Pa bi morali biti.
Pred leti, ko je bil pri nas doma obisk sorodnice iz Avstralije, smo padli v debato, kako kot spominek dobiti majhnega kurenta. Vsi ga poznamo, je pravi zaščitni znak ne le nekega kraja, ampak skorajda širše pokrajine. No, izkazalo se je, da ga v miniaturni obliki ni mogoče dobiti. Na nekem drugem domu sem potem nekaj kasneje videl malo večjega, a ga je gospa dobila po nekih čudnih poteh, ne v trgovini s spominki v središču Maribora.
Slovenci na splošno ne znamo dobro izkoriščati svojih posebnosti. Marsikomu, se bojim, se takšna krama, na kateri se potem nabira prah, zdi povsem odveč, a resnica je takšna, da turisti rade volje kupijo nekaj, kar jih spominja na kraje, ki so jih obiskali. Marsikaj potem vržejo proč, vendar pa so v obtok pred tem le poslali nekaj denarja. In denar poganja gospodarstvo in s tem razvoj.
Skozi leta smo v Slovenijo uvozili nekaj tujih potrošniških praznikov, ki so se lepo prijeli. Spet, nekateri se zmrdujejo, a jim to prav nič ne pomaga, ko se na Valentinovo prodajajo rože in na Noč čarovnic buče. Tisti manj obremenjeni se radi zabavajo in za to izkoristijo vsako priložnost. Če pri tem nekdo še zasluži, to res ne sme biti problem. Celo verski prazniki so se navzeli tega duha. Božič ima prav toliko z okraski in smrekicami in darili, kot s krščanstvom, Velika noč je že polna zajcev in ne le pirhov, šunke in hrena. Vsi ti prazniki so se že zakoreninili, na žalost pa nismo podobne vsebine dali best online casino prazniku svoje države, Dnevu državnosti.
Kot sem o tem že pisal na svojem blogu, je 25. junij skorajda dan kot vsaka sobota ali nedelja. Slovenskih zastav je izobešenih bolj malo, kaj šele, da bi se veliko družin zbralo ob okrašeni mizi, sredi rdeče modro belo okrašene hišice. Temu prazniku namreč razen državne proslave, okoli katere se predvidljivo prepiramo, in nekaj slabo obiskanih lokalnih, nismo dali nobene prave vsebine. Vojaške parade tako ali tako ne bomo videli, ker smo izrazito miroljuben narod (razen ko smo na tem, da bi se najraje medsebojno pobili), kvalitetnih slovenskih filmov imamo malo, da bi jih predvajali (opazil sem, da je RTV Slo predvajala Samorastnike), okoli primerne praznične jedi se tudi nismo zedinili (čevapčiči to verjetno ne morejo biti) in tako naprej.
Pa vendar bi morali delati na tem, da 25. junij postane pomemben dan. Ne zato, ker bi povzdigoval nacionalizem, nikakor ne, ampak zato, ker nam lastna država kot državljanom mora nekaj pomeniti. Vsaj nekaj malega, tudi če tako površnega, kot je simbolika, s katero jo lahko ovešamo. Kaj šele, da bi se vsi strinjali okoli vrednot, na katerih bi naj slonela.
Če se vrnem k samemu naslovu tega teksta, lahko rečem, da Slovenci nismo najbolj pripravni za izkoriščanje raznoraznih priložnosti. Glejte, če bi nekdo proizvedel nekaj ton kiča v slovenskih barvah, ga ustrezno oglaševal in predstavil nekaj lepih primerov “patriotskih družin” in potem vse skupaj poslal v trgovine, bi tudi veliko prodal. Gre za isto logiko, ki poganja druge potrošniške praznike. Kljub temu tega nihče ne stori. Podobno nesposobnost izkoristiti priložnosti že leta opazujem pri slovenskih gradovih. Ne rečem, marsikaterega obnavljajo in polnijo z vsebino in napredek je, a še pred leti so bili številni povsem neizkoriščeni in niso privabljali turistov. Kakšni naši severni sosedi so po drugi strani še kako sposobni dobro prodajati nič kaj večje gradove kot ogleda vredne, da ne govorim o kopališčih, ki jih imajo na najbolj nemogočih mestih, medtem ko imamo v Sloveniji marsikatero zelo zanemarjeno mlakužo, ki bi lahko z nekaj truda in denarja lepo zaživela in prinašala veselje okoliškemu prebivalstvu.
Vsega seveda ni kriva država, ampak je veliko povezano tudi z mentaliteto mnogih Slovencev, ki se jim prepogosto marsikaj zdi povsem brezveze, medtem ko je v rokah tujcev potem smotrno.