemben dan. Ne zato, ker bi povzdigoval nacionalizem, nikakor ne, ampak zato, ker nam lastna država kot državljanom mora nekaj pomeniti. Vsaj nekaj malega, tudi če tako površnega, kot je simbolika, s katero jo  lahko ovešamo. Kaj šele, da bi se vsi strinjali okoli vrednot, na katerih bi naj slonela.

Če se vrnem k samemu naslovu tega teksta, lahko rečem, da Slovenci nismo najbolj pripravni za izkoriščanje raznoraznih priložnosti. Glejte, če bi nekdo proizvedel nekaj ton kiča v slovenskih barvah, ga ustrezno oglaševal in predstavil nekaj lepih primerov “patriotskih družin” in potem vse skupaj poslal v trgovine, bi tudi veliko prodal. Gre za isto logiko, ki poganja druge potrošniške praznike. Kljub temu tega nihče ne stori. Podobno nesposobnost izkoristiti priložnosti že leta opazujem pri slovenskih gradovih. Ne rečem, marsikaterega obnavljajo in polnijo z vsebino in napredek je, a še pred leti so bili številni povsem neizkoriščeni in niso privabljali turistov. Kakšni naši severni sosedi so po drugi strani še kako sposobni dobro prodajati nič kaj večje gradove kot ogleda vredne, da ne govorim o kopališčih, ki jih imajo na najbolj nemogočih mestih, medtem ko imamo v Sloveniji marsikatero zelo zanemarjeno mlakužo, ki bi lahko z nekaj truda in denarja lepo zaživela in prinašala veselje okoliškemu prebivalstvu.

Vsega seveda ni kriva država, ampak je veliko povezano tudi z mentaliteto mnogih Slovencev, ki se jim prepogosto marsikaj zdi povsem brezveze, medtem ko je v rokah tujcev potem smotrno.

Sirija v vojni, pomoči od nikoder

Kljub temu, da so zahodne sile s podporo nekaterih arabskih držav z napadi iz zraka in podporo upornikom na tleh v obliki orožja, urjenja in skoraj zagotovo tudi delovanja posebnih enot, uničile Gadafijev režim v Libiji, ponovitve v Siriji ni. Medtem ko umirajo ljudje, je zgražanja veliko, vmes je celo Turčija malo zarobantila, a spremeni se nič. Kar imamo v Siriji, je državljanjska vojna, v kateri se režim z vso silo oklepa oblasti, uporniki so prešibki, da bi jim jo lahko na hitro iztrgali iz rok, zunanje sile pa igrajo veliko igro varovanja svojih interesov.

Veliko ima z razmerami v  Siriji opraviti tudi lega države. Meji namreč na Izrael, na vzhodu se nahaja Irak, na zahodu Libanon. Vsakršno ameriško posredovanje bi lahko pomenilo povračilne udare na judovsko državo, s čimer bi grozila širitev vojne, sploh če vemo, kako zelo alergični so v Izraelu na vsako grožnjo in kako malo dajo na nastavljanje druge strani obraza, ko pada po njih.  Prav tako moramo upoštevati, da ima sirski režim pomembnega zaveznika v islamski republiki, ki leži onkraj Iraka in ima svoje lovke razširjene tudi v Libanon. Iran noče videti, da bi se oblasti v Damasku polastili ameriški, turški ali saudski zaveznik in bo zato tudi kaj konkretnega postoril. Podpora v orožju, denarju in celo v borcih lahko priteče tudi v prid režima. Tukaj poteka spopad v okviru sunitsko šiitskega boja za prevlado v regiji. Kitajci in Rusi morebiti res težko gledajo, kaj vse počne njihov zaveznik, a tudi oni ne bi radi videli, da bi pod pretvezo mednarodnega posredovanja državo prevzele njim nasprotne sile. Turki medtem moč za vojaško posredovanje imajo, a bi le to utegnilo prizadeti njihov ugled v regiji, sploh pa se ne bi skladalo z zunanjo politiko, ki stavi na povezovanje in odpravljanje medsebojnih sporov.

Težko je napovedati razvoj dogodkov v Siriji. Jasno je, da odpor močan in ga do zdaj niso zlomila grozodejstva režima, ki ima vseeno nekaj podpore med prebivalstvom, seveda, večinoma na podlagi verskih delitev. Jasno  je tudi, da bo še veliko tujega vmešavanja, čeprav  od nikoder ni videti neposrednega vojaškega posredovanja. A odpor se da krepiti tudi z dobavo orožja, urjenjem in zagotavljanjem oporišč v tujini. Prepričani smo lahko tudi, da bodo podobno kot v Libiji, razmere izkoristile radikalne skupine, takšne še kako pripravljene po eni strani dobivati zahodno pomoč, potem pa načrtovati teroristične napade prav proti zahodnim državam.

Vse je še odprto. Zmaga lahko režim, zmaga lahko odpor. Vmes bo prelite še veliko krvi. Če bo zmagoval odpor, potem ne gre pričakovati neposrednega vojaškega posredovanja, bo pa zanimivo videti, kaj se bo zgodilo, če bo režim tik pred dokončno zmago. Namreč, priložnost, da se odstrani režim, ki ne spada v ameriški ali saudski klub, je vsekakor mamljiva. Kljub velikemu tveganju.

Pomoči civilistom, takšne, ki bi zaustavila pobijanje, medtem ni od nikoder in je tudi ne bo.

 

Pahorjeva neodločnost

Borut Pahor je na kongresu socialnih demokratov v boju za mesto predsednika stranke tesno izgubil z Igorjem Lukšičem, sicer človekom, s katerim je v preteklih letih tesno sodeloval, saj je ta bil tudi minister v njegovi vladi, mimogrede pa najavil, da bo kandidiral za mesto predsednika države.

V  preteklosti so mu očitali cincanje, zdaj mu nasprotniki lahko očitajo samovoljo in delovanje mimo stranke. V resnici pa se je izkazalo, da Pahor nikoli ni bil neodločen in da je ta kritika na njegov račun bila v službi napadov na človeka, ki ga nekateri nikoli niso vzeli za svojega. Tudi v lastni stranki ne, še bolj pa v širšem levem bloku. Bil je resnično samosvoj in je verjel in še vedno verjame v stvari, ki niso najbolj priljubljene med njegovimi kolegi. S tem seveda ni nič narobe, jasno pa je, da na dolgi rok takšno sobivanje ni možno in mora priti do odločitve za določeno smer. Na nedavnem kongresu stranke je do takšne odločitve prišlo.

Borut Pahor je pripadnik tretje poti, reformirane, bolj proti politični sredini premaknjene socialne demokracije. V tem, kar govori, sam nisem nikoli opazil nasprotujočih si stališč pač pa trdno prepričanje v svoj prav in v to, da se je za svoj prav vredno boriti. Tudi za časa vodenja vlade. Njegov slog vladanja je bil v veliki  posledica zavestne odločitve, da se v koaliciji pušča trenja in dopušča demokracijo, kakor je to dokazal tudi na kongresu stranke. V kakšni drugi stranki namreč takšen razplet ne bi bil mogoč, saj bi glavni kandidat pobral večino glasov in opozicija skorajda ne bi bila dovoljena pa četudi bi potem politična stranka propadla, ker bi online casino njen nosilec postal med volivci preveč nepriljubljen. Na žalost tak slog vladanja za Slovenijo ni najbolj primeren, saj omogoča preveliko razsulo in spopad interesov političnih strank, ki preko sodelovanja v koalicijskih vladah skušajo osvojiti določene fevde.

Potrebna je neka posebna vrsta odločnosti, zaverovanosti v svoj prav, da si pripravljen, kljub očitnim dokazom o lastni zmoti, dopuščati, da te razni prijatelji, sploh pa sovražniki, nenehno spodkopavajo, sam pa ostajaš na poziciji umirjenega vladarja, ki še muhi ne bi mogel storiti nič žalega. Vsekakor kvaliteta, ki jo potrebuje predsednik države, zato bo Borut Pahor tudi imel vse možnosti, da si to funkcijo pribori, še sploh, ker ima prednost, da razen svojih podpornikov na levici, lahko računa še na številne glasove desnice. Tam Danilo Türk pač ni priljubljen.

Ob ocenjevanju prehojene poti in izrečenih besed zdaj že bivšega predsednika socialne demokracije, si moramo biti na jasnem, da je vedno bil tarča napadov, še posebej iz lastnih vrst. Marsikaj, kar je o njem bilo izrečenega, je treba gledati v tej luči. V okviru besneče politične razdeljenosti, je zavoljo svojega lastnega mnenja bil potisnjen v vlogo izdajalca, a v resnici ni nič drugega, kot nov, drugačen  tip politika, ki se mora soočiti s starimi strukturami. Ni Janšev oproda, kakor nikoli ni hotel biti Kučanov. Je Borut Pahor, zdaj že bivši predsednik stranke, ki jo je pred leti popeljal do zmage, potem pa med globalno gospodarsko krizo do poraza. Je politik, ki je hotel svojo stranko popeljati po poti, za katero je sam menil, da je prava, čeprav mnogi tega mnenja niso delili. Nič več, nič manj.