Dobrodošli v večpolarnem svetu

Pred petnajstimi leti, 24. marca 1999, so ZDA s svojimi zavezniki začele letalske operacije proti Zvezni republiki Jugoslaviji. NATO bombardiranje je trajalo 78 dni in se je končalo z jugoslovanskim porazom, saj se je jugoslovanska vojska umaknila s Kosova, kar je odprlo vrata kasnejši neodvisnosti pokrajine. Takratni predsednik Rusije, Boris Jelcin, ni zmogel drugega kot brezzoba opozorila, da bi podprl bratske Srbe in na samem koncu je prišlo le do teatralnega prihoda nekaj ruskih vojakov na letališče v Prištini. Po drugi strani so Kitajci pomenilo tako malo, da so si Američani lahko privoščili napad na njihovo veleposlaništvo, v katerem so bili ubiti trije kitajski novinarji, ne da bi se morali bati posledic.

Bil je to trenutek popolne prevlade ZDA, ki so iz hladne vojne izšle kot zmagovalna supersila in niso več imele omembe vrednega tekmeca. To je bil enopolaren svet. Zdelo se je, da je zgodovine konec in kdo je celo mislil, da bo ameriški red vladal za vedno. Navsezadnje se je največji nasprotnik, Sovjetska Zveza, manj kot desetletje prej sesul in mu je zdaj vladal alkoholizirani predsednik, ki je bil v prvi čečenski vojni poražen in ki je pustil, da so oligarhi državo raztrgali na kosce, medtem ko je gospodarstvo zgrmelo v prepad. Kitajci so se res razvijali, toda bili so še obupno revni. Indijci? Kljub temu, da so uradno postali jedrska sila, jih je malokdo jemal resno. Evropejci in Japonci so bili le province ameriškega imperija. Latinska Amerika se je utapljala v dolgovih, Chavezov prihod na oblast v Venezueli se je zdel le čuden eksces in ne znanilec velikih sprememb.

 photo shandaw_zps3e0e831f.jpg

Ameriško bombardiranje Bagdada leta 2003

A svet se je vendarle spreminjal in to korenito. V letih, ki so sledila, so ZDA svojo vojaško in gospodarsko premoč izkoristile za tako imenovano vojno proti terorizmu, ki je pomenila ameriške vojake v Afganistanu in Iraku in napade v Pakistanu, Jemnu in Somaliji. V letih 2003 in 2004 se je kljub prvim znanilcem katastrofe še vedno zdelo, da je ameriška premoč absolutna. Toda temelji novega sveta so že bili postavljeni.

Kitajska je v tem trenutku zagotovo kandidat številka ena za novo svetovno supersilo. Več kot tri desetletja hitre gospodarske rasti so jo naredila za gospodarskega kolosa. Sredi regije, ki vedno bolj postaja nov center sveta, je Kitajska center novega centra. Industrijska velesila ima tako prebivalstvo, kot tudi ozemlje, da jo lahko štejemo za resnično pomembnega igralca na svetovnem odru, a razvoj je prinesel tudi armado izobraženih mladih ljudi, ki si želijo uspeti in ki bodo v prihodnje gonilo nove rasti. Vojaška moč v kitajskem primeru sledi gospodarski rasti in je že zelo velika, čeprav se Kitajci še vedno soočajo s pomanjkanjem znanja na številnih področjih, da bi lahko resnično konkurirali vodilnim. Dostop do najsodobnejšega ruskega orožja je zato za Peking ključen. Kakorkoli, za drugi pol sveta, za Washingtonom, že danes lahko razglasimo Peking.

 photo chnsold_zpsc330cb3e.jpg

Kitajska vojaka


Rusija je imela to srečo, da je nesposobnega Jelcina zamenjal energičen Vladimir Putin. Po desetletju propadanja, po komaj dobljeni drugi čečenski vojni, je Rusija začela končno rasti. Putin je zlomil moč oligarhije in okrepil moč centralne oblasti, ki je bila že zelo načeta. Kar je sledilo, so bila leta gospodarske rasti, Rusija pa je postala velesila na področju energentov, prav tako pa se je počasi začela obnova oboroženih sil. Prvi pravi test so le te doživele pri gruzinskem napadu na dve svoji pobegli provinci, Abhazijo in Južno Osetijo, ko so bliskovito porazile gruzinske sile, kljub ostremu nasprotovanju zahodnih prestolnic. Globalna gospodarska kriza je Rusijo močno prizadela, a rast se je vendarle vrnila, zadolženost države glede na BDP pa je prav smešno nizka pri 8%. Do velikega premika je prišlo tudi na področju demografije, saj se je rusko prebivalstvo začelo ponovno povečevati. Medtem ko so olimpijske igre v Sočiju dokazale, da je Rusija sposobna organizirati športne dogodke na najvišji ravni, so dogodki v Ukrajini in mirna priključitev Krima in nezmožnost zahodnih sil, da proti temu karkoli ukrenejo, pokazatelj ruske vojaške in gospodarske moči. Moskva vsekakor je zelo pomemben center, ki pa bo dolgoročno težko tekmoval s Pekingom, saj ne premore zadostnega prebivalstva in tudi nima takšne gospodarske rasti. Medtem ko ima Kitajska BDP že čez 8 bilijonov $, ima Rusija štirikrat manjšega.

Indija je vsekakor revna država, toda to še ne pomeni, da svoje prihodnosti ne vidi v statusu velike in pomembne sile. Njena rast takšnemu razmišljanju pritrjuje. Četudi se milijoni utapljajo v neznanski bedi, ima Indija vse od vesoljskega progama, jedrskega orožja, ogromne filmske industrije do oboroženih sil, ki so ene največjih na planetu in presenetljivo dobro opremljene. Sosednji Pakistan že desetletja velja na največjega indijskega nasprotnika in obe državi sta večkrat šli v vojno, toda Indija je v resnici Pakistan že zdavnaj prerasla.

 photo saopaulo_zpscb50fbc0.jpg

Sao Paulo

Washingtonu se bodo kot centri sveta pridružile Moskva, Peking, New Delhi, verjetno, čeprav v manjši meri pa tudi Brasilia, Jakarta, Istanbul, Tokio in še kdo. Kam se bodo uvrstile evropske prestolnice, bo pokazal čas. Vsaka država zase, tudi če se imenuje Velika Britanija ali Francija, v novem svetu ne pomeni več veliko. Skupaj je EU mogočna gospodarska sila, toda ne smemo se slepiti, da bo, če bodo stvari šle tako naprej, to še dolgo ostala. Nesposobne elite so uspele iz starega kontinenta narediti malodane dom za ostarele, ki bi na papirju lahko še nekaj pomenil, v realnosti pa je povsem impotenten.

Če smo dvajset let živeli v enopolarnem, ameriškem svetu, nas v prihodnosti čaka svet več pomembnih velikih sil, ki bodo tekmovale druga z drugo. ZDA bodo bržkone še skušale preprečiti svoj zdrs v status le enega izmed svetovnih centrov, vendar bo to težko uspelo, saj se njihovi tekmeci krepijo zaradi notranjih razmer in ne zaradi ameriške šibkosti. Te zgrešene teorije, da se na primer Rusija lahko na Krimu obnaša, kakor ji je povšeči, samo zaradi ameriške in evropske šibkosti, smo se v zadnjih tednih naposlušali, toda resnica je takšna, da se je Rusija krepila več kot desetletje in to ne samo zaradi prodaje svoje nafte in plina zahodnim državam, kakor bi v zahodnih prestolnicah najraje verjeli. Ne, svet se ne vrti več tako.

V devetnajstem stoletju je Evropa poznala sistem velikih sil in nekaj podobnega nas v naslednjih letih in desetletjih čaka na globalni ravni. Mnogo bolj pomembna kot enostranske vojaške intervencije, bodo postala zavezništva, tako med večjimi in manjšimi silami, kot tudi med večjimi silami samimi. V vzhodni Aziji že vidimo temelje zavezništva, ki bi naj ustvarilo ravnotežje s Kitajsko. ZDA kot zunanja sila pri tem računajo na države, kot so Japonska, Filipini in Vietnam, ki imajo ozemeljske spore s Kitajsko in se bojijo njenega prevelikega vpliva. Po drugi strani je že nastalo strateško partnerstvo med Kitajsko in Rusijo, četudi bi obe državi druga z drugo vsekakor še lahko imeli spore, predvsem v državah naslednicah Sovjetske Zveze v Centralni Aziji. Indija in Rusija tesno sodelujeta pri razvoju naprednega orožja. Prvi imajo denar, drugi tehnologijo.

Prijateljstva ne bodo fiksna. Včerajšnji prijatelj bo lahko jutrišnji konkurent. Velike sile bodo ustvarjale svoje interesne sfere in jih skušale širiti na škodo drugih, ravnotežje moči pa bo zelo pomembno, tako celo, da verjetno ne bo mogoče govoriti o taborih, recimo Kitajska in Rusija na eni strani in ZDA, Indija in Japonska na drugi strani, ampak bo lahko prišlo do kitajsko ameriškega pakta proti Rusiji in Indiji ali pe do česa bolj bizarnega. V svetu, kjer ideologije niso več tako zelo pomembne, kot so bile pred pol stoletja, je to povsem mogoče.

Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Če ne bomo na evropski ravni kmalu dobili sposobnega vodstva, ki bo Unijo potegnilo iz krize in ustvarilo skupne institucije, skozi katere bo mogoče varovati interese držav članic, tako na gospodarskem, kot tudi na vojaškem področju, se nam slabo piše.

Ukrajina je postala bojišče med Rusijo in zahodom

In Rusija zmaguje.

Kako smo prišlo do samega roba vojne? V resnici razvoja dogodkov niti ni bilo tako težko napovedati. Ukrajina je globoko razdeljena država, poenostavljeno na pro ruski vzhod in pro evropski zahod, čeprav najdemo tudi delitve med bogatejšimi vzhodnimi in revnejšimi zahodnimi regijami, med političnim strankami, kakršna je Stranka regij na vzhodu in bolj oranžnimi in pro evropsko usmerjenimi na zahodu in celo fašističnimi organizacijami, ki odprto kličejo po ‘čisti’ Ukrajini, med starejšimi generacijami in mlajšimi, ki ne vidijo prihodnosti. Ukrajina je tudi v gospodarski krizi. Njen model vladajoče oligarhije, ki politične elite uporablja za varovanje svojih interesov, medtem ko večina prebivalstva trpi korupcijo, revščino in nedelovanje države, je pripeljal do trenutka, ko je bankrot čisto blizu. Denarja zmanjkuje.

Predsednik Viktor Janukovič je bil izvoljen na svobodnih in demokratičnih volitvah in zadnja leta je vladal državi, ki je plula proti propadu, a ni storil dovolj, da bi katastrofo preprečil. Zagotovo, iskal je tujo pomoč, celo tako daleč, kot na Kitajskem, a na koncu je prišlo do tega, da je moral izbirati med EU in Rusijo. Zavedati se moramo, da Janukovič ni bil nikoli nekakšen ruski človek, ki bi izpolnjeval ukaze Kremlja, ampak samostojen oligarh, ki je bogatel v nedelujoči državi in skrbel za to, da bi ostal na oblasti in ščitil svoje prijatelje iz vzhodnega mesta Donecka, kjer ima svoj dom veliko oligarhov. Po drugi strani je Kremelj dobro sodeloval tudi z njegovo nasprotnico Julijo Timošenko, ko je ta imela škarje in platno v svojih rokah.

Zaradi tega je Janukovič čisto racionalno tehtal ponudbe za pomoč, ki jih je dobil s strani zahoda in Rusije in na koncu se je odločil za tisto, po kateri je pridobil največ. Rusi so mu punudili 15 milijard $ posojila in nižje cene plina, EU pa drobiž v zameno za reforme, ki bi dolgoročno škodovale predvsem industriji vzhodne Ukrajine in botrovale razmeram, kakršne smo v preteklih letih videli v Grčiji. Ta odločitev je služila kot vojna napoved njegovi vladavini in opozicija je začela delati na prevratu.

Kar smo videli v preteklih mesecih, so bili množični protesti, s katerimi se je skušalo po eni strani z oblasti odstraniti Janukoviča, po drugi pa Ukrajino prisiliti v zahodni tabor in onemogočiti ruski vpliv. Skoraj gotovo je, da je prišlo do zahodnega vmešavanja v notranje zadeve Ukrajine, da so zahodni diplomati delali na tem, da bi še razpihovali nemire in na koncu dosegli zmago v državi. Seveda bi bilo naivno trditi, da je do protestov prišlo samo zaradi zunanjih vplivov. Notranje delitve in nezadovoljstvo nad stanjem v državi sta na ulice in trge pripeljala množice navadih Ukrajincev. Med njimi, so se na žalost, našli tudi številni skrajneži, ki so izkoristili ponujeno priložnost in se v razmerah razpada sistema močno okrepili.

Čeprav so zahodni mediji proteste v Kijevu predtavljali predvsem kot spopad miroljubnih množic z represivnim in nasilnim režimom, kakor da bi Ukrajina bila diktatura in primerljiva s kakšno Gadafijevo Libijo, je do nasilja prihajalo z obeh strani. Skrajneži med protestniki so na policijo metali molotovke, kamenje, jih pretepali in nanje celo streljali. Umirali so na obeh straneh. Viktor Janukovič je na to reagiral s popuščanjem opoziciji in z vztrajanjem pri obrambi svoje oblasti z množicami policistov, ki pa so bili bolj kot ne večinoma pasivni. Ko na koncu ni uspel poskus odstranitve protestnikov v Kijevu, celo z uporabo oklepnika, se je ves sistem preprosto zrušil. Predsednik je pobegnil, policija pa izginila. Oblast je prevzela opozicija, zavarovana s svojimi ljudmi, izmed katerih so mnogi bili odkriti fašisti in postavila novega predsednika.

 photo ukrprotest_zpsbf8f4dc8.jpg

Toda igra se na tem mestu ni končala. Zdaj je glavo dvignil jugovzhod Ukrajine, tisti, ki je na volitvah za predsednika izvolil Viktorja Janukoviča. Predvsem rusko prebivalstvo se je ustrašilo divjanja skrajnih nacionalistov, ki ne le, da brezobzirno napadali policijo, ampak so začeli rušiti spomenike in so kmalu zagrozili s prepovedjo uporabe ruščine v jv. Ukrajini v šolah in uradih. Še več, grozilo je, da bodo z majdana v Kijevu prevratniki kmalu prišli tudi v mesta kot Harkov, Lugansk, Doneck online casino in na Krim. Začel se je organizirati odpor.

Medtem ko so v zahodnih prestolnicah slavili zmago nad Putinom, ki bi naj po neki nenavadni logiki bil poražen v Ukrajini in to med olimpijskimi igrami v Sočiju, se je na vzhodu začel krepiti ruski nacionalizem, ki je kmalu prerastel v težnje po separatizmu in priključitvi k Rusiji. Krim je padel najprej, ampak v tem trenutku se zdi, da je večina jv. Ukrajine že v rokah ruskih nacionalistov, ki povsod izobešajo svoje zastave in oblikujejo samoobrambne enote. Dejansko delujejo enako, kot so to počeli pro zahodni in nacionalistični protestniki v Kijevu in na zahodu Ukrajine. Zavzemajo vladna poslopja, postavljajo nove voditelje in ne priznavajo nove oblasti v Kijevu. Viktor Janukovič, ki je medtem zbežal v Rusijo, v tej igri nima več vidnejše vloge.

Ko so se olimpijske igre končale, je tudi Kremelj začel z bolj aktivno politiko. Na Krimu so se pojavili vojaki brez oznak in v soboto, 1, marca, je Vladimir Putin Svet federacije Ruske federacije zaprosil za dovoljenje za uporabo ruskih sil v Ukrajini. Že prej so se začeli veliki nenapovedani manevri s 150000 ruskimi vojaki na mejah Ukrajine. Zahod in nova oblast v Kijevu so to seveda takoj označili za agresijo in novi ukrajinski predsednik Aleksander Turčinov je ukazal mobilizacijo ukrajinske vojske. Pri tem so se pojavila nepreverjena poročila, da Rusi že popolnoma nadzorujejo Krim in da so nekatere ukrajinske enote prestopile na stran nove oblasti na Krimu, ki ne priznava nove oblasti v Kijevu.

 photo rusinukr_zps0550ad4a.jpg

Ruska vojska na Krimu

Bo zdaj sledila vojna? Bo Rusija zazvela ves jugovzhod Ukrajine in ga priključila svojemu ozemlju? Bo NATO pakt posredoval na strani nove oblasti v Kijevu? Vprašanj je veliko, prihodnost napovedovati pa težko. A naj poskusim. Glede na razmere na jugu in vzhodu Ukrajine, predvsem na Krimu, lahko Rusi z lahkoto zavzamejo to celotno področje, medtem ko bo demoralizirana ukrajinska vojska stala ob strani ali bo celo stopila na rusko stran in bo le tu in tam nudila odpor. Težko verjetno je, da bi Rusi skušali pod nadzor pridobiti Kijev in zahod Ukrajine, saj bi bil tam odpor prevelik in cena previsoka, prav tako pa zahod Ukrajine ni kakšna posebno vabljiva nagrada. NATO pakt v to godljo ne bo posredoval, ker bi bil neposredni spopad z Rusijo prevelika nevarnost. Nihče noče tvegati svetovne vojne. Dolgoročno bo prišlo do delitve Ukrajine in do nove hladne vojne med Rusijo in zahodom, zavoljo česar bo Rusija mnogo bolj pripravljena podpirati nasprotnike zahoda v državah, kot so Sirija, Iran, Venezuela, prišlo pa bo do preusmeritve na vzhod, v bolj tesno sodelovanje z državami, kot sta Kitajska in Indija. Vzhodna Azija tako ali tako postaja nov center sveta.

Glede na primer Abhazije in južne Osetije, ki so jo pred gruzinskim napadom rešili Rusi, je mogoče, da bo na jugovzhodu Ukrajine nastala nova država, ki ne bo priključena Rusiji, ampak bo delovala samostojno. Pojavlja se že ime, Malorusija. Kaj bo na koncu, bomo seveda videli, kajti v zelo razgrete glave ljudi in politikov je težko videti.