In če bodo predčasne volitve

Naj za začetek poudarim, da  nekaj takšnega, kot enotno ljudstvo, 99%, ne obstaja, sploh pa ne v Sloveniji. Če bi bilo temu res tako, bi lahko bile spremembe hitro uveljavljene, saj bi proti temu ljudstvu resnično stala nepriljubljena elita, ki bi jo bilo mogoče odstraniti s preprostim sloganom ‘vsi ste gotovi’ in jo nadomestiti z novimi obrazi iz ljudstva, ki do zdaj niso dobili priložnosti. Toda to je naivni pogled na svet, ki noče uvideti resničnega stanja naše razdeljenosti, ko so politične stranke le posledice naših delitev, tudi če so pogosto le vozila osebnih interesov, ali interesov močnejših skupin, ki izkoriščajo te delitve.

Pogledati moramo najprej, kje se nahajamo. Smo sredi gospodarske krize, ki je nismo zakuhali sami, niti je niso zakuhali naši politiki, pač pa je bila uvožena z one strani velike luže in se je razširila po večini razvitega sveta. Reševanje te krize z zmanjševanjem državnih izdatkov, da bi se zmanjšalo breme dolgov, je krizo še poglobilo. Največ krivde za to, da še nismo v novem obdobju rasti, imajo tisti politiki po Evropi, ki zagovarjajo strategijo zategovanja pasov in dušijo evropsko gospodarstvo. Američani so imeli glede tega srečo, da so izvolili demokrata, ki takšne politike ne izvaja. Razlika v rezultatih je očitna, čeprav tudi ameriško okrevanje ni kdo ve kaj. A boljše od nemškega zagotovo je in Nemčija je v Evropi nek simbolj uspešnosti. Smo v časih, ko je gospodarska rast pod 1% že uspeh.

Ta gospodarska kriza je temeljni vzrok nestabilnosti, s katero se soočamo v Sloveniji. Po letih padanja, se rezerve izčrpajo in ljudi začne boleti. Korupcijo in nepotizem se da prenašati, če vsem gre relativno dobro, ko jim gre le še na slabše, ko tudi vlada samo še krči svoje izdatke, je potrebna le  iskrica, da ljudi požene na ulice. Pri nas so ta iskrica bili mariborski radarji. Na nezadovoljstvo določenega dela prebivalstva nad političnimi elitami, je prišlo še nezadovoljstvo z osebnimi razmerami in z nenehnim nazadovanjem države.

Tako smo prišli do trenutka, ko nad predsednikoma dveh največjih političnih strank visijo zelo hude obtožbe in ko se bolj kot kadarkoli prej zdi, da je na oblasti resnično pokvarjena politika. Vladna koalicija je v teh trenutkih zelo blizu razpada in predčasne volitve so vsekakor možne. Na ulicah in trgih se zbirajo ljudje in zahtevajo odstope. Po spletu se širijo sovražni pozivi, tudi grožnje, protestniki hodijo že po domovih  mariborskih mestnih svetnikov, z mosta so visele lutke z obrazi osovraženih politikov, tudi nasilje, v katerem je bilo veliko poškodovanih policistov in  protestnikov, smo videli.

Smo na političnem vrtiljaku, na katerem se v presledkih vedno znova pojavljajo isti ljudje.

Na mestu je torej, da se malo preštejemo. V očitkih protestnikom s strani privržencev SDS-a, da predstavljajo zelo majhen odstotek prebivalstva in da tako ne morejo odločati o tem, kdo bo vladal in kdo ne, je nekaj resnice. Resnično ne more ulica odločati o tem, kdo bo sedel v vladi in kdo bo v Državnem zboru in kdo minister in kdo župan. Ne zato, ker bi s tem zanikali temelje demokracije, ampak zato, ker ima vsak polnoletni državljan v tej državi svoj glas in ker se le s preštevanjem teh glasov lahko ugotavlja, kakšno je resnično mnenje večine državljanov. Če jih nekaj tisoč vpije za svojo stvar, je še vedno lahko nekaj tisoč takšnih, ki doma na fotelju razmišljajo čisto drugače. Katerih je potem več? Le volitve lahko povedo.

V tem trenutku še ne vemo, ali bo do predčasnih volitev prišlo. Možno je, da bo ista koalicija dobila novega predsednika vlade, lahko pride do tehnične vlade, lahko se vzpostavi nova koalicija. A če predčasne volitve bodo, napovedujem nekaj hudih razočaranj predvsem za tiste, ki tako vneto protestirajo po ulicah. Menim namreč, da ne znajo najbolje šteti, še manj pa se organizirati.

Po zmagi Boruta Pahorja za mesto predsednika Republike Slovenije, se SD vedno giblje nekje okoli prvega mesta pri podpori javnosti. Prva javnomnenjska anketa po razkritju, ki je udarilo s strani Komisije za preprečevanje korupcije, kaže, da je SD na prvem mestu. Tukaj je stranka, ki ji na predčasnih volitvah kaže na okoli 30%, ne glede na to, če Lukšiča in Pahorja številni kritiki kakor vse druge politike pošiljajo na smetišče zgodovine.   Potem imamo SDS in njeno trdno bazo. Kaže še naprej, da bo SDS na volitvah sposobna doseči tamo okoli 20% glasov, ne glede na obtožbe na račun njenega predsednika.  Ti dve stranki sta že na polovici vseh sedežev v Državnem zboru. Ne pozabimo, štejejo samo na voltivah oddani glasovi!

Seveda lahko pričakujemo, da bo še kakšna od ’starih’ političnih strank prišla čez parlamentarni prag. NSi, SLS, DL, PS, DeSUS.  Kar se nam izrisuje, je le premešanje razmerij moči med že obstoječimi političnimi silami. Le kako je lahko temu tako, ko pa številni protestniki zahtevajo in tudi trdijo, da je s starim redom konec, da ti ljudje, Jankovići, Janše, Lukšiči, Erjavci, Viranti, Novakove in Žerjavi nimajo prihodnosti?

Razlogi ležijo v razdeljenosti državljanov, ki podpirajo različne stvari, ki imajo različne vrednote in so zato tudi bližje določenim političnim strankam. Za slabo stanje v državi krivijo  napačne politike, ki jih izvajajo drugi. Zadosti smo se že naposlušali privržencev strank vladajoče koalicije, ki za vse slabo krivijo prejšnjo vlado, češ da je državo zavozila. Ti ljudje verjamejo, da so v procesu reševanja Slovenije. Spet so drugi, ki za vse krivijo napačne politike še prejšnje Janševe vlade, ki je postavila temelje za globoko gospodarsko krizo. In tako naprej.

Kdo so protestniki in koliko jih je in zakaj jim tako slabo kaže, tudi če jih nekateri imajo že kar za neustavljivo silo, ki bo spremenila podobo Slovenije?  Po mojih opažanjih, s katerimi se pač marsikdo ne bo strinjal, gre predvsem za volilno bazo, ki se veže na slovensko levico, bolj politično liberalno in gospodarsko socialno usmerjene ljudi, ki ne najdejo svojih predstavnikov v obstoječem redu. Pahor je za njih izdajalec, Janković je očitno le še en oligarh na račun države. Ker sami nimajo predstavnikov, hočejo odstraniti vso politično elito, pri tem pa se slepijo, da so večina. Niso. Menim, da teh ljudi ni več kot tretjina in da so še sami razdeljeni. Dokler traja poenotenost v tem, koga in kaj hočemo zrušiti, še gre, ko pride na vrsto koga in kaj hočemo postaviti na mesto ruševin, nastopi tema. To bi tudi pojasnilo visoko podporo protestom med državljani in 80%, ki zahteva odstop Jankovića in Janše in  kljub temu ohranjanje prevlade političnih strank in osebnosti na vseh lestvicah.

 

Egiptovska izkušnja je poučna. Liberalna mladina, ki je začela revolucijo, ni tista, ki se je na svobodnih volitvah povzpela na oblast.

Da to protestno gibanje nima skorajda nikakšrnih možnosti, je kriva neorganiziranost. Ko bi morali vzpostaviti politično stranko in predstaviti ljudi, ki bi naj prevzeli oblast, še vedno upajo na nekega mitičnega rešitelja, ki je do zdaj ostal spregledan, a je pošten in sposoben in lahko reši Slovenijo. Da bi ga sami poiskali in pripravili organizacijo, nujno potrebno za zmago na volitvah, jim očitno še na pamet ne pade. Prav zato tudi ne bo nič iz njihovih prizadevanj. Kdor drugim prepušča iniciativo, je večinoma poražen in če ne bodo na predčasnih volitvah predstavili svoje ekipe, jih nihče ne bo mogel voliti. Če bodo ostali doma, s tem ne bodo ničesar spremenili.

Namreč, če bomo imeli predčasne volitve, bomo dobili nekakšno levosredinsko koalicijo, v kateri bo Igor Lukšič predsednik vlade, še vedno bomo v gospodarski krizi, radikalne spremembe smeri ne bo, ker je Slovenija preveč vpeta v evropske gospodarske tokove in ni več suverena. V Državnem zboru bo kot opozicija sedela Janševa SDS. Morebiti bo jeza taistih protestnikov zunaj še vedno vrela, toda kaj bodo v resnici spremenili? Bodo še naprej protestirali? Lahko, spremenilo se ne bo nič, razen da bodo mogoče izsilili naslednje predčasne volitve, kjer se bodo razmerja med taistimi silami zopet premešala. Bodo skušali na silo odstraniti politike? Morebiti, vendar bodo pri tem ali neuspešni, ko se bodo morali soočiti z  represivno silo države, ali pa celo uspešni, zatem pa bo sledil šok, ko ne bodo imeli ne programa, ne ljudi, da bi vodili državo in se bodo kmalu sesuli in bodo na oblast, da, spet prišli isti ljudje, ki so tam bili prej.

Po logiki stvari bi morala zdaj nastopiti neka nova politična sila, se formirati nova politična stranka, ki bi lahko požela vse to nezadovoljstvo. Toda, če bolj podrobno spremljate proteste, lahko vidite neverjetno nenaklonjenost formiranju organiziranega vodstva. Očitno je, da gre za strah, da bi se spet pojavili politiki, ki bi množico speljali na led in jo izkoristili v svoje namene. Dolgo to ne more trajati in praznino nekdo bo zapolnil, toda lahko se zgodi, da se to ne bo zgodilo do predčasnih volitev, če te bodo in potem bo protestnemo gibanje doživelo neprizanesljiv poraz. Številni se bodo tedaj jezili, toda krivi si bodo sami.

Ne, na pojav nove politične sile, ki se bo sposobna polastiti oblasti, bo treba še malo počakati.