Po poti Grčije

Medtem, ko  se grški parlamentarci pripravljajo na sprejetje še enega varčevalnega svežnja, je zunaj protestiralo na stotine ljudi, ki so prišli iz neke oddaljene vasi, da bi opozorili, da bodo v primeru dodatnega krčenja sredstev v proračunu, zimo pričakali na mrzlem, saj si ne bodo mogli privoščiti kurjave.  Gre le še za eden protest v seriji mnogih, ki bo hitro utonil v pozabo in ki ne bo ničesar spremenil. Grčija je namreč že nekaj let na šok terapiji zategovanja pasov, a luči na koncu tunela ni videti nikjer.

Kar je, če malo pomislite, tudi povsem razumljivo.

Manj razumljivo je, da bi nekdo, potem ko se neko zdravilo izkaže za polom, le to zdravilo še hotel jemati, upajoč, da bo v petem, šestem ali sedmem poskusu vendarle prijelo. Nerazumljivo je tudi, da bi nek drugi pacient, s podobnimi težavami, prisegal na isto zdravilo. Pa vendar se to dogaja in kljub katastrofalnim rezultatom, smo na poti grškega pacienta tudi Slovenci. Vlada se je namreč popolnoma predala logiki uravnoteževanja proračuna, naj stane kar hoče. In stalo nas bo veliko. Namreč, lekcijo bomo ponavljali ali tako dolgo, dokler ne bo prišlo do vsesplošnega upora prebivalstva, morebiti celo nasilnega, ki se bo razplamtel v  državljanjsko vojno, ali do trenutka, ko bomo dosegli dno, kdo ve koliko bolj revni, a uspešni vsaj na področju uravnoteževanja proračuna. Potem, po bolečem padcu, bo verjetno minimalna gospodarska rast razglašana za velik uspeh in s polomljenimi zobmi in okrvavljenimi nosovi nas bodo silili k zmagoslavnemu smehu.

Saj veste, srečni bomo lahko, ker bo neko nemško podjetje v Sloveniji zagnalo večji obrat, saj bo delovna sila približno tako draga kot romunska.

K osnovam.  Če pogledamo v zgodovino, lahko vidimo, da večina razvitih držav zadnja desetletja živi s proračunskimi primanjkljaji. Tako so tudi zrasli dolgovi držav, ki so, kar malo ljudi ve, glede na BDP po večini višji kot v Sloveniji. Celo Nemčija ima višji državni dolg glede na BDP, kot Slovenija. To večino časa ne predstavlja nobene večje težave in dejansko nihče ne ve, kje se nahaja tista kritična meja v odstotkih, ki jo država ne sme preseči, da bi jo dolgovi pokopali. Velika Britanija, ZDA, Nemčija, Francija, so vse zadolžene nad 80% BDP (Slovenija okoli 50%, podobno kot Švica, da prav berete, podobno kot Švica), Japonska celo nad 210%, a funkcionirajo naprej.

Nastopi globalna gospodarska kriza konca leta 2007. Vemo, kje se je kriza začela in ne, ni je povzročil javni sektor v Grčiji ali v Španiji ali na Portugalskem. A to niti ni pomembno. Kar je pomembno, je da je krčenje gospodarske aktivnosti pomenilo manj prihodkov v proračune in zaostritev bremena dolgov. Če ne verjamete, poglejte podatke za zadolženost posameznih držav v preteklem desetletju in videli boste, kdaj se je ta začela  hitro večati. Na spored je kmalu prišla teorija, po kateri je edina rešitev v ostrem varčevanju, ki bo uravnotežilo proračune in postavilo podlago za gospodarsko rast. Najprej varčevanje, potem gospodarska rast. V tem vrstnem redu! Seveda, pod to krinko je prišla tudi demontaža socialne države, uničevanje javnega sektorja in zahteve po privatizaciji, ker naj bi zasebni sektor pač deloval mnogo bolje, kot javni. Grčija je postala poskusni zajec te strategije. In se je začela negativna spirala. Krčenje proračunskih izdatkov, krčenje gospodarstva, nižanje proračunskih prihodkov, cilj uravnoteženega proračuna ni dosežen, gremo v drugi krog, vse še enkrat, spet ni dosežen cilj, gremo v tretji krog… Rezultat je, da Grčijo po še enem varčevalnem svežnju čaka ponoven padec BDP, torej nadaljevanje recesije, da je brezposelnost narasla že na 25%, proračun pa še vedno ni uravnotežen in očitno še dolgo ne bo, ker pa je BDP nižji pa je tudi  zadolžensot glede na BDP še večja.
Photobucket

 

Mislite, da so Grki poseben primer, lenuhi, ki so predolgo živeli na tuj račun? Kaj pa Španci, Portugalci, Italijani, tudi Slovenci, navsezadnje celo Britanci, ki se spopadajo s podobnimi težavami? Ne, resnica je takšna, da gre za posledice zgrešene strategije reševanja krize, ko se rešuje finančni sektor, medtem pa se ne ustvari niti enega novega delovnega mesta. Milijarde gredo v Grčijo, a te milijarde potem najdejo pot povsod drugam, samo v investicije, ki bi zagnale grško gospodarstvo, ne. Plačuje se grške dolgove, vmes pa Grčija propada.  Kako naj se grški proračun sploh napolni, če pa vedno manj ljudi dela in lahko plačuje davke? Kako naj grška podjetja rastejo, če  je v državi vedno manj potrošnikov, nekega ogromnega trga, kamor bi lahko prodajali svoje zaradi cenejše delovne sile cenejše produkte pa ni ker se vsi držijo enakega zdravila?  Kako naj, navsezadnje, kdorkoli poceni posoja denar državi,  ki ne raste in  je veliko tveganje, da denarja ne bo nikoli vrnila (morebiti pa je tukaj poglavitni problem tudi slovenskega zadolževanja v tujini – nesposobnost vlagatelje prepričati, da bo naše gospodarstvo raslo in bomo imeli večje prihodke v proračun, s čimer bomo tudi lažje odplačali dolgove)? Rezultat ne more biti drugačen, kot je.

Ko je poleti slovenska vlada uspela skleniti sporazum s sindikati javnega sektorja, da se zniža plače, hkrati pa tudi stroške za malico in potne stroške, je bilo jasno, da to ne bo dovolj. Gospodarstvu varčevalni ukrepi niso koristili, saj se spet krči. Povsem predvidljivo ima vlada spet težavo z uravnoteževanjem proračuna in javni sektor se ji zdi prevelik. Zato prihaja na vrsto drugi krog varčevanja. Če mislite, da bo zadnji, se motite. Namreč, posledica bo padanje potrošnje in ob težavah v soseščini, ko celo nemško gospodarstvo bolj kot ne miruje, bo slovensko gospodarstvo bržkone ostalo v recesiji. In bo manj prihodkov v proračun in vlada bo morala spet rezati.

Prej ko slej bomo tam, kjer so Grki zdaj in kjer bodo Španci in Portugalci pa verjetno tudi Italijani kmalu.

Seveda je res, da je treba javni sektor venomer reformirati in iskati večjo učinkovitost in manjšo potratnost, da je treba gospodarstvo razbremenjevati, toda v tem primeru smo soočeni s krizo, ki je malo drugačne narave in zato zahteva drugačne pristope in to si bomo morali slej ko prej priznati. Po drugi strani pa nas preveč obremenjujejo povsem notranje politične delitve. Tako eni trdijo, da je za stanje, v kakršnem smo se znašli, kriva Pahorjeva vlada, spet drugi, da je zanje nastavke ustvarila že prva Janševa in zdaj samo še slabša razmere, ko pa je resnica takšna, da smo predvsem talci obče evropske gospodarske krize in nespametnega reševanja le te z ostrim varčevanjem. Namreč, v Španiji nimajo Jankovića, prav tako ne na Portugalskem pa se tam jeza množic razliva po trgih in ulicah, ne zato, da bi vrgla vlado in ustoličila neko drugo politično opcijo, ampak zato, ker je pritisk brezposelnosti, revščine in pesimizma vsak dan večji. Nekaj, kar se pospešeno seli tudi k nam.

Kje bomo torej končali, če bomo nadaljevali po tej poti? Gospodarstvo se bo še krčilo, uravnotežen proračun bo le stežka dosežen in če, z ogromnimi odrekanji, brezposelnost se bo povišala, javni sektor bo le še lupina tega, kar je bil in še bolj neučinkovit, napetosti v političnem prostoru pa se bodo nevarno povečale. Še več, zaradi naveličanosti in jeze nad ustaljeno politično sceno, se nam lahko zgodijo raznorazna radikalna gibanja, ki bodo obljubljala konec stare politike, vedno več pa se bo govorilo tudi o nasilnem spreminjanju politično gospodarskega sistema. Na žalost se zdi, da ni ničesar in nikogar, ki bi to lahko preprečil, saj rešitve ne more ponuditi ena sama država, še posebej ne tako majhna, kot je Slovenija, ampak mora do rešitve priti na evropski ravni.

Slovenci in drugi Evropejci, se moramo vprašati, zakaj bi naslednji krog zategovanja pasov deloval, če vsi poprejšnji niso. Zakaj Grčija še ni rešena, če jo že tako dolgo rešujejo? Le kako dolgo bomo še talci strategije, ki ne daje pozitivnih rezultatov?

 

 

 

Ne mečite jih na smetišče zgodovine

Velikokrat boste slišali koga trditi, celo s posmehom, da neka ideologija spada na smetišče zgodovine,  ker se je v preteklosti izkazala za neuspešno. Komunizem, na primer, bodo konservativci in liberalci  že obsodili na takšen konec in se bodo norčevali iz tistih, ki bi kakšen njegov element skušali obujati. Podobno velja tudi za fašizem. Toda resnica je, da preudaren posameznik, sploh komentator in analitik dogajanja v svetu in doma, nikoli ne sme zaradi nekega nasprotovanja ali sovraštva ideologijam, politično gospodarskim sistemom in vrednotam, le te pošiljati na smetišče zgodovine, češ da so nepomembne in bi jih bilo najbolje kar pozabiti.

Svet je namreč v nenehnem spreminjanju in vse, kar je že bilo, se lahko še povrne, ko se razmere spremenijo. Komunizmi, fašizmi, liberalizmi, konservativizmi, verske skrajnosti, monarhije, diktature, vojaške hunte, republike, demokracije, mestne države, revolucije, anarhija, oligarhija, vse to je potrebno upoštevati pa še kaj novega, česar še ne poznamo, se lahko pojavi in v prihodnosti kroji naša življenja. Gotovo so namreč pred pol stoletja mnogi bili prepričani, da bomo v zgodnjem enaindvajsetem stoletju presegli verski ekstremizem pa poglejte, kako se je ta razpasel v islamskem svetu, kjer najdete najbolj okrutne načine kaznovanja, od bičanja do rezanja udov in celo brezobzirno uničevanje spomenikov in vsega, kar spominja na kaj online casino drugega, kot na edino dovoljeno religijo. Komunizem je propadel, a spet lahko govorimo o razrednem boju, o boju večine proti nosilcem kapitala, spet imamo množične proteste, stavke, pojavljajo se pozivi k alternativi liberalno kapitalističnemu svetu. Po eni strani imamo veliko želje po demokratizaciji, po drugi strani avtoritarni sistemi, kakršen je kitajski, prav dobro uspevajo.

Na tem svetu ni nič stalnega, še najmanj prevladujoče mnenje ljudi. Nekaj, kar se zdi normalno in potrebno danes, se lahko jutri zdi za popolno neumnost. Nekaj, kar se zdi razumljivo nam, se nekomu drugemu kaže kot zabloda. Prav zato je treba biti vedno previden pri napovedovanju in pripravi na prihodnost, kajti le ta je neznana dežela, ki jo moramo šele odkriti, lahko pa ima v sebi veliko elementov preteklosti, za katere smo menili, da jih nikdar več ne bomo srečali.

Tekma je še odprta, a Türku kaže najbolje

Čas za zbiranje podpisov za vložitev kandidature za predsedniške volitve se izteka in vse kaže na to, da bodo kandidati le trije. To bodo Danilo Türk, Borut Pahor in Milan Zver. Nihče drug ni uspel zbrati dovolj podpore, čeprav so poskrbeli za nekaj popestritve in dvignjenih obrvi. Tega, da so svojo pozornost iskali ljudje, kot Fani Eršte, naši demokraciji ne smemo šteti za slabo. Navsezadnje ima vsak pravico, da poskusi svojo srečo, volilno telo pa je na koncu tisto, ki odloči. V tem primeru so v končnico prišli le trije predstavniki ustaljenih političnih elit. Morebiti celo ne bi bilo tako slabo, če bi se jim pridružil še kdo izven prevladujoče politične scene.

Funkcija predsednika države pri nas ni kdo ve kako pomembna, prave odločitve se vlečejo drugje in kampanja bi utegnila celo prikriti mnogo bolj usodno dogajanje. Kljub temu bomo v prihodnjih tednih priča veliki medijski pozornosti, skorajda, kot da bi predsednik države imel podobno veliko moč, kot predsednik vlade. Česar nima. Gre za funkcijo, ki je še najbolj podobna kraljevanju za določen mandat v kakšni zahodni demokraciji, kjer je monarh pač le še simbolična figura, ki naj predstavlja državo in državljane.

Razmerja moči med Türkom, Pahorjem in Zverom so že znana in nam jih potrjujejo tudi javnomnenjske ankete. Sedanji predsednik ima prednost pred svojima tekmecema, Pahor zaostaja, a lahko v morebitnem drugem krogu računa na volivce Milana Zvera, ki bodo izbirali manjše zlo, Zver nima možnosti.

Če začnemo pri Milanu Zveru, je jasno, da je ta kandidat svoje ime tesno povezal z delovanjem vlade, kar v teh časih krčenja državnih izdatkov, konflikta z javnim sektorjem in velikega nezadovoljstva med večino državljanov, ni ravno najbolj spodbudno za nabiranje podpore.  Zver je tudi močno ukoreninjen na politični desnici, ki že tako, tudi če ne bi bila na oblasti v času krize, težko dosega zmage. Zato bi bilo veliko presenečenje, če bi se mu uspelo uvrstiti v drugi krog, še posebej, ker na sredini kraljuje Borut Pahor, ki podporo pobira pri vseh najpomembnejših političnih strankah.

Pahor ima to prednost, da tudi če je kandidat politične levice,  lahko zavoljo svoje nekonfliktnosti računa na podporo tudi na desnici. V želji,  da premagajo Danila Türka, bodo v morebitnem drugem krogu mnogi volivci Milana online casino Zvera svoj glas podelili njemu. Prav zato je zelo pomembno, kako velika je javnomnenjska podpora, ki jo dosegata Zver in Pahor skupaj. Če je ta večja ali podobna Türkovi, potem ima Pahor v drugem krogu še možnost zmagati. Seveda, bivši predsednik vlade ima težavo, da je  slovensko vlado vodil v času hude gospodarske krize in se ni izkazal za najboljšega krmarja. To mu bodo mnogi zamerili. S poštenostjo in pridnostjo se bo lahko kitil, sposobnosti pa mu mnogi ne bodo priznavali. Še en problem ima, to je, da ga bodo mnogi bolj levo usmerjeni volivci razumeli kot trojanskega konja Janeza Janše, razmišljanje, ki ga bodo še vzpodbujali njegovi nasprotniki na levici.

Danilo Türk ima veliko prednost v tem, da je kot predsednik države bil v času gospodarske krize na obrobju in ga zato nihče ne krivi za delovanje vlade. Prav zato mu podpora ni strmoglavila. Na politični desnici so mu marsikaj zamerili, a to mu ne škodi, saj ne računa na njihove glasove. Njegova umirjenost, a hkrati odločnost, mu omogoča, da drži tisto podporo, ki jo že ima, kar je na koncu lahko povsem dovolj. Se pravi, ni  se mu treba preleviti v napadalca in s tem tvegati, da mu bodo volivci zamerili pretirano negativnost.

Javnomnenjske ankete merijo le trenutni utrip javnega mnenja. Le to se sčasoma spreminja, saj lahko na dan pridejo afere, spodrsljaji kandidatov, kakšna dobra politična propaganda. Veliki test za kandidate bodo neposredna soočenja, kjer je še mogoče nabirati podporo in jo zbijati konkurentom. Kakor vidimo v primeru ameriških predsedniških volitev, kjer je Obama že bil v sedlu in je imel na svoji strani večino elektorskih glasov in ključnih držav pa je eno soočenje njegovega protikandidata Mitta Romneyja postavilo v mnogo boljši položaj, tako lahko tudi v slovenskem primeru pride do pomembnih premikov.  Potrebni so relativno  majhni premiki, da tekmo naredijo še zelo zanimivo. Borut Pahor mora na primer Türku iztrgati le nekaj podpore, ki jo uživa med tistimi, ki volijo SD in PS  in  na drugi strani tistim, ki volijo SDS in NSI prodati kot manjše zlo, da bi na koncu še slavil zmago.

Tekma še nikakor ni odločena, je pa res, da ima Danilo Türk prednost in če bi stavil na katerega kandidata, bi stavil na njegovo zmago. Namreč, dvomim, da bo v kampanji prišlo do kakšnih velikih presenečenj in čeprav pričakujem, da bo Borut Pahor v vsakem neposrednem soočenju blestel, Türk ni novinec in bo s svojo mirnostjo lepo vztrajal pri svojem. Pahor tudi ne bo mogel iz svoje kože in zato ne bo postal bolj napadalen, kar je na koncu še edino, s čimer bi lahko bolj agresivno zbijal podporo svojemu nasprotniku.  A pustimo se presnetiti.

Vlada ujetnica svoje politike

Ta teden je prinesel pričakovan nov krog nižanja proračunskega primanjkljaja, kar pomeni nižanje sredstev za javni sektor in tudi višanje nekaterih stopenj DDV. Načrti so povzročili pravi vihar in tudi med tistimi, ki so do zdaj podpirali delovanje vlade, ker je šlo predvsem za napad na javni sektor, so se nekateri začeli spraševati, če višanje davkov res pomeni korak v pravo smer.

V resnici vlada drugače ne more delovati, saj ji je prvi cilj zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Naj stane kar hoče! To pomeni, da spodbujanje gospodarske rasti ni na prvem mestu, niti niso na prvem mestu olajšave gospodarstvu, kaj šele nižanje davkov. Od zadaj je namreč teorija, da bo država z zategovanjem pasov enkrat vendarle prilezla na zeleno vejo, ne glede na vmesni padec BDP in bo potem gospodarstvo samo lažje zadihalo. Zato tudi smo v stanju, v kakršnem smo. Namreč, ni vsega kriva prejšnja vlada, ki se je v času krize na veliko zadolževala, niti ni vsega kriva vlada pred njo, ki v časih gospodarske rasti ni na stran dajala velikih rezerv.

Od začetka, smo žrtve velike gospodarske krize, ki je k nam prišla iz tujine, ki je prinesla padanje gospodarstva in hudo bolezen v finančni sektor. Nekateri so na to krizo bili pripravljeni bolje, drugi slabše, a na koncu je jasno, da niti tako imenovane uspešne države, kakršna je Nemčija, nimajo  visoke gospodarske rasti in so  glede na BDP zelo zadolžene. Da, Nemčija je procentualno glede na BDP zadolžena bolj od Slovenije. Mi imamo težavo predvsem v tem, da smo se zadolževali izredno hitro in da nismo znali znižati proračunskega primanjkljaja. Odgovor, ki ga daje ta vlada, je neusmiljeno rezanje, ki pa ima za posledico še večje upadanje gospodarstva, manj prilivov v proračun in zato dodatne zahteve po rezanju proračunskih odhodkov, zdaj že višanju davkov. Tako bo šlo naprej še kar nekaj časa, dokler ne bomo pristali na nekem dnu, od koder bo potem možen vzpon. Pomislite na Latvijo, ki je nekako splavala iz krize, a je zato plačala neverjetno visoko ceno. Tista zgodba o uspehu je zgrajena na velikem trpljenju, ki ga bomo očitno morali posnemati tudi mi.

Ob krizi finančnega sistema, imamo tudi velika nesorazmerja med članicami EU, ko so nekatere pač bolj produktivne, kot druge, v preteklosti pa so bili na voljo poceni krediti, kar je omogočilo nekaterim državam, da so se močno zadolževale. To dolžniško krizo se zdaj rešuje enako, kot pri nas, kar evidentno ne kaže pozitivnih rezultatov. Od Španije do Grčije, povsod krčenje gospodarstva, višanje brezposelnosti in nobenih pravih premikov pri nižanju proračunskega primanjkljaja. Da ne govorimo o tem, da vse tiste silne milijarde evrov namenjene v pomoč niso ustvarile enege delovnega mesta.

Ne le v evro območju, tudi v Veliki Britaniji, gospodarska politika, ki smo ji priča, ne kaže pozitivnih rezultatov, a smo na njo obsojeni. Zakaj? Najprej že zato, ker nam povsod vlada zelo podobno na ekonomskem področju izobražena elita, ki, verjamem, v večini primerov res ne vidi nobene alternative svojemu delovanju.  Smo sužnji gospodinjskega razmišljanja, po katerem ni mogoče zapraviti več, kot ustvariš, čeprav gre za neverjetno naivno primerjavo posameznega gospodinjstva z delovanjem držav. Imamo tudi trdno vero, da država nikoli ni dober lastnik in da je zato bolje čim več privatizirati, zaradi česar nas v prihodnje bržkone čaka velika razprodaja. Smo pa tudi žrtve razmišljanja, da brez finančnega sistema, brez bank, ni mogoče preživeti in da je v ta namen upravičena vsaka žrtev, vsaka dokapitalizacija, vsaka ustanovitev slabe banke, vsak prenos posledic njihovih slabih posledic na pleča davkoplačevalcev. Na koncu je še velika težava, da smo svojo suverenost že izgubili in da ne moremo tiskati svojega denarja, zaradi česar smo tudi tako odvisni od  resničnih stricev v ozadju, finančnega sektorja, ki nam po oderuških cenah posoja denar.

Nekako tako, kot so bili centralni načrtovalci komunističnih režimov preteklosti ujetniki neke ideologije in niso znali reformirati komunizma, dokler ta ni popolnoma propadel, tako imamo zdaj na delu finančne komisarje, ki ne znajo razmišljati izven ozkih okvirov in bodo do bridkega konca vztrajali pri svojem. Glede na to, da je kapitalizem vendarle bolj prialgodljiv sistem, kot je bil komunizem, jo bomo morebiti odnesli ‘samo’ s hudim znižanjem standarda, po katerem bo potem sledil ponovni dvig, kar bodo taisti finančni komisarji vsekakor razglasili za neverjeten uspeh, lahko pa da bomo na koncu priča kakšni nasilni alternativi.

Kakorkoli že bo, ne pričakujte, da bo nasledne leto kaj drugače, kot letos. Država bo krčila svoje izdatke, mogoče še bolj višale davke, gospodarstvo se bo še bolj skrčilo, prilivi v proračun bodo manjši, cilj znižanja proračunskega primanjkljaja ne bo dosežen, potrebno bo novo rezanje in tako naprej.  Vso pot pa bomo poslušali, kako druge možnosti sploh ni.