Imperij vzhajajočega sonca

Japonska kot eno največjih gospodarstev sveta z odlično tehnološko bazo in razmeroma velikim prebivalstvom že dolgo v mednarodni areni ne nosi svoje teže, kar je posledica poraza v drugi svetovni vojni. Država, ki je v začetku prejšnjega stoletja kot edina lahko konkurirala evropskim velesilam, je bila po letu 1945 obsojena na status ameriškega satelita vhladni vojni. To je pomenilo, da ji je bila odprta pot gospodarskega razcveta, na vojaškem področju pa je ostala omejena na obrambne sposobnosti.

V resnici je Japonska po drugi svetovni vojni imela veliko srečo. Odprta so ji bila številna vrata, ki ji, če bi bila bolj samostojna, ne bi bila in to je pomenilo, da je lahko uživala blagostanje, medtem ko ji je veliki brat nudil zaščito. Toda v vseh teh letih je prišlo do nekaj pomembnih premikov, ki japonsko vodstvo silijo v premislek. Najprej se je končalo obdobje hitre gospodarske rasti. Bolezen, ki napada Evropo, je že več kot desetletje poprej zadela Japonsko, da je bilo konec sanj in nočnih mor o prevladi imperija vzhajajočega sonca. Če hočete, lahko v japonskem primeru vidite pomembno opozorilo vsem rastočim silam, da odlični trendi sedanjosti ne pomenijo nujno prevlade v prihodnosti.

Gospodarski zastoj povezan s slabo demografsko sliko in visoko zadolženostjo, je Japonsko potisnil na stranski tir in svet je začel bolj govoriti o kitajskem čudežu.

Da bi bile stvari še slabše, se je vmes omajala moč ZDA. Nič več ni gotovo, da bodo ZDA v prihodnje še lahko zagotavljale varnost Japonske, saj se moč Kitajske izredno krepi, medtem ko ZDA le počasi okrevajo po krizi, po drugi strani pa so si polomile nekaj zob v tako imenovani vojni proti terorizmu. Njihovi poglavitni nasprotniki so v vmesnem času samo rasli in se krepili, predvsem Kitajska, ki morebiti res še ni vojaško na ravni, ki bi ji omogočala prevlado v regiji, se pa temu počasi bliža.

To je tudi razlog ameriške preusmeritve pozornosti na vzhodno Azijo in pospešene gradnje sistema zavezništev s kitajskimi bolj ali manj bližnjimi sosedami, ki se bojijo premočnega vpliva srednjega kraljestva. Južna Koreja, Filipini, Avstralija, celo Vietnam so vse del tega novega zavezništva, vsekakor pa tudi Japonska.  Ker pa Washington ni več v položaju, da bi sam diktiral dogodke v regiji, morajo za svojo varnost storiti tudi njihove zaveznice same. Nič torej ne preseneča japonsko razmišljanje o spremembi  obrambne politike.

Že pod prejšnjo vlado je prišlo do preusmeritve obrambne pozornosti s severa na jug, kar odraža zmanjšanja ruske grožnje in povečanje kitajske, po novem predlogu pa bi prišlo do izgradnje bolj ofenzivnih sposobnosti, ki bi omogočale  preventivne napade na grožnje v soseščini. Glavni cilj je tukaj predsem Severna Koreja s svojim jedrskim in raketnim programom, a tudi Kitajci ne bodo najbolj zadovoljni. Japonska in Kitajska sta namreč zapleteni v mejni spor okoli otočja Senkaku, ne smemo pa pozabiti na zgodovinske zamere, ki so še kako žive, tudi toliko desetletij po koncu druge svetovne vojne.

Japonski predsednik vlade Shinzo Abe pa Japonski ni prinesel le obljube o vojaški krepitvi, ampak tudi frontalni napad na gospodarsko bolehanje. V okviru tako imenovane abenomike je kot  za prvi cilj zastavil gospodarsko rast, tudi ob višji inflaciji. Metanje denarja v gospodarstvo je v začetku leta postreglo z nekaj odličnimi rezultati, za sodbo o tem, če  bo vse skupaj delovalo tudi dolgoročno pa bo treba še počakati.

Vsekakor je Japonska v prelomnih časih, ko se mora soočati s številnimi problemi in krepitvijo konkurentov. Če noče nazadovati na gospodarskem področju, kjer jo že prehiteva Kitajska in na vojaškem ostati razmeroma nemočna in odvisna od dobre volje ZDA, potem potrebuje pomembne reforme. Le te bodo zagotovo povzročile nekaj razburjenja tako doma, kot tudi v soseščini, a v resnici alternative ni, saj nekoč mogočna sila ne more kar sprejeti svojega zatona, kar lahko ob bolj agresivni politiki Kitajske vodi do precej neprijetnosti.

 

Vidim te

Kdo ve, če na koncu kdo ne bo posnel filma o Edwardu Snowdenu, ameriškem obveščevalcu, ki je svetu povedal to, kar v resnici niti ni tako velika skrivnost. ZDA zbirajo vse mogoče podatke in se pri tem požvižgajo na zasebnost, sploh še, če niste ameriški državljan.

Mogoče koga preseneča le obseg zbiranja podatkov, kar pa je povezano z napredkom tehnologije. Ker smo vse bolj povezani, ker vse bolj komuniciramo, nas je tudi lažje nadzorovati. Veselo pišemo elektronsko pošto, objavljamo na facebooku, pišemo bloge in komentarje, telefoniramo in na sploh uporabljamo telefone, s pomočjo katerih ni težko ugotoviti, kje se nahajamo, imamo bančne račune in dvigujemo denar in tako dalje. Možnosti sledenja korakom posameznika in ustvarjanja profila osebnosti je zelo veliko.

Na kratko, sanje vsakega totalitarnega sistema, ki želi nadzorovati svoje prebivalstvo. Še sreča, da ne živimo v Orwellovem letu 1984, ampak v bolj svobodnih in demokratičnih družbah. Tako je že res, da ameriške obveščevalne službe zdaj zmorejo mnogo več, kot je to lahko kdaj počela sovjetska KGB, a zaradi tega ZDA še niso nova Sovjetska Zveza. Kar pa ne pomeni, da lahko zaradi tega samo zamahnemo z roko in si mislimo, da ja pač tudi v svobodnih družbah čisto normalno, če nam neka senčna organizacija lahko, če si to le zaželi, sledi na vsakem koraku. Namreč,  tukaj so nastavki za mnogo bolj zlovešč sistem in vidimo lahko, da so se na nekaterih področjih moči države v ZDA v preteklih letih silovito povečale, od Guantanama, do ubijanja nasprotnikov z brezpilotnimi letali in z odrekanjem delu svobode za več varnosti, vse v imenu boja proti terorizmu.

Ko imamo enkrat takšne nastavke, je le še nekaj korakov do prihoda resnično zlonamerne politične oblasti, ki se lahko odloči, da svojo prevlado zavaruje s teroriziranjem državljanov, tudi s pomočjo obveščevalnih služb, ki lahko na vsakem koraku preverjajo potencialne upornike. Prav zato je Edward Snowden s svojim razkritjem ravnal prav, saj je sprožil pomembno debato in opozoril na temno področje zbiranja podatkov o državljanih. Temu se sicer ne bomo mogli izogniti, je pa dobro, če imajo obveščevalci pred seboj tu in tam kašno oviro.