Invazija migrantov v Evropo

Imamo dva pogleda na povečan pritok migrantov v Evropo.

Za ene so to begunci, ki bežijo ali iz vojnih žarišč v soseščini, ali iz revščine slabo razvitih držav, ki jim niti mir ne pomaga, da bi za svoje prebivalce dosegle vidnejše blagostanje. Kot takšni so vredni sočutja, saj bežijo pred bedo ali celo smrtjo in naša odgovornost je, da zanje poskrbimo, da jih ne pustimo umreti na poti v zanje obljubljeno deželo, da preprečimo, da bi se utapljali v Sredozemlju.

Za druge so to migranti, ki prihajajo izkoriščati radodarne države blagostanja na severu in zahodu Evrope, s seboj pa prinašajo zaostale poglede na svet. So vojaki drugačne civilizacije, ki bo, če bo šlo tako naprej, do temeljev spremenila podobo Evrope, zaradi česar jih je treba ustaviti, jim preprečiti priseljevanje. Sočutje je lahko pogubno.

V obeh pogledih je nekaj resnice.

Najprej moramo na ljudi, ki prihajajo v Grčijo, Italijo in Španijo, da bi se potem raztresli po vsej Evropi, nehati gledati kot na enotno skupino.  Niso vsi pripadniki ene religije, niso vsi pripadniki ene nacionalnosti. Imajo različne zgodbe in različno motivacijo, da prihajajo. Niso vsi sunitski muslimani, recimo. Niso vsi iz Sirije. Med vsemi temi množicami so pripadniki različnih religij, različnih nacionalnosti, govorijo različne jezike, nekateri so verni, drugi ateisti, tretji istospolno usmerjeni, četrti pripadniki Islamske države. Večina, bi lahko trdili, je čisto normalnih ljudi, ki so jih razmere doma pognale v beg, v iskanje boljšega življenja. Kaj je v tem tako narobe? Tudi naši predniki so se selili, mnogi čez ocean, v takrat bolj privlačne dežele. Mnogi od teh so šli, da bi ubežali revščini. Nekateri, ker se je po divjanju vojne spremenil politični režim in so se bali.

Ali jih imenujemo za begunce ali migrante, je nepomembno. Ti ljudje prihajajo in moramo se soočiti z njihovo prisotnostjo. Preseljevanje ljudi je nekaj povsem normalnega, s seboj pa ne nosi vedno le dobrih ali slabih lastnosti. To so lahko namreč tako zdravniki in inženerji, kot kmetje in delavci, posamezniki pripravljeni na prilagajanje, kot tudi takšni, ki se nočejo na noben način spremeniti. Vsaka družba ima določeno mero sposobnosti, da te ljudi sprejme, ne da bi pri tem prihajalo do nelagodja med domačini, ali do porasta podpore nacionalističnim skupinam, nastanka getov s tujci in celo do nemirov. Veliko vprašanje, ki si ga morajo zastaviti Evropejci je, koliko ljudi lahko sprejmejo, kako te ljudi vključiti v vsakdanje življenje, ne da bi prihajalo do pretiranega nasprotovanja med imigranti in domačini, kje potegniti mejo med spoštovanjem tujih kultur in obrambo vrednot, na katerih je zrasla njihova družba.

Za prihodom vseh teh nepreglednih množic se ne skriva nobena zarota. Ne obstaja nek center, iz katerega za nas nevidna roka skrajnežev vodi invazijo, z namenom, da ustvari muslimansko Evropo, v kateri kmalu ne bo več mesta za Nemce in Švede, ampak samo še za sunitske muslimane. Niti ne smemo resno jemati groženj Islamske države, da bo med begunce pomešala svoje teroriste. Navsezadnje ravno iz Evrope posamezniki hodijo vodit sveto vojno v Sirijo in Irak in zaradi tega res ni potrebno, če si želijo izvajati teroristične napade po Evropi, teroriste izvažati iz Sirije. In potem, glede na to, da se ti skrajneži v svojo sveto vojno vozijo z letali, ki pristajajo v Turčiji, od koder potem najdejo pot čez mejo v Sirijo, res ne potrebujejo prevoza na prenatrpanih ladjah, za katere niti ne vedo, če bodo cele prišle na svoj cilj. Bilo bi rahlo nerazumno.

Ne, ni velike zarota, a kljub temu obstaja nevarnost. Namreč, že  dejstvo, da se iz Evrope na krizna območja selijo skrajneži, da bi se tam borili, nam priča o tem, da skrajneže, ki sledijo eni verziji ene nam vsem znane religije, že imamo med sabo. Vsi prišleki seveda niso pripadniki te verzije te religije, je pa jih veliko in dolgoročno nam lahko to povzroči še velike težave. Vidimo lahko, da multikulturalizem ne deluje najbolje, da se tujci pogosto ne asimilirajo. Krivda za to ne leži samo pri imigrantih, ampak pogosto tudi pri državah, ki še znajo nuditi socialna stanovanja in nekaj pomoči, niso pa pripravljene zahtevati asimilacije, ostro preganjati skrajneže in delati na tem, da vsak posameznik najde svoje mesto v družbi. Sploh pa, da ne nastajajo izolirana območja, ki si jih potem lastijo pripadniki samo ene skupnosti, v katera si celo policija pogosto ne upa več, ker nima ne želje, ne pooblastil, da bi tam delala red.

Takšen naval ljudi, kot smo mu priča, ne more trajati dlje časa, sicer bo slej ko prej prišlo do katastrofe. Potrebne so spremembe, a kaj storiti?

Odgovor mora biti večplasten. Najprej so potrebne spremembe v zunanji politiki. Vidimo lahko, kaj je naredilo nedomišljeno posredovanje v Libiji. Država, ki je prej mnogim preprečevala prihod, zdaj leži v ruševinah, ne da bi ji kdo resnično hotel pomagati. Potem imamo Sirijo, kjer so zahodne sile podprle odpor, ki so ga kmalu ugrabili skrajneži, s čimer je tudi Islamska država prišla do sedanje moči. To je bila napaka. Evropske države morajo paziti, kaj počnejo v svoji soseščini in če že želijo kje posredovati, morajo potem tudi prevzeti odgovornost. Se pravi, če že strmoglavijo diktatorja in državo pahnejo v anarhijo, morajo zatem investirati ogromna sredstva, da to državo zopet postavijo na noge. Ne glede na ceno. S takšnim ravnanjem bo manj ljudi v soseščini prisiljenih, da zapusti svoje domove, ker bodo lahko svojo prihodnost gradili kar doma. S stabilno soseščino bo tudi lažje preprečevati prihod imigrantom iz drugih delov sveta.

Obstaja razlog, da ljudje silijo v nekatere evropske države, ne pa recimo v bogate arabske monarhije. Po eni strani prisotnost programov pomoči imigrantom, po drugi strani sistem izkoriščanja, ki le te porabi za dela, ki jih domačini nočejo opravljati, ker so ali preveč umazana, ali preslabo plačana. Očitno je, da vsaj del gospodarstva te ljudi potrebuje. Vse to privablja vse z željo, da si v novi domovini ustvarijo bogatejši obstoj, kot bi ga imeli doma. Poskrbeti moramo torej, da ne bo več toliko ovir za zaposlovanje domačinov na vsa delovna mesta, tako z ustreznim  minimalnim plačilom, kot s kaznovanjem tistih, ki bi lahko delali, a se delu raje izogibajo. S tem bo odpadla potreba po zaposlovanju imigrantov, pripravljenih poprijeti za vsako delo, tudi če je na pol suženjsko.

Na tak način ne bomo končali migracij, saj se ljudje selijo tudi med bogatimi državami, ne le  iz revnejših v bogatejše. Nujni so torej po eni strani programi vključevanja in po drugi odstranjevanja tistih, ki bi lahko delali probleme. Skrajnežev, kriminalcev, celo teroristov, nam ni treba sprejemati in obstajati morajo mehanizmi, da se takšne po hitrem postopku pošlje tja, od koder so prišli. Za druge morajo obstajati postopki, da lahko pridobijo polnopravno državljanjstvo, od učenja jezika, do poznavanja ustroja države, do sprejemanja vrednot, na katerih je ta zgrajena. To zadnje niti ni tako težko, le vprašalnik je treba dati ljudem. Mnogi skrajneži so tako prepričani vase, da bodo na ves glas propagirali svoje zaostale ideje.

Razmere v svetu so seveda že tako zavožene, da trenutno lahko le rešujemo življenja tistih, ki so že na poti in ki so tik na tem, da odrinejo. To pa nas, oziroma, vladajoče, ne odvezuje od sprejetja odločitev, ki bodo preprečile, da se iz prihoda prevelikega števila migrantov ne razvije katastrofa, ki je ne bi bili več zmožni nadzorovati.

 

 

 

Kaj bomo z zunanjim ministrom in arbitražni cirkus

Po temeljitem premisleku je zaradi nezadovoljstva javnosti danes zjutraj odstopil zunanji minister Karl Erjavec. In potem ste se zbudili.

Kdo bi si mislil, da se bo teorija zarote, češ da slovenskima diplomatoma niso prisluškovali Hrvati, ampak ZDA, ki so svojega vazala z objavo prisluhov kaznovale zaradi pretoplega odnosa z Rusijo, tako razširila. Američani bi naj zato, ker je del slovenske politike  ob robu sicer vsakoletne prireditve ob ruski kapelici, sprejel ruskega predsednika vlade, Dmitrija Medvedjeva, posegli v odnose med Hrvaško in Slovenijo. Kaj bi naj, razen poglabljanja spora,  s tem dosegli, ni jasno, saj ne ena, ne druga država, tudi po propadu arbitražnega sporazuma, ne bo ničesar izgubila. Razen miru, ki ga  številni politiki in novinarji tako ali tako nočejo, ker je lažje prodajati zgodbe o hudobnih sosedih, ki nam hočejo ukrasti našo sveto zemljo. Še več, za ZDA bi takšen poseg lahko bil kontraproduktiven, ker bi del slovenske politike prepričal, da so Sloveniji sovražne. Rusi si ne bi mogli želeti boljšega razpleta. Sicer pa, če bi že bilo tako, bi ZDA morale vsaj slovenskemu predsedniku vlade sporočiti, diskretno seveda, da so prisluhi njihovo delo, sicer bi ta še naprej zmotno krivil Hrvate.

Še najbolj se zdi, da to teorijo zarote obožujejo pri opozicijski SDS, kjer bodo naredili vse, da bodo vlado ocenili kot nesposobno. Kar je navsezadnje tudi razumljivo, čeprav pri tem gredo že v skrajnosti, ko zunanjo politiko mešajo z notranjimi razprtijami, sami so pač bolj pro ameriško razpoloženi, ali ko na dan vlečejo Udbo in s tem nadaljujejo svoje slikanje slovenskega vsakdana kot prepredenega z nitmi bivšega režima, ki dela vse, da bi uničil našo domovino in jo spremenil v Kučanistan.

Ko se je izkazalo, da jim grozi poraz, so Hrvati začeli iskati načina, da se zadnji hip rešijo. Moramo si predstavljati, kako so se potili in mrzlično razmišljali, kaj narediti. Zagotovo, odločitve arbitražnega sodišča, ki bi bila njim na škodo, ne bi upoštevali v nobenem primeru, ampak vsekakor so potrebovali nek izgovor. Kako patetično, da sta jima ga dala dva slovenska diplomata, ki sta se prostodušno pogovarjala preko telefona. Poslušajte, mar ti ljudje nikoli ne gledajo filmov? Ali poročil? Prisluškuje in zbira informacije se vsepovsod. Tega ne počnejo samo Američani, to počnejo vsi in če tega ne počne slovenska obveščevalna služba, jo je treba nemudoma razpustiti. Simona Drenik in Jernej Sekolec bi morala vedeti, kaj počneta. Živimo v časih, ko vam lahko na daljavo vklopijo kamero na računalniku in opazujejo, kaj počnete, kaj best online casino ne bi mogli potem še prisluškovati telefonskim pogovorom.

V resnici se Drenikova in Sekolec nista pogovarjala o ničemer takšnem, zaradi česar bi lahko kdo podvomil v odločitev arbitražnega sodišča. Gre za lase privlečen izgovor in zato se iz Hrvaške zdaj sliši tudi, da bi naj Sekolec v spis neupravičeno naknadno dodajal dokumentacijo, kot da bi to sploh bilo možno. Vedo, da potrebujejo boljše argumente, da zapustijo proces. In to bodo tudi storili, ne glede na prihodnje slovenske poteze. Za Hrvaško je mnogo bolje, če živi naprej z nerešenim mejnim vprašanjem, kot da doživi poraz. Navsezadnje, kaj se bo zgodilo, če to vprašanje ne bo rešeno? Vojne ne bo, gospodarskih sankcij tudi ne, vihar v kozarcu vode, ki ga vsake toliko ustvarijo mediji in politika v lovu na volivce pa tudi ni nič kaj pretresljivega.

Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da se sprijazni z obstoječim stanjem. To se pravi, da vztraja, da je ves tisti del Piranskega zaliva in sporna območja na kopnem, njena last, se tako tudi obnaša in se hkrati zaveda, da nasprotna stran tega ne priznava. Da še naprej sodeluje v arbitražnem procesu in se prikazuje kot žrtev prisluškovanja, da si nabira točke v mednarodni skupnosti kot bolj odgovorna od obeh strani.

Ampak, kaj bomo z zunanjim ministrom? Oziroma, ali je Karl Erjavec res tako slab zunanji minister, da bi moral nemudoma odstopiti? To, da je pri velikem delu slovenske medijske in politične scene zelo nepriljubljen, da so številni navadni državljani, ki komaj čakajo, da enkrat za vselej zapusti slovensko politiko in s seboj vzame še DeSUS, je jasno. Toda Erjavec je političen mojster, ki razume, kje leži njegova moč, koga mora nagovarjati, da se lahko še naprej seli z ministrskega na ministrski položaj in uživa vlogo nepogrešljivega člena koalicij. Poskusite ga odstraniti in zgodi se vam lahko, da tega ne boste preživeli. Kar nas pripelje do tega, da ni ravno modro predsednikom političnih strank, članic vladajoče koalicije, dajati ministrskih položajev. Namreč, ko želite zamenjati takšnega ministra, zelo hitro preidete v spopad  s celotno stranko, ki jo ta vodi. In tvegate.  Tvegate mnogo več, kot če bi želeli zamenjati ministra, ki je sicer član druge politične stranke, a nima takšne moči, kot predsednik stranke.

Glede na potek dosedanje drame z reševanjem mejnega vprašanja s sosednjo Hrvaško, bi Karl Erjavec težko storil kaj drugače in ga zato tudi ni treba rušiti.  V resnici se do zdaj niti ni izkazal za posebej slabega zunanjega ministra,  a potem  bi se kdo oglasil in rekel, da  standardi v sodobni slovenski politiki niti niso posebej visoki.