Sovraštvo do sistema

Te dni je popularno izražati podporo protestom, ki se vrstijo po naših mestih in ki zahtevajo odstop zdaj tega, zdaj onega politika, po večini pa kar vseh. No, jaz proteste, kakršni so, ne podpiram več, čeprav sem bil udeleženec že mariborskega protesta 29. oktobra in dokler sta bili še mirni, tudi dveh vstaj proti mariborskemu županu.

Kar me odganja je pomanjkanje alternative, ki bi jo naj protesti ponudili. Kar me odbija, je brezglavo sovraštvo, ki se ne končuje le pri vsega krivi politiki, ampak se širi tudi nad policijo, tožilstvo, sodstvo in tako naprej. Kar se mi zdi nesprejemljivo, je obilica sovražnega govora in zelo malo ponujenih rešitev. In ne, ni rešitev, če vsa politika gre, kajti treba jo je nadomestiti z nečim novim.

Zdaj vse skupaj spominja na nagonski odpor razjarjenih množic, ki jih je začela stiskati kriza in so se zavedle vse pokvarjenosti politično gospodarskega sistema, v katerem živijo, medtem ko določeni politični akterji skušajo pristaviti svoj lonček. Bolj neuspešno, seveda, saj se množica, kolikor je sploh je, ne pusti zajahati in grozi, da bo razbila vse pred sabo, tudi če bo potem morala živeti med razbitinami in bo celo na slabšem, kot prej. Prav to pomanjkanje vizije, ta odsotnost voditeljev, ki bi znali pogumno nastopiti in ponuditi program, ki mu je mogoče takoj slediti, me mori. V Mariboru, če ostanemo na lokalni ravni, se da strinjati, da naj Franc Kangler odstopi, toda, kdo pride za njim? Kdo pa je tista alternativa in kaj bo storil za mesto? Vidite, tukaj se vse konča. Ne samo rušiti, tudi graditi je treba, kajti brez tega ne bo napredka. Če bo šlo tako naprej, bo Franc Kangler kandidiral na volitvah in spet zmagal in nobena grožnja z rezanjem prstov tistim, ki ga bodo volili, kakor se je izrazil eden izmed njegovih nasprotnikov na facebooku, ne bo pomagala, če bodo Mariborčani na koncu soočeni s tistim, kar poznajo in praznino na drugi strani. O izvoljencih ljudstva se lahko odloča samo na svobodnih volitvah, ne na ulicah in trgih in na volitvah ima pravico nastopiti vsak, tudi če je prej moral odstopiti zaradi protestov. V Mariboru mora tako čim prej priti do predčasnih volitev, na katerih bo lahko svojo podporo preveril tudi Kangler, sploh pa kandidati alternative. Odločilo pa bo ljudstvo, tisto, ki se bo volitev udeležilo, ne tisto, ki bo ostalo doma. Drugače niti ne more biti.

Menim, da je treba kljub vsem napakam ceniti našo predstavniško demokracijo, vse dokler nam ni ponujen boljši sistem. Sploh pa se je treba boriti za sistem, v katerem ima vsak polnoletni državljan volilno pravico in lahko svoje predstavnike voli po svoji volji ali pač ostane doma in potem absolutna ali vsaj relativna večina odloča o tem, kdo bo vladal. V tej republiki morajo potem politične sile kot na trgu za podporo ljudi tekmovati s svojimi zamislimi, programi in predstavniki. Za zdaj še ni nikomur onemogočeno, da ustvari svojo politično stranko in se izpostavi, ne da bi ga preganjali. Če bi temu bilo tako, bi resnično to bil razlog za upor.

In prav tukaj leži še ena moja kritika protestov, kakršni so. Bolje bi namreč bilo, da bi se najprej pojavila neka močna skupina, ki bi pripravila program in voditelje, ter se potem razglasila za alternativo, tisto pravo, dodelano alternativo, ki bi ji ljudje lahko sledili in ki bi lahko nemudoma nadomestila vladajočo politiko, če pa se ta ne bi hotela umakniti, počakala na volitve in z množično podporo prišla do oblasti. Toda zdi se, da je ponekod sovraštvo do politike, do vsega sistema, že tako vsesplošno, da onemogoča razmislek o takšnih rešitvah. To se kaže tudi v tem, da po več kot mesecu protestov še vedno nimamo prepoznavnih obrazov tega gibanja in da je recimo Sanjin Jašar, ki se je upal izpostaviti, doživel ogromno kritik pod pasom, češ da je premil, da ne uporabim kakšnega drugega izraza, ki mu je bil namenjen samo zato, ker protest ni bil podoben kakšnemu spopadu grških anarhistov s policijo. Tudi drugo ime, Uroš Lubej, pobudnik peticije za vpeljavo ljudske nezaupnice, je bil deležen kritik.

To nasprotovanje vsemu, kar diši po politiki in čisto navadnemu voditeljstvu, se vedno bolj širi tudi na druge institucije države. Najprej se je povsem razumljivo razširilo na policijo. Nič ne rečem, reakcije policije so bile pogosto povsem napačne in so še vzpodbujale nasilje, namesto da bi ga umirile in včasih se zdi, da je bilo namerno tako. Toda to še ne pomeni, da je zdaj policija kar naenkrat v celoti sovražnica ljudstva, ki jo je treba uničiti, saj njene pripadnike tarejo podobni problemi, kot številne druge, torej da so slabo plačani, slabo motivirani in bi si želeli boljših razmer. Prepričan sem, da je mnogokateri policist proteste podpiral, jih še podpira, toda ko začnejo leteti granitne kocke in ko tovariše vozijo v bolnišnice, podpora logično upade. Še več, zelo težko je preprosto prestopiti na stran protestnikov, če grozi, da bodo ti zažgali občinsko ali kakšno drugo stavbo ali celo koga poškodovali. Kakšno korist bi kdorkoli imel od tega, preprosto ne razumem.

Namesto da bi se delalo na vključitvi policistov v protestno gibanje, se krepi krog tistih, ki menijo, da so zanje dobre samo granitne kocke. Podobno velja za sodišče, ki pač mora delati v skladu z zakoni, ki so jim jih naložili zakonodajalci. To so tisti ljudje, ki so bili izvoljeni na svobodnih volitvah, mimogrede.

Ne verjamem, da je takšno protestno gibanje, kot je, zmožno karkoli spremeniti. Pričakujem še kak nasilen izpad in potem konec ali preoblikovanje v nekaj novega. Ne smemo se slepiti, da razmere niso slabe in da prav v slabih razmerah leži vzrok vedno večjega nezadovoljstva. Celo korupcijo je mogoče prenašati, če je želodec poln, kar pa pri kar nekaj Slovencih ni več primer. Toda to ne pomeni, da bo večina Slovencev, ali vsaj zadostna manjšina dolgoročno podpirala samo rušenje. Še enkrat ponavljam, mi potrebujemo alternativo, kateri je mogoče podporo preveriti na svobodnih volitvah in to kar imamo zdaj, ni alternativa, so le drobci uporabnih zamisli tu in tam, kar pa vsekakor ni dovolj.

Svet brez sindikatov

Zadnje čase se veliko sliši, predvsem iz vladne strani, da smo vsi skupaj ujetniki sindikatov, ki da bodo uničili našo prihodnost. Le ti so obtoženi, da blokirajo napredek, da z referendumi ogrožajo reševanje krize, še celo več, da so velika ovira za blagostanje državljanov. Sindikalni voditelji so prikazani kot ločeni od realnosti sveta, celo tako, da ne predstavljajo večine zaposlenih v javnem  in zasebnem sektorju, temveč le grejejo svoje stolčke, pobirajo veliko denarja in uničujejo državo.

To je seveda neumnost brez primere. Mar ti ljudje ne vidijo, kaj se godi v državi? Trditi si upam, da bi brez sindikatov imeli še mnogo hujše blokade in to na ulicah. Dokler obstajajo neki ventili, skozi katere se lahko sprošča bes večine državljanov, v tem primeru, da se zanaša na neke sindikalne voditelje, ki se bodo pogajali z vlado ali z delodajalci, še ne more priti do večjega izbruha, do kakršnega je prišlo v primeru mariborskega župana, ki ga odnaša brezimna množica. Sindikalnim voditeljem lahko namreč gre mnogo bolje, kot navadnim zaposlenim in se zato tudi lažje pogodijo, ko ljudem, ki bi jih naj predstavljali, že trda prede. Jasno je tudi, da se marsikdo raje umakne in pusti prostor in čas nekomu, ki bi ga naj predstavljal in se zanj boril. Tako tudi pridemo do tega, da so celo člani sindikatov pogosto nezadovoljni z delom svojih vodstev, a v zameno za to, da bi se sami angažirali, vztrajajo pri podpori, ker delo pač opravi nekdo drug. Imenujte to človeška lenoba, strah ali kaj drugega, jasno je, da se povsod angažira le zelo majhen odstotek ljudi, medtem ko večina raje čaka v ozadju. Prav zato ni nič čudnega, če protesti nekaj tisoč zavzetih ljudi spreminjajo usodo mnogih, ki raje molčijo in čakajo v ozadju. Tudi zato na volitvah odločajo tisti, ki se jih udeležijo in če to pomeni, da se bo volitev udeležilo le 10%, mnenje tistih 90%, ki bodo ostali doma pač ne bo upoštevano.

Nekako tako je tudi s protesti, ki se jih lahko udeleži manjšina in potem ta manjšina diktira razvoj dogodkov, čeprav se večina z njimi morebiti sploh ne strinja. A ta večina je nepomembna, dokler se ne aktivira.

A aktivira se lahko in enkrat brez pravega vodstva, brez programa, le z instiktivno željo, da se otrese tistih, ki ji zadajajo bolečine, zna biti zelo navarna. Še več, ko enkrat pridemo v situacijo, da se vlada dejansko nima več s kom pogajati, ker jo ogroža množica, ki se noče pogajati, ampak je združena le v zahtevi po njihovem uničenju, potem razmere postanejo nevarne. Po eni strani lahko to energijo množice ugrabijo ekstremisti različnih barv, ki sicer ne bi imeli nobene možnosti, lahko pa se vse skupaj sprevrže v nasilje, ki ga je zelo težko ustaviti. Na najboljšo opcijo, da privede do preroda in mnogih dobrih rešitev, ne bi računal, čeprav bi nanjo upal.

Jasno je, da ima liberalno demokratični politično gospodarski sistem, kakršnega poznamo, nekaj varoval in da so sindikati kot sredstvo razrednega boja, del le tega sistema, da so še eno varovalo, ki preprečuje bolj revolucionarne spremembe. Za mnoge, ki niso na strani delodajalcev in vladnih pogajalcev, znajo biti prav tako sovražnik, ker menijo, da se zanje ne borijo dovolj in to, da se ne borijo dovolj, je za stabilnost sistema še kako pomembno. Namreč, lahko da prihaja dan, ko bodo tudi razni Semoliči in Štruklji ‘gotovi’ in jih bo nadomestil nov, bolj radikalen tip sindikalistov, ki se ne bodo ustavljali pred splošnimi stavkami in vsakodnevnimi množičnimi protesti, da ne govorimo o blokadah dela podjetij, zaustavljanju prometa in podobnih sredstev, ki na koncu državi resnično naredijo mnogo več škode, kot neki popoldanski in sobotni shodi.

Pomislite le na Gorenje, kjer so se delavci uprli zaradi božičnice in je od tam prišlo zanimivo sporočilo, da sindikat stavke ni organiziral, je pa jo podprl. Smešen sindikat, ki se le priključi jezi tistih, ki bi jih naj zastopal potem, ko je že nekdo drug prevzel pobudo. In dobra lekcija vsem tistim, ki mislijo, da sindikalni voditelji sami silijo z nekaterimi blokadami, ko jih k temu vedno bolj sili nezadovoljstvo pod njimi.

Na koncu še zanimiv graf, ki prikazuje, kako je krčenje števila članov sindikatov v ZDA povezano z naraščanjem deleža prihodkov, ki jih zasluži zgornjih 10% prebivalstva. (via Drugi Dom)

Photobucket

 

Je tehnična vlada res rešitev?

Ob pozivih k odstranitvi političnih elit, ki nam vladajo, se tu in tam sliši tudi pričakovanje, da bi nam bolje vladala tehnična vlada sestavljena iz strokovnjakov. Pa bi temu res bilo tako, ali pa mar ne gre še za eno zablodo, še za en prazen up, ki ne upošteva realnosti sveta? Tudi ti strokovnjaki morajo od nekod priti in zelo težko, da ne bi s seboj prinesli svojih vrednost, svojih pogledov na svet, ideologije, ki jih vodi v življenju, na podlagi katere bi potem sprejemali odločitve.

Poglejmo si le sosednjo Italijo. Po Berlusconijevem obdobju, ki v marsičem spominja na slovenske razmere, je na vrsto prišel tehnokrat. Neizvoljeni Mario Monti. Lahko bi rekli, da je Italija dobila vlado, ki bi jo naj rešila iz krize. In res, veliko je bilo pohval na račun Montijeve vlade, le da, no, če Italijo pogledamo pobliže, vidimo da kakšnih posebnih razlogov za pohvale v resnici ni. Vse kar je, je zasledovanje strategije zategovanja pasov v nekem norem upanju, da bo to odpravilo dolžniško krizo in enkrat, čez mnogo mnogo let, kajti zdaj temju ne kaže tako, zagnalo novo gospodarsko rast.  Italija je namreč v recesiji, njena zadolženost glede na BDP se povečuje in je presegla 120%, medtem ko se je proračunski primanjkljaj komaj spustil pod 4%.  Brezposelnost je narasla na 11%.

V takšnih razmerah se nam obeta povratek Berlusconija in padec Montijeve vlade. Berlusconijeva stranka je namreč neizvoljenemu tehnokratu odrekla podporo, kar bržkone pomeni njegov konec. Bo pa še kot zadnje dejanje skozi parlament skušal spraviti še en sveženj ukrepov, ki bi naj zadovoljili mednarodne finančne trge.

Kaj nam to pove o strokovnjakih? To, da so lahko takšni in drugačni in paziti moramo, koga mislimo s kom zamenjati, da ne bi na koncu prišli z dežja pod kap. Znebiti se korumpiranih politikov zveni prav lepo, toda kdo pride na njihovo mesto? Mar tisti, ki bi jih nadomestili, ne bi imeli svojih lastnih političnih ambicij? In če že ne bi kradli, ne bi zasledovali rešitve, za katere bi menili, da so edine pravilne? Problem je, da lahko ljudje, ki zvesto sledijo svojim prepričanjem in skušajo storiti čim več dobrega, na koncu razmere še poslabšajo. Ne, naivna vera v strokovnjake ni na mestu.

Na mestu pa je svarilo pred iskanjem poceni bližnjic. Politični sistem predstavniške demokracije s političnimi strankami, kot ga poznamo, ima vsekakor celo vrsto pomanjkljivosti, a v marsičem odslikava realno stanje naše razdeljenosti, ko gre za iskanje rešitev za težave, ki nas tarejo. Ne mislimo vsi isto in če se eni skupini ljudi nekdo zdi spodoben strokovnjak, ki naj konča s slabimi odločitvami politike, se drugi skupini utegne zdeti navaden bedak, ki bo storil več škode, kot koristi. Prav zato je morebiti bolje vztrajati pri boju političnih strank, ki pa naj s svojimi programi in z delovanjem prepričajo čim več volivcev, da resnično dobro delajo. Če se stare politične stranke pokvarijo, jih je vedno mogoče nadomestiti z novimi, če so nekateri politični akterji na sceni predolgo, se lahko išče nove obraze.

Konec naivnosti

Sprva mirni protesti so se sprevrgli v nasilje. Povsem pričakovano.

Kar se je začelo v Mariboru, se je razširilo že na več slovenskih mest, v petek zvečer pa je še dodatno eksplodiralo. Na tisoče protestnikov se je po pozivih na socialnih omrežjih zbralo, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo, v Mariboru v ponedeljek nad delovanjem župana Kanglerja in njegovih pomočnikov, v Ljubljani v petek predvsem proti vladi, a tudi proti vsej politični kasti. Koliko je bilo vmes pozivov proti ljubljanskemu županu, ki je nekako na isti ravni, kot mariborski, je težko oceniti, veliko pa jih ni bilo. Navsezadnje se je zbrana množica iz Kongresnega trga začela premikati proti parlamentu.

Enkrat tam, se je začelo. Začel se je nič drugega kot razpad protesta, razpad ideje, da gre za množično vstajo enako mislečih proti priviligirani kasti, ko pa je tudi množica v sebi globoko razdeljena in nima povsem istih interesov. Na površini to vidimo predvsem kot delitev na mirne protestnike, takšne, ki so policistom delili rože in na majhno skupino zamaskirancev, ki so prišli povzročati nerede, a če bi kopali še globlje, sem prepričan, da niti med mirnimi protestniki ni konsenza, kaj se pravzaprav želi doseči. Gotovo, načrti so, vendar dvomim da pri vseh isti. Kar se dogaja je poenotenje za nek poenostavljen cilj in odstranitev trenutne elite z oblasti to zagotovo je. Kaj pride potem, je drugo vprašanje.

Govorimo lahko o koncu naivnosti ali začetku konca naivnosti, kajti včerajšnji nasilni izgredi, ki so zasenčili zbiranje mirne množice, so pokazali, da ko se nek sistem ruši ali se ga samo napada s ciljem, da se doseže spremembo določene politike, nasilje pogosto ne umanjka. Kako tudi ne bi, saj vendar ni za pričakovati, da bo vlada kar odstopila, parlament pa razšel, če se bo pred parlamentom nabralo 10 ali 20000 ljudi. Mariborskemu županu Francu Kanglerju se tudi maje stolček, a še kar vztraja. Seveda lahko upamo, da politik v nekem trenutku povleče ustrezne zaključke in se umakne, vendar tega nikar ne jemati kot nekaj samoumevnega. Večinoma je oblast tako mamljiva, da se je držijo do konca. To seveda ne velja samo za politike, to je občečloveška lastnost.

Tako je zbiranje množic čisto lepo, deljenje rožic tudi, a na koncu, ko ni učinka, se najde kdo, ki v roko raje vzame granitno kocko in jo zaluča v prvi simbol režima, proti kateremu protestira. Navsezadnje se lahko proteste gre leta in leta best online casino in razdeli na tone rož, policija pa še vedno stoji pred parlamentom in vlado in še kakšno drugo institucijo, ki brez milosti izvaja nove in nove ukrepe, ki ga pehajo v bedo. Takšne, zaradi katere se slovensko gospodarstvo še vedno krči in ni luči na koncu tunela.

V včerajšnjem nasilju je očitno glavna vloga pripadla desničarskim nacionalistom , ki so v svoje namene ugrabili množične proteste, jutri bo to storil kdo drug. Nikar pa pričakovati, da tega nihče ne bo storil. Namreč, videli smo že poskuse nekaterih politikov, da bi zajadrali na vetru nezadovoljstva in se postavili za alternativo. Po drugi strani se širijo govorice, da je provokatorje poslala kar vlada sama, da bi s tem spodkopala proteste. Vse je možno, kajti kar nekaj je načinov, na katere se oblasti borijo proti množičnim protestom, ko jim gre že malo za nohte.

Nikar pričakovati, da bodo protesti samo mirni in se bodo vsi imeli radi in prepevali prisrčne pesmi. Potreben je razmislek. Ne le, kje smo, kaj nas moti, ampak kaj v resnici pomeni vse to, kar se godi okoli nas in kakšne alternative se nam ponujajo. Ker, alternative vedno so, ne glede na to, kako bi jih nekateri na vso moč radi zanikali in tako za vso večnost potrdili upravičenost neke politike in obstoj nekih političnih elit. Za to alternativo pa se bo treba boriti, kajti jasno kot beli dan je, da enkrat, ko izgine stara politika, pride nova in z njo nov boj, boj za alternativo, ki se bo izvajala. Tedaj naivnost dokončno umre, tedaj, ko postane jasno, da je politika le druga beseda za boj za določene interese, vrednote, moč, oblast…. In da vsi ne mislimo isto!