Sploh vedo, kaj delajo?

Od terorističnega napada na ZDA, enajstega septembra 2001, je minilo že več kot trinajst let, a vojna proti terorizmu se še kar nadaljuje. Vmes so ZDA bombardirale že za dolg seznam držav, ponekod s kopensko vojsko strmoglavile stari režim in izvedle okupacijo, drugod izvajale napade z brezpilotnimi letali, spet drugje z denarjem, urjenjem in orožjem podpirale lokalne oblasti. V Iraku se je ameriška zasedba že končala, a se zdaj zdi, da bo za zmago nad skrajneži potrebna vsaj omejena kopenska operacija, če ne celo kaj večjega. V Afganistanu se število tujih sil zmanjšuje, a nikar misliti, da to pomeni poraz Talibanov. Ti se že pripravljajo, da znova prevzamejo oblast.

V resnici to tako imenovano vojno proti terorizmu vodi ena sama velika sila, ZDA. Drugi so le priročni zavezniki, ki se niti ne trudijo preveč, razen da pošiljajo omejene sile. Večji pošljejo več, manjši manj, najmanjši, kakor Slovenija, se samo podpišejo na kak seznam. Mislili bi si, da v Washingtonu vedo, kaj delajo in da imajo načrt za končno zmago. Ne, da bi naivno verjeli, da je ta načrt v korist prebivalcem držav, kot so Irak, Libija, Sirija, ali celo sveta. Ne da bi verjeli, da je ta načrt v korist prebivalcem ZDA. Da je mogoče celo nek mračen, zloben načrt, ampak načrt vseeno. Bolj se zdi, da gre za serijo potez brez globljega premisleka, posledico notranje političnih bojev, pritiskov različnih lobijev, verske, ideološke zaslepljenosti, potrebe po vzdrževanju globalnega imperija, strahu. Racionalnega premisleka še najmanj.

Ali kot sem slišal po radiu in z veseljem delim: Zdi se, da so voditelji ZDA podobni slabemu igralcu šaha, ki sicer ve, da hoče na koncu zmagati, a ni sposoben posledic svojih dejanj predvidevati nekaj potez v naprej in po šahovnici samo premika figure, kakor mu je tisti hip pač všeč.

Spomnimo se: ZDA so najprej Afganistan, potem pa Irak, zavzele pod pretvezo vojne proti terorizmu, predvsem bin Ladnovi Al Kaidi. Pri tem so si v primeru Iraka pomagale z lažmi, pretirale nevarnost iraškega programa za razvoj orožja za množično uničevanje, celo površno povezovale iraškega diktatorja Huseina z Al Kaido, vse, da so nabrale koalicijo voljnih in zasedle državo. Načrt v ozadju je verjetno bil, polastiti se pomembne države, iz nje narediti oporišče, si pri tem pomagati z obilnim naftnim bogastvom, ki bi jim padlo v roke. Zatem bi na vrsto prišle druge države, predvsem Sirija in Iran. Pri tem so videli le to, prvo potezo, ne da bi se zavedali, kaj bo prišlo potem.

Ko so razpustili iraško vojsko, so se novi uporniki hitro polastili orožja, okrepili so se tudi skrajneži, ki jih je prej režim držal na kolenih. Prišlo je do sunitskega upora, medtem ko so šiiti in v ozadju Iran, izkoristili razmere in se po čisto demokratični poti dokopali oblasti. ZDA so, da bi zavzele Irak, večji del le tega preprosto podarile Iranu. Vojna, ki je sledila, je načela sloves ameriških oboroženih sil, pri tem pa stala ogromno denarja. Konec zgodbe, čeprav ne zares, ZDA so Irak zapustile, šiiti v Bagdadu so zavladali, Kurdi so zaživeli bolj ali manj samostojno, v sunitih pa je tlelo nezadovoljstvo.

 photo regio_zpsc9382b3a.jpg

 

In je prišla sirska tragedija. Kot posledica regionalnega gibanja, so tudi v tej državi mnogi povzdignili glas proti diktatorju, na kar se je ta odzval z represijo. Sčasoma so se protesti sprevrgli v nasilje in v državljanjsko vojno. Zarisale so se fronte, pri čemer so se med uporniki znašli tako zmerneži, kot tudi skrajneži. V Washingtonu so podobno kot v Libiji, zaznali priložnost, da na hitro zavladajo še eni državi. Spet niso razmišljali nekaj potez naprej, ampak samo eno. Bilo je tako mamljivo premakniti tistega konja. Državljanjska vojna se je nadaljevala in v uporniškem taboru se je razvila zelo velika pošast, ki jo danes imenujemo Islamska država. V nekem trenutku so ZDA grozile, da bodo v državljanjsko vojno posegle z letalskimi napadi na režimske cilje. Le nekaj korakov je bilo do tega, da bi ZDA postale letalstvo teroristov, prav tistih teroristov, ki jih bombardirajo zdaj. Če so prej podpirale borcec za svobodo, so se zdaj zgrozile, da se njihovi državljani hodijo borit v Sirijo. Čeprav možnosti vedeti, za koga se ti ljudje pravzaprav borijo, nimajo veliko.

Skrajneži so zavzeli velike dele vzhodne Sirije in zahodnega Iraka. To se ni zgodilo nepričakovano, čez noč. Ta možnost je bila prisotna vse od trenutka, ko so zahodne in arabske sile začele podpirati upornike. Moder analitik bi to lahko predvidel. Moder voditelj, kakršen Barack Obama in ljudje okoli njega očitno niso, bi to lahko upošteval in svoje delovanje prilagodil nevarnostim. To se ni zgodilo. In tako se vojna nadaljuje.

Odgovor na vprašanje, ali voditelji ZDA, tudi naši lokalni voditelji, večino časa vedo, kaj delajo, se skriva v njihovi povprečnosti. Ne obstaja neka skrivna izobraževalna ustanova, kjer bi se rojevali vodilni politiki, za katero večina ne bi vedela. Ni nekega posebnega znanja, ki bi jim bilo predano. Če se pravo poznavanje razmer kje nahaja, je to na nižjih ravneh, pri raznih analitikih in poznavalci, ki se vsak dan ukvarjajo s kakšno regijo, ideologijo, itd… Politiki so politiki. Njihova največja moč je v prepričevanju ljudi, da jim zaupajo, da jih volijo, da jim sledijo. Je v poznavanju institucij lastne države in poti, kako napredovati proti vrhu in si pridobivati koristi zase. Ne v tem, da bi za tragedije na drugem koncu sveta imeli pripravljene rešitve. Celo zmožnosti igrati velike geopolitične igre večina nima, razen kakšen Vladimir Putin.

Dobro je, da si zamislimo črn scenarij razvoja dogodkov v tej tako imenovani vojni proti terorizmu. Obstaja namreč možnost, da Islamska država ne bo poražena, da bo vztrajala podobno, kot Hamas vztraja v Gazi, da bodo Talibani znova zavladali v Afganistanu, da bosta padla tako Jemen, kot Libija, da bo v Egiptu prišlo do državljanjske vojne, ko bodo skrajneži začeli svojo revolucijo izvažati še tja. Velikega kalifata, kakršnega si želijo v IS, bržkone ne bo, lahko pa nastane ogromno nestabilno območje, ki bo vir nasilja, terorizma, beguncev. Modri voditelji bi se na tak scenarij pripravili. Toda na žalost, takšnih ni ravno videti.