Vojsko na ulice? Ne hvala

Po terorističnem napadu islamskih skrajnežev v Parizu, so francoske oblasti na ulice poslale vojsko, da varuje ključne objekte. Postavili so jih pred sinagoge in poslali po ulicah, da bi s svojo prisotnostjo ljudem dajali občutek varnosti in odvračali napade. Po policijski operaciji v Belgiji, v kateri sta bila ubita dva skrajneža, ki sta se vrnila iz Sirije, je enako naredila tudi belgijska oblast.

Gre predvsem za simbolično dejanje, saj vojaki ne bodo preprečili nobenega terorističnega napada, razen če se zabarikadirajo in streljajo po vsem kar se premika. Iraška vojna, kjer ogromna prisotnost vojske ni preprečila nenehnih samomorilskih napadov, nam je lahko v dokaz. Sploh pa proti terorizmu morajo delovati policisti in obveščevalne službe, ki so tudi najbolje pripravljeni za takšno delo.

Razumljivo je, da se oblasti odločijo svoje državljane prepričevati, koliko v resnici skrbijo za njihovo varnost, s tem da na vidna mesta pošiljajo vojake. Toda to je le PR, delo na odnosu z javnostmi in nima nobene druge vrednosti. Še več, je korak k militarizaciji, k večji vlogi vojske v notranjih zadevah države. Obstaja razlog, da države ločijo med oboroženimi silami, ki skrbijo za red navznoter, torej policijo in med oboroženimi silami namenjeni vojni proti zunanjim sovražnikom. Prvi morajo sobivati z ljudmi, ki jih varujejo, zato se po svetu ne vozijo s tanki in ne streljajo vsepovprek (razen v ZDA). Drugi so namenjeni vojni, ubijanju sovražnikovih vojakov in zato tudi niso tako izurjeni za sobivanje s prebivalstvom, ki jih sovraži.

Ko vojake torej silimo, da doma delujejo kot neke vrste policija, le da bolje oborožena, jih silimo da prevzemajo delo, ki jim ne pripada. Za notranji red je pristojna policija in po državah članicah Evropske Unije, v Franciji, tudi v Sloveniji, je ta glede na obseg grožnje, čisto dovolj obsežna in sposobna.

Res je, da obstaja velika grožnja terorisitčnih napadov, da smo v vojni z islamskimi skrajneži, s katerimi ne more biti dialoga, a te grožnje ne bi smeli pretirati. Ni nevarnosti, da bodo jutri pripadniki Islamske Države začeli prevzemati nadzor nad francoskimi mesti, ali da se bodo po Veliki Britaniji vsakodnevno razstreljevali samomorilski napadalci. Mediji širijo vse preveč strahu, skoraj zagotovo, ker jim je to v interesu in se tako lažje usmerja množice, ki bi drugače lahko ogrozile prevlado elit.

Paziti moramo, da ta strah ne bo izgovor za krepitev države nadzora, ki je že tako premočna. V zameno za varnost zamenjati svobodo je neumnost. Vojska na ulicah, vdori v zasebnost posameznikov, nadzorne kamere vsepovsod, neomejeno delovanje obveščevalnih služb, vse to ni pot v boljši jutri, ampak v nočno moro.

Protesti v Nemčiji le še en odraz globokih težav zahodnega sveta

Po nemških mestih se zbirajo množice in protestirajo proti islamizaciji zahoda. Gibanje Pegida, slednje je kratica za ‘Domoljubne Evropejce proti islamizaciji zahodnega sveta’, je le še en odraz več, globokih težav zahodnega sveta. Ali kot je napisal nekdo, Pegida je napačen odgovor na pravo vprašanje. To pa vprašanje pa se glasi, zakaj nam gre tako slabo.

Jasno je, multikulturalizem, kakor je zasnovan, ne deluje. Kar imamo, je družba getov, več različnih skupnosti znotraj držav, ki živijo ena mimo druge. Turki v svojem getu, Maročani v svojem, Poljaki v svojem, večinsko prebivalstvo pa se z večanjem odstotka priseljencev vedno bolj spreminja v le še eno od skupnosti. Namesto asimilacije, razpad. Namesto nacionalnih držav, večnacionalne. Namesto skupnih vrednot, različne. Toda bilo bi napačno strah pred tujci, pred spremembami, imenovati za glavno vprašanje, na katerega bi morali odgovarjati. Nacionalizem smo poznali v preteklosti in ga bomo tudi v prihodnosti in z radikalno različico se da ustrezno spopasti. Večja težava je v tem, da živimo v svetu, v katerem prevladujoče politične, gospodarske, medijske, intelektualne elite, niso sposobne ponuditi ustreznih odgovorov vedno večjemu številu ljudi. Na kratko, živijo v svojem svetu, ki se ne stika več s svetom večine.

Ogromno mladih ljudi ne vidi več pozitivne prihodnosti, nima upanja. Vladajoče elite jim niso sposobne dati vizije razvoja, razen površnega materialističnega blagostanja, ki pa ne prinaša sreče in še to bogastvo lahko dosežejo le, če so zmagovalci v tekmi na vrh. Večina je poražencev, sploh vedno več mladih moških, katerim izginjajo tradicionalna industrijska delovna mesta in za ženskami zaostajajo v izobraženosti. Nikar se slepiti, da na vrhu še vedno prevladujejo moški. Ti so povsem drug razred, kot vaš navaden tip iz predmestja nekoč industrijskega mesta, slabo izobražen, nezaposlen ali zaposlen na delovnem mestu z nizko plačo, zasvojen z video igrami in pornografijo. Svoj čas s prijatelji zapravlja za pijančevanje, ne za izobraževanje. Na drugi strani imate ženske samohranilke, ki se morajo zanašati na socialno državo, da skrbi zanje, ker odsotni očetje njihovih otrok niso več sposobni plačevati preživnine. Imate ogromen odstotek mladih ljudi, ki nimajo skoraj nič delovne dobe, čerpav so dobro izobraženi, ki morajo živeti pri starših, da sploh preživijo. Imate družine, kjer oba starša komaj prideta iz meseca v mesec, ker prejemata minimalne plače, se pravi, revne zaposlene, ki z grozo razmišljajo o času, o bodo morali v pokoj in bodo prisiljeni živeti še z manj. Še bi lahko našteval vse izključene skupine, ki se uvrščajo med poražene v tekmi za vedno več bogastva, a to bi zavzelo preveč prostora.

 photo pegida_zps5a4d0bbd.jpg

29% Nemcev podpira proteste

To je recept za porast alternativ. Nekateri se gredo borit za IS, drugi protestirajo proti tujcem, tretji za vse krivijo feminizem. Prevladujoči mediji in politične, intelektualne elite, teh ljudi ne morejo več spremeniti, ker so se ti že zdavnaj naučili, da jim lažejo v svojo korist, da jih zlorabljajo za svoje cilje, da skušajo utišati vsako drugačno razmišljanje. Razliko med tem, kar vsakodnevno bruhajo mediji in razni strokovnjaki in med tem, kar misli vedno več ljudi, lahko vidite med teksti v medijih na spletu in komentarjih spodaj. To sta dva različna svetova. Vse kar prevladujočim medijem še ostane, je fasada, s katero prikrivajo resnično stanje. Upanje, da bo utišanje različnih alternativ, od Sirize na levi, Marine le Pen na desni, islamskih skrajnežev nekje pri vhodu v pekel, anarhistov in libertarcev, ohranilo status quo. Da bodo z dovolj vpitja večino na volitvah prepričali, naj podprejo iste stare politične sile, ki vladajo že tako dolgo. Da bodo z napadi razgnali množice tistih, ki zahtevajo drugačno prihodnost.

Toda to ne more uspevati v nedogled.

Ne napadati drugače misleče, ne glede na to, kako radikalno drugačna mnenja imajo, ampak poslušati in skušati popraviti stanje, da se bes ne bi povečeval, je odgovor. Z Islamsko državo ne moremo sodelovati, moramo jo uničiti, vsekakor, ampak zavedati se moramo tudi, da je ta združba nastala tudi zato, ker so naši voditelji ustvarili pogoje za njihovo krepitev. Spremeniti moramo torej zunanjo politiko, ki cele države spreminja v ruševine. Ravnati moramo tako, da toliko muslimanov ne bo mislilo, da so resnično žrtve križarskega pohoda in da je celo plemenito iz Evrope odriniti v Sirijo ali Irak in se tam boriti. Za tujce ne smemo zapirati meja, a po drugi strani moramo narediti vse za asimilacijo in vključitev tistih, ki prihajajo. Ljudje se morajo mešati med seboj, se spoznavati, sodelovati, ne pa sovražno zreti drug na drugega. Pridno delo mora biti nagrajeno, ne glede na to, kdo ga opravlja, diskriminacije ne sme biti. Na vrednotah, ki so zaslužne za uspeh zahodnega sveta, moramo vztrajati. Na svobodi, enakopravnosti. Zagotoviti moramo pogoje, da bo velika večina posameznikov zmogla najti svoje mesto v svetu, da bo imela zaposlitev in tudi dovolj sredstev za človeka vredno življenje. Da bodo ljudje imeli dostojanstvo in se ne bodo bali prihodnosti. Da bodo lahko delali na večjih projektih, kot samo na zadolževanju za naslednje počitnice na morju. Da se ne bodo bali, v kakšnem svetu bodo živeli njihovi otroci.