EU politika je naša notranja politika

Slovenci se kljub temu, da smo že nekaj let člani Evropske Unije in uporabljamo tudi skupno valuto evro, še ne zavedamo dovolj, da Evropska Unija ni več tujina, ampak naš dom. K temu veliko prispevajo tudi mediji, ki dogodke v kakšni Grčiji ali Španiji predstavljajo, kot da bi šlo za oddaljen svet, ko gre v resnici za notranjo politiko, saj je naša medsebojna povezanost v Uniji vedno večja in smo tudi odvisni od istih centrov moči.

Še več, pogosto se zdi, da je evropska politika medijem in posledično tudi ljudem manj pomembna od konfliktov na Bližnjem Vzhodu, naravnih katastrof v vzhodni Aziji ali ameriških predsedniških volitev. Medtem ko nam v Bruslju krojijo življenja, mnogi mislijo, da je vse odvisno od Ljubljane in notranjepolitičnih spopadov, ko pa se je Slovenija že zdavnaj spremenila v le še eno državo članico večje skupnosti, v malodane provinco evropskega imperija. Kar je še huje, sprejemanje odločitev na skupni ravni, razmerja in centri moči ter postopki, da se karkoli spremeni, so nam po večini neznani in Bruselj se nam zdi casino zelo oddaljen in celo nepomemben. Če glavne akterje slovenske politike poznamo, nam ni najbolj jasno, kdo so možje in žene, ki odločajo o tem, kako pomagati državam v krizi, kakšne uredbe sprejeti, kako vladati naši skupni hiši.

Zavoljo tega so tudi pritiski na spremembe v ustroju Evropske Unije  možni samo s strani političnih elit, medtem ko državljani nimajo veliko besede. Če bi bila Unija zgrajena podobno kot ZDA, bi se bolj zavedali pomena volitev poslancev v Evropski parlament in predsednik Unije bi postal pomembnejši od nemške kanclerke in slovenske predsednice vlade. Mediji bi tudi več pozornosti posvečali dogodkom v Bruslju, ko bi se vršila predvolilna kampanja za predsednika Unije in bi spremljali kandidate na njihovi poti po državah članicah. Toda v tako zapletenem ustroju, kakršna je Evropska Unija zdaj, to niti ni mogoče in mediji imajo še manj motivacije, da dogajanje pokrivajo bolj kot zdaj. Tako ostajamo ujetniki zagledanosti v delovanje domačih političnih elit.

Bati se je, da bo tako ostalo še kar nekaj časa. Če ljudje ne vedo, kje se sprejemajo prave odločitve, niti ne morejo vplivati nanje ampak se vrtijo v začaranem krogu pritiskov na domače politike, ki imajo zvezane roke in morajo udejanjati politiko predpisano od zunaj, saj nimajo sredstev in moči, da bi se odločali neodvisno. To dobro vidimo od Grčije, Španije, do Slovenije, kjer lokalna politika pridno izvršuje ukaze, pri tem pa žanje sovraštvo svojih ljudi. Po drugi strani so mediji ali politično pristranski, ali preprosto leni in ne raziskujejo dovolj, zakaj do določenih političnih odločitev na domači ravni sploh prihaja.