V Ukrajini letala padajo z neba

Propaganda tako v ruskih, kot tudi zahodnih medijih, je po sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad vzhodom Ukrajine, prestavljena v višjo prestavo. Državljanjska vojna se medtem bije naprej in interesi velikih sil ostajajo enaki. Smrti skoraj 300 ljudi tega ne bo spremenila.

Se hočemo pogovarjati o sestrelitvi malezijskega letala, ali o državljanjski vojni in njenih številnih žrtvah? O čem se hočemo v primeru Ukrajine pogovarjati, nam namreč kaže, kakšnim interesom sledimo. Smrt nedolžnih je namreč dobro sredstvo za pridobivanje mednarodne podpore, sploh za ukrajinske oblasti, ki po umiku ruskih separatistov iz Slavjanska, niso sposobne doseči vojaškega preboja in imajo celo hude izgube. Uporniki so namreč tik pred tem, da na tisoče vojakov izolirajo med svojimi položaji in rusko mejo. Novice so za kijevske oblasti  prav strašljive, saj bi lahko izgubile celotne enote, po drugi strani pa je očitno, da nimajo uspeha pri mobilizaciji novih sil, saj bi sicer v boje lahko vrgle večje število vojakov. Še huje, zima je vsak dan bližje.

 photo ukrato_zpse95b5e06.jpg
Področje spopadov v vzhodni Ukrajini

V spopadih umirajo ne le vojaki in uporniki, ampak tudi številni civilisti. Ukrajinske sile, tako redne, kot pripadniki nacionalne garde, redno s topništvom obstreljujejo civilna področja in žrtev je veliko. Za zahodne medije te žrtve seveda niti približno niso tako pomembne, kot tiste na sestreljenem letalu, saj se ne vklapljajo v njihovo zgodbo o hudobnem diktatorju Putinu, ki s svojimi teroristi napada svobodno in demokratično Ukrajino, ki si ne želi nič drugega, kot živeti v blagostanju, kot pomemben zaveznik zahoda. Zato pa te žrtve vidijo ruski mediji in jih prikazujejo svojemu občinstvu.

Kar dobimo, sta dva povsem različna svetova, med katerima dialoga ne more biti. Grožnje s sankcijami samo še rušijo mostove in Ukrajina je zaradi tega vsak dan globlje v vojni. Jasno je namreč, da si ZDA želijo nadzor nad vso Ukrajino in pri tem zlorabljajo evropske zaveznike, ki razen nekaterih vzhodnih Evropejcev, resnično nimajo nobenega interesa v Ukrajini, Rusija pa tega ne more dopustiti, saj bi to pomenilo sovražno silo na njeni meji. Dolgoročno bi lahko pomenilo tudi širitev NATO pakta. Z ruskega stališča, so zahodne države do zdaj prekršile še vsako obljubo, ki so jo dale in so rusko šibkost po razpadu casino online Sovjetske Zveze izkoristile za širjenje svojega vpliva. NATO se je širil, na sporedu so bile barvne revolucije, Rusija pa je vedno bila slikana kot nasprotnik in sovražnik. Nič čudnega, če je v primeru Ukrajine ruska oblast postavila mejo, do koder bo še takšno obnašanje dopuščala. Vzela je Krim, v vzhodni Ukrajini pa začela podpirati ruske separatiste.

Razlog, da vzhoda ni takoj zavzela, leži v nedefiniranih mejah, v mešanosti lojalnosti prebivalstva in tudi v težavi, kako večje ozemlje integrirati v rusko gospodarstvo. Če bi delovali kot na Krimu, bi to pomenilo večje odhodke za podporo revnejšemu prebivalstvu na priključenem ozemlju.  Ruske oblasti so se očitno odločile, da je dovolj, če podpirajo ruske separatiste, vojaško pa ne posredujejo, medtem pa čakajo, da se Ukrajina zlomi. Ukrajinsko gospodarstvo je namreč v velikih težavah, za svoje delovanje bo država v prihodnje potrebovala veliko mednarodne denarne pomoči, to pa bo dobila le v zameno za obsežno privatizacijo in krčenje proračunskih odhodkov, kar bo množice pahnilo v še večjo bedo, na koncu pa bo treba plačati še za ruski plin. Kakor rečeno, zima je vsak dan bližje.

V vzhodni Ukrajini skorajda ne mine dan, ko uporniki ne sestrelijo kakšnega letala ali helikopterja.  Da so potniška letala letela nad vojnim območjem, kjer ukrajinska vojaška letala bombardirajo separatiste, ti pa jih sestreljujejo, je bilo zelo neodgovorno. Malezijsko letalo je imelo to smolo, da se je znašlo na nepravem mestu, ob nepravem času. Ne potrebujemo teorij zarot, kajti lahko se je zgodilo le to, da je sredi vojne vihre prišlo do pomote in so uporniki mislili, da so sestrelili ukrajinsko vojaško letalo. Primerno protiletalsko orožje so si že izborili iz rok ukrajinske vojske in ruske podpore niti niso potrebovali, vprašanje pa je, kako so njihove protiletalske ekipe usposobljene. Namreč, po poročilih, vedno več tankov, ki jih imajo na voljo, vozijo kar taksisti in tovornjakarji. Pomote so v takšnih razmerah povsem mogoče.

Na koncu sestrelitev malezijskega letala na terenu ne bo spremenila ničesar. Le prepad med Rusijo in zahodom se bo poglobil, samo malo več sovraštva bo, vojna v Ukrajini pa se bo nadaljevala. Uporniki namreč ne bodo položili orožja, ukrajinske oblasti pa vojno potrebujejo tudi zato, da bodo z zunanjim sovražnikom prekrile slabšanje razmer v državi. Rusija in zahod bodo medtem nadaljevali s podporo vsak svojim zaveznikom. Recept za ponovitev sirske tragedije, torej.

Znova je zmagala instant stranka

Fenomen Miro Cerar se ni sesul še pred volitvami in je vzdržal dovolj dolgo, da je na predčasnih volitvah v DZ zabeležil briljantno zmago. To kljub temu, da je vodilni in skorajda edini obraz stranke, ki je po njem dobila tudi ime, Miro Cerar, v soočenjih bil precej nekonkreten, stranka pa se niti ni mogla pohvaliti s kakšnim obsežnim programom.

Spet je zmagala instant stranka. Ker, četudi bi v Stranki Mira Cerarja trdili drugače, je temu res tako. Šlo je za nov uspešen projekt, tik pred volitvami pridobiti podporo med delom volilnega telesa, ki je v preteklosti volil LDS, zatem omogočil zmago Pahorjevi SD, na koncu pa v strahu pred zmago Janše še Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Za zmago je ob nizki udeležbi, ta se je ustavila pri polovici volilnega telesa, zadostovalo 300000 volivcev. Lahko bi rekli, da gre za sredino političnega prostora, ki jo je Cerar uspel iztrgati starim političnim strankam, od SLS-a na eni strani, ki ji zdaj kaže, da Državnega zbora ne bo videla od znotraj, do Židanovega SD-ja, ki je na koncu doživel hud poraz.

Miro Cerar je nastopil kot prazen kozarec, poslikan s podobami moralnosti, strokovnosti, pravičnosti in novosti, v katerega je del volilnega telesa, ki na politiko gleda precej potrošniško in rad menjuje izdelke, lahko nalil svoje želje. Ker se ni izpostavljal, ker ni dajal odločnih odgovorov, s katerimi bi se lahko komu zameril, je njegova podpora ostala vse do volitev. A po volitvah prihaja čas, ko se bo moral odločati in težko, da bo še dolgo imel visoko podporo. Vsaj od trenutka, ko bo dal privolitev za prvo prodajo podjetja v državni lasti, ko bo začel pogajanja z javnim sektorjem o znižanju zaposlenih, ali ko bo v zvezi s katerim njegovih poslancev izbruhnila kakšna afera. Kajti, težko da so vsi ti novinci bili pred volitvami dobro preverjeni in zelo možno je, da se med njimi skriva gnilo jabolko. Prav tako je jasno, da best online casino bo kljub morebitni gospodarski rasti in rahlemu nižanju brezposelnosti, veliko posledic gospodarske krize še ostalo in mnogi državljani bodo še naprej trpeli, zaradi česar jih bo minilo veselje nad novo vlado, v katero morebiti polagajo kakšne upe.

Po drugi strani Janez Janša in njegova SDS nista prazen kozarec. Sta precej poln kozarec, ki zaradi vse jeze, frustriranosti, napadalnosti in žaljivosti ne more več sprejeti novih volivcev. Poraz na teh volitvah je velik, je dokaz, da se z razdiralno politiko in predsednikom stranke v zaporu, v Sloveniji ne da zmagati. Očitno je tudi, da stranko zapušča del sicer zvestih volivcev, kajti kako drugače si lahko ob nižji udeležbi razlagamo tako slab rezultat? A namesto, da bi v stranki naredili globok premislek, zamenjali vodstvo in začeli svojo podobo graditi na drugačnih poduarkih, vztrajajo pri starem, kar lahko pomeni le, da bodo ostali na istem. Zmage sami tako ali tako ne bodo mogli nikoli doseči, anti Janša efekt pa bo vsakokrat mobiliziral njihove nasprotnike, da bodo šli na volitve in preprečili usreničitev svojih strahov.

Kje smo torej? Ujetniki med instant strankami na levici in sredini in radikalizirano vodilno stranko na politični desnici. Čeprav tega še pred kratkim ne bi mogel verjeti, me vedno bolj navdaja strah, da so politični strategi v tej državi dobro prepoznali tretjino slovenskih volivcev in jih lahko zdaj do neskončnosti manipulirajo v podporo vedno novim instant strankam. Ko se bo izpel Cerar, bo morebiti čas za Janeza Potočnika in tako naprej.

Brazilija pred koncem svetovnega prvenstva

Svetovno prvenstvo v nogometu v Braziliji se počasi končuje in razen tekomvanja smo lahko med, sploh pa pred prvenstvom, videli tudi veliko protestov tistih, ki bi denar namenjen za ta velik dogodek, raje videli porabljen v druge namene. Ti protesti so bili na čase zelo množični in prihajalo je tudi do nasilja, na koncu pa prvenstva le niso preprečili ali povzročili kakšnega škandala. Zdi se celo, da so na koncu Brazilci bolj jokali nad katastrofalnim porazom proti Nemcem, kot nad tem, da bi lahko bile milijarde $ namenjene v zdravstvo ali šolstvo.

Brazilija je država, ki je v preteklem desetletju doživela hiter napredek, tako da jo lahko zdaj upravičeno štejemo vsaj med srednje gospodarske sile. Pod predsedstvom predsednika Lule, je dobila levičarsko, a ne radikalno vlado, ki je veliko postorila tudi za revne in mnoge dvignila v večje blagostanje. Lula nikoli ni bil Chavez in programi njegove vlade so bili bolj zmerni, zato tudi Brazilija nikoli ni bila deležna takšnih napadov, ali celo možnosti državnega udara, kakor je to bilo v Venezueli. A njegova vlada, pa tudi vlada njegove naslednice Dilme Rousseff, je bila levičarska in težko bi jo obtoževali brezbrižnosti do revnih in nedejavnosti na področju šolstva in zdravstva in vsesplošnega razvoja države. Marsikaj je bilo postorjeno narobe, seveda, tudi raven revščine ostaja visoka in Brazilija je po BDP na prebivalca še vedno v nižji ligi, toda napredka zanikati ne gre.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sao Paulo

 

Zaradi tega so se mi obtožbe številnih protestnikov na račun vlade, da zapravlja denar, ki bi ga morala nameniti v druge namene, zdele nepravične. Projekt svetovnega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger čez dve leti, je bil zasnovan, podobno kot v Rusiji zimske olimpijske igre v Sočiju, kot predstava nove, boljše Brazilije, na katero bi lahko bili Brazilci ponosni. Nekaj je seveda želje po dobičku, po številnih obiskovalcih, turistih, investicijah, mnogo pa je povsem politične želje v svojih ljudeh vzbujati ponos in se v svetu prikazati kot velika sila. Skupna cena je ob vseh investicijah v lokalno infrastrukturo mnogo nižja od sredstev, ki jih država letno namenja v druge namene in še od lokalne infrastrukture bodo ljudje nekaj imeli.

Je šport za razvoj družbe pomemben? Je smiselno milijone $ letno dajati nogometašem, da se podijo za žogo, medtem ko povprečen rudar zasluži mnogo manj? Je upravičena vsa medijska pozornost, ki jo dosežejo olimpijske igre ali podvigi lokalnega nogometnega kluba, ali bi se morali mediji bolj ukvarjati z drugimi temami? Vse to so dobra vprašanja. Šport, veliki spektakli, velikokrat služijo za pasivizacijo množic. Namesto da bi protestirali proti slabim razmeram v mestu ali državi, se jočejo ali veselijo za svojo ekipo. Niso se sposobni zbrati na protestu proti avtoritarnemu voditelju, zato pa lahko ob nemogoči jutranji uri na letališču čakajo povratek svoje ekipe. To je res. A nekaj je tudi veselja do življenja. Do navijanja za svojo ekipo. Nekaj je tudi na sprostitvi, zabavi in ljudje  potrebujejo tudi to.

Seveda pa se je mnogo bolje kot šport spremljati, s športom ukvarjati.