Stoji za polomom ukrajinskih oboroženih sil ruska intervencija ali sposobnost lokalnih upornikov?

V zadnjem tednu so ukrajinske oborožene sile na jugovzhodu države doživele številne poraze, malodane polom, zaradi česar so uporniki zavzeli pristanišče Novoazovsk na meji z Rusijo, se približali mestu Mariupol, veliko ukrajinskih sil pa je obkoljenih, odrezanih od glavnine in podvrženih bombardiranju. Ukrajinci so zaradi tega takoj začeli vpiti o ruski invaziji, ki da je počistila z njihovimi silami. Kot dokaz so navedli zajetje desetih ruskih vojakov na svojem ozemlju, Američani pa so jim na pomoč priskočili s slabimi satelitskimi posnetki, ki naj bi dokazovali premik ruskih sil preko meje.

Pred mesecem sem pisal,
da bo Rusija kmalu morala sprejeti odločitev, ali posredovati v Ukrajini, ali upornike pustiti na cedilu. Premoč ukrajinske vojske v tehniki in številu vojakov je imela slej ko prej zlomiti upornike. Četudi je tem na pomoč prišlo veliko prostovoljcev iz Rusije, nekaj celo iz Srbije in zahodne Evrope in so po porazih ukrajinske vojske v plen vzeli veliko opreme, tako tankov, oklepnikov kot topništva, to ni moglo biti dovolj za obračun s celotno Ukrajino. Še več, tudi če je iz Rusija prišla oprema, so tudi zahodne države z vojaško in finančno opremo podprle ukrajinske sile. Ob razmerjih sil, po nekaterih ocenah 50000 ukrajinskih vojakov proti 15 do 25000 upornikom, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo večja mesta upornikov obkoljena in bo se ves odpor zgostil v uličnih bojih v Donecku in Lugansku.

Toda prišlo je drugače. Zakaj?

Podam lahko dva odgovora. Po enem je Rusija resnično izvedla omejen vpad na ukrajinsko ozemlje in uničila ali pognala v beg celotne ukrajinske enote. O pravi invaziji govoriti ne moremo, saj o tem ni nobenih dokazov in bi tudi prišla v večjem obsegu. Če bi Rusi v Ukrajino poslali primerno silo, jih ne bi nič ustavilo in bi kmalu prišli do Kijeva. Na terenu novinarji za kaj takšnega niso našli nobenih dokazov. Vse kar imamo, so trditve ukrajinskih oblasti, da se borijo z rednimi ruskimi silami, da jih ti obstreljejejo čez mejo in da so prav oni krivi za njihov poraz. Toda ukrajinskim oblastem po do zdaj videnem ne gre ravno zaupati. Imamo tudi pričevanje dveh britanskih novinarjev, da sta videla na ukrajinsko ozemlje zaviti nekaj deset oklepnikov.

Problem takšne razlage je, da se vsi strinjajo, da bi šlo za omejen vpad. Torej recimo, da je Putin ukazal tisoč vojakom, da podprejo upornike. Je možno, da bi tisoč ruskih vojakov, brez uporabe letalstva, samo z nekaj tanki, oklepniki in ob podpori topništva, preprosto pometlo z ukrajinsko vojsko? To se ne zdi ravno verjetno. Na boje bi imeli svoj vpliv, ampak nekaj deset tisoč ukrajinskih vojakov ne bi mogli zlomiti.

 photo ilov_zpsbc3bd4bf.jpg
Ukrajinske sile so v Ilovaisku padle v še en žep. Ubitih bi naj bilo do 500 vojakov. Za to katastrofo Kijev krivi rusko vojsko

Zato je po mojem bolj verjeten drugi odgovor. Kdor je spremljal dogajanje v Ukrajini, je lahko opazil, da so ukrajinske oborožene sile prav kriminalno slabo vodene. Razen prostovoljskih bataljonov, se zdi, da tudi niso motivirane za bojevanje. Na drugi strani so uporniki tako motivirani, kot odlično vodeni, s čimer nadomeščajo svojo šibkost v opremi in številu borcev. Ukrajinske oborožene sile so do zdaj vedno znova izvajale globoke prodore, s katerimi so skušale pretrgati povezave med večjimi uporniškimi mesti, predvsem med Doneckom in Luganskom, prav tako pa so upornike skušale odrezati od meje z Rusijo. Prodori so jim uspevali, ker je bilo upornikov premalo, da bi branili vsak odsek fronte, a kar se je zgodilo potem, je bilo da so Ukrajici obtičali, uporniki so jih obkolili in jih začeli uničevati s topništvom. Če kaj, potem je do zdaj bila to vojna žepov in Ukrajinci so vedno znova padali v past. Ko so bili žepi počiščeni, bodisi da so bili vojaki ubiti in ranjeni, so dezertirali, pobegnili v Rusijo, ali se uspeli prebiti iz obroča, so za seboj puščali ogromne količine orožja, s katerim so uporniki lahko opremljali nove enote.

Resnica je takšna, da Ukrajincem ne diši vojna in da prostovoljcev v ukrajinskih oboroženih silah ni veliko, proti mobilizaciji pa se je celo protestiralo. Ukrajincem ne primanjkuje orožja, ampak vojakov. Trdijo že, da se borijo proti Rusiji in branijo svojo svobodo, ampak večina v to ne verjame in ni pripravljena prijeti za orožje. Posledica je, da država ni sposobna na noge postaviti večje vojske in zato tudi nima rezerv. Zahodni mediji so sicer pred meseci lagali, da se množice prijavljajo v ukrajinsko vojsko, toda nobena laž ne more za dolgo prikrivati resničnega stanja. Ko se je tako po še eni ofenzivi, začela protiofenziva upornikov, so le ti doživeli velike uspehe. Bolje oboroženi, kot pred meseci, s hudo ranjenim ukrajinskim vojaškim strojem na drugi strani, so prodrli zelo daleč v nasprotnikovo ozemlje.

Ker niso hotele priznati, da izgubljajo proti domačim upornikom, ki si želijo samostojnosti, so ukrajinske oblasti začele krivdo valiti kar na rusko invazijo. Toda prisotnost rednih ruskih oboroženih sil je v Ukrajini morala biti precej majhna in sploh premajhna, da bi sama dosegla preboje. S tem se na laž postavlja trditve, da se proti Kijevu bori le peščica zapitih ruskih teroristov, medtem ko večina prebivalstva misli drugače. Na kratko, zelo verjetno je, da je nekaj ruskih vojakov udeleženo v bojih v Ukrajini, toda to je manjši del vzroka za uspehe upornikov.

 photo ukrheli_zps2c1f978f.jpg
Padel ukrajinski Mi 8

Še en vzrok za ukrajinske poraze se lahko skriva v notranih bojih v Kijevu. Pojavljajo se teorije, da je za slabim vodenjem operacij tudi poskus, prostovoljne bataljone, ki so polni skrajnih nacionalistov, prepustiti uničenju na bojišču, s tem pa se dolgoročno znebiti nevarne opozciije. Takšne, odkrito nacionalistične, zaradi česar jih uporniki imenujejo kar za fašiste. Možno je, da se za porazi skriva tudi takšna preračunljiovost.

Je Rusija z vojaško silo posredovala v Ukrajini? Če je, se je to zgodilo v omejenem obsegu, glavni razlog za poraze ukrajinskih oboroženih sil pa se skriva v njihovi lastni nesposobnosti in v veliki želji ruskega prebivalstva v regiji, da se podobno kot Krim, reši s potapljajoče ukrajinske ladje. Če hočete domačo primerjavo, se ukrajinske oborožene sile obnašajo podobno, kot se je JLA v Sloveniji in zaradi tega tudi ne morejo imeti posebnih uspehov.

Impotentna Evropa

Šibkost Evropske Unije in njenih držav članic je v teh časih boleče očitna.

Ko se v Siriji in Iraku pojavi skupina skrajnežev, pripravljena masovno pobijati pripadnike drugih religij, na pomoč pridejo ZDA. Nekatere evropske države imajo sicer na voljo tako zračne sile, kot omejene kopenske enote, sposobne posredovanja, ampak le te so majhne. Še bolj kot vojaška nepripravljenost te države pri delovanju v svetu omejuje politična paraliza. Če se tako IS v Iraku odloči pobiti vse kristjane, jih nobena evropska država, niti skupna Evropska Unija, ne bo ustavila.

A Irak in Sirija sta daleč. Na samih mejah Unije, na majhnem območju propadle države, divja vojna, ki je posledica zahodnega vmešavanja v njene notranje zadeve. Ta vojna je le simptom večjega spopada z Rusijo in kot takšna je lahko pokazatelj, kakšne grozote vse lahko pridejo iz brezobzirnega nastavljanja svojih ljudi na oblast v državah, za katere druge velike sile menijo, da so v njihovi interesni sferi.

A potem, Viktorija Nuland je rekla ‘jebi EU’ in ZDA so v Kijevu na oblast postavile svojega človeka, potem pa evropske zaveznike malodane prisilile v sankcije, ki kopljejo vedno večji prepad z Rusijo. Komu je to v interesu? Edino ZDA. Z vsakim korakom k novi hladni vojni, z gospodarskimi in diplomatskimi ukrepi in morebiti celo z oboroževalno tekmo, s posredno vojno v Ukrajini, države članice EU in druge evropske države, ki se postavljajo v boj z Rusijo, postajajo bolj odvisne od Washingtona. Politično nesposobne poskrbeti za svojo lastno obrambo in neodvisno zunanjepolitično držo, bodo prisiljene capljati za ameriškimi gospodarji.

Evropska Unija in njene članice se nahajajo v sila težkem položaju. Dejansko v najslabšem. Če bi Unija bila imperialni projekt in bi se Evropejci obnašali kot sila v vzponu, ki bo brezobzirno zavzemala nova ozemlja, se oboroževala, grozila, vodila vojne, izvajala sankcije, bi to pomenilo, da v ozadju stoji neka vizija razvoja. Imperialna, podobna ameriški. Potem bi recimo v Ukrajini v Kijevu na oblast skušali postaviti svojega človeka, zatem bi v državo poslali dovolj denarja, da bi jo dvignili z roba prepada in jo sčasoma spremenili v sestavni del svojega področja nadzora. Bilo bi grdo, a bi lahko delovalo.

Po drugi strani bi Unija lahko delovala kot neodvisna sila, ki bi se zavezala, da varuje svoje meje in ne provocira drugih velikih sil, niti se širi na ozemlja, kamor ni povabljena. Okrepila bi svoje obrambne zmogljivosti, da nikomur ne bi padlo na pamet z vojaško silo ogrožati njene interese, ustrezno bi spremenila sistem odločanja, da bi se bila pripravljena soočati z vsakršnimi grožnjami iz zunanjega sveta.

Toda Evropska Unija ni takšna. Čeprav je jasno, da so njeni voditelji in razni učenjaki prepričani v svojo modrost pri ustvarjanju skupne evropske hiše pa je jasno, da Unija ne deluje. Da bo takšna kot je, težko kdaj delovala. Da bo prej debatni klub, impotenten ob vsaki večji zunanji grožnji, nepripravljen varovati svoje skupne interese. Tudi največje države članice niso kaj na boljšem. So majhne in šibke in njihova teža na globalnem odru iz leta v leto pada. Velika Britanija velika sila? To si oni samo tako domišljajo. Nemčija? Gospodarsko močna, ampak vseeno ne tako zelo, da bi jo spoštoval še kdo drug, razen nekaj šibkejših držav v regiji.

Ker ni nekega močnega centra, ki bi odločal, ker niti ni prave delujoče povezave, so evropske države, članice EU in tiste zunaj, kakor Norveška, bolj kot ne prisiljene plesati, kakor igrajo drugi. Tako bo tudi v prihodnje. Zaradi česar nas je lahko strah za našo prihodnost. V Moskvi in Washingtonu nikomur ni mar, če se spremenimo v nerazvito in podrejeno regijo. Še celo to jim ni mar, če se spremenimo v bojišče v njuni vojni in služimo za topovsko hrano. Ne bodo žalovali, če bo Praga zgorela do tal, ali če bodo vsi Slovenci morali zapustiti svoje domove. Le preračunavali bodo, kako najbolje zaščiti svoje interese in povečati svojo moč. Ne verjamete? Saj Ukrajina tudi ni na drugem planetu, tudi tam živijo ljudje, ki si želijo boljšega življenja, ki niso kaj posebej drugačni od povprečnega Nemca ali Francoza, a so zdaj na njenem jugovzhodu vsak dan deležni bombardiranja in spopadov. Mesta in vasi gorijo, ljudje umirajo, bežijo ali se skrivajo po kleteh. To se rado zgodi tistim, ki so šibki in nezmožni preprečiti zunanje vmešavanje.

Da bi imeli mir in stabilnost, moramo zgraditi močno skupno hišo. Evropska Unija se mora spremeniti in postati resnično neodvisna velika sila.