Med svobodo govora in užaljenostjo

Nasilje radikalnih množic v zadnjih tednih , ki samo slučajno pripadajo “religiji miru”, vse zavoljo nekega obskurnega filma iz ZDA,  je sprožilo tudi protireakcije,  kakršna je bila objava karikatur v francoskem satiričnem časopisu ali zdaj oglasi na podzemni železnici v New Yorku. Vse te “provokacije” samo še prilivajo olja na ogenj jezi tistih, ki se očitno ne zavedajo, kako zelo s svojimi dejanji  potrjujejo tisto karikaturo iz danskega časopisa pred leti, v kateri je bil njihov prerok upodobljen z bombo na glavi. Namreč, njihovo obnašanje bi lahko kazalo na to, da je karikatura zadela bistvo problema, da je namreč njihova religija v osnovi nasilna in da v primerih terorističnih napadov ali podivjanih protestov ne gre za dejanja nekaj posmeznikov, ampak da je to nekaj normalnega.

Pred dnevi sem na svojem blogu pisal o tem, da se nam v resnici ni bati podivjanih pripadnikov religije miru in pri tem ostajam. Muslimanski svet je zelo šibek in vračanje k nekim konservativnim, fundamentalističnim temeljem mu samo še škodi. Medtem ko drugi rastejo, napredujejo, sami proizvajajo predvsem veliko mladine, zaradi katere so njihovi gospodarsko politični sistemi bolj nestabilni pa še temu ni več  povsod čisto tako, saj tudi marsikje po muslimanskem svetu pada rodnost.

Vprašanje pred nami je tisto o svobodi govora in o spoštovanju čustev nekih večjih ali manjših skupin, bodisi da gre za religiozne, nacionalne ali kakšne drugačne. Liberalni red je v zahodnem svetu privedel do tega, da lahko vsak reče skorajda vse, seveda pa so tudi  varovala, ki omogočajo užaljenemu, da svojo pravico potem išče na sodišču.  Žalite posameznika in možno je, da vas bo tožil, ker ste omadeževali njegovo ime. Pozivajte k nasilju nad neko skupino in lahko vas preganjajo. Popolne svobode govora tako seveda ni,  a je ta še vedno zelo velika.

Ali torej lahko nek ateist v časopisu zapiše, da ne verjame v Boga, da se mu zdi vsaka religija popoln nesmisel?  Mislim, da smo to stopnjo že zdavnaj dosegli, da : Check out the latest pics of justin-bieber-news.info Bieber“Big things coming. imajo ljudje pravico do svojega mnenja o stvareh vere.  Je torej problem le, če se ta ateist obrne proti muslimanom in trdi, da je zgodba o njihovem preroku Mohamedu za lase privlečena? Ali pa, če začne brskati po njihovi sveti knjigi in iskati zanimive delce, s katerimi potem lahko dokazuje, da gre za religijo nasilja, ne ljubezni?  Lahko to počne pripadnik kakšne druge religije, ki hoče dokazati, da ima prav sam, medtem ko se drugi motijo? Kje se konča pravica drugačnega mnenja?  Trdim, da ima vsak pravico misliti in tudi izražati skepso do katerekoli religije, celo do kateregakoli politično gospodarskega sistema. Kar ne pomeni, da podpiram žalitve in norčevanje, kakršnega so deležni tudi kristjani, ne le muslimani. Ne podpiram podgan v Marijinem naročju, kakor tudi ne tretjerazrednih filmov o muslimanskih svetinjah. Ne podpiram pa tudi prepovedovanja tega. Če hočete, to se mi zdi zelo slab slog. Če imaš kaj za povedati, povej to na kolikor se da kulturni način. Lahko pa poveš, na žalost,  tudi primitivno.

V primeru reakcije muslimanskega sveta, si ne moremo preveč beliti glave in se spraševati, ali bi nemara ne bilo pametno biti bolj tiho, da bi s tem preprečili nasilje. Če ne bomo vztrajali pri svojih vrednotah, če se zanje ne bomo pripravljeni boriti, jih bomo na koncu izgubili.  Zgodilo se nam bo, da bodo zelo glasne skupine dosegle, da se jih bo obravnavalo drugače, kot vse druge. Da bo kristjane mogoče žaliti po mili volji, o muslimanih pa se ne bo smelo črhniti niti besede. Da bo ateistu mogoče reči karkoli, muslimani pa bodo še naprej zakrivali svoje ženske in to imenovali svoboda, da se bodo zažigale ameriške zastave, če bo pa po nesreči kak Koran padel po tleh pa bodo že nemiri. Med svobodo govora in užaljenostjo neke skupine, ki se ne zmore soočiti s svojo šibkostjo in z drugačnimi mnenji moramo izbrati svojo svobodo. Navsezadnje so si jo naši predniki le stežka priborili in to proti malo nevarnejšim nasprotnikom.

 

Enajst let po enajstem septembru

Ljudje smo nagnjeni k pozabljanju, četudi oblasti pogosto želijo nek trenutek v razvoju sveta, nek dramatičen dogodek, ki je zasukal tok zgodovine, obdržati v naši zavesti v nedogled in na njem graditi politični kapital ali samo spodbujati enotnost državljanov. Minilo je enajst let od terorističnih napadov na ZDA, v katerih je majhni teroristični organizaciji uspelo ubiti več kot 3000 ljudi in svetovno velesilo potegniti v tako imenovano vojno proti terorizmu. Še nekaj let se bomo vsako leto spominjali, potem pa bo tudi ta dogodek pri večini utonil v pozabo.

Voditelj organizacije, ki je ZDA napovedala vojno je mrtev, prav tako izvajalci napadov, a zdaj, enajst let in dve vojni kasneje se zdi, da je na koncu vendarle slavil zmago.

Ni pomembno, ali verjamete v uradno zgodbo o napadih, ali ste pristaš teorije zarote, po kateri so ameriške oblasti same izvedle to grozodejstvo, na koncu je pomembno, da so se po enajstem septembru 2001 tedanji ameriški administraciji odprla nova vrata, da se jim je pokazala nova pot, po kateri so stopili, da so smrt 3000 svojih državljanov imeli za casus belli in je bilo mogoče ameriški javnosti prodati premik  pozornosti na muslimanski svet. Pred tem se je namreč zdelo, da bodo ZDA svoje sile preusmerile proti rastoči sili Kitajski, kar je nakazovalo tudi trčenje kitajskega lovca in ameriškega izvidniškega letala, v katerem je umrl kitajski pilot, spomladi tistega leta. A enajsti september je prinesel najprej vojno v Afganistanu in potem še vojno v Iraku, s seboj pa tudi druge bolj prikrite vojne, kakor tisto v Somaliji, Pakistanu, Jemnu, kjer so ameriške sile delovale z brezpilotnimi letali. Prinesel je tudi krčenje ameriških svoboščin.

Jasno je, da če je že bin Laden imel povezavo s  Talibani, iraški diktator Husein po drugi strani ni bil povezan z Al Kaido in je bil napad na Irak posledica ameriških strateških interesov.  Že v tistih časih začetkov tako imenovane vojne proti terorizmu se je govorilo o nadaljevanju vojne v Sirijo, potem ko bi bil Irak umirjen in potem še v Iran. Vojna se je seveda končala drugače. Po letih upiranja predvsem sunitskih borcev, so čisto po demokratični poti v Bagdadu zavladali šiiti, dejansko zavezniki islamske republike in ZDA so doživele poraz. Za tisoče svojih vojakov niso uspele dobiti niti lojalne vlade. Tako imajo zdaj v Washingtonu težavo že s tem,  Bagdad prepričati, naj ustavi prelete iranskih letal, ki preko Iraka v Sirijo prevažajo pomoč sirskemu režimu.

Če je vojna v Iraku za ZDA že izgubljena, podobno kaže tudi v Afganistanu. Spet, po tisočih mrtvih vojakih, so Talibani še vedno živi in po odhodu tujih sil se lahko prav zgodi, da bodo spet prišli na oblast, morebiti le v malo drugačni obliki.

Največji poraz so ZDA v preteklem desetletju zadale same sebi. V času, ko so po svetu preganjale teroriste in skušale na Bližnjem Vzhodu in v Centralni Aziji zgraditi svoja oporišča, so se okrepile druge sile. Šele z Obamovo administracijo, so se bolj začele zavedati pomena Kitajske in soseščine in so del svoje pozornosti preusmerile v regijo, ki bo v naslednjih desetletjih bržkone postala novo središče sveta z novo veliko silo v središču in bolj ali manj zaskrbljeno soseščino. Prav tako so se v tem času okrepili Rusi, Indijci, Brazilci, medtem ko je ameriška moč v primerjavi s pravimi, velikimi tekmeci,  skopnela. V tem oziru je Osama bin Laden zmagal.

Enajsti september 2001 bo v zgodovinskih knjigah verjetno ostal kot tisti trenutek, ko so ZDA stopile na novo pot in je začela kopneti njihova prevlada v svetu, ko je vsa njihova vojaška moč udarila po dokaj primitivnih nasprotnikih v Afganistanu in tudi v Iraku in se je meč skrhal. Lahko tudi rečemo, da se je ves svet začel spreminjati iz enopolarnega v večpolarnega, z več pomembnimi silami, ne le z eno.

 

Nič se ne splača

Če me spomin ne vara, je bil spomladi nek politik iz vrst SDS-a tisti, ki je govoril o problemu razmišljanja v Sloveniji, da se nič ne splača in popolnoma se strinjam, da je takšno razmišljanje pogubno.

V Sloveniji vedno manj proizvajamo, vedno manj smo samozadostni, celotne industrije gredo po gobe, ker se pač ne splača. Tako pridelamo premalo hrane, ker se pač ne splača biti kmet, medtem ko na naše prodajne police dežuje tujih produktov. Tekstilna industrija je tudi po večini propadla, imamo ogromno gozdov, a les izvažamo, da bi nazaj uvažali končne produkte. S Kitajci ne moremo tekmovati, a zdi se, da vedno manj lahko tekmujemo tudi s sosednjimi državami. V preteklih letih so tako kot gobe po dežju rasla ogromna nakupovalna središča, tovarne pa ne ravno. Vedno več ljudi je brezposelnih, ne le zavoljo posledic krize, ki je od leta 2008 naprej prizadela večino razvitega sveta, ampak tudi zato, ker si preveč casino ljudi želi delati v super uspešnih visoko tehnoloških podjetjih, ki proizvajajo produkte z visoko dodano vrednostjo, ne zavedajo pa se, da gospodarstvo sestavlja še marsikaj drugega, bolj neuglednega, a vsekakor pomembnega.

Že samo v kmetijstvu je prostora za nekaj tisoč novih delovnih mest, a mi samo odmiramo in puščamo prostor drugim. Se spomnite tiste tovarne sladkorja v Ormožu? Bila je nekonkurenčna, gotovo, dobili smo denar, da smo jo zaprli, a v resnici bi jo morali obdržati in spremeniti v bolje delujoč obrat. Ampak se ni splačalo. Avstrijcem se po drugi strani je, mi pa smo tisti denar namenili za kdo ve kaj in na koncu nismo nič na boljšem. Krivite slabe gospodarje, nesposobnost zaposlenih, pokvarjenost politike, karkoli, a tako ne bi smelo biti.

Mi potrebujemo vizijo, kakšna naj bi Slovenija bila v prihodnosti in v tej viziji, trdno verjamem, mora biti tudi veliko prostora za zelo raznoliko gospodarstvo, prostora za pomembne blagovne znamke, industrijske obrate, svetovalne agencije, majhne kmetije, tekstilne tovarne, moderne žage, družinske trgovine in tako dalje. Prostora mora biti za vse, sicer bomo kmalu vsi brezposelni, ker, resnici na ljubo, se v tekmi s Kitajci, Indijci, Avstrijci, Španci in drugimi na koncu lahko zgodi, da se prav nič ne bo več splačalo. In kje bomo potem končali?

Nestabilnost

Eden izmed problemov, s katerimi se soočamo, je tudi nestabilnost. V manj kot dveh letih, se je lahko starejši javni uslužbenec najprej spraševal, ali bo moral delati nekaj let več, kot je načrtoval, potem, ali bo moral na vrat na nos v pokoj, ker ga oblast noče več in je v breme državnemu proračunu, na koncu pa spet, ali bo moral delati nekaj let dlje. Če ga ob tem boli glava, je to povsem razumljivo. Če glava ob tem, da se bi naj nekateri javni uslužbenci letos upokojili čim prej, sam pa bi po novi pokojninski reformi moral delati dlje, boli tudi zaposlenega v zasebnem sektorju, je tudi  razumljivo.

Nič ni več stabilno, zelo malo jih je, ki so si lahko gotovi, da bodo njihovi dohodki v prihodnosti na enaki ravni, ali da bodo sploh imeli zaposlitev. Ne ve se niti, ali bo država prisiljena v iskanje pomoči v tujini in v še hujše reze.  Če takšna negotovost zadeva manjšino prebivalstva, to še ni takšen problem, kot če zadeva veliko večino. Seveda je boleče tudi za tiste, ki v časih gospodarske rasti in blagostanja večine niso med srečneži, a ko se to enkrat razbohoti, ni nič več nenavadnega, če ljudje ne  razmišljajo več, kako bo čez nekaj let ali desetletij, ampak bolj še samo o tem, kaj bo danes in jutri.

Morali bi investirati za bodočnost, biti optimistični, a smo žrtve pesimizma, apatije, živimo od danes na jutri, ker nas razmere v to silijo.  Da bomo to spremenili, bo potrebno kar nekaj časa, a ko bomo enkrat izplavali iz gospodarske krize, bomo morali delati na stabilnosti, da bodo prebivalci te države lažje načrtovali svoja življenja, da bodo vedeli, kaj jih približno čaka in se bo lahko vrnil tudi večji optimizem. Da bi to dosegli, bomo morali seveda tudi malo bolj pazljivo spreminjati zakone in se lotevati reform, tako da  ne bo po nekaj letih, ob vsaki spremembi oblast,i že vse povsem drugače.