Lutkovno gledališče

Če ena država članica evro območja za drugo doživlja pretrese, gospodarske rasti ni od nikoder, rešitve krize pa tudi ne, potem se mora vsak razumen človek vprašati, ali morebiti ni nekaj narobe s celoto, namesto da bi vedno krivil le vsako posamezno državo.

Priča smo namreč poskusom prevalitve krivde za polom držav članic evro območja na tiste države, ki so trenutno pod žarometi. To deluje tako, da se vsako državo obravnava posamezno, se jo predstavi kot problem, njene vlade in državljane za ali nesposobne, ali koruptivne, ali lene in se potem odmeri zdravilo, ki je kajpada boleče, a nujno potrebno za izhod iz krize. Rešitve ta zdravila v resnici ne prinesejo, a kar se zgodi potem, je še več istega in tako se vrtimo v krogu.

Takšna strategija ni nič novega in je že dolgo znana iz obračunavanj zahodnega sveta s konkurenti. Se spomnite, kolikokrat je bila Rusija izpostavljena kot slab fant mednarodne politike, ki da je osamljena v svojih zločinih in bo tako ali tako kmalu propadla? V naslednjem trenutku je tak status dobila Kitajska, potem Iran, Venezuela in tako dalje. Če bi začeli seštevati, koliko takšnih držav je izoliranih, bi prišli do zaključka, da temu sploh ni tako. Tako je tudi v Evropi, znotraj evro območja. Grčija, Ciper, Portugalska, Španija, Italija in Slovenija, celotni južni del Evropske Unije je v krizi in vprašanje ni, kako se bo zgodba končala za te države, ampak katera država severneje je naslednja. Namreč, če je jug  neuspešen, je neuspešen tudi sever, ki nikakor ne dosega kakšnih posebnih rasti in se celo spogleduje s krčenjem. Nemčija je vedno predstavljana kot nbso online casino reviews uspeh, a če je uspeh odstotna rast na letni ravni, potem evro območje in tudi Evropska Unija, nima prihodnosti.

Da je nekaj narobe na skupni ravni, nam kaže tudi delovanje političnih elit v posameznih državah. Slovenija je zamenjala vlado, a politika ostaja povsem enaka. Medtem ko politiki kot smešne lutke plešejo pred državljani in jih zavajajo, da rešitev leži znotraj neke majhne province večjega imperija, pravi vladarji od zunaj pritiskajo nanje, da delajo tako, kot oni hočejo.  To je zelo prefinjena igra, ki onemogoča, da bi se na evropski ravni pojavila alternativa in kaj zares spremenila. Ko so vsi pogledi usmerjeni na lokalno politiko in se vsi obkladajo s komunisti in fašisti in drug drugemu pripisujejo krivdo, pravih lutkarjev nihče ne vidi.

In kdo so pravi lutkarji? Problem ki ga imamo je tudi ta, da imamo na skupni ravni zmedo, ko se ne ve, kdo v resnici sploh vlada in ko državljani nimajo nobene besede, kakšna politika se naj izvaja. Za razliko od ZDA, ne moremo na volitvah izbrati predsednika, ki bi potem zbral svoj kabinet in v skladu s svojimi obljubami izvajal svoj program. Ne moremo izbrati predsednika, ki bi imel moč, da bi ukazoval evropski centralni banki, ki ne more določiti, kako se bo usmerjala pomoč tistim v krizi, niti tega, kaj storiti na skupni ravni, da bi gospodarstvo spet raslo. Nam torej vlada Angela Merkel? Baroso? Finančni trgi? Skupek vseh predsednikov vlad? Kdo drug?

Bolje kot imeti takšno evro območje, bolje kot imeti takšno Evropsko Unijo, je izstopiti in iti samostojno pot. Prej ali slej bo moralo priti do odločitve, ali bo naša skupna domovina drugačna ali pa je sploh ne bo. Tega lutkovnega gledališča je namreč bilo že dovolj in ni prineslo dobrih rezultatov. In še slabše bo.