Veliki met Alenke Bratušek

Besede Janeza Janše po razglasitvi rezultatov predčasnih volitev jeseni 2011, ko je dejal, da bo razdrobljenost političnih strank bržkone privedla do novih predčasnih volitev, so se izkazale za preroške.  A temu ni toliko kriva koalicija sestavljena iz petih političnih strank,  kot sam Janez Janša.  Pri razpadanju koalicije in iskanju alternative je najbolj pomembno vedeti to, da bi koalicija lahko z lahkoto obstala, če bi Janez Janša po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije odstopil, zapustil stranko in mesto prepustil kolegu iz SDS-a.

Razen imena predsednika vlade, se ne bi  spremenilo nič.

A zaverovanost v svoje kvalitete in politična stranka, ki svojega voditelja slavi skorajda po božje, so pripeljale do razpada in obrata, ki  kaže na skorajšnji prihod prve predsednice vlade.  Alenki Bratušek je uspel veliki met, saj ji je vzpon na slovenski politični Olimp uspel kljub temu, da ima njena stranka iste težave, kot SDS, torej politika, ki mu očitajo korupcijo in kljub temu, da  ankete javnega mnenja kažejo porazno sliko, medtem ko politični stranki, ki ji je poglavitna konkurenca na istem političnem polu, kažejo odlično in je s tem v njihovem interesu, da se predčasne volitve zgodijo čim hitreje, še preden bi protestno gibanje uspelo naplaviti kakšno novo stranko, ki bi jim odzvemala glasove. SD, bi lahko rekli,  je s podporo Alenki Bratušek naredila napako, saj je izpustila iniciativo. Ampak potem, saj so tudi do zdaj Socialni demokrati ves čas le čakali na napake drugih in s tem pridobivali.

Vprašanje, če bodo uspeli svojo visoko podporo obdržati v koaliciji s PS, DL in DeSUS-om, kajti tukaj gre za nestabilno zmes, v kateri se bo ena stran morala odreči pomembnim delom svojega programa, kar napoveduje vsaj nekaj prerekanja. To lahko vidimo v zahtevah SD, da dozdajšnji minister za finance, Janez Šušteršič, tega mesta nikakor več ne zaseda in v vseh razlikah v pogledih na potrebno usmeritev države med SD in PS na eni strani  in DL na drugi. Če je koalicija med SD in PS in tudi DeSUS naravna, je DL tukaj tujek, ki ima mnogo bolj ekonomsko liberalen program in trdno vero v  reševanje gospodarske in dolžniške krize z s krčenjem proračunskih izdatkov.  Če recimo na strani SD in PS dozdajšnje delo vlade ocenjujejo za napačno in neuspešno, ga v DL niti ne, ampak si varčevanje, ki je doletelo javni sektor, štejejo v uspeh in bi po tej poti radi stopali še naprej.

Ne le SD, tudi DL v koaliciji s PS stopa na nevarno pot, saj lahko med svojim volilnim telesom zelo hitro izpade kot prodana stranka, kot stranka, ki je zavoljo oblasti pripravljena odstopati od svojega programa. Konflikt je tukaj že programiran in nekdo bo moral popustiti. Recept za razpad tudi te koalicije torej in s tem recept za zbijanje podpore v javnosti članom koalicije. Da ne govorimo o tem, da se poslanci PS do zdaj še niso odkrito odrekli Zoranju Jankoviću.

Prav zato je toliko bolj nujno, da je ta vlada od začetka zastavljena kot prehodna do predčasnih volitev. Že tako se bo težko dogovoriti o tistih skupnih projektih, ki bi jih naj uresničili. Za Alenko Bratušek, kot predsednico vlade in kot predsednico stranke PS, bo v tem času najbolj pomembno omejiti pričakovanja, se predstaviti za začasno predsednico vlade, dobro speljati nekaj ključnih projektov in jih dobro prodati javnosti, okrepiti podporo svoji stranki in s tem preprečiti propad na naslednjih volitvah. Razen ohranjanja koalicije pri življenju, bo morala dovolj pozornosti usmeriti tudi na morebitno novo konkurenco, ki bi se utegnila pojaviti iz protestnega gibanja. Dejstvo je, da se gospodarske razmere v državi  v prihodnjem letu ne bodo radikalno spremenile, torej bodo ostale podobno slabe in bo to še napajalo nezadovoljstvo med državljani. Minus za protestno gibanje seveda bo, da bo odstranjen politik, ki jih najbolj mobilizira na trge in ulice, torej Janez Janša, pokaže pa se lahko tudi, da so nekateri mediji do zdaj igrali dvolično vlogo in bodo v prihodnje, ko na oblasti ne bo več velikega sovražnika, manj pripravljeni posvečati pozornost protestom. Tudi marsikateri politično motiviran protestnik, ki je ves čas navijal za padec te vlade in za prihod njegovih, bo odpadel. Posledica bi lahko bila povečana apatija med državljani.

Alenka Bratušek ima prvovrstno priložnost, da postane politična prvokategornica. Da bi ji uspel ta veliki met, bo potrebovala veliko poguma, nekaj sreče, v stranki pa bo morala storiti vse, da bo PS postala njena stranka in se Zoran Janković ne bo mogel več vrniti na zadnja vrata, ali da bi se pojavil škodljiv vtis, da je le lutka v rokah zakulisnega gospodarja. Po drugi strani je veliko možnosti tudi za njen politični propad.

Je Maribor pokazatelj za vso Slovenijo?

V nedeljo, 17. marca bodo v Mariboru volitve za župana in za štiri mestne svetnike. Težko je verjeti, da bodo tedaj minili že nekako štirje meseci od začetka protestov, tako imenovanih vstaj, ki so na koncu mariborskega župana Franca Kanglerja prisilili k odstopu. V tem času smo videli velikanska zborovanja njegovih nasprotnikov, ko se je zbralo okoli 10000 ljudi, nasilje, posrečeno norčevanje, a hkrati tudi manj obiskane proteste, grožnje in kar je najpomembnejši neuspeh, nismo videli nastanka neke močne fronte, ki bi forsirala svojega kandidata.

Jasno je, da je zelo težko meriti razpoloženje ljudstva in vedeti, kdaj bo jeza tako velika, da se bodo na protestih zbrali tisoči, kdaj spet bo prevladala apatija in se bo večina raje ukvarjala s čim drugim, težko je tudi napovedovati, kaj se lahko zgodi na dan volitev. Jasno pa je tudi, da gre v mariborskih protestih predvsem za proteste proti, ne za zborovanja za. Ljudje vedo, kaj jih moti, ko pa je potrebno vzpostaviti alternativo, se sliši mnogo različnih glasov, izkaže pa se tudi, da ni veliko takšnih, ki bi bili resnično sposobni zavladati in nekaj storiti, kaj šele, da bi od zadaj stala sposobna organizacijska sila, ki bi ji uspelo vzpostaviti strukture potrebne za prevzem oblasti. Takšne organizacijske  sposobnosti in kadrovske vire imajo po drugi strani politične stranke, kar kaže na to, kako utopično je pričakovati zaton strankokracije.

Poglejmo si županske kandidate, ki bi v Mariboru ogrozili prevlado strank. Imamo Andreja Fištravca, Teodorja Lorenčiča, Denisa Kokola in Franca Jeseneka. Za slednjega je seveda slišal že marsikateri Mariborčan, a je zelo težko, da si bradatega aktivista kdo lahko predstavlja za župana. Pri vseh utegne biti težava že zbrati potrebnih 812 podpisov, kar je dober pokazatelj njihove podpore. Na strankarski strani imamo Moniko Piberl, Folka Puconjo, Milana Mikla in Matevža Frangeža. Mikl je seveda le podaljšek Kanglerjeve struje. Dejansko se postavlja vprašanje, zakaj Kangler ni preprosto spet kandidiral. Ob konkurenci, kakršna se je pojavila, bi imel kar znatne možnosti, saj bi njegovi podporniki šli na volitve, medtem ko se lahko pri nasprotnikih zgodi, da bodo ob kandidatih, ki se jim ponujajo, preprosto ostali doma.

V resnici je v najboljšem položaju  SD-jev Matevž Frangež. Na voljo ima zaledje politične stranke, ni politični analfabet, ljudje ga poznajo, SD pa se je uspelo kot opozicijski stranki brez afer postaviti v vlogo manjšega zla. Tako v Mariboru, kot v Sloveniji. Rezultat vseh protestov, nasilja, vzvišenih govorov, bi v Mariboru na koncu lahko bila zmaga kandidata SD in razbitje protestnega gibanja.

Na ravni Slovenije se kažejo podobni procesi. Medtem ko večina ljudi proteste podpira, podpora političnim strankam kaže na to, da preprosto ni vzpostavljene alternative, kar nezadovoljnežem v primeru predčasnih volitev na razpolago pušča, da ali volijo manjše zlo, ali pa ostanejo doma. Tukaj imate razlago, zakaj SD kaže takšno podporo in zakaj se njim edinim v resnici mudi na predčasne volitve. Njihova konkurenca je ali potonila pod beste online casino težo lastnih grehov, kakor v primeru PS, ali pa se ne zna formirati, kakor v protestnem gibanju. To gibanje je po vsem tem času tudi vedno težje jemati resno, saj se nikjer ne pojavljajo kandidati, ki bi prevzeli oblast, ni organizacije, podobno kot v Mariboru, ki bi lahko karkoli naredila, razen priredila bolj ali manj posrečena zborovanja. To je pa tudi vse. Gotovo je kar nekaj ljudi, ki se trudijo izkoristiti razmere in ponuditi alternativne poglede na svet, a nič ne kaže, da bi se to prelilo čez okvire teoretskega razmišljanja. Na kratko, spet ni ne stranke, ne kandidatov, ki bi na svobodnih in demokratičnih volitvah lahko zmagali in potem kaj spremenili.

V resnici protestno gibanje še najbolj pridobiva ob neposrečenih in žaljivih izjavah predsednika vlade, ki si je  očitno za cilj vzel, ponižati čim več Slovencev. Pridobiva tudi na ohranjanju statusa quo, ko se še da živeti v iluziji, da bi, če bi bile predčasne volitve, politične elite izginile na smetišče zgodovine, to pa zato, ker nihče v resnici ne prešteje podpore, kar se lahko zgodi le na volitvah in ker, dokler se protestira proti in ne za, tudi najbolj raznolike skupine lahko najdejo skupno točko. Če bi politične stranke hotele v tem trenutku zadati resnično boleč poraz protestnemu gibanju, bi Janez Janša odstopil in se poslovil iz politike, razpisane bi bile predčasne volitve in politične stranke bi se podale v boj za glasove. Na drugi strani bi neorganizirano gibanje skušalo na vrat na nos poiskati svoje kandidate, a bi se pri tem razklalo in potonilo, z morebitnim uspehom kakšne manjše protestne liste, ki bi ji uspelo priti v DZ s petimi ali šestimi poslanci.

Pred približno enim mesecem sem pisal o tem, kaj nam utegnejo prinesti predčasne volitve in ostajam pri svojih napovedih, s tem da sem zdaj še bolj pesimističen glede pojava neke nove, gospodarsko bolj socialno demokratsko ali socialistično usmerjene potlitične stranja, ki bi na voltivah imela možnost doseči konkreten rezultat.