Vojak bo šel, kamor mu ukažete, naj gre

V preteklih dneh sta me presenetili, da tudi zabavali, dve zgodbi povezani z vojno. Se pravi, zabavalo me je, kako se iz muhe dela slona, medtem ko se pravih vprašanj sploh ne postavlja. Najprej so se mediji razpisali o princu Harryju, ki je  med drugim vsaj posredno priznal, da je ubijal nasprotnike in glej ga zlomka, mu je bilo več mar do svojih soborcev, ki jih je iz bojnega helikopterja ščitil, kot nasprotnikov, potem je prišel na vrsto francoski vojak v Maliju, ki si je pred peskom zaščitil obraz z  grozljivo mrtvaško masko.

V obeh primerih se je našla tudi povezava z video igrami. Princ Harry je dejal, da mu je igranje pomagalo pri vodenju bojnega stroja, medtem ko bi naj francoski vojak bil izklesana podoba nekega lika iz popularne streljačine. No, v resnici  je streljačina le posnemala realno življenje, saj so takšne maske vojaki nosili že poprej.

Zgražanje tukaj ni na mestu. Vojaki so po definiciji stroji za ubijanje, ki morajo poslušati svoje poveljnike. Da to počnejo, so plačani, izurjeni in opremljeni in ne gre si zatiskati oči, da bi bilo kaj drugače. Pri tem je povsem nepomembno, ali branijo svojo domovino, ali so v službi kakšne imperialne sile v vojni na drugem koncu sveta, vojaki so vojaki. V tem svetu so še kako potrebni, zaradi česar v obrambo vlagajo tudi najrevnejše države. Puhlice o mirnem sožitju gor ali dol, slej ko prej se najde kdo, ki ne razume ničesar drugega, kot govorico nasilja in če se mu nihče ne upre, toliko slabše za poražence.

Prava vprašanja, ki bi si jih morali postavljati ob teh dveh zgodbah, so druga. Prvič, kaj britanska vojska sploh počne v Afganistanu? Je to vojna, ki jo je vredno biti? Je to vojna, v kateri je vredno žrtvovati svoje vojake in zapravljati denar, ki bi ga bilo mogoče nameniti za kaj bolj pametnega? Ali pa je ekstremizem Talibanov res dovolj dober razlog, da se to počne? O tem se v resnici že dolgo več ne pogovarjamo. Vojna pod Hindukušem traja in traja in nekje v prihodnosti se svita umik tujih sil, ni pa videti upanja neke stabilnosti, ki bi prebivalcem tiste nesrečne države prinesla dolgotrajneši mir in blaginjo. Ne pozabimo, da smo v to vojno vključeni tudi Slovenci, čeprav v drugotni vlogi.

Podobno je v Maliju, le da smo tam šele na začetku. Res je, ekstremisti so v tej afriški državi storili kar nekaj grozodejstev, ki vpijejo do neba, a takšni konflikti niso nikoli preprosti, niti niso uradni razlogi vedno najbolj iskreni. Francozi so posredovali in prva faza vojne bo hitro mimo, nasprotnik pa se bo razbežal. A potem pride druga faza, ki lahko traja prav tako dolgo, kot afganistanska agonija, čas protigverilskega bojevanja in osvajanja src prebivalstva, povrhu pa zagotavljanja miru v državi, ki ima svoje probleme.

Z vojaki je tako, da gredo tja, kamor jim ukažejo, naj gredo. Bolj kot o tem, kako so pri tem oblečeni ali če uživajo v ubijanju, se moramo spraševati o tistih, ki jih v vojne pošiljajo.  Spraševati se moramo o smiselnosti vojn, sploh če se te bijejo zelo daleč od naših meja in ni čisto jasno, v čigavem interesu.

Politiki so pomembnejši od športnikov

Dejansko so pomembnejši od katerekoli druge skupine v družbi.

Ta vikend so nas razveselili naši športniki. Tina Maze je pred  zbrano množico še utrdila sloves najboljše smučarke na svetu ta hip. Osvojila je Zlato lisico,  njena prednost v skupnem seštevku je praktično neulovljiva, veleslalom je že dobila in če bo šlo tako naprej, bo  prva tudi v slalomu. Za Američanko Shiffrinovo po nedeljski zmagi zaostaja vsega 13 točk. To seveda še ni vse, saj so nas razveselili tudi skakalci in tudi rokometaši se niso slabo odrezali. Ne, kljub četrtemu mestu, so bili odlični.

Še enkrat več se je izkazalo, da Slovenija premore obilico odličnih športnikov, vsekakor pa več, kot bi kdo pričakoval na našo velikost.

Vendar pa so športni uspehi le postransko razvedrilo, ki nas lahko osreči le za kratek čas, dokler se lahko veselimo z našimi ljubljenci. Potem zopet napoči kruta resničnost in športni uspehi drugih ljudi nam v resnici nič ne koristijo. Kdo bi lahko rekel, da je šport, podobno kot zabavna industrija, v prvi meri namenjen odvračanju pozornosti od problemov, ki nas obdajajo.

Najpomembnejša skupina ljudi v vsaki družbi, so politiki, torej tisti, ki Here are some other notable Webby Award Winners:Best Social Game QuizUpBest Use of Mobile VineBest User Experience, Best Visual Design: Function MediumBest Entertainment Channel VimeoBest Business Blog MashableBest Travel Website, Best Travel App AirbnbBest Community Website, Best Social Application TumblrWebby Breakout of the Year KickstarterWebby Athlete of the Year: The Jamaican Bobsled Team (crowdfunded trip to Sochi)Best Viral Video Jimmy Kimmel Reveals Worst Twerk Fail EVER: Girl Catches Fire PrankBest Music (Film and best online casino Video) Arcade Fires Just a ReflektorBest use of Interactive Video (Both Webby and Peoples Voice Award) Pharrell Williamss 24 Hours of HappyBest Viral Marketing, Best Online Commercial, Best Branded Entertainment Short Form The Epic Split with Jean-Claude Van DammeBest Comedy: Long form or series (Both Webby and Peoples Voice Award) Funny or Dies Between two Ferns with Zach Galifianakis: justin-bieber-news.info Between Two Ferns with Zach Galifianakis: bieber You can read the full list of 2014 Webby Award winners here first thing Monday morning. vladajo ali ki se trudijo, da bi oblast prevzeli. Po uspehu priljubljenega športnika ste lahko pol ure veseli, po  napačni odločitvi politika, ki ga niti izvolili niste pa vas lahko še pol leta boli glava, ker so vam v javnem sektorju znižali plačo za 5%, ali ker so vam kot  podjetniku bile postavljene ovire, ki vas stanejo ogromno časa in denarja, zaradi česar ste manj konkurenčni in boste bržkone propadli. Upal bi si trditi, da je polični razred bolj pomemben celo od zdravnikov. Teh ne rabite, če ste zdravi,  nek vladar pa vas lahko pripelje v situacijo, ko ob polnih skladiščih hrane, čeprav povsem zdravi, umrete od lakote. Da ne rečem, da vam lahko zakuha kakšno vojno, posledica katere je granata skozi okno in smrt vaše družine.

Prav zato je tako nujno, da je političen razred poln sposobnih in nadarjenih ljudi, ki bodo čim bolje delali za dobro države. Na žalost, seveda, temu ni tako, ampak je politični razred le odslikava stanja v širši družbi, kar pomeni, da se najde veliko egoistov, manijakov, tatov, ponarejevalcev in kar je še takšnih, še huje pa, neumnežev, ki ne razumejo razmer, v katerih se nahajajo in zato vlečejo napačne odločitve.  Tisti dobri politiki, ki bi radi in ki celo so sposobni potegniti kakšno primerno potezo, se lahko hitro znajdejo v košu s pokvarjenimi.

Resnično, politični razred bi morali naseljevati najsposobnejši, saj je njihovo delo za blagostanje vsakega posameznika izredno pomembno.

In če bodo predčasne volitve

Naj za začetek poudarim, da  nekaj takšnega, kot enotno ljudstvo, 99%, ne obstaja, sploh pa ne v Sloveniji. Če bi bilo temu res tako, bi lahko bile spremembe hitro uveljavljene, saj bi proti temu ljudstvu resnično stala nepriljubljena elita, ki bi jo bilo mogoče odstraniti s preprostim sloganom ‘vsi ste gotovi’ in jo nadomestiti z novimi obrazi iz ljudstva, ki do zdaj niso dobili priložnosti. Toda to je naivni pogled na svet, ki noče uvideti resničnega stanja naše razdeljenosti, ko so politične stranke le posledice naših delitev, tudi če so pogosto le vozila osebnih interesov, ali interesov močnejših skupin, ki izkoriščajo te delitve.

Pogledati moramo najprej, kje se nahajamo. Smo sredi gospodarske krize, ki je nismo zakuhali sami, niti je niso zakuhali naši politiki, pač pa je bila uvožena z one strani velike luže in se je razširila po večini razvitega sveta. Reševanje te krize z zmanjševanjem državnih izdatkov, da bi se zmanjšalo breme dolgov, je krizo še poglobilo. Največ krivde za to, da še nismo v novem obdobju rasti, imajo tisti politiki po Evropi, ki zagovarjajo strategijo zategovanja pasov in dušijo evropsko gospodarstvo. Američani so imeli glede tega srečo, da so izvolili demokrata, ki takšne politike ne izvaja. Razlika v rezultatih je očitna, čeprav tudi ameriško okrevanje ni kdo ve kaj. A boljše od nemškega zagotovo je in Nemčija je v Evropi nek simbolj uspešnosti. Smo v časih, ko je gospodarska rast pod 1% že uspeh.

Ta gospodarska kriza je temeljni vzrok nestabilnosti, s katero se soočamo v Sloveniji. Po letih padanja, se rezerve izčrpajo in ljudi začne boleti. Korupcijo in nepotizem se da prenašati, če vsem gre relativno dobro, ko jim gre le še na slabše, ko tudi vlada samo še krči svoje izdatke, je potrebna le  iskrica, da ljudi požene na ulice. Pri nas so ta iskrica bili mariborski radarji. Na nezadovoljstvo določenega dela prebivalstva nad političnimi elitami, je prišlo še nezadovoljstvo z osebnimi razmerami in z nenehnim nazadovanjem države.

Tako smo prišli do trenutka, ko nad predsednikoma dveh največjih političnih strank visijo zelo hude obtožbe in ko se bolj kot kadarkoli prej zdi, da je na oblasti resnično pokvarjena politika. Vladna koalicija je v teh trenutkih zelo blizu razpada in predčasne volitve so vsekakor možne. Na ulicah in trgih se zbirajo ljudje in zahtevajo odstope. Po spletu se širijo sovražni pozivi, tudi grožnje, protestniki hodijo že po domovih  mariborskih mestnih svetnikov, z mosta so visele lutke z obrazi osovraženih politikov, tudi nasilje, v katerem je bilo veliko poškodovanih policistov in  protestnikov, smo videli.

Smo na političnem vrtiljaku, na katerem se v presledkih vedno znova pojavljajo isti ljudje.

Na mestu je torej, da se malo preštejemo. V očitkih protestnikom s strani privržencev SDS-a, da predstavljajo zelo majhen odstotek prebivalstva in da tako ne morejo odločati o tem, kdo bo vladal in kdo ne, je nekaj resnice. Resnično ne more ulica odločati o tem, kdo bo sedel v vladi in kdo bo v Državnem zboru in kdo minister in kdo župan. Ne zato, ker bi s tem zanikali temelje demokracije, ampak zato, ker ima vsak polnoletni državljan v tej državi svoj glas in ker se le s preštevanjem teh glasov lahko ugotavlja, kakšno je resnično mnenje večine državljanov. Če jih nekaj tisoč vpije za svojo stvar, je še vedno lahko nekaj tisoč takšnih, ki doma na fotelju razmišljajo čisto drugače. Katerih je potem več? Le volitve lahko povedo.

V tem trenutku še ne vemo, ali bo do predčasnih volitev prišlo. Možno je, da bo ista koalicija dobila novega predsednika vlade, lahko pride do tehnične vlade, lahko se vzpostavi nova koalicija. A če predčasne volitve bodo, napovedujem nekaj hudih razočaranj predvsem za tiste, ki tako vneto protestirajo po ulicah. Menim namreč, da ne znajo najbolje šteti, še manj pa se organizirati.

Po zmagi Boruta Pahorja za mesto predsednika Republike Slovenije, se SD vedno giblje nekje okoli prvega mesta pri podpori javnosti. Prva javnomnenjska anketa po razkritju, ki je udarilo s strani Komisije za preprečevanje korupcije, kaže, da je SD na prvem mestu. Tukaj je stranka, ki ji na predčasnih volitvah kaže na okoli 30%, ne glede na to, če Lukšiča in Pahorja številni kritiki kakor vse druge politike pošiljajo na smetišče zgodovine.   Potem imamo SDS in njeno trdno bazo. Kaže še naprej, da bo SDS na volitvah sposobna doseči tamo okoli 20% glasov, ne glede na obtožbe na račun njenega predsednika.  Ti dve stranki sta že na polovici vseh sedežev v Državnem zboru. Ne pozabimo, štejejo samo na voltivah oddani glasovi!

Seveda lahko pričakujemo, da bo še kakšna od ’starih’ političnih strank prišla čez parlamentarni prag. NSi, SLS, DL, PS, DeSUS.  Kar se nam izrisuje, je le premešanje razmerij moči med že obstoječimi političnimi silami. Le kako je lahko temu tako, ko pa številni protestniki zahtevajo in tudi trdijo, da je s starim redom konec, da ti ljudje, Jankovići, Janše, Lukšiči, Erjavci, Viranti, Novakove in Žerjavi nimajo prihodnosti?

Razlogi ležijo v razdeljenosti državljanov, ki podpirajo različne stvari, ki imajo različne vrednote in so zato tudi bližje določenim političnim strankam. Za slabo stanje v državi krivijo  napačne politike, ki jih izvajajo drugi. Zadosti smo se že naposlušali privržencev strank vladajoče koalicije, ki za vse slabo krivijo prejšnjo vlado, češ da je državo zavozila. Ti ljudje verjamejo, da so v procesu reševanja Slovenije. Spet so drugi, ki za vse krivijo napačne politike še prejšnje Janševe vlade, ki je postavila temelje za globoko gospodarsko krizo. In tako naprej.

Kdo so protestniki in koliko jih je in zakaj jim tako slabo kaže, tudi če jih nekateri imajo že kar za neustavljivo silo, ki bo spremenila podobo Slovenije?  Po mojih opažanjih, s katerimi se pač marsikdo ne bo strinjal, gre predvsem za volilno bazo, ki se veže na slovensko levico, bolj politično liberalno in gospodarsko socialno usmerjene ljudi, ki ne najdejo svojih predstavnikov v obstoječem redu. Pahor je za njih izdajalec, Janković je očitno le še en oligarh na račun države. Ker sami nimajo predstavnikov, hočejo odstraniti vso politično elito, pri tem pa se slepijo, da so večina. Niso. Menim, da teh ljudi ni več kot tretjina in da so še sami razdeljeni. Dokler traja poenotenost v tem, koga in kaj hočemo zrušiti, še gre, ko pride na vrsto koga in kaj hočemo postaviti na mesto ruševin, nastopi tema. To bi tudi pojasnilo visoko podporo protestom med državljani in 80%, ki zahteva odstop Jankovića in Janše in  kljub temu ohranjanje prevlade političnih strank in osebnosti na vseh lestvicah.

 

Egiptovska izkušnja je poučna. Liberalna mladina, ki je začela revolucijo, ni tista, ki se je na svobodnih volitvah povzpela na oblast.

Da to protestno gibanje nima skorajda nikakšrnih možnosti, je kriva neorganiziranost. Ko bi morali vzpostaviti politično stranko in predstaviti ljudi, ki bi naj prevzeli oblast, še vedno upajo na nekega mitičnega rešitelja, ki je do zdaj ostal spregledan, a je pošten in sposoben in lahko reši Slovenijo. Da bi ga sami poiskali in pripravili organizacijo, nujno potrebno za zmago na volitvah, jim očitno še na pamet ne pade. Prav zato tudi ne bo nič iz njihovih prizadevanj. Kdor drugim prepušča iniciativo, je večinoma poražen in če ne bodo na predčasnih volitvah predstavili svoje ekipe, jih nihče ne bo mogel voliti. Če bodo ostali doma, s tem ne bodo ničesar spremenili.

Namreč, če bomo imeli predčasne volitve, bomo dobili nekakšno levosredinsko koalicijo, v kateri bo Igor Lukšič predsednik vlade, še vedno bomo v gospodarski krizi, radikalne spremembe smeri ne bo, ker je Slovenija preveč vpeta v evropske gospodarske tokove in ni več suverena. V Državnem zboru bo kot opozicija sedela Janševa SDS. Morebiti bo jeza taistih protestnikov zunaj še vedno vrela, toda kaj bodo v resnici spremenili? Bodo še naprej protestirali? Lahko, spremenilo se ne bo nič, razen da bodo mogoče izsilili naslednje predčasne volitve, kjer se bodo razmerja med taistimi silami zopet premešala. Bodo skušali na silo odstraniti politike? Morebiti, vendar bodo pri tem ali neuspešni, ko se bodo morali soočiti z  represivno silo države, ali pa celo uspešni, zatem pa bo sledil šok, ko ne bodo imeli ne programa, ne ljudi, da bi vodili državo in se bodo kmalu sesuli in bodo na oblast, da, spet prišli isti ljudje, ki so tam bili prej.

Po logiki stvari bi morala zdaj nastopiti neka nova politična sila, se formirati nova politična stranka, ki bi lahko požela vse to nezadovoljstvo. Toda, če bolj podrobno spremljate proteste, lahko vidite neverjetno nenaklonjenost formiranju organiziranega vodstva. Očitno je, da gre za strah, da bi se spet pojavili politiki, ki bi množico speljali na led in jo izkoristili v svoje namene. Dolgo to ne more trajati in praznino nekdo bo zapolnil, toda lahko se zgodi, da se to ne bo zgodilo do predčasnih volitev, če te bodo in potem bo protestnemo gibanje doživelo neprizanesljiv poraz. Številni se bodo tedaj jezili, toda krivi si bodo sami.

Ne, na pojav nove politične sile, ki se bo sposobna polastiti oblasti, bo treba še malo počakati.

Besede povezovanja proti besedam sovraštva

Na facebooku se je pojavila nova skupina iz serije tistih usmerjenih zoper slovenske politike. Ta zahteva, da odstopi pred kratkim izvoljeni predsednik RS, Borut Pahor.  Nima še veliko oboževalcev, a ne bi čudilo, če jih kmalu ne bi imela veliko več. Nezadovolsjtvo nad politiko je kar se da veliko in očitno nič ne šteje, če je Pahor zmagal na volitvah in bi  verjetno, če bi res odstopil in ponovno kandidiral, spet zmagal. Kljub vsemu negodovanju njegovih nasprotnikov.

Ob 70. obletnici zadnjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici, je slavnostni govornik, predsednik republike Slovenije, Borut Pahor, pred nekaj tisoč zbranimi, pozval k složnosti. ‘Zdaj je tak čas, ko moramo biti na to posebej pazljivi. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so lahek plen sovražnega govora in ščuvanja enega proti drugemu. Naša temeljna zgodovinska odgovornost je, da vse velike težave, s katerimi se soočamo, tako Slovenci kot Evropejci, rešimo v duhu iskrenega dialoga, s potrpežljivim spoštovanjem tistih, ki mislijo drugače in utrjevanjem vsega tistega kar nam je skupno,’ je povedal.

Drugače kot predsednik niti ni mogel govoriti in čeprav mu nekateri zamerijo, češ da še po volitvah izvaja predvolilno kampanjo, ko hodi po zavetiščih in proslavah, je edino prav, da skuša povezovati. Tudi, če ni predsednik vseh Slovencev, saj ga tisti, ki ga niso volili, verjetno ne jemljejo kot takšnega, ampak bi ga najraje zamenjali. A v tej državi še vedno odločajo volivci na voiltvah. Moram reči, da sem zelo zadovoljen z njegovim obnašanjem in ravnanjem in če ni bil ravno najbolj izvrsten predsednik vlade, veliko je k temu prispevala globalna gospodarska kriza, ki bi življenje zagrenila vsakomur, ne le njemu, pa ostaja upanje, da bo izvrsten predsednik republike Slovenije.

Na drugi strani smo soočeni z radikalizacijo in z vsem drugim, samo s povezovanjem ne. Protesti in protestniki, ki bi nasprotnike pošiljali na Goli otok, lutke z obrazi sovragov, ki obešene visijo s starega mosta v Mariboru, številni pozivi k nasilju, ki jih je mogoče najti na raznih facebook skupinah, ki zahtevajo spremembe, po drugi strani pa omaloževanje protestnikov, češ da so zombiji in podtaknjenci ‘stricev iz ozadja’, z druge strani, da ne govorimo o tem, da bi naj za lakoto svojih otrok bili odgovorni kar starši, če vse skupaj že ni navadna propaganda. Veliko je tega. In ne pravim, da ljudje niso z razlogom nezadovoljni. Nikakor. Le da se vse to sovraštvo, tudi če rečemo, da je v določenih primerih upravičeno, lahko zelo boleče konča.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je kam bomo šli v prihodnje. Bomo iskali povezovanja in miru, ali bomo izbrali pot nasprotovanja, sovraštva in celo nasilja?