Slovenija ni več suverena država

Že kar nekaj časa ne. Niti svojega denarja ne more tiskati in je žrtev, tako kot mnogi drugi, napačne gospodarske politike, ki jo vodijo vladarji tako imenovanega finančnega sveta in znotraj evroobmočja predvsem Nemci. Posledice napačnega razmišljanja, ki le v brezobzirnem krčenju proračunskih izdatkov sredi krize povpraševanja vidi rešitev, so vidne povsod. Velika Britanija, na primer, ki svoj denar lahko tiska, a se je zavezala ostremu varčevanju, vedno bolj tone v recesijo.

Da je Slovenija veliko svoje suverenosti izgubila z vstopom v EU in prevzetjem evra, bi moralo biti jasno vsem. Ko enkrat ne moreš več ‘iz nič ustvarjati’ svojega denarja, si le tega za financiranje proračunskega primanjkljaja lahko še samo sposojaš od tako imenovanih finančnih trgov, ki zanimivo nikoli nimajo konkretnega imena in naslova. Evropska centralna banka ne deluje kot prava centralna banka in tako ni mehanizma, da bi se v evro območju sploh lahko šli keynesianizem. Obsojeni smo na nadaljevanje tragične zgodbe, ki je državam, ki pred krizo sploh niso bile tako zelo zadolžene, te dolgove nabila v višave.

Jasno, ko enkrat v času gospodarske krize država ne naredi svojega in umetno spodbudi povpraševanje in ko ni nekega zunanjega trga, kamor bi se razbremenjeno gospodarstvo lahko obrnilo, ko niti ni bank, ki bi podjetjem lahko nudile potrebne kredite, potrošnja pade, gospodarstvo tudi, davkov je manj, deficit se poveča in posledica so višji dolgovi. Razen v primeru Grčije, se je to zgodilo še povsod. Le Grki so bili katastrofalno zadolženi že pred krizo, a če pogledamo Japonsko z več kot 200% zadolženosti glede na BDP, lahko lepo vidimo, kako zgrešena je tista, da ne moremo porabiti več, kot ustvarimo. Pri čemer je pravi problem seveda, da še kako lahko ustvarimo mnogo več, a v obtoku ni potrebnega denarja, da bi le to lahko tudi porabili, zaradi česar zapademo v uničujočo spiralo padanja gospodarstva in rasti dolgov.

Zaradi tega so Janševe besede, da bomo jeseni odločali o tem, ali bo Slovenija ostala suverena država, v povezavi z zapisom zlatega pravila v ustavo kakopak, popolnoma zgrešene. Suvereni nismo več, krčenje porabe pa tudi ne bo več pomagalo. V resnici smo zdaj sužnji pravih stricov iz ozadja, tistih, ki bi nam bi neverjetno zasoljeno posojali denar in ki bodo, če se ne bomo obnašali v skladu z njihovimi navodili, v državo prinesli še več gorja, kakor zdaj to počnejo v Grčiji in v Španiji. Odgovor na to ne more biti upogibanje glav, ampak povezovanje in uničenje tega sistema, ki nas vse vodi v pogubo. Odgovor je lahko le močnejša Unija, na katero bodo državljani imeli večji vpliv in kjer se bo točno videla odgovornost odločevalcev, ali pa razpad evro območja in s tem bržkone tudi Unije.

A namesto, da bi se slovenska in politike mnogih drugih držav, ukvarjale s pravim sovražnikom, smo deležni, predvsem v Sloveniji, primitivnega razdvajanja, ki naj prikrije pravo naravo problemov. Pe četudi na koncu končamo v državljanjski vojni, možnost, ki niti približno ni nemogoča, če se bodo razmere še naprej razvijale v povsem napačno smer. Medtem ko se povsod po Evropi ljudje hudujejo nad lokalnimi oblastniki, niti ne vidijo, da se je vmes prava moč preselila nekam v zakulisje in proč od njihovega že tako omejenega dosega, ki ga izvršujejo skozi volitve.

Razdeljeni smo in bomo tudi ostali

Po preimeovanju vojašnice Franca Rozmana Staneta smo doživeli tudi protiudar. Tarča: junak slovenske politične desnice, Jože Pučnik. Nepričakovano to ni bilo v tej vedno bolj vroči vojni, strelja se vedno bolj podivjano, saj so tudi razmere slabe. Ne, v Sloveniji se ne da ničesar v resnici storiti složno, ker vsaka debata na koncu privede do partizanov in domobrancev in tedaj je vsega konec. Ljudem stopi kri v glavo in raven sovraštva je neverjetna.

Kaj se bomo potem še pogovarjali o tem, ali naj recimo namenimo subvencije gradnji energetsko varčnih hiš. Če bo to predlagala leva stran, bo to za desno še en primer komunističnega izkoriščanja, če bo to predlagala desna, bo to za levo še en primer avtoritarnih teženj potomcev domobrancev. Zmagati tukaj ne moreš. Zato je tudi reševanje krize talec globokih delitev.

Prav zavoljo tega mi je všeč Pahorjev politični slog in njegova umirjenost, sredinskost. Drugo je, da se ne strinjam z nekaterimi njegovimi pogledi, a potem, dvomim, da boste našli dva človeka z enakim mnenjem. Če hočemo kamorkoli napredovati, se moramo naučiti sobivati, moramo biti sposobni izraziti kritiko in jo tudi prenesti, ne da bi potem postali maščevalni. Če je ta kritika še človeška, seveda, veliko imamo namreč tiste nečloveške, sovražne, podivjane, ki služi samo žaljenju in požiganju mostov. To ne pomeni, da ne rabimo opozicije. Seveda, v predstavniški demokraciji je nujna in logično je, da se trudi predstaviti svoj alternativni program in na naslednjih volitvah zmagati. A to je eno, povsem drugo je ustvarjanje razmer neke na pol državljanjske vojne. Slovenci imamo zelo dolgo zgodovino razdeljenosti, ki se ni začela med drugo svetovno vojno, čeprav je tedaj spremenila svojo naravo. Iz konservativno liberalnega spora je nastal komunistično konservativni spor, da se zdaj spet vse vrača v stare tirnice. Tako preprosto rečeno, stvar je namreč malo bolj zapletena.

Navado imam reči, da so naše zgodovinske delitve neproduktivne in da ni ravno modro razpravljati o drugi svetovni vojni in komunističnem režimu, torej o partizanih in domobrancih, o revoluciji in nacifašistični okupaciji. Mnogi se z menoj strinjajo. Raje bi se ukvarjali s sedanjostjo in s tem, kako državo potegniti naprej. Toda, če vsi skupaj malo bolje premislimo, te razlike imajo neko podlago, ki ne izvira le iz druge svetovne vojne. Med nami so razlike, ki bi nas razdelile tudi, če druge svetovne vojne sploh ne bi bilo, če nikoli ne bi bilo komunističnega režima in povojnih pobojev in domobranci nikoli ne bi prisegli Hitlerju. Če hočete, vse kar se je zgodilo od leta 1941 dalje, se le lepi na globlje delitve, ki jih še dolgo ne bomo mogli preseči.

Norveški kvizlinški propagandi plakat iz druge svetovne vojne, ki kaže na razliko med  srečnim fašizmom in umirajočim komunizmom. Še zdaj nekateri na to gledajo zelo podobno. Na drugi strani seveda povsem nasprotno.

Poglejte, v ZDA nikoli niso imeli komunizma pa imate iste spopade okoli vloge države, davkov, pravic istospolno usmerjenih, imigracije in tako dalje. Tudi argumenti so sila podobni. Žaljivke tudi. Ste za univerzalno zdravstveno zavarovanje? Komunist! Za nižje davke za bogate? Prostotržni ekstremist!

Soočiti se moramo, da v družbi vendarle poteka razredni boj, pri čemer je delitev na kapitaliste in delavce precej naivna. Veliko je razredov, ki se vsi borijo za čim večji kos pogače. V tem trenutku zmagujejo bankirji, politiko so si marsikje skoraj povsem podredili, pomagajo jim tudi pomembnejši mediji. Izgublja velika večina, ki se ne znajde v tej podganji tekmi. Nekateri temu rečejo 1% proti 99%, kar je spet preveč preprosto povedano. Slovenci dobro poznamo delitev na tiste, ki so se preko politike in gospodarstva prikopali do korita na škodo večine drugih prebivalcev. Imamo tudi verske delitve, potem delitve med tistimi, ki verujejo in med tistimi, ki so goreči ateisti in online casino vsemi, ki so nekje vmes. Imamo regionalne razlike, etnične razlike, razlike v spolni usmerjenost. Tega je toliko, da bi dolgo našteval.

Okoli tega se razvijajo različne usmeritve, ki se kažejo v političnih strankah in večjih ideoloških sistemih. Socialni demokrati bodo verjeli v veliko vlogo države, v prerazdeljevanje ustvarjenega bogastva, v javni sektor, zadnje čase so posvojili varovanje pravic manjšin. Liberalci bodo stavili na prosti trg, se tudi zavzemali za pravice raznih manjšin, a bodo več poudarka dali odgovornosti vsakega posameznika. Konservativci bodo zagovarjali tradicionalne rešitve, višje postavljali vero, tudi nacionalizem, pravice večine.

Kdo se bo vprašal, kaj pa imajo partizani in domobranci s tem. No, zelo veliko. Zdaj, leta 2012, smo namreč v podobnih razmerah, kot smo bili leta 1931. Imamo hudo gospodarsko krizo in spraševanje o smiselnosti nadaljevanja z gospodarsko političnim sistemom, kakršnega imamo. Kar se je zgodilo med obema vojnama, torej krepitev komunizma in fašizma na račun liberalnih demokracij, se lahko zgodi tudi v bližnji prihodnosti, le da v malo drugačni obliki. Židi in kapitalistični paraziti, če se smem tako izraziti, postanejo drugi, recimo muslimani, izbirisani, predstavniki javnega sektorja, bankirji, duhovniki. Vemo, kam so pripeljala leta krize, do vojne. Ta vojna je potem samo zaostrila stara nasprotja. V Sloveniji se nam ni zgodil samo narodnoosvobodilni boj, prišlo je tudi do revolucije. Čeprav mnogi tega ne slišijo radi, je ta revolucija morala imeti vsaj nekaj podpore, da je lahko uspela. Razlagati vse z učinkovitostjo in brutalnostjo komunistov ni ravno na mestu, kajti s tem pozabljamo, da je predvojna Slovenija, takrat del večje kraljevine pač že bila bojno polje različnih ideologij in nasprotij. V vojni so se ta le razvila do krvavega konca. Nekaj, kar se nam lahko spet zgodi, če se kriza poglobi.

Tista nasprotja so zelo podobna tem, ki jih imamo danes. Če se bomo tega zavedali, bomo lažje preprečili naslednji krog državljanjske vojne. Da, medseboj se razlikujemo v pogledih na svet, da na parlamentarnih volitvah bo zmagala ena stran in bo uveljavljala svoj program in da, vedno bo nujna previdnost, prizanesljivost, sprejemanje drugačnosti. Ne vztrajanje na eni in edino zveličavni resnici, ki se ji morajo podrediti vsi, drugače za njih ne more biti več mesta, jih je treba lustrirati ali odstraniti od pomembnejših funkcij, morebiti tudi spraviti za zapahe. Takšno razmišljanje, ki stavi na stoodstotno lojalnost in povsod vidi zarote in izdajalce nas ne bo nikamor pripeljalo. Zavedanje, kje smo, kdo smo in v čem se razlikujemo in sposobnost, da kljub temu normalno in brez pretiranega sovraštva sobivamo, je edina prava pot naprej.

Razdeljeni smo, razdeljeni bomo tudi ostali, brezglavo pa se sovražiti zaradi tega ne rabimo.

Bo na predsedniških volitvah odločala povezovalnost ali razklanost

‘Razklanost nas omejuje, povezanost pa navdihuje. Ni težava različnost med nami, težava je razklanost. Ta pomeni, da ideološki in drugi predsodki postanejo tako močni, da padejo zavese na oči razuma in vodijo zadeve emocije, namesto da bi jih vodile premišljene odločitve,’ je povedal Borut Pahor, potem ko je tudi uradno postal kandidat socialnih demokratov za predsednika države. S povezovalnostjo bo tudi odšel na volitve, saj le tako lahko doseže zmago. Je pač kandidat, ki lahko posega tako po volivcih z levice, kot tudi z desnice.

Možnost za zmago še ima, čeprav je trenutni predsednik Danilo Türk v prednosti. Zadnja raziskava Episcentra je pokazala, da ima Türk 47% podporo, Pahor 27%, Milan Zver pa le 15%. Še bolj pomembno, v neposrednem soočenju Türka in Pahorja bi prvi dobil 53%, drugi pa 41%. Zvera bi v drugem krogu proti trenutnemu predsedniku podprlo 31%.

Do volitev je še daleč, tako da se lahko razmerja še spremenijo, jasno pa je, da Milan Zver nima možnosti. Njegov doseg se nekako sklada z dosegom SDS-a, ob razplamtevanju ideoloških sporov pa se njegove možnosti še manjšajo. Še več, hujše so napetosti, več možnosti bo imel kandidat, ki bo najbolj v stiku z večino volivcev in to je Danilo Türk. Namreč, slovensko volilno telo je glede preteklosti razdeljeno tako, da levica tukaj vedno zmaguje. Kandidat desnice z vsakim preimenovanjem vojašnice, z vsako debato o rdeči zvezdi, komunizmu, Titu, drugi svetovni vojni, revoluciji, pridobiva le goreče privržence, ki se skrivajo predvsem v strankah SDS, NSi in SLS, medtem ko druge prej ko ne odbija. Še več, lahko da odbija tudi tiste, ki imajo o vsem prej omenjem negativno mnenje, a vidijo, da je v trenutnih razmerah pozornost nujno usmeriti kam drugam. Na reševanje gospodarstva, proračunski primanjkljaj, dokapitalizacijo NLB, na primer.

Povezovalnosti bodo vsi kandidati imeli veliko v ustih, a zavedati se moramo, da predsednik države nikoli ne bo izvoljen s 100%, torej se bo vedno našel nekdo, ki ga ne bo podpiral in ki bo imel drugačne vrednote. Za takšnega bodo besede o predsedniku vseh Slovencev navadna pravljica. Iz zornega kota predsednika bo tudi tako, da bo najprej odgovarjal svojim volivcem, recimo 60% Slovencev, medtem ko bo s svojimi besedami in dejanji neko manjšino vedno odbijal. To je razumljivo, saj predsednik države ni nek utelešen simbol, ampak človek iz mesa iz krvi, človek s prednostmi in slabostmi, človek, ki v nekaj verjame in v to kar verjame, ni nekaj, v kar verjamejo tudi vsi drugi.

Zdaj kaže na to, da bomo dobili predsednika, ki mu bo bližje leva stran slovenske politike.

Torej, tudi če bo veliko govora o povezovalnosti in dokazovanja kandidatov, da so ravno oni tisti, ki bodo vzpodbujali enotnost in slogo med Slovenci, to še ne pomeni, da bo na koncu med Slovenci tudi zares več povezanosti. Borut Pahor je zagotovo tisti, ki bo s tem moral misliti najbolj resno, saj bo moral glasove pobirati vsepovsod, da bo zmanjšal zaostanek za Türkom in potem v drugem krogu, če bo do njega prišlo, s svojimi in glasovi tistih, ki bodo v prvem krogu podprli Zvera in se bodo iz njihovega stališča odločali o manjšem zlu, presegel Türkovo podporo. Te strategije bi se moral držati tudi Milan Zver, saj bi tudi on, če bi se mu uspelo uvrstiti v drugi krog, moral pobrati kar nekaj glasov na sredini, a kaže, da bo žrtev ideoloških spopadov, katerim bi se moral izogniti. No, v resnici se jim le težko.

Najbolje kaže Türku, ki lahko čaka na napake nasprotnikov. Razmere najbolj koristijo prav njemu. Ne le, da je še vedno dokaj priljubljen in da razen nekaj zapravljivosti nima večje afere, slabe gospodarske razmere odbijajo volivce od kandidata povezanega z največjo vladno stranko, ideološki boji pa mu koristijo zaradi razdeljenosti volilnega telesa. Na tem področju lahko le umirjeno vztraja v obrambni drži in ne izgublja veliko energije, saj mu vsak napad prej koristi, kot ne. Tudi zato je njegov edini pravi tekmec Borut Pahor.

Kandidat socialnih demokratov je že pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami dokazal, da zna z odličnimi nastopi presenetiti. Po katastrofalnih letih krize, ko se je zdelo, da bo celo njegova stranka, ne le Zares in LDS, blizu izpada iz Državnega zbora, je kljub temu uspel priboriti dober rezultat. Nekaj, kar ni bilo najbolj enostavno glede na vse kritike, ki jih je kot predsednik vlade bil deležen. To se lahko zgodi tudi tokrat in zato je drugi krog povsem mogoče, v drugem krogu pa potem lahko sledi tudi presenečenje.