Po in predvolilna preigravanja na levici

Volitve v Evropski parlament so odnesle predsednike treh političnih strank in pokazale na največji problem politične levice v Sloveniji ta hip, na neverjetno razdrobljenost. No, kdo bi rekel, da je še večji problem pomanjkanje čuta za potrebe državljanov, ki vidijo vedno manj smisla, da bi se volitev sploh še udeleževali in v tem je kar nekaj resnice, ampak glede na to, da tudi na drugi strani ni videti kakšne rasti podpore, levici najbolj škodi prav preveliko število političnih strank.

Dve od treh političnih strank, ki sta izgubili svoja predsednika, DL in Zares, sta po mojem mnenju že mrtvi.  Gregor Virant je potrošil ves svoj politični kapital, kolikor ga je pač že imel in DL ni uspel predstaviti kot resnično liberalno stranko, ki bi lahko začela neko svojo pot. Pobegnil je SDS-u in si s tem nakopal močnega sovražnika, v zadnjih letih je sodeloval v dveh vladah, ki nista bili popularni, večini se ni prodal kot ‘čist človek’, ki se bo boril proti raznoraznim grdobijam.  Pavel Gantar nikoli ni bil zares v poziciji, da bi Zares lahko še dvignil, saj je ta stranka propadu zapisana že dolgo. Nihče ni mogel nadomestiti Gregorja Golobiča, ki pa je prav tako kot Virant izgubil potrebno priljubljenost med državljani.

Slovenska politika je v veliki meri igra obrazov, ki jih državljani vzamejo za svoje. Ideologija je v drugem planu, prav tako rešitve, ki so ponujene. Ljudi, ki bi brali politične programe, je bore malo. Ne verjamete? Borut Pahor, tolikokrat popljuvan bivši predsednik vlade in SD, ki je svojo stranko popeljal bolj proti sredini, je še vedno izredno priljubljen. Ljudje ga imajo radi in v tem leži njegova moč. Ne v kakšnih posebnih rešitvah, ki bi jih ponujal za rešitev gospodarske krize.

Prav zato SD-ju ne napovedujem propada, kajti v svojem arzenalu imajo človeka, ki je v Sloveniji zelo priljubljen, ki je prepoznaven in ima držo umirjenega, sredinskega politika. To je Dejan Židan. Podobno kot Pahor lahko s svojo držo mobilizira mnoge in jih po mojem mnenju tudi bo. Igor Lukšič tega ni znal. V resnici Lukšič ni delal toliko napak, kot mu jih pripisujejo, ampak njegova osebnost nikoli ni bila pretirano privlačna in zaradi tega je stranko tudi popeljal do poraza na volitvah v Evropski parlament. Res je, mnogim državljanom, ki bi sicer volili socialne demokrate, je dovolj pretirane sredinskosti te stranke in so si alternativo poiskali v bolj radikalni Združeni levici, ampak  če kaj, nam zgodovina političnih bojev v tej državi v preteklih dveh desetletij kaže na ogromen pomen vodilnih obrazov.

Z Židanom lahko SD še doseže zelo dober rezultat in to ne glede na napade, ki bodo nedvomno prišli ne le z desne, ampak tudi z leve. SD kot stranka je namreč že nekaj časa tarča hudih napadov tudi s strani, ki se sama imenuje za levo, ampak se ji socialni demokrati očitno ne zdijo dovolj ‘naši’. Če pustimo vse zgodbe o ‘stricih iz ozadja’ ob strani, mora v zakulisju obstajati nek razlog, da se skuša SD vedno znova čim bolj potolči, medtem ko se ustvarja vedno nove rešitelje tipa Janković.

V slovenski politiki obstaja velik prostor, tja do 35% močan, ki ga je nekoč zavzemala Drnovškova LDS. Ta prostor levo od sredine bi lahko poimenovali za socialno liberalen, neko mešanico, ki ni ne resnično socialistična, ne resnično liberalna in ki veliko vlogo v gospodarstvu daje državi. LDS in Zares sta propadli, prišla je Pozitivna Slovenija, zdaj pa je na tem prostoru očitno čas za Igorja Šoltesa in Mira Cerarja, priključiti pa se jima želi še Alenka Bratušek, ki se bržkone zaveda položaja, v katerem se je znašla. Ta ni dober, kajti ustvariti novo stranko že tako ni preveč enostavno in če  že imaš veliko prtljage iz svoje politične kariere, je še težje prepričati ljudi, naj te podprejo. Cerar ali Šoltes lahko prodajata le svojo pojavo in ljudem prepuščata, da v slabo definirano prazno posodo nalijejo pač kar si sami želijo in pri tem  oba lahko ostaneta pri splošnih rešitvah, s katerimi se lahko strinja večina.

Jasno postaja, da bosta Šoltes in Cerar zelo pomembna igralca na predčasnih volitvah. Kar se bo na levici, od radikalno socialistične do liberalno socialne godilo, bo boj za prezentacijo kandidatov kot rešiteljev. Skušalo se bo, podobno kot z Jankovićem in njegovo PS, mobilizirati ljudi za enim človekom, ki bo potem dobil dovolj podpore, da bo v novi koaliciji prevladoval tam z okoli 30%. Toda zgleda, da temu ne bo čisto tako. Kandidatov za kaj takšnega je namreč preveč in egoizem v slovenski politiki je tudi zelo velik, zato ne gre pričakovati pretiranega predvolilnega povezovanja. Zato se utegne zgoditi, da bo na koncu levica volitve za las zmagala in se bo znašla  v katastrofalni situaciji, ko bo 5 ali 6 strank moralo sestaviti koalicijo. Karel Erjavec in DeSUS sta v to številko že vključena.

Vladati toliko političnim strankam ni lahko. Jasno je, da bodo rešitve, ki jih bo skušal izpeljati predsednik vlade, pogosto blokirane. Več kot je strank, večja je možnost, da bo vse ostalo po starem. Ker se slovensko gospodarstvo popravlja, ker je v soseščini krize že skorajda konec in  prihajajo časi bolj ali manj anemične rasti tja do 2,3% letno, bo pritisk, da se nič ne naredi, le še večji. Posledica bo zaostajanje države, ki se bo razvijala, ampak ne tako hitro kot konkurenca.

To je, če bo levica zmagala. Razdrobljenost jo lahko namreč pokoplje in na oblast pripelje koalicijo pod vodstvom SDS. A tudi na desni strani političnega prostora ni vse lepo in prav. Nizka udeležba in rezultati volitev v EP, nam kažejo na problem mobilizacije tudi na tej strani. Ljudje so očitno naveličani in prihodnost bodo odločili tisti bolj aktivni, ki bodo pripravljeni iti na volitve.