Javni sektor moramo nujno zmanjšati in varčevanje ne deluje

Problem, ki ga imamo v Sloveniji je, da smo ujetniki politike, ki je ne moremo usmerjati, kakor bi sami želeli. Naša usoda se piše drugje, naše vlade lahko samo bolj ali manj spretno krmarijo znotraj določenih okvirjev. Varčevalna manija je vsiljena od zunaj in daje porazne rezultate. Jug Evrope strmoglavi, sever beleži minimalno rast ali stoji na mestu, Nemčija, ta biser uspešnosti, ima rast BDP nižjo od odstotka.

Varčevanje ali zniževanje proračunskih primanjkljajev hodi z roko v roki s klestenjem javnega sektorja. Ne vedno, tudi davke se zvišuje, ampak zelo pogosto. Gospodarstvo seveda noče niti slišati o še večjih obremenitvah, saj trpi že zaradi padanja potrošnje in kreditnega krča, izvozni trgi tudi ne rastejo, tako da je boj za večjo konkurenčnost hud. Tisti, ki prisegajo na oklesteno državo, v takšnih razmerah vidijo priložnost, da le to zmanjšajo, vse v imenu reševanja krize, seveda. Javni sektor je priročna tarča. In v tem je tudi nekaj zdrave pameti. Ne v smislu, da ne moreš pojesti več kot pridelaš, ker stvari ne potekajo ravno tako, ampak da je poraba države pogosto prevelika in javni sektor neučikovit in ga je treba izboljšati. Na kratko, z manj zaposlenimi in manj sredstvi je treba narediti več, kar seveda ne pomeni takoj, da se morajo nižati plače.

Če bi bila krize deležna samo Slovenija in bi okolica imela zmerno ali visoko gospodarsko rast, bi bila v okvirih kapitalističnega sistema, kakršnega poznamo, edina prava rešitev radikalno zniževanje proračunskih odhodkov za plače v javnem sektorju in nižanje davkov, sploh pa klestenje raznih birokratskih ovir. Gospodarstvo bi padec potrošnje doma lahko nadomestilo z večjo konkurenčnostjo in prodajo na tuje in čez čas bi davčni prilivi, kljub nižjim stopnjam, začeli rasti in zadolženost države bi se začela zmanjševati, to pa bi lahko vodilo tudi k večjemu trošenju države. Toda takšne sreče nimamo, v krizi je namreč celotno evro območje, saj se giblje med minimalnim padanjem in rastjo BDP.

Torej, varčevanje ne deluje, javni sektor pa bi morali vseeno zmanjšati. Kako iz tako zapletenih razmer? Rešitev je, na žalost, evropska. Če ne moreš tiskati lastnega denarja, če si le majhna provinca znotraj večjega sistema in imaš le omejene resurse, lahko le upoštevaš, kaj ti naročajo večji in močnejši. Tako je izstop iz evro območja in EU za Slovenijo nerealna možnost, saj bodo vsi glavni problemi ostali. Svoj denar bo država že lahko tiskala, ampak to bo privedlo do inflacije, saj se ogromno stvari potrebnih za vsakdanje delovanje uvaža in novi slovenski denar v tujini ne bo veliko vreden. Vzpodbujati gospodarstvo s tiskanjem denarja in večanjem potrošnje je neumno, če nimaš proizvodnje, ki bi to potrošnjo lahko stregla. In Slovenci imamo res premajhno kmetijstvo in industrijo.

Drugače je na evropski ravni. Metanje denarja v finančni sistem je že stalnica in ne, denar ne raste na drevesih, a kljub temu ga nekdo ustvarja. To niso nikakršne dobre vile, seveda, zaradi česar navadni državljani nismo deležni kakšnega stotaka po pošti s strani ECB. Kar evropsko gospodarstvo potrebuje, je več denarja. Predstavljajte si to tako. V telesu imate pomanjkanje krvi, sicer so pa vsi organi zdravi. Varčevanje vam pravi, da morate za rešitev uporabiti pijavke in še zmanjšati količino krvi, kar vodi k odpovedovanju organov, ki bi s transfuzijo čisto normalno delovali naprej. Na evropski ravni bi bilo treba denar preusmeriti od nenehnega reševanja finančnega sistema, kar je seveda tudi nujno, k reševanju gospodarstva.  Da, to je keynesianizem, državno vmešavanje, ko gospodarstvo samo ne more najti rešitve. Na kratko stimulus ogromnih razsežnosti.

Potrebujemo nekaj velikih agencij, ki bodo v države članice usmerjale velike količine denarja, ki bodo porabljene za investicije. Na tak način bo mogoče hkrati krčiti javne sektorje po posameznih državah, kar bo neposredno povezano s pomočjo, tokrat pravo pomočjo, ki bo služila vzpodbujanju gospodarstva. Investicije morajo priti na številnih področjih, od infrastrukture, prenove stavb, da bodo energetsko varčne, alternativnih virov energije… Denar bo res prišel iz centra in se delil preko držav, ampak projekte bodo izvajala zasebna podjetja, le redko na novo ustvarjena državna, kar bo pripomoglo h krepitvi gospodarstva in rasti BDP. Nemci se sicer bojijo, da bi kaj takšnega povzročilo silovito inflacijo, toda v to dvomim.

Je to mogoče izvesti? Zelo težko. EU ali evroobmočje nista ZDA in ni nekega centra, ki bi si kaj takšnega lahko privoščil. Niti ni centra, ki bi na evroobmočje ali EU gledal kot na skupno domovino, ki ji je treba pomagati, kakor v ZDA, pač pa imamo različne države članice, ki imajo svoje interese. Nemčija pridobiva v tej krizi. Ne zelo, ampak v razmerju moči na starem kontinentu se njena teža veča, ko ves jug Evrope propada. Ta teža bo samo še večja in zakaj bi se Nemci temu odrekli? Vprašanje tudi, koliko  je v resnic iljudi, ki bi si želeli Združene Države Evrope in koliko bi jih storilo vse, da ostane po starem.

Posledica? Še več istega. Slej ko prej bomo iz krize izplavali, a šele, ko bomo dosegli dno. Potem bodo minimalne stopnje rasti označene za uspeh, izgubljena leta pozabljena, trpljenje mnogih pa ignorirano. Žalostno, saj bo to pomenilo, da bo vloga stare celine na globalnem odru še manjša, kot že tako je.