Nestabilnost
Eden izmed problemov, s katerimi se soočamo, je tudi nestabilnost. V manj kot dveh letih, se je lahko starejši javni uslužbenec najprej spraševal, ali bo moral delati nekaj let več, kot je načrtoval, potem, ali bo moral na vrat na nos v pokoj, ker ga oblast noče več in je v breme državnemu proračunu, na koncu pa spet, ali bo moral delati nekaj let dlje. Če ga ob tem boli glava, je to povsem razumljivo. Če glava ob tem, da se bi naj nekateri javni uslužbenci letos upokojili čim prej, sam pa bi po novi pokojninski reformi moral delati dlje, boli tudi zaposlenega v zasebnem sektorju, je tudi razumljivo.
Nič ni več stabilno, zelo malo jih je, ki so si lahko gotovi, da bodo njihovi dohodki v prihodnosti na enaki ravni, ali da bodo sploh imeli zaposlitev. Ne ve se niti, ali bo država prisiljena v iskanje pomoči v tujini in v še hujše reze. Če takšna negotovost zadeva manjšino prebivalstva, to še ni takšen problem, kot če zadeva veliko večino. Seveda je boleče tudi za tiste, ki v časih gospodarske rasti in blagostanja večine niso med srečneži, a ko se to enkrat razbohoti, ni nič več nenavadnega, če ljudje ne razmišljajo več, kako bo čez nekaj let ali desetletij, ampak bolj še samo o tem, kaj bo danes in jutri.
Morali bi investirati za bodočnost, biti optimistični, a smo žrtve pesimizma, apatije, živimo od danes na jutri, ker nas razmere v to silijo. Da bomo to spremenili, bo potrebno kar nekaj časa, a ko bomo enkrat izplavali iz gospodarske krize, bomo morali delati na stabilnosti, da bodo prebivalci te države lažje načrtovali svoja življenja, da bodo vedeli, kaj jih približno čaka in se bo lahko vrnil tudi večji optimizem. Da bi to dosegli, bomo morali seveda tudi malo bolj pazljivo spreminjati zakone in se lotevati reform, tako da ne bo po nekaj letih, ob vsaki spremembi oblast,i že vse povsem drugače.
