Ujetniki Janeza Janše

To kar pišem, se zdi zlajnano, že stokrat prezvečeno in povedano, kakor bi prepisoval kak starejši tekst, ker tako razmišlja več komentatorjev in še več ljudi, ki nimajo nikoli namena svojih misli preliti na tipkovnico. Da smo ujetniki enega človeka, ki je s svojo prisotnostjo, s svojimi dejanji in obnašanjem, slovensko politiko zabetoniral tako zelo močno, da se slovenska država in družba ne moreta normalno razvijati. Da smo ujeti v labirintu, iz katerega ne najdemo izhoda in da bo tako ostalo vsaj tako dolgo, dokler bo ta oseba soustvarjala naš vsakdan. Beseda je o predsedniku največje opozicijske stranke, Janezu Janši.

Pred dnevi je Večer takole poročal o njegovi reakciji na nevročitev sodnega pisanja s strani specializiranega državnega tožilstva: “Ta pošta mi še ni bila vročena. Imam dilemo sprejeti pošiljko, ki prihaja iz hiše korupcije,” je dejal Janša in nadaljeval: “Preden se odločim, da sprejmem okuženo pošiljko iz hiše korupcije, si bom nataknil rokavice.”

Tisti mediji, ki niso pod nadzorom Janeza Janše in teh je večina, naj bi bili krivci za kampanjo sovraštva, s katero ga ves čas prikazujejo za sovražnika številka 1, v ljudstvu zbujajo obsedenost z njegovo osebo in ga skušajo skupaj s pravosodjem popolnoma diskreditirati in uničiti. Resnica, če bi verjeli kakšnemu Reporterju ali Demokraciji, bi naj bila v posesti velikega junaka slovenske osamosvojitve in edinega pravega borca proti ostankom komunističnega totalitarizma, ki še vedno prežemajo vso družbo. Vse te temne sile bi naj nenehno slikale napačno sliko o voditelju politične opozicije in ga celo skušale po krivici vtakniti v zapor. Toda težava je v tem, da si zgornjih besed nihče ni izmislil, prav tako ne levih fašizmov, zombijev in prdcev iz Murgelj. Janez Janša je sam tisti, ki skorajda vsakodnevno, zadnje čase zelo pogosto na twitterju, svojim nasprotnikom ponuja strelivo, s katerim lahko streljajo po njemu. Ni potrebna nobena manipulacija, da se ga očrni v očeh večine. Dovolj je samo povzeti njegove besede.

Kar je Janši uspelo, je okoli sebe ustvariti kult osebnosti, ki deluje v obe smeri. Njegovi sopotniki v stranki in tudi širše na politični desnici si ne drznejo izreči besede kritike čez njegovo delovanje, v strahu da bodo potem izločeni ali celo tarča pogroma. Njegovi nasprotniki se po nepotrebnem ukvarjajo z grožnjo njegovega prevzema oblasti in jih je zato lažje zmanipulirati, da volijo njegove nasprotnike, kakršnikoli že ti so. Recimo instant stranke.

V normalnih razmerah instant stranke ne bi mogle uspevati. Imate ljudi, ki so morebiti res že pustili vtis v gospodarstvu ali v akademskih krogih, ki so naslikani kot naslednji rešitelji, a nimajo ne organizacije, ne politične stranke polne kadrov, s katerimi bi lahko uspešno vladali, kaj, morebiti še programa nimajo napisanega. Vseeno jim uspe v zelo kratkem času zelo veliko volivcev prepričati, da jim zaupajo svoje glasove. Da, veliko lahko naredijo mediji, ampak ni tako preprosto mobilizirati množic, tam okoli 30 % vseh volivcev, ki se udeležijo volitev, da podarijo glas novim obrazom. Da kaj takšnega uspe, potrebujete nekaj, kar jih straši, kar jih odbija, zaradi česar so pripravljeni glasovati proti, samo da ne bi bilo še slabše. Nekaj, kar jim olajša naivno vero, da bo nov obraz vendarle prinesel boljše čase, čeprav tega novega obraza v resnici niti ne poznajo dobro in ne morejo presoditi, kaj jim bo prinesel. Ali koga bo postavil na mesta ministrov.

Z instant strankami je zelo lahko ohranjati status quo. Pomislite, tudi če bi se vanje včlanjevali pošteni ljudje, z željo, da delovanje države spremenijo na bolje, bi se soočili s problemom, da gre za novince, ki morajo najprej spoznati sistem, da bi ga lahko potem spreminjali. Za kar je potreben čas, ki ga pa v politično nestabilni Sloveniji, kjer smo se očitno zaljubili v predčasne volitve in v velike izgube vladajočih po prvem mandatu, ni veliko. Nič čudnega, če se potem ne more veliko spremeniti.

Razmere na političnem prizorišču so pravzaprav groteskne. SDS se zdi polna klonov Janeza Janše, ko njeni vidni predstavniki slepo ponavljajo stališča svojega vodje. To je stranka, ki lahko na volitvah doseže do 30%, a se potem mora soočiti z iskanjem zaveznikov, kar ni enostavno delo. Več je možnosti, da ji pri tem spodleti, kot uspe. S svojo skrajnostjo v roke svojih nasprotnikov poganja množice volivcev, ki na tako imenovani levici potem skačejo iz vlaka na vlak, v norem upanju, da bodo enkrat le izvolili pravega. Medtem ko se maske menjavajo, sistem v ozadju ostaja enak in državljani so upravičeno razočarani. Vse kar je potrebno za stranke tako imenovane levice ali centra je, da razobesijo zastavo, na kateri piše ‘nisem Janša’ in zmaga jim je skoraj zagotovljena. Programi in resnične spremembe pri tem izgubljajo na veljavi. Politiki prihajajo in odhajajo, Janša in zastoj naše Slovenije pa ostajata.

Resnica je, da mora Janez Janša v dobro Slovenije zapustiti politiko in ga mora zamenjati bolj zmeren voditelj politične desnice. Na tak način bodo končno odprta vrata zmagi politične desnice in reorganizaciji na politični levici, ki bo odplaknila vse tiste, ki so jih polna usta socialne države, nacionalnega interesa in napredka, v resnici pa delajo na tem, da vse ostane enako, še najmanj pa zastopajo najšibkejše v družbi. Dobiti moramo izvoljive alternative, med katerimi bodo volivci lahko odločali, ne da bi se vsakokrat bali, da bodo pomagali ustoličiti diktaturo, če ne bodo glasovali proti enemu politiku. Potrebujemo politične stranke, ki zgodovine ne bodo zlorabljale za obračunavanje s trenutnimi nasprotniki, ampak bodo skušale resnično doseči pomiritev, pokopati mrtve in preteklost pustiti za seboj. Potrebujemo ljudi, ki bodo kritični do delovanja državnih sistemov, a ne bodo do njih žaljivi. Ki jih bodo skušali popraviti, da bodo delovali v korist vseh državljanov, ne pa jih ali povsem osmešiti, ali si jih podrediti.

Glejte, nikoli si ne bomo enotni. Imamo različne poglede na svet, imamo različne vrednote. V parlamentarni demokraciji se te razlike prenašajo v politični prostor. To bo z nami ostalo. Toda obstajajo meje, ki jih ne bi smeli prekoračiti, paziti moramo, da se ne širi sovraštvo in spodkopava samo delovanje države. Janez Janša je na žalost vse te meje že zdavnaj prestopil in s seboj potegnil veliko Slovencev. Mi pa potrebujemo politike, ki se bodo sicer med seboj spopadali, a pri tem pazili, da se njihovi spopadi ne zažrejo v samo družbo do te mere, da ljudje začnejo živeti drug mimo drugega.

SD na razpotju

Jasno je, da mora v koaliciji, kjer ena politična stranka in večji del njenih volivcev nasprotuje privatizaciji, druga pa se pozicionira na sredino in privatizacijo podpira, prihajati do trenj. Prav zato se zdi, da je afera Veber, ko je obrambni minister naročil vojaški obveščevalni službi, naj naredi analizo tveganja prodaje Telekoma, bolj kot primer nedovoljenega poseganja vojaškega na področje civilnega, le še en odraz boja za in proti privatizaciji.

Kako naprej za SD? Jasno je, da večina medijev, politikov, komentatorjev, njihove možnosti ocenjuje ne na podlagi resne analize, ampak na podlagi svojih želja. Tisti, ki hočejo ohraniti stabilno vlado, ali nadaljevati s privatizacijo, jih strašijo s propadom, če gredo v opozicijo, z izgubo podpore med volivci in tako dalje. Tisti, ki nasprotujejo privatizaciji in jim ni všeč instant stranka SMC, za katero se zdi, da kakšnega posebnega programa še do danes nima, menijo, da je s podporo ministru Vebru modro vztrajati do konca, tudi če to pomeni izstop iz koalicije. Navsezadnje lahko sodelovanje v takšni koaliciji stranki na dolgi rok samo škodi. Veliko je tudi govora o ZL, kot levi konkurenci, ki SD pobira podporo. Če SD ostane v koaliciji se bo to seveda nadaljevalo, saj bo prisiljena v kompromise in jih bo socialnodemokratski del volilnega telesa imel za izdajalce. Če se SD premakne v opozicijo, to še ne pomeni avtomatsko, da lahko s tem to grožnjo nevtralizira. V svojih stališčih je že lahko bolj radikalna, toda po drugi strani je za uspeh SD pomembna tudi privlačnost na sredini političnega prostora, kar je pred leti s svojo zmago že dokazal Borut Pahor.

SD je na razpotju in mora dobro premisliti o svoji nadaljnji poti. V preteklosti jim njihova drža “odgovorne” stranke ni koristila, saj so tako zamudili zmago, ko so predolgo vztrajali v koaliciji z Jankovićevo PS, čeprav so jim javnomnenjske ankete kazale tam okoli 30% podpore. Če bi casino online tedaj izbrali korist stranke pred koristjo države, bi bili danes bržkone v boljšem položaju. Slovenija pa tudi ne bi bila v slabšem. Pri tem je jasno, da v teh razmerah drža “odgovorne” stranke pomeni bržkone le priklanjanje podpornikom ekonomskega liberalizma, podpora privatizaciji in nadaljnji razgradnji države. Vsaj po mnenju velikega dela medijev. V takšnih razmerah bo seveda vsakršna poteza, ki bi stranko vrnila k njenim osnovam, pospremljenja z negodovanjem, ampak SD se s tem ne sme pretirano ukvarjati, če noče izgubiti svoje ideološke duše. Če se ji to zgodi, je skorajda bolje, da se preimenuje in prepusti svoj prostor Združeni levici.

Prav pojav ZL je ključnega pomena za premislek v SD. Namreč, ne le v Sloveniji, tudi drugod po Evropi, se dogajajo veliki premiki, ki tradicionalne socialne demokracije puščajo v ruševinah, na njihovo mesto pa stopajo bolj radikalne sile. Socialne demokracije so namreč v preteklosti naredile korak proti sredini, na znamenito tretjo pot, da bi tako lahko še naprej dosegale dobre rezultate na volitvah. Bolj radikalne dele svojih programov so v imenu boja za politično sredino raje opustile in nekaj časa je kazalo, da je to modra poteza. Toda časi so se spremenili. Predvsem nespretno reševanje gospodarske krize na stari celini, vztrajanje pri nedelujočih receptih zategovanja pasov in privatizacije, so radikalizirali velike dele prebivalstva in pojavila se je priložnost za prihod novih političnih sil. Siriza ali ZL, imena so nepomembna, v bistvu gre za restavracijo starih socialnih demokracij, celo komunističnih strank, tam nekje iz obdobja pred Margaret Thatcher.

SD se nahaja nekje med Scilo in Karibdo, med radikalno alternativo na levi in potrebo po nagovarjanju politične sredine in vsaka poteza je v takšnih razmerah tvegana. Odgovori niso enostavni. Po eni strani slabe razmere po Evropi številne volivce silijo k iskanju alternativ, po drugi strani do nekega blagega okrevanja vendarle prihaja, s čimer se krepi zaupanje tistih, ki od tega okrevanja nekaj imajo in takšni bodo potem bolj pripravljeni podpirati stranke, ki jim bodo obljubljale stabilnost. Ali bo Slovenija med tistimi, ki se bo v prihodnje razvijala hitreje, ali pa bo potisnjena na periferijo, kjer bo le kolonija, kot kakšna Grčija nemškemu centru, še ne vemo natančno. V prvem primeru se SD splača vztrajati nekje pri sredini, tudi v koaliciji za ceno zamenjave njihovega obrambnega ministra,  v drugem je potrebna bolj radikalna politika, da jih ZL popolnoma ne spodnese.