Politična prihodnost neznana

Raziskave javnega mnenja vedno bolj kažejo očitno. Večina Slovencev ali ne ve, koga bi volila, če bi bile volitve ali pa so že tako apatični, da v tem sploh ne vidijo smisla. Po anketi FUDŠ je takšnih 70%. SD še vedno vodi z manj kot 10% podpore, sledi ji SDS, NSI ima 3,2%, DeSUS je pred PS, vsi odstotki pa so tako grozljivo majhni, da bi človek še celo lahko verjel v prihod spet nove instant politične stranke, vržene na politični trg v zadnjem hipu, da odločilno poseže v dogajanje.

Težko sicer, da bomo kmalu doživeli predčasne volitve. Alenka Bratušek je na sprejem proračuna vezala zaupnico in jo zlahka preživela, saj zdaj vsi na ves glas zahtevajo stabilnost. Kar pomeni, da bomo s to vlado živeli do naslednjih volitev. Če je lahko preživela vse pretrese, celo pričakovani izpad Karla Erjavca, ko je ta branil interese svoje volilne baze, ali se je le pretvarjal, da to počne,  potem bo preživela še kaj drugega. Razen morebiti kakšne res pretresljive afere. Pa tudi, ob pomanjkanju dobro organizirane alternative, je siliti na predčasne volitve, kjer se bodo le malo premešala razmerja moči med že obstoječimi strankami, nerazumno. Navsezadnje ne more biti želja kakršnekoli alternative, gibanja iz ljudstva, da gre na volitve in tam doseže komaj nekaj poslancev, s katerimi tako ali tako nič ne more doseči. Predčasne volitve bi tudi pomenile zastoj, stanje na mestu, ki si ga težko privoščimo. Zato jih skoraj zagotovo tudi ne bo.

Poglejmo, kje se nahajamo. Vlada po nareku od zunaj skuša zmanjšati proračunski primanjkljaj, kar zadnje čase počne z višanjem davkov, medtem ko je prejšnja skušala krčiti porabo v javnem sektorju. Posledice so vidne. Potrošnja je padla, gospodarstvo se še krči, proračunski primanjkljaj pa ni posebej nižji. V temi se skriva bomba v bankah. Težko je vedeti, koliko denarja bo potrebnega, lahko pa na koncu končamo s kakšno vrtoglavo številko. Država se še naprej zadolžuje in ima denarja za svoje delovanje še dovolj vsaj do pomladi naslednjega leta. Javna podpora vladi je minimalna, prav tako političnim strankam. Protesti proti vladajoči politiki so majhni, ker je večina apatična. Prav zato bo v prihodnje mogoče uveljaviti še kakšen oster ukrep, ne da bi eksplodiralo. Seveda ne moremo računati, da bo tako ostalo še nekaj let in posamezni veliki protesti so celo verjetni in tudi nasilje ni izključeno, a kakor kaže, se to ne bo zgodilo v tem letu, niti v začetku naslednjega.

Politično imamo še vedno delujočo delitev na levico in desnico. Na obeh polih vidimo nastavke za premike, s tem da je levica bolj razdrobljena. Socialni demokrati se zdijo zmagovalci razmer, saj imajo najvišjo podporo in se najbolj od vseh koalicijskih strank uspevajo izogibati kritikam. Imajo tudi dobro organizacijo in številno članstvo. Toda zunaj Državnega zbora jim raste nevarna alternativa v Iniciativi za demokratični socializem, ki utegne, če se spremeni v dobro organizirano politično stranko, pobrati tiste volivce, ki so nezadovoljni s tretjo potjo, ki jo je v stranko vpeljal Borut Pahor. Številni si pač želijo bolj rdeče socialne demokracije, celo socializma in to ni povezano samo z nostalgijo, ampak z globalnimi premiki zaradi slabih rezultatov liberalne smeri preteklih desetletij.

Pozitivna Slovenija ima to nesrečo, da z Alenko Bratušek prestreza največ kritik zaradi slabega stanja v državi, a tudi to prednost, da ima v rokah moč, s katero si lahko podobo še izboljša. Čas teče in to pomeni, da se tudi organizacija krepi. Kljub temu se zdi, da bo rezultat na koncu sila slab. Zoran Janković bo pač še naprej problem. DeSUS ima to prednost, da je v bistvu interesna skupina, ki lahko računa na upokojence. Marsikdo je zelo jezen na Karla Erjavca, ampak človek je politični mojster, ki dobro ve, kaj dela. Prav on še utegne še kdaj zagroziti z izhodom iz koalicije, da bi zavaroval svoje interese, kar mu bo del javnosti štel za dobro. Njegovim nasprotnikom, predvsem PS, ki bo morala biti bolj odgovorna in manj populistična pa bo taista javnost spopad z njim štela za slabo.

Državljanjska lista je politična stranka, ki skoraj nima možnosti preživetja. Kar je za Slovenijo slabo, saj potrebujemo ekonomsko liberalno stranko, da bi s tem imeli večjo ponudbo na političnem trgu. A ker so nekateri iz stranke odšli, medtem ko ta vztraja v vladi, ki celo dviguje davke, se utegne to grdo maščevati. Vsak poskus predloga bolj radikalnih reform ali hitrejše razprodaje državnega premoženja ali ostrejših rezov v javnem sektorju pa v razmerah, ko je večini državljanov že dovolj nenehnega zategovanja pasov, pomeni še dodaten udarec javni podpori.

Na tako imenovanem levem političnem polu utegnemo videti še kakšno novo stranko razen Solidarnosti, ki skuša zajahati val vstajništva. Ni izključena nova instant stranka s karizmatičnim voditeljem tik pred zdajci, čeprav je težko verjetno, da bi lahko dosegla podoben uspeh kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija. Tudi Slovenci si kdaj pa kdaj kaj zapomnijo. Zelo možno pa je, da bo na koncu na rednih voltivah  prišlo do hude razdrobljenosti, saj bo del volivcev oddal protestni glas, ali pa bo iskal nove vizije v strankah tipa TRS, Solidarnost ali Demokratičnem socializmu. Huda težava za levi politični pol utegne na koncu biti nizka udeležba. Apatičnost se utegne tako razrasti, da bo večina  pač ostala doma.

Na politični desnici se je pretekla leta dogajala koncentracija moči v osebi Janeza Janše. Njegova SDS, in resnično lahko rečemo, da je stranka njegova last, saj notranje opozicije ni, ali pa se uspešno skriva, je skušala povsem obvladati celoten politični pol. Pav zato tako silijo z večinskim volilnim sistemom in prav zato toliko napadov na zaveznike v SLS-u in NSi-ju. Vidimo lahko tudi koncentracijo v prid SDS-u v medijih in v intelektualnih krogih na politični desnici. To je po eni strani predvsem za SDS dobro, saj ni takšne razdrobljenosti, ko bi več manjših strank odžiralo glasove, po drugi strani pa tudi težava, saj SDS brez zaveznikov ne more zmagati. Za kaj takšnega potrebuje najmanj močno NSi.

In prav NSi je na tvegani poti, da se spremeni v bolj sredinsko stranko, medtem ko se za SDS zdi, da pobira vedno bolj radikalne volivce. Matej Tonin in Ljudmila Novak očitno ciljata na premik proč od pretirane navezanosti na zgodovinske teme, v prihodnost, kjer bi lahko vladala močni konservativni stranki.  To je tvegana pot zato, ker lahko volilna baza to razume kot izdajstvo, medtem ko novih glasov ne bo. Da bo del njihovih volivcev novo usmeritev razumel kot izdajstvo, je jasno in ti ljudje bodo šli k SDS, toda v težavah Janeza Janše v zvezi z afero Patria, se lahko zgodi, da bo del volivev SDS na koncu pot našel v NSi. Sploh tistih bolj sredinsko usmerjenih. Podobno priložnost lahko vidijo v SLS, ki pa jim do zdaj, v vseh teh letih, ni uspelo izkoristiti svoje mreže županov in sredinske drže, da bi dobili več podpore.

Skoraj zagotovo lahko trdimo, da bo na koncu, kljub morebitnim protestom Evropske ljudske stranke, Višje sodišče potrdilo odločitev prve stopnje v primeru Patria. V večini primerov je namreč tako. In če bo tako in bo Janez Janša moral v zapor, bo to velik pritisk za SDS. Zagotovo bo Janša stranko skušal voditi tudi iz zapora, toda utegne se končno prikazati notranja opozicija. Navsezadnje, zakaj pa SDS ne bi vodila recimo gospod Vizjak ali gospod Zver. Lahko celo rečemo, da bi slednja rešitev za SDS bila pozitivna, saj večina volilnega telesa SDS noče voliti prav zaradi Janeza Janše. Z novim predsednikom, ob težavah konkurence, bi lahko stranka celo pridobivala. Toda glede na preteklost, je prej pričakovati popoln polom stranke, kot da bi Janša popustil vajeti.

Slovenska politična prihodnost je bolj meglena, kot kadarkoli v zadnjih nekaj letih. Težko je napovedovati, kdo bo na koncu izšel kot zmagovalec in kakšno usodo bodo doživele politične stranke, sploh v časih, ko gospodarske krize noče in noče biti konec. Živimo v zanimivih časih.