Je Maribor pokazatelj za vso Slovenijo?

V nedeljo, 17. marca bodo v Mariboru volitve za župana in za štiri mestne svetnike. Težko je verjeti, da bodo tedaj minili že nekako štirje meseci od začetka protestov, tako imenovanih vstaj, ki so na koncu mariborskega župana Franca Kanglerja prisilili k odstopu. V tem času smo videli velikanska zborovanja njegovih nasprotnikov, ko se je zbralo okoli 10000 ljudi, nasilje, posrečeno norčevanje, a hkrati tudi manj obiskane proteste, grožnje in kar je najpomembnejši neuspeh, nismo videli nastanka neke močne fronte, ki bi forsirala svojega kandidata.

Jasno je, da je zelo težko meriti razpoloženje ljudstva in vedeti, kdaj bo jeza tako velika, da se bodo na protestih zbrali tisoči, kdaj spet bo prevladala apatija in se bo večina raje ukvarjala s čim drugim, težko je tudi napovedovati, kaj se lahko zgodi na dan volitev. Jasno pa je tudi, da gre v mariborskih protestih predvsem za proteste proti, ne za zborovanja za. Ljudje vedo, kaj jih moti, ko pa je potrebno vzpostaviti alternativo, se sliši mnogo različnih glasov, izkaže pa se tudi, da ni veliko takšnih, ki bi bili resnično sposobni zavladati in nekaj storiti, kaj šele, da bi od zadaj stala sposobna organizacijska sila, ki bi ji uspelo vzpostaviti strukture potrebne za prevzem oblasti. Takšne organizacijske  sposobnosti in kadrovske vire imajo po drugi strani politične stranke, kar kaže na to, kako utopično je pričakovati zaton strankokracije.

Poglejmo si županske kandidate, ki bi v Mariboru ogrozili prevlado strank. Imamo Andreja Fištravca, Teodorja Lorenčiča, Denisa Kokola in Franca Jeseneka. Za slednjega je seveda slišal že marsikateri Mariborčan, a je zelo težko, da si bradatega aktivista kdo lahko predstavlja za župana. Pri vseh utegne biti težava že zbrati potrebnih 812 podpisov, kar je dober pokazatelj njihove podpore. Na strankarski strani imamo Moniko Piberl, Folka Puconjo, Milana Mikla in Matevža Frangeža. Mikl je seveda le podaljšek Kanglerjeve struje. Dejansko se postavlja vprašanje, zakaj Kangler ni preprosto spet kandidiral. Ob konkurenci, kakršna se je pojavila, bi imel kar znatne možnosti, saj bi njegovi podporniki šli na volitve, medtem ko se lahko pri nasprotnikih zgodi, da bodo ob kandidatih, ki se jim ponujajo, preprosto ostali doma.

V resnici je v najboljšem položaju  SD-jev Matevž Frangež. Na voljo ima zaledje politične stranke, ni politični analfabet, ljudje ga poznajo, SD pa se je uspelo kot opozicijski stranki brez afer postaviti v vlogo manjšega zla. Tako v Mariboru, kot v Sloveniji. Rezultat vseh protestov, nasilja, vzvišenih govorov, bi v Mariboru na koncu lahko bila zmaga kandidata SD in razbitje protestnega gibanja.

Na ravni Slovenije se kažejo podobni procesi. Medtem ko večina ljudi proteste podpira, podpora političnim strankam kaže na to, da preprosto ni vzpostavljene alternative, kar nezadovoljnežem v primeru predčasnih volitev na razpolago pušča, da ali volijo manjše zlo, ali pa ostanejo doma. Tukaj imate razlago, zakaj SD kaže takšno podporo in zakaj se njim edinim v resnici mudi na predčasne volitve. Njihova konkurenca je ali potonila pod beste online casino težo lastnih grehov, kakor v primeru PS, ali pa se ne zna formirati, kakor v protestnem gibanju. To gibanje je po vsem tem času tudi vedno težje jemati resno, saj se nikjer ne pojavljajo kandidati, ki bi prevzeli oblast, ni organizacije, podobno kot v Mariboru, ki bi lahko karkoli naredila, razen priredila bolj ali manj posrečena zborovanja. To je pa tudi vse. Gotovo je kar nekaj ljudi, ki se trudijo izkoristiti razmere in ponuditi alternativne poglede na svet, a nič ne kaže, da bi se to prelilo čez okvire teoretskega razmišljanja. Na kratko, spet ni ne stranke, ne kandidatov, ki bi na svobodnih in demokratičnih volitvah lahko zmagali in potem kaj spremenili.

V resnici protestno gibanje še najbolj pridobiva ob neposrečenih in žaljivih izjavah predsednika vlade, ki si je  očitno za cilj vzel, ponižati čim več Slovencev. Pridobiva tudi na ohranjanju statusa quo, ko se še da živeti v iluziji, da bi, če bi bile predčasne volitve, politične elite izginile na smetišče zgodovine, to pa zato, ker nihče v resnici ne prešteje podpore, kar se lahko zgodi le na volitvah in ker, dokler se protestira proti in ne za, tudi najbolj raznolike skupine lahko najdejo skupno točko. Če bi politične stranke hotele v tem trenutku zadati resnično boleč poraz protestnemu gibanju, bi Janez Janša odstopil in se poslovil iz politike, razpisane bi bile predčasne volitve in politične stranke bi se podale v boj za glasove. Na drugi strani bi neorganizirano gibanje skušalo na vrat na nos poiskati svoje kandidate, a bi se pri tem razklalo in potonilo, z morebitnim uspehom kakšne manjše protestne liste, ki bi ji uspelo priti v DZ s petimi ali šestimi poslanci.

Pred približno enim mesecem sem pisal o tem, kaj nam utegnejo prinesti predčasne volitve in ostajam pri svojih napovedih, s tem da sem zdaj še bolj pesimističen glede pojava neke nove, gospodarsko bolj socialno demokratsko ali socialistično usmerjene potlitične stranja, ki bi na voltivah imela možnost doseči konkreten rezultat.