Pokopljimo mrtve

Med številne nerazrešene težave, ki jih Slovenci iz leta v leto vlečemo s seboj in ki služijo za politično polarizacijo in poceni nabiranje volilnih glasov, ko ni dobrih zamisli za izboljševanje življenja ljudi tukaj in zdaj, spada tudi delovanje bivšega nedemokratičnega režima. Da je bila Titova Jugoslavija nedemokratična, dejansko diktatura, kjer marsikaj ni bilo dovoljeno in kjer je tajna služba nadzorovala prebivalstvo, da se to ne bi slučajno domislilo kakšnega prevrata, je jasno. Da je ta tajna služba delovala tudi v tujini in vodila prikrito vojno, tudi ni presenetljivo. Navsezadnje to počne večina takšnih služb.

Američani nad svoje sovražnike  pošiljajo kar brezpilotna letala, ki ubijajo tako teroriste, kot tudi čisto nedolžne ljudi. Svoje nasprotnike mučijo in jih zapirajo za nedoločen čas. Atentanti na sovražnike niso nič nenavadnega. Tako se obnašajo tudi drugi in pri tem ne čutijo niti kančka slabe vesti. Sovražnik je sovražnik in mora umreti. Toda, mar gre takšno delovanje podpirati? Moje mnenje je, da absolutno ne. Nad delovanjem tajnih služb in oboroženih sil morajo vedno bedeti demokratično izvoljene institucije in sodišča morajo biti edina, ki lahko sodijo. To bi moralo veljati tako za ZDA, kot tudi za umrlo Jugoslavijo, kakor bi moralo veljati tudi za sodobno Slovenijo. Državljani se izpostavljamo prevelikemu tveganju, če tega ne zahtevamo, kajti, ko enkrat dopuščamo, da se nadzoruje in ubija sovražnike države in to brez vednosti sodišč in brez podpore poslancev ljudstva,  lahko kmalu končamo v sistemu, ko bomo sami razglašeni za sovražnike države in nam bodo s tem odvzete vse pravice.

Prav zato obsojam tako povojne poboje, kot tudi ubijanje, ki ga je izvajala režimska tajna služba.

Kar ne pomeni, da zmanjšujem pomen partizanskega upora proti okupatorju, ali da opravičujem kolaboracijo nekaterih Slovencev, ali da kar tako trdim, da so ustaški teroristi, ki so padli v prikriti vojni z režimom bili nedolžne ovčke. Trdim le, da moramo obsojati, kar je bilo v preteklosti slabega, ne glede na to, če je bila druga stran še slabša, da se moramo distancirati od vsega, kar v današnjih časih nikakor ne podpiramo. In upam, da večina ne podpira ne države nadzora, kakršno se gredo Američani s svojim prisluškovanjem, ne z likvidacijami in mučenji nasprotnikov brez kakršnegakoli sojenja.

Zavedam se, da je kopanje po zgodovini del slovenskega političnega procesa in da bo tako tudi ostalo in da ne bomo nikoli enotni, ko bo beseda tekla o zgodovini. Zavedam se tudi, kakšne zidove se postavlja zaradi neprimernega obnašanja politikov in političnih navijačev v medijih in med ljudmi. Ko je šlo za smrt Stjepana Crnogorca, mladega Hrvata, ki ga je leta 1972 ugrabila in potem ubila slovenska SDV, ki jo je razkril Roman Leljak, smo to vzpostavljanje zidov lahko jasno videli v razpravi, ki se je vršila na komisiji za peticije in človekove pravice. Žaljivke, ki so prihajale iz ene strani, so na drugi strani namesto premisleka o delovanju bivšega režima prinesla obrambno držo, ki je povsem neracionalna. Morali bi namreč želeti, da se izve čim več tako o Crnogorcu kot o še kakšni drugi žrtvi, kajti to bi nam razjasnilo ne le delovanje bivšega režima, ampak tudi teh žrtev. V zvezi s Crnogorcem se namreč postavljajo vprašanja o njegovi povezanosti s skrajno hrvaško emigracijo, ki ji terorizem ni bil tuj. Tudi če je temu tako, ne bi smel noben odgovoren za ubijanje ali mučenje živeti v prepričanju, da se mu s strani slovenskega pravosodnega sistema ne more zgoditi nič, ker je vse že zastaralo. In če že nihče ne bo nikoli kaznovan, bi bilo vsaj dobro, da ima javnost možnost izvedeti vse o njihovem delovanju in da svojci žrtev lahko izvedo, kje so ti pokopani. Pri tem ne gre za nikakršno ogrožanje državne varnosti z odpiranjem vseh arhivov do propada bivše države, kakor bi trdili nekateri, ki trdijo tudi, da so v naprednih državah arhivi zaprti tudi do nekaj desetletij, ampak za prelom s preteklostjo. Slovenija je navsezadnje samostojna država in ima lahko arhive zaprte tudi do sedemdeset let, a le od trenutka svojega nastanka.

Na žalost v tej državi ne znamo reševati problemov, ali jih vsaj omiliti. Kdo bo rekel, da je kopanje kosti neokusno in zlorabljeno v politične namene in slednje je seveda res, ampak to še ne pomeni, da država ne bi smela, ali celo morala, poskrbeti, da se izkoplje vse kosti ubitih in se njihovim svojcem omogoči dostojen pokop, ali se uredi skupna grobišča s primernimi obeležji. Naloga zgodovinarjev je, da se ukvarjajo z zgodovino in če tako hočejo, preštevajo število žrtev in naloga pravosodja je, da sodijo tistim, ki so storili kaj narobe, mi vsi pa bi morali narediti korak naprej in se začeti bolj ukvarjati s prihodnostjo. Preteklost je pogosto bolje pokopati, kot ji dopuščati, da nam zapolnjuje življenja, medtem ko ves svet drvi naprej. Na tak način se namreč obsojamo na zaostanek za tistim, ki si ne zadajajo nesmiselnih ran zaradi travm preteklosti, ampak se raje trudijo, da zagotavljajo dobro in pravično življenje tu in zdaj in da skrbijo za to, da bo prihodnost boljša. S preteklostjo pa težko pretrgamo, če se z njo ne soočimo na tak način, da obsodimo kar je bilo slabo, razumemo, zakaj se je kaj dogajalo in se ne pustimo ujeti v politizacijo, ki bi iz dogodkov izpred desetletij skušala skovati orožje za obračunavanje s političnimi nasprotniki danes.

To, kar pišem, je predvsem nasvet politični levici, ki ostaja ujeta v simboliko preteklosti, čeprav ta simbolika nujno ne spovpada z vrednotami, ki jih zagovarja. Nedemokratični režim z vseprisotno tajno službo, ki ubija nasprotnike mimo obsodb sodišč in demokratičnega nadzora vsekakor ni nekaj, kar bi morali varovati. Seveda ne smemo biti naivni in pričakovati, da politična desnica ne bo vedno znova zlorabljala preteklosti, toda  to je v resnici nepomembno, saj bo tudi politična levica našla marsikaj kar se je zgodilo pred davnimi veki, s čimer bo lahko blatila svoje nasprotnike. Distancirati se od vsega slabega, kar je bilo storjeno v preteklosti in še naprej zagovarjati vse, kar smatramo za dobro, je edina prava pot naprej.

 

 

 

 

 

Vzhodna Azija je nov center sveta

Kmalu se bomo spominjali stote obletnice začetka prve svetovne vojne. Leta 1914 se je svet še vrtel okoli stare celine in največje imperialne sile sveta so imele prestolnice v Londonu, Parizu, Berlinu, Petersburgu, Dunaju in Istanbulu. Ruska carska krona se je hvalila, da obvladuje šestino sveta, Britanci še vedno z imperijem, nad katerim sonce nikoli ne zaide, Francozi so imeli velikanske posesti v Afriki, vzhajajoča zvezda Nemčija je kljub kolonijam v Afriki hotela več prostora pod soncem. Celo manjše države, kot Nizozemska, Belgija, Portugalska, Španija, so imele svoje kolonije po svetu.

Ne le imperialne velesile, bile so to tudi napredne države, ki so tekmovale druga z drugo in ki razen v ZDA in Japonski niso videle resnih nasprotnikov. Kulturni, gospodarski, znanstveni, vojaški center sveta, ki je leta 1914 krenil v veliko vojno. Kot je ob izbruhu vojne dejal britanski državnik Edward Grey, so se po Evropi ugasnile luči, ki se za časa njihovih življenj niso več imele prižgati. Luči so se že še prižgale, ampak stara celina je stopila na pot zatona svoje moči.

Zdaj, leta 2014, po dveh svetovnih vojnah, po izgubi imperijev, po gospodarskem upešanju, se center sveta seli proč od Evrope, v vzhodno Azijo. Res je, da evropske države vojaško in gospodarsko že od konca druga svetovne vojne niso več prednjačile, ampak zaradi spopada med Sovjetsko Zvezo in ZDA je bil evropski prostor vsaj  fronta številka ena v hladni vojni. V Washingtonu so si še kako delali skrbi, kako podpreti svoje zaveznike v zahodni Evropi in ustvariti ravnotežje s komunističnim imperijem, v Moskvi so razmišljali podobno in glavna teža oboroženih sil je bila usmerjena proti zahodu. Zahodna Evropa je v tem času gospodarsko ostala med najbolj razvitimi na planetu in po koncu hladne vojne se je s širitvijo oblikovala Evropska Unija, kakršno poznamo danes. To je gospodarski kolos, to moramo priznati, ampak nič drugega kot gospodarski kolos in še to le, če gledamo celoto, ne pa posameznih držav. Vojaško, in diplomatsko ne obstaja neka skupna hiša, ampak več manjših in vsak dan manj pomembnih nekdanjih velikih sil. Demografsko stara celina slabi in se stara, tudi gospodarsko je v zastoju, neke velike vizije razvoja ni več. Bolj kot ne, začenja stara celina spominjati na dom za ostarele.

Medtem se v Aziji krepijo nove velike sile. O Kitajski smo navajeni razmišljati že dolgo in na Japonsko smo zaradi njihovih gospodarskih težav že malo pozabili, ampak tam so še države kot Malezija, Južna Koreja, Tajvan, Vietnam, ki zelo hitro rastejo in imajo tudi relativno veliko prebivalstvo. Bolj proti zahodu se krepi Indija,  proti jugu Indonezija. Avstralija in Nova Zelandija vedno bolj razmišljata o svoji integriranosti v to pomembno regijo in Evropa se zdi kot na drugem planetu. Tam nekje se skriva biser mestne države Singapur. ZDA, ki so v preteklosti svojo pozornost usmerjale preko Atlantika, zdaj gradijo nov sistem zavezništev v Vzhodni Aziji, da bi omejile moč Kitajske. Rusija se tudi zaveda, da bo morala okrepiti svojo prisotnost na vzhodu. Če se osredotočimo samo na velikost prebivastva, lahko strmimo nad 1,3 milijarde Kitajcev, 127 milijonov Japoncev, 95 milijonov Filipincev, 88 milijonov Vietnamcev in tako dalje. Dokler so se te množice utapljale v revščini, niso te države predstavljale kakšne omembne vredne sile, z rastjo srednjega sloja in boljšim izobraževanjem in industrializacijo pa je to povsem drugače.

Ne vemo še, kakšen sistem zavezništev in ravnotežja moči se bo razvil v vzhodni in južni Aziji, sklepamo pa lahko, da bo v središču tega sistema Kitajska, ki bo s svojo rastočo gospodarsko in vojaško močjo skušala svoje sosede spraviti pod čim večji vpliv, kar ne bo naletelo na najboljši odziv. V nasprotnme taboru bi se lahko znašle Japonska, Tajvan, Indija, Filipini, Vietnam in Južna Koreja, ki bi vse računale na ameriško podporo. Rusija, ki ima svoje interese tako na Kitajskem, kot tudi v Indiji, bi lahko igrala vlogo posredovalca.

Na eni strani se poraja sistem vojaških zvez, na drugi smo priča vedno večjemu gospodarskemu povezovanju. Prav zaradi slednjega ne smemo pričakovati nove hladne vojne, ampak si lahko prispodobo za dogajanje v vzhodni Aziji iščemo v Evropi pred prvo svetovno vojno, pri čemer Kitajska prevzema vlogo Nemčije, države, ki je tudi izredno hitro rasla in iskala poti, da razširi svojo moč po svetu, ki pa je bil že razdeljen med druge velike sile. To stegovanje prstov po novih virih surovin, trgih in zaveznikih lahko v kitajskem primeru dobro vidimo v Afriki, latinski Ameriki in tudi drugod, vse skupaj pa prihaja v paketu s sposobnostjo varovanja morskih poti. Pred prvo svetovno vojno je bila Velika Britanija tista, ki je obvladovala svetovna morja in Nemčija je stopila na pot izgradnje močne mornarice, zdaj so v britanski vlogi ZDA, v nemški pa Kitajci. Bolj kot karkoli bo Američane prestrašilo nekaj kitajskih letalonosilk.

Da ne opazimo selitve centra svetovne moči v vzhodno Azijo, so v prvi meri krivi mediji, ki pokrivajo druga področja. Vedno znova je aktualen Bližnji Vzhod, kar ni povezano le z vojnami, nafto in Izraelom, ampak z ameriškimi mediji, ki imajo veliko težo v svetovnem medijskem prostoru in ki tesno spremljajo predvsem delovanje ameriške zunanje politike. V resnici Bližnji Vzhod razen nafte in delno strateške pozicioniranosti nima velike vrednosti v modernem svetu. Gre za skupek bolj ali manj nedelujočih družb, ki jih na koščke cefra spopad med modernizacijo in religijo in ki bogastvo dosegajo samo zaradi naravnih virov, ki bodo prej ko slej usahnili. Ameriška medijska prevlada tudi pomeni, da smo podvrženi poročanju tako o ameriški notranji politiki, kot tudi o športu, modi in zabavni industriji, pri čemer ima veliko vlogo razumljiva angleščina. V Evropi smo še osredotočeni sami nase in pogosto ne vidimo niti onkraj meja svojih majhnih držav, kaj šele da bi se ozirali onkraj evropskih problemov v širši svet. Naravnih katastrof in državljanjskih vojn je dovolj, da skoraj povsem pokrijejo medijsko predstavljanje sveta.

Vse to se bo sčasoma spremenilo. Ko bo postalo očitno, okrog katerih prestolnic se po novem v resnici vrti svet, bodo tudi mediji to počasi odkrili in z njimi širša javnost.

Leto optimizma

Leto 2014 bo za Slovenijo zagotovo slabše kot je bilo leto 2013. Gospodarstvo se bo še krčilo, brezposelnost tudi ne bo upadla, ampak se utegne še povečati, država bo še bolj zadolžena, rezerve, ki so jih ljudje imeli pa se bodo zmanjšale ali povsem stopile, povrhu jih bodo  udarili  novi davki in obremenitve. Zavoljo tega bo bede in trpljenja več. A če sklepamo po besedah vladajoče politike v Sloveniji in na evropski ravni, se kriza končuje in smo lahko optimistični.

Tako bo Grčija v letu 2014 končno spet rasla. Minimalno, ampak vseeno. Irska je končala s programom mednarodne pomoči in se postavlja na svoje noge. Gospodarska rast v evro območju se krepi. Vidimo lahko luč na koncu tunela in to je dokaz, da je politika varčevanja v preteklih letih delovala, da je evro kot projekt obranjen in da zdaj stopamo po poti okrevanja. Toda, v resnici ni čisto tako.  To, da se kriza vleče že toliko let, je dokaz o neustreznosti politike, ki bi jo naj rešila. Doseči rast po letih padanja ni noben uspeh, to bi se zgodilo tudi, če ne bi bilo nobenih ukrepov. Še več, stanje v letu 2014 je zelo slabo. Države so po večini mnogo bolj zadolžene, kot so bile pred začetkom krize in so svoje dolgove iz leta v leto povečevale, ne zmanjševale. Brezposelnost je tragično visoka in cela generacija mladih se sprašuje o svoji prihodnosti. Gospodarska rast je na skupni ravni tako nizka, da skoraj ni omembe vredna. Na globalni ravni je nekoč mogočna Evropa vedno šibkejša, kar dokazuje tudi poraz v Ukrajini, kjer je Rusija, tista Rusija, ki je bila toliko let tako zaničevana kot zaostala in revna, zmogla ponuditi veliko več, kot mogočne zahodne države, ki se hvalijo s svojimi bogastvom.

Če pričakujete opravičila pomembejših evropskih politikov in evrokratov, da so naredili veliko napako, da so zavozili, se motite. Zdaj se zdi, da je na vrsti laganje državljanom držav članic, nesramno vpitje, da gre vse na bolje. Ne zaupajte svojim očem, ne zaupajte podatkom, nič si ne skrbite, svet je vedno lepši, vse gre na bolje.

Tako kot drugod po EU, tako tudi pri nas. Predsednik Borut Pahor nas poučuje, da bo to leto preobrata, da bo šlo na bolje, ampak gospoda, kako lahko nekdo trdi kaj takšnega, če vse napovedi kažejo na dodatno krčenje gospodarstva? Kako lahko gre na bolje, če se gospodarstvo krči? Mar bodo zato, ker se BDP ne krči s 4% letno, ampak 1,5%, povprečne plače lahko višje? Bo več sredstev za socialo? Bodo davki nižji? Ne, ne bodo. Krčenje gospodarstva pomeni, da gredo stvari na slabše, le da ne tako hitro, kot poprej. Lahko trdimo, da gre za pozitiven trend, da pa je zaradi tega svet takoj leši pa nikakor ne. In mar to, da smo za reševanje bank namenili milijarde evrov, ki smo si jih morali prej sposoditi, pomeni, da smo zaradi iz tega iz najhujše krize? Bankirji mogoče že, vsi drugi pa bomo še videli.

Seveda je res, da slikanje sveta v grozljivih odtenkih nikoli ni v veliko korist, ampak laž, da gre vse na bolje, je le zanikanje realnosti, ki onemogoča potrebne spremembe. Spremembe, ki morajo priti na skupni, evropski ravni, spremembe, ki bodo resnično vodile do višje gospodarske rasti, niže brezposelnosti in do vizije skupne domovine blagostanja in vizije o boljši prihodnosti. Vsega tega zdaj ni. Je le velika laž, za katero se želi skriti vso bedo.