In še malo sladkorja za povrhu

Od omejevanja svobode kajenja vodi do omejevanja porabe sladkih pijač ravna pot. Naslednji korak bo bržkone nezdrava hrana.

Zadnje tedne smo tudi v Sloveniji deležni razprave  o tem, ali naj bodo sladke pijače dodatno obdavčene. V ZDA, v New Yorku, je tamkajšnji župan Michael Bloomberg predlagal, da se celo prepove prodaja takšnih pijač v večjih posodah. Jasno je, da  za epidemijo debelosti in določenih bolezni leži nezdrava prehrana, povezana s premalo gibanja. Ker cena takšnega načina življenja za družbo postaja vedno večja, je tudi vedno več ukrepov, ki skušajo ublažiti posledice. To je bilo tako pri kajenju, to je tako tudi pri pijačah tipa Coca Cola, to bo slej ko prej tako tudi pri hamburgerjih.

Kar je pred nami, je spopad med svobodo posameznika, da s svojim telesom počne kar hoče in med zahtevami družbe, ki mora potem  ceno za takšen način življenja plačevati z večjimi izdatki za zdravstvo. Vsekakor vsak posameznik razpolaga s svojim telesom in s svojim denarjem,  zaradi česar se lahko tudi odloči, da bo živel nezdravo življenje. Pa vendar v tako povezanih družbah, v kakršnih živimo, zdravljenje bolnega posameznika postane odgovornost skupnosti, s čimer pride do pritiska na zdravstvo. Če bi živeli v svetu, kjer bi vsak posameznik v vseh pogledih skrbel zase, torej da bi resnično bil otok, ne bi imela skupnost nobene pravice določati česarkoli.

Prav zato imamo ta pritisk, da casino online se izloči čim več nezdravih stvari, od kajenja, alkohola, nezdravih pijač, drog, pri čemer je toleranca različna. Droge se preganja, alkohol obdavčuje, tobak je postal nezaželen na javnih krajih.

Obdavčitev kot takšna za presladke pijače ni slaba rešitev, če se pobrani denar steka v zdravstveno blagajno. Problem nastane, če se ta denar Also, all are applicable no matter what best-data-recovery.com operating system you have installed on your hard drive, including best-data-recovery.com 8, best-data-recovery.com 7, best-data-recovery.com Vista, and best-data-recovery.com XP. nabira za kakšne druge namene in gre le za pretvezo, kako krpati proračunski primanjkljaj. Hkrati tudi ne gre za prepoved, s čimer bi bila uničena celotna industrija, posamezniki pa imajo še vedno svobodno izbiro, le da morajo za to plačevati nekoliko več.

Vsekakor nas z rastjo stroškov zdravstvenega sistema čaka še veliko takšnih razprav. Čas bo pokazal, v katero smer bomo šli. Ali v smer siljenja prebivalstva v bolj zdravo življenje s strani vlad, ali pa v smer rasti cen zdravstvenih storitev za posameznike. Če hočete, se to lepo prilega dvema prevladujočima ideologijama, eni bolj socialistični in drugi bolj liberalni. Po prvi je pomembna skupnost in so ji posamezniki podrejeni, po drugi je pomemben posameznik in je skupnost le nujno zlo, ki ga ne sme omejevati. Seveda je mogoče bolj zdravo družbo doseči po obeh poteh, tudi če morebiti na prvi pogled zgelda drugače. Namreč, prisila ali obdavčevanje ni vse, zelo pomembno je tudi širjenje vrednot, kar je mogoče tudi v bolj liberalni družbi. Če se ljudje sami odločajo za zdravo življenje, je to seveda mnogo bolje, kot če so k temu prisiljeni. Prav zato bi morali še več postoriti tudi pri promoviranju zdravega življenja in pri opozarjanju na škodljive razvade.

Rop na Cipru

Takšne odločitve vedno pridejo z navidez modro obrazložitvijo, ki krivi žrtve. Grki so že ves čas lenuhi in zaradi njih se zapravlja denar poštenih davkoplačevalcev iz severne Evrope. Španci in Italijani prav tako. Za Ciper velja drugo opravičilo. Tja denar nosijo samo Rusi in drugi pogoltneži iz Evrope, ki iščejo davčno oazo. Vidite, vse je čisto jasno. Lenuhi in barabini so na koncu kaznovani. Problem je le, da je teh očitno vedno več, vsaj južna Evropa, bolezen se širi tudi v Slovenijo, Francijo in Veliko Britanijo, le da v  rahlo drugačnih oblikah. Povsod sami lenuhi, ki jih mora modro vodstvo ECB, IMF in Evropske Komisije naučiti, kako morajo živeti.

Toda v resnici ni čisto tako. Dolžniške krize so v številnih državah v katastrofo spremenila prav zdravila, ki so jih predpisovali bolnikom. Zdravila, ki so uničila lokalno gospodarstvo, medtem ko so dolgovi ostali. Nad lenobo so se spravili z večanjem brezposelnosti, predvsem med mladimi. Nad gospodarsko krizo s krčenjem investicij in potrošnje, kar je dotolklo gospodarstvo in zmanjšalo prilive v proračun. Na Cipru zadnje odločitve o pogojevanju pomoči bankam v vrednosti 10 milijard evrov, s takojšnjim zasegom skoraj deset odstotkov vrednosti depozitov za tiste bogatejše in 6,75 odstotkov za tiste revnejše, ne smemo razumeti kot napad na davčno oazo, ampak kot jemanje denaja, kjer se ga še da dobiti. Tiste z manj denarja seveda takšni ukrepi bolijo bolj, kot tiste z več. Še bolj pa je nevarna izguba zaupanja. Če niste več prepričani, da bodo vaši prihranki na banki varni, boste še tja nosili denar? Ali pa ga boste obdržali kar doma. Ali pa ga naložili kam drugam, kjer takšnih pretresov ne bo?

Zdaj, kdo bi rekel pa saj ti strokovnjaki vendar niso tako neumni, da tega ne bi razumeli, da že imajo racionalne razloge, zakaj tako delujejo. Res? Po vseh teh letih potapljanja evro območja, ti ljudje res vedo kaj delajo? Kako nizko še moramo iti? Jemanje za mnoge težko privarčevanega denarja kot reševanje krize? denarja, ki bi naj bil varno shranjen na banki? Kako pa vemo, da Slovenci nismo naslednji? Moj nasvet vsakomur v Sloveniji v tem trenutku, če ima na banki malo več denarja, bi bil da ga čim prej dvigne, drugače bo lahko potem enkrat avgusta ali septembra, ko bomo najbližje bankrotu,  pri poročilih ves živčen spremljal debato o tem, ali mu naj takoj odzvamejo 6 ali 3% ali se ga naj povsem usmilijo, kakor gre zdaj razprava na Cipru.

 

 

Protesti na prelomnici

V soboto, 9. marca se je na četrti vseslovenski vstaji v Ljubljani zbralo nekaj tisoč ljudi, kar je veliko manj, kot na tretji. Vmes so politična preigravanja v Državnem zboru privedla do razpada koalicije in do konstruktivne nezaupnice predsedniku vlade Janezu Janši in začetek pogajanj za sestavo vlade Alenke Bratušek. SD je zavoljo stabilnost na stranski tir postavila predčasne volitve, kar bi ji še najbolj koristilo, Alenki Bratušek pa je uspel veliki met, da je za PS, ki ji trenutno zelo slabo kaže, pridobila nekaj časa.

Izkazalo se je, da je bil Maribor pokazatelj za vso Slovenijo in da protestirati proti, še ne pomeni, da avtomatsko protestiraš za nekaj konkretnega.  Največji udarec, ki ga politične elite lahko zadajo protestnemu gibanju je namreč, da njihovi predstavniki odstopajo in da so razpisane predčasne volitve, kar vzame vetra iz jader protestnega gibanja in pokaže na številna nesoglasja znotraj le tega, sploh pa na nesposobnost ustvarjanja alternative. Da, seveda, do zdaj smo se že naposlušali, da morajo izginiti vse politične stranke, da potrebujemo nekaj novega, da alternative so, da se bodo že pojavili ljudje, pripravljeni vzeti odgovornost v svoje roke, toda to so vse le prazni upi. Nič od tega se ne bo zgodilo, ker tisti, ki si to želijo, niso sposobni organizirati množice v delujoč stroj, sposoben prevzema oblasti in potem sprememb. Dokler imamo predstavniško demokracijo, potrebuješ za kaj takšnega politično stranko s prepoznavnimi obrazi, če hočeš revolucijo z odstranitvijo političnega sistema pa vsaj dobro organizirano gibanje.

Na tretji mariborski vstaji je bilo 10000 ljudi, na četrti potem  okoli 3000, kar se je zdaj preslikalo na prestolnico, kjer jih je bilo na tretji vseslovenski vstaji okoli 20000, zdaj pa bi jih naj bilo 5000. Pustimo ob strani točne številke, ker se s temi neprestanoma manipulira, jasno je le, da je bilo tokrat v Ljubljani manj ljudi. Slabo vreme zagotovo ni bilo tisti razlog, ki bi večini tistih, ki so prišli na tretjo vseslovensko vstajo,  preprečilo prihod. Navsezadnje človeštvo že nekaj časa pozna dežnike.

Razloga za upad števila udeležencev v Ljubljani in Mariboru sta verjetno dva: Janez Janša in Franc Kangler. Izkazalo se je, da sta oba mobilizirala proteste, ko pa se je izkazalo, da je njune dobe konec, ni bilo več potrebne motivacije. Tisti protestniki, ki od vsega začetka poudarjajo, da so potrebne korenite spremembe in da problem niso posamezniki, ampak celoten sistem, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Navajeni, da se število udeležencev protestov povečuje, da imajo pozornost medijev, jim zdaj kaže na vsaj začasni zaton. Dlje bodo protesti trajali, manj bodo zanimivi za medije, ker bodo ljudje pač raje spremljali kaj drugega, zato bodo potrebne kakšne bolj odmevne akcije, da bi se dobilo tistih pet minut pozornosti. Problem za protestno gibanje bo tudi, ker je vsaj del njihovih podpornikov z njimi korakal iz preračunljivosti, saj so skušali odstraniti njim neljubo vlado pod vodstvom SDS, do vlade pod vodstvom PS pa ne bodo imeli takšnih zadržkov, saj jim bo ideološko bližje.

Prihodnost? Gospodarska in dolžniška kriza v Evropi se bo še nadaljevala in Slovenija ne bo izjema. BDP se bo bržkone še krčil, brezposelnost rasla, pritisk na revnejše in tudi na srednji sloj bo postajal vedno večji. Ker bodo ljudje trpeli, bodo razlogi za proteste ostali in prej ko slej se bodo ljudje vrnili na ulice v velikem številu. Možnost za ustanavljanje novih političnih strank, ki bi živele na tem nezadovoljstu, ostaja, prav tako možnost za gibanja, ki bi zamenjala celoten političen sistem. Vendar pa iz tega ne bo nič, vse dokler ne bo organizirana neka močna skupina s točno določenimi cilji in programom in s kadrovskim potencialom, sposobna hitrega prevzema oblasti, tudi mimo odobravanja drugih skupin. Namreč, v samem protestnem gibanju je veliko razlik, ki niso toliko vidne le zato, ker so sporočila gibanja tako preprosta in ne segajo na polje ponujanja alternativ, kjer bi potem prišlo do zagrizenega spopada.