Ameriško posredovanje v Siriji vedno bližje

Stvari niso vedno tako preproste, da bi jih razrešila pravična vojna, v primeru Sirije pa se vedno bolj gibljemo v sferah navijanja za prav takšno vojno, kot da v igri ne bi bilo toliko različnih igralcev, da je skorajda nemogoče napovedati izzid.

Diktatur, ki streljajo po lastnih ljudeh, ko si ti zaželijo več svobode, res ne gre podpirati. Prav zato je tako imenovana arabska pomlad dobrodošel poskus, da se celotno regijo premakne proč od zaostalih vojaških in monarhičnih režimov, proti naprednejšemu svetu. A želje so eno, resničnost  drugo. Niso vsi istega mnenja, nekateri bi raje imeli še bolj zaostal islamizem, drugi malo bolj modernega, tretji sanjajo, da se bodo na valu revolucij  spremenili v klone pravkar strmoglavljenih vladarjev, četrti od zunaj panično premikajo svoje agente, da bi vse ostalo enako kot poprej in se njihov vpliv ne bi zmanjšal, peti ravno v spremembah vidijo svojo priložnost in nemire še podpihujejo. Egipt je najlepši primer tega.

Mar se nihče ne vpraša, zakaj ZDA egiptovski vojaški hunti ne grozijo z vojaškimi napadi, če ne bo nehala streljati po privržencih v vojaškem udaru odstavljenega demokratično izvoljenega predsednika? Mar niso ubili skoraj tisoč ljudi? Da, ta številka je zelo podobna številu mrtvih uporabe kemičnega orožja v predmestju Damaska, za katero ne vemo prav natačno, kdo jo je zakrivil.  Pa vendar je reakcija povsem različna. Da je vse skupaj še bolj smešno, so številni uporniki v Siriji prav iste ideološke vrste, kot pripadniki Muslimanske bratovščine, ki jih v Egiptu pobijajo, medtem ko je Asadov režim vsaj rahlo podoben vojaškemu v Egiptu. Oboji za svoje nasprotnike pravijo, da so islamski teroristi.

Če bo zdaj torej prišlo do posredovanja tujih sil pod vodstvom ZDA v Siriji, bodo ti pomagali ljudem, ki jih sovražijo še bolj kot Asadovi privrženci in ki so bolj kot oni sposobni izvesti tudi kakšen teroristični napad na zahodu.  Zagotovo je v kakšnih sanjah dovoljeno upanje, da bodo na koncu izpod ameriških raket zmagoviti izšli mladi liberalci, ki bodo osvobodili ženske, uvedli demokracijo, odprli gospodarstvo in povabili ameriške investitorje, da jih miroljubno okupirajo, ampak takšna možnost je sila majhna. Prej se je bati, da bodo oblast prevzeli kakšni bradati fanatiki, ki bodo povrzočili še več nestabilnosti.

Da, bilo bi lepo, če bi ljudje tipa Asad izginili in bi jih nadomestili boljši ljudje, a samo želje še niso resničnost. Ne pozabimo, kaj se je zgodilo, ko je bil odstavljen nek drugi diktator vzhodno od Sirije. Irak ni bil znan po islamskih skrajnežih, a ameriška prisotnost in uničenje starega reda sta okrepila Al Kaido, ki veselo miga še zdaj in bržkone v Sirijo pošilja svoje borce, prav tiste, ki so se pred leti borili proti Američanom. Na drugi strani je demokracija prinesla prevlado šiitskih političnih strank in oblast v Bagdadu, za katero se ne ve, ali je bolj privržena Iranu ali ZDA. Po casino obtožbah, da preko Iraka v Sirijo režimu priteka iranska pomoč, ne kaže ravno, da je za Američane ta vojna bila uspeh. Za 4000 življenj svojih vojakov so okrepili islamsko republiko. Res bleščeča zmaga, ki še zdaj skoraj vsak dan zahteva življenja Iračanov.

Okoliščine kemičnega napada v predmestju Damaska, zaradi katerega zdaj Američani bližje potencialnim ciljem nameščajo svoje sile, so milo rečeno sumljive. V državljanjski vojni namreč že kar nekaj časa bolje kaže režimskim silam, ki jih z borci podpira tudi libanonsko gibanje Hezbollah, morebiti pa celo Iran. Uporniki so razklani in kljub pomoči v orožju nesposobni večjega preboja. Jasno je, da je v tej vojni v zmago  do zdaj več investiralo zavezništvo Hezbollah – Damask – Teheran, kot  Turki, Saudijci in Američani. Prav zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo moralo priti do večje investicije s strani slednjih. Da bodo zato potrebovali nek razlog, je bilo tudi jasno, a saj takšnega ni tako težko najti. S strahom pred orožjem  za množično uničevanje prepojeni zahodnjaki, predvsem Američani, so prvi, ki bi padli  na to rdečo linijo, ki  je po besedah ameriškega predsednika Baracka Obame, njihovi nasprotniki ne bi smeli nikoli prekoračiti. Kdo je v resnici uporabil kemčino orožje, in da, uporniki so že uporabili sarin, niti ni tako pomembno. To so samo izgovori. 400 ljudi ubitih s plinom ali 400 ljudi pobitih v obstreljevanju, je na koncu dneva isto število mrtvih, se pa prvo bolje proda kot vzrok vojne.

Jasno je seveda, da Barack Obama ne more odkrito povedati, da strategija pošiljanja orožja upornikom ni obrodila sadov in da grozi poraz ter je zato potrebno spremeniti razmere na tleh z bombardiranjem režimskih ciljev. Ne more tudi povedati, da so ameriške sile že dolgo prisotne v Jordaniji in da je malo bolj zavzetim opazovalcem  jasno, da je opcija takšnega ali drugačnega neposrednega posredovanja že dolgo na mizi. Ne, raje bo igral na čustva zahodnjakov, češ, dogaja se velik zločin, morebiti bo obujal spomin na pokol v Srebrenici (na Irak in na orožje za množično uničevanje raje ne, ker se mu bodo smejali celo Američani) in pod pretvezo nekakšne humanitarne intervencije odposlal rakete na cilje v Siriji.

Če bo tako, bo državljanjska vojna v Siriji  zadobila nove dimenzije. Kakor kaže, bodo sirski uporniki deležni zračne podpore, morebiti uvedbe prepovedi letenja, medtem ko bodo po režimskih ciljih padale bombe. Problem je, da Sirija ni Libija. Ne le, da gre za državo z večjim prebivalstvom, kot že rečeno, gre za državo z zavezniki pripravljenimi pomagati z orožjem in borci. Rusi in Kitajci bodo že besneli, a ne bodo storili ničesar, Iran pa lahko še kako zagreni življenje Američanom, sploh pa se lahko za smrtonosnega pokaže Hezbollah. Po drugi strani si bodo v Washingtonu še kako razbijali glavo s tem, kako čim več orožja dostaviti svojim liberalnim prijateljem in čim manj skrajnežem, ki komaj čakajo, da kakšno protiletalsko raketo poslano, da klati sirska vojaška letala uporabijo na potniškem letalu na poti iz Londona v Berlin.

Na kratko, ta vojna lahko doseže zelo grde razežnosti in ima nepredvidljive posledice in na koncu lahko tuje bombardiranje samo še poslabša razmere.  Prav zato ni na mestu brezumno moraliziranje.

 

Sovraštvo do priseljencev po Evropi raste

Mnogokateri Slovenec ravno v teh trenutkih razmišlja o preselitvi v tujino, kjer bi si našel boljšega življenja.  Slovenija se je namreč z mnogimi državami južne Evrope uvrstila v klub propadajočih, ki ne nudijo več veliko upanja niti mladim in izobraženim, kaj šele vsem drugim. Zato tudi ne preseneča, da se vedno več Slovencev odseljuje, kar ni prvič v slovenski zgodovini.

Toda, mar jih prebivalci držav, kamor se izseljujejo, čakajo odprtih rok, ali pa pod površjem tli vedno večje nezadovoljstvo nad ‘lenuhi, ki prihajajo živeti na njihov račun?’ Čeprav si mnogi iščejo dela, je pogost stereotip priseljenca v zahodni in severni Evropi, da je prišel izkoriščati socialno pomoč in se ukvarjati s kriminalom, nikakor pa se prilagoditi ljudem, ki živijo tam. No, tudi če je prišel delati, je s tem le ukradel delo kakšnemu domorodcu. Morebiti si Slovenci mislijo, da so kot belci in srednje Evrope podvrženi kakšnim drugim standardom, kot so to ubežniki iz vojnih žarišč Azije in Afrike, ampak tudi v to gre dvomiti. Švicarji na primer vse priseljence iz držav naslednic bivše Jugoslavije imenujejo kar za jugose in to ne iz kakšne posebne prisrčnosti.

Če smo že pri Švicarjih,  ti so se v mestu Bremgarten v kantonu Aargau odločili iskalcem azila prepovedati gibanje po nekaterih občutljivih področjih, kot v bližini šol, bazenih in tako dalje, s čimer so poželi marsikateri razburjeni odziv po Evropi in celo zmerjanje s fašisti, toda težava je, da  veliko ljudi takšno delovanje podpira. Namreč, že dolgo časa živimo pod fasado multikulturalizma, ki pa vedno bolj razpada, ko niti mediji in politika niso več sposobni skriti vsega nezadovoljstva, ki se nabira pod površjem. Tako lahko mediji takšne poteze obsojajo, toda kaj, ko jim večina pač več ne verjame.

V resnici sem zelo pesimističen, kar se tiče preseljevanja in mešanja ljudstev po Evropi. Za razliko od ZDA, smo Evropejci bolj nagnjeni k nacionalizmu in sovraštvu do tujcev, verjetno zato, ker so Američani nabrani z vseh vetrov, Evropejci pa smo se vedno borili za svoj kos zemlje in ga ljubosumno čuvali pred sosedi. Vidimo lahko porast skrajnih nacionalističnih gibanj, ki nasprotujejo evropski ideji povezovanja in hočejo počistiti svoje države nezaželenih tujcev. To, da želijo čistiti, nas mora navdajati z veliko skrbjo, to, da jih veliko ljudi pri tem podpira pa še bolj. Seveda so gospodarski pretresi tisti, ki raznim Zlatim zoram dajejo večjo moč, a saj je le v časih krize mogoče z oblasti odstranjevati stare elite in jih nadomeščati z novimi. Če se spomnimo nacionalsocialistov v Nemčiji, so tudi ti na oblast prišli po katastrofalni gospodarski krizi.

Kam bodo strah, nezadovoljstvo, sovraštvo Evropo vodile v prihodnosti? So priseljenci novi Židi, ki jih bo doletela podobna usoda? Kdo bi rekel, da kaj takšnega v enaindvajsetem stoletju ni več mogoče, a nikoli ne smemo pozabiti, da je bila Nemčija pred drugo svetovno vojno ena najbolj naprednih držav. Sovraštvo zna rasti tudi na takšnih tleh, ko ljudje iščejo rešitelja iz svojih vsakodnevnih težav. Še več, kakor nam kaže primer Švice, ki ji nikakor ne gre slabo, ljudje začnejo tujce zavračati že, ko jim gre dobro, a ko mislijo, da je le teh preveč, ali da so vir kriminala in uničujejo njihovo domovino.