Je več Evrope tudi več Slovenije?

Tako meni predsednik republike, Borut Pahor. Pa je to tudi res?

Kot odločen zagovornik evropskega povezovanja še vedno verjamem v našo skupno evropsko domovino in podpiram skupno valuto, kakor tudi težnje k še tesnejšemu sodelovanju. To pa ne pomeni, da podpiram smer, v katero se EU razvija in da podpiram varčevalne in birokratske politike, ki so nam vsiljevane. Prva uničuje evropsko gospodarstvo, kar bolj čutimo manj pripravljeni, medtem ko bolje pripravljeni le ohranjajo pridobljeno, druga pa skrbi za včasih prav komične vložke, ko morajo že kumarice biti točno določene oblike.

Ne delam si iluzij, da tesnejše evropsko povezovanje ne pomeni manj suverenosti za manjše države članice. V resnici smo že skorajda provinca večje skupnosti, sploh od trenutka, ko nimamo več svojega denarja. S tem ni nič narobe, če so kljub temu varovani naši ključni interesi. Se pravi, da lahko kot država odločamo o veliko stvareh, ki jih nočemo predati v roke večji skupnosti. Da ostajamo Slovenija, ki svojega ozemlja ne razprodaja, ki omogoča, da se slovenski jezik uporablja kot uradni jezik, da so državljani Slovenije enakopravni drugim državljanom držav članic EU, da ni mogoče z odredbami od zunaj radikalno posegati v razvoj lokalnih skupnosti in države in tako dalje. Vse te stvari v večjih skupnostih niso samoumevne in pogosto večje sile manjše skušajo prisiliti v asimilacijo in pripojitev, se pravi, da se forsira en jezik, drugega pa preganja in ljudi sili, da casino online prenehajo biti pripadniki ene skupnosti in postanejo pripadniki druge. Slovenci smo to v preteklosti že doživeli, sploh pod pritiskom naših severnih sosedov.

Je več Evrope tudi več Slovenije? Ne, velja ravno nasprotno. Več Evrope, bolj tesneje povezana unija, neke Združene Države Evrope, pomeni manj Slovenije. Slovenija izgubi na pomenu, je le enota znotraj večjega prostora. Tega se moramo zavedati in prav zato je zelo pomembno, da to Unijo preoblikujemo tako, da ne bo nevarnost, ampak možnost. Takšna ko EU je, v prihodnosti ne sme več biti. Potrebujemo več nadzora s strani državljanov, večjo preglednost delovanja, da bo jasno, kdo in kako vleče poteze, ki se nas vseh dotikajo, ne da smo ves čas v megli državnih in skupnih interesov, da mnogi verjamejo, da se krizo da rešiti v okvirih posameznih držav, ne vidijo pa večje regionalne krize. Združene Države Evrope so prava smer, a le, če se vmes ne bodo spremenile v podaljšek nemške moči ali finančnih elit, ampak bo vsak državljan v tej skupni domovini jasno videl in bo tudi lahko glasoval za predstavnike, ki bodo potem odločali o skupni usodi.

Slovenija seveda lahko tudi izstopi iz EU in kot Švica gre samostojno pot. Ta možnost obstaja in zaradi izstopa Slovenija seveda ne bo propadla. Pravi problem leži drugje. Evropa domuje na preštevilnih kosteh žrtev preteklih spopadov in če kaj, je povezovanju treba pripisati  desetletja miru in stabilnosti. Propad EU bi skoraj zagotovo pomenil povratek v tekmovalnost večjih držav, ki bi si ustvarjale svoje interesne sfere in zavezništva, dokler ne bi znova zrasla nevarnost vojne. Majhna država, ki meji na nemški prostor in ima dostop do morja, bi zelo hitro postala kolonija velikana na severu in to bi se lahko zgodilo brez vojaškega posredovanja, samo s spreminjanjem države v gospodarsko kolonijo, kar zahteva manj sredstev, kot vojna s tanki in letali in zasedbenimi silami. Res je, da se nekaj takšnega po južni Evropi že godi in da če to ne bo kmalu ustavljeno, pomeni grožnjo odprte vojne med novimi kolonijami juga in apetiti severa, toda v okvirih skupne EU še obstaja veliko možnosti, da se to prepreči.

Propad EU, torej manj Evrope, bi lahko privedel do manj Slovenije, do Slovenije, ki bi bila le kolonija ali celo do tega, da države sploh več ne bi bilo na zemljevidih sveta, ampak bi bila sestavni del neke druge države. Meje se spreminjajo in verjeti, da to ni možno v enaindvajsetem stoletju, je naivno, četudi je v teh časih bolj priljubljena kolonizacija preko lokalnih posrednikov.

Med demokracijo in protesti v Turčiji

Ob poročanju o nasilnih protestih v Turčiji in še bolj nasilnem odzivu policije, je lahko pridobiti vtis, da gre le še za eno izmed revolucij v seriji, ki pretresajo regijo in z oblasti bolj ali manj uspešno izganjajo dolgoletne diktatorje. Problem je le, da Recep Tayyip Erdogan ni diktator, saj je njegova politična stranka AKP v preteklih letih redno in z dokajšnjo lahkoto zmagovala na svobodnih volitvah in tako ni preveč verjetno, da protestniki predstavljajo večino Turkov. Tudi nasilno obračunavanje policije s protestniki spada, kar je seveda žalostno, nekako v isto ligo z ravnanjem policije drugod po Evropi, kjer se s solzilcem razganja nasprotnike vladnih politik.

V noči s sobote na nedeljo je policija uresničila Erdoganove grožnje in “počistila” park Gezi, ki je bil pravzaprav povod za nemire. Načrt, da namesto parka zgradijo nakupovalno središče, je tako razburil mnoge, da so se uprli in od tedaj naprej je v Turčiji šlo samo še navzdol. Očitno so se leta frustracij naprotnikov vladajoče stranke, ki v imenu demokratične volje večine izvaja svoj program, v nbso online casino reviews tistem trenutku razbesnela v požar. Požar, ki ga niti gospodarski uspeh države in relativna stabilnost ni mogla preprečiti. Res je namreč, da Turčija ni popolna demokracija, a kljub temu je vzgled številnim državam v regiji, kjer si uporniki želijo posnemati turški model poroke med zmerno islamistično politično stranko in demokratično državo.  Kar se pa tiče gospodarske rasti, jo lahko štejemo med bolj uspešne države, vsekakor pa bolj uspešne kot večino na pol sklerotičnih držav Evropske Unije.

Če je kateri državi Turčija v tem trenutku najbolj podobna, je to Putinova Rusija. Namreč, tudi v največji državi sveta je že dolgo na oblasti en človek, ki ga podpira ena stranka. Tudi v Rusiji se gre temu zahvaliti volji večine in tudi v Rusiji manjšina tega ne more in ne more prenesti in prireja proteste in oblast označuje za diktaturo, čeprav gre kvečjemu za nepopolno demorkacijo. V obeh primerih so uspehi vladajoče elite spoštovanja vredni, kar pojasnjuje veliko podporo med državljani. V obeh primerih dolgotrajnost vladavine ene opcije pri nasprotnikih vzbuja frustracije, ki grozijo, da se bodo razlile v nemire. Še huje je, ker tako v Turčiji, kot tudi v Rusiji ta opozicija, nabrana z vseh vetrov in notranje neenotna ne more računati na zmago na svobodnih volitvah. Erdogan, ki je svoje privržence pozval, naj na naslednjih volitvah protestnike naučijo lekcijo, se tega dobro zaveda.

Zaveda se tudi, da ima na voljo veliko podpore in da za varnostnimi silami  stojijo še vse tiste množice, ki so ga na volitvah podprle in se bojijo vrnitve v nestabilno turško pretelost sekularnega sistema, ki je visel med demokracijo in vojaškimi udari. Turčija ni ena sama mlada liberalna množica, ki se bori proti diktaturi, ampak je kot sodobna demokracija notranje zelo razdeljena in polna nasprotujočih si interesov. Prav zato je potrebna prrevidnost pri podpori eni ali drugi strani. Politični spopad se v demokraciji namreč lahko vodi samo na volitvah, sicer nič ne preprečuje, da nemiri ne bodo na sporedu še več krat, odvisno pač od tega, kako razburjena bo vsakokratna opozicija.

 

Potem so prišli po upokojence

Napoved finančnega ministra Uroša Čuferja, da bodo za varčevanje kmalu prišli na vrsto upokojenci, ker so se medtem vsi drugi že odrekali, ni mogla priti kot kakšno presenečenje. Po domače, prvi cilj te vlade ostaja zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in zato bo strojeno vse, da se to doseže.

Tisti, ki naivno verjamejo, da bo tako imenovana trojka, če bo prišla v Slovenijo, jemala samo birokratom in zaposlenim v javnem sektorju, se zelo motijo. Jemala bo povsod, kjer se bo dalo, tudi malo večje prihranke na bankah, če bo treba, kakor je pokazal ciprski primer. Gotovo je javni sektor prvi na vrsti, ker je to tudi najlažje in je mogoče med ljudmi vedno zbuditi obilico sovraštva do tistega lenega in preveč plačanega birokrata, ampak tudi tukaj obstojijo neke meje. Postopoma se da javni sektor zadušiti, vendar pa država vendarle potrebuje določene službe, da sploh deluje. Po drugi strani nbso online casino reviews privatizacija zdravstva in šolstva, ki bi v trenutku ogromni del javnega sektorja vrgla v zasebnega in s tem ceno obojega preložila na ramena državljanov, ni tako zelo enostavna, sploh pa je ni moče izpeljati čez noč.

Brez skrbi, da bomo kmalu spet pred novim krogom krčenja izdatkov za javni sektor in se bodo plače zopet zniževale in tudi odpuščanje bo prišlo na vrsto. Toda ker gre za propadlo politiko varčevanja, ki krizo samo še poglablja, bo država morala denar iskati tudi drugje. Dvig davkov je logična posledica nezmožnosti zmanjšanja proračunskega primanjkljaja in cene zadolževanja. Upokojenci so kot velika skupina idealni cilj za naslednji rez v izdatkih države in ker nove pokojninske reforme še ne bo tako hitro, bodo na vrsti drugi ukrepi. Upokojenci bodo seveda deležni iste neumnosti, kot vsi drugi, da denarja pač ni, da se morajo žrtvovati, da ne morejo živeti preko svojih možnosti in da so celo sami sokrivi za razmere v državi, ker so volili napačne ljudi. Vse samo, da se jim iz rok iztrga čim več denarja.

Posledica bo seveda padec potrošnje, dušitev gospodarstva, večanje brezposlenosti, krčenje BDP in še hujša kriza. Ampak to smo zdaj že tolikokrat ponovili, da bi morali biti že vsakomur jasno, da ne deluje. Iz varčevalnega kroga v varčevalni krog do končnega poloma.